narediti še boljše posnetke. Takoj sem bila za to in že stekla za njim, ob tem pa sem se spotaknila in čofnila s fotoaparatom vred v vodo. Skoraj me je kap! Srce se mi je definitivno ustavilo za nekaj trenutkov. Hitro sem se pobrala in stekla po brisačo, da bi rešila, kar se je rešiti dalo, vendar neuspešno. Nisem mogla verjeti, da se je to zgodilo. Začela sem grozovito jokati. Pravzaprav sem kar tulila: „O, neeeee!“ Le kaj bosta rekla starša? Nikoli več mi ne bosta ničesar zaupala. Vse sem uničila: fotoaparat, posnetke, ki smo jih naredili do takrat … In kar je najhujše od vsega – zaupanje. Vsi so prišli do mene in me tolažili, meni pa se je porušil ves svet.
Minilo me je veselje do izleta, do rta Cape Lefkada in svetilnika, na katerega smo se odpravili. Kot v sanjah sem videla plapolati grško zastavo, ob kateri so se slikali vsi razen mene, in nekje od daleč slišala pripovedovati legendo o starogrški pesnici Sapfo, ki naj bi se s tega rta vrgla v valove s pečine, visoke 30 metrov. Bila sem žalostna. Z nikomer se nisem pogovarjala in tudi pokrajina me ni več zanimala. Ostali so me skušali spraviti v dobro voljo, vendar sem jih nadrla: „Pustite me pri miru!“
Potem smo se peljali naprej in prispeli do nekega samostana na oddaljenem, samotnem hribčku. Pred zgradbo sta v senci počivala dva psa. Eden od njiju se je takoj prišel stisnit k meni. Klicali so ga Timo. Zdelo se mi je, da je začutil mojo žalost. Takoj sem se počutila malo bolje. Dve nuni sta nas prijazno povabili noter, moja starejša sestra in prijateljica pa sta zaradi prekratkih hlač dobili ogrinjalo. V notranjosti je bilo tiho in precej temno, skozi majhna okenca pa je prodirala svetloba. Stene so bile poslikane s čudovitimi freskami in postajalo mi je čedalje bolj všeč. Druge nune so molile ali brale, tiste, s katerimi smo se pogovarjali, pa so zelo dobro govorile angleško. Peljale so nas tudi v svojo trgovino. Vse stvari v njej so bile njihovo delo: pridelki iz oliv, med, različna zelišča, nakit, leseni križci. Kupili smo olivno olje, one pa so nam ponudile čaj, ob katerem sem že skoraj pozabila na nesrečni dogodek.
Bilo je že pozno in postajali smo lačni, zato smo se na poti proti domu ustavili v majhni, a prijetni grški gostilnici. Jedli smo souvlaki, polnjene paradižnike, grško solato in sloviti tzatziki. Bilo je božansko, saj smo ob tem gledali popoln sončni zahod. Bili pa smo tudi zelo presenečeni, ko smo ugotovili, da pozna lastnik gostilnice nekaj slovenskih besed. Najbolje je znal povedati: „Zakaj pa ne?“
Malo me je še vseeno stiskalo v grlu, preden sem staršema povedala, kaj se je zgodilo s fotoaparatom. Vendar nista bila dolgo slabe volje. Mama je namreč za vsak primer še enkrat vklopila fotoaparat … in zgodil se je čudež – zagorela je lučka … in fotoaparat je delal! Vse fotografije so bile še vedno tam! Nisem mogla verjeti svojim očem. Od veselja sem poskočila in vse po vrsti objela. Oče pa je dodal: „No, Karlika, to je bila pa res prava sreča v nesreči!“
1 Na zemljevidu južne Evrope pokaži približno pot, po kateri je potovala Karlina družina.
2 Obkroži črke pred trditvami, ki glede na prebrano besedilo ne držijo.
a) Karlina družina je letovala ob Jonskem morju.
b) Ko sta ji starša zaupala fotoaparat, je bila presrečna.
c) V avtu ji je bilo zelo slabo, zato je zaspala.
č) Prišli so do ogromnega grškega pristanišča.
d) Na plaži so se vsi žogali in tudi veliko plavali.
e) Karla je veliko fotografirala.
f) Ko je padla v vodo, so se ji vsi smejali.
g) Ogledali so si tudi rt s svetilnikom.
h) Pri nunah je končno postala malo boljše volje.
i) Pri večerji jih je presenetilo neurje.
j) Karla misli, da se bo tega dne spominjala do konca življenja.
Nepravilne trditve popravi.