Naslovnik sprejema besedilo tako, da ga posluša ali bere, lahko ga tudi gleda. Sprejemanje in razumevanje besedila je odvisno od več dejavnikov, zato se moramo na dejavnosti dobro pripraviti.
Pred poslušanjem in branjem:
– poskrbimo za ustrezen prostor in pripomočke, ki jih bomo uporabljali;
– določimo namen poslušanja oz. branja;
– razmislimo o temi (po naslovu predavanja ali besedila predvidevamo, o čem bo govorilo besedilo, in prikličemo svoje predznanje o temi);
– se motiviramo (razmišljamo, čemu bomo poslušali ali brali, kaj želimo izvedeti, česa se želimo naučiti).
Med poslušanjem in branjem:
– pozorno poslušamo oz. zbrano beremo;
– odzivamo se na govorca ali na besedilo, ki ga beremo;
– zapisujemo ali zaznamujemo si ključne podatke, misli, vprašanja, ideje, predloge.
Po poslušanju in branju:
– razmislimo o tem, kar smo poslušali oz. brali (kaj smo izvedeli novega, kako se to sklada z našim predznanjem, kako bomo novo znanje uporabili in vključili v že obstoječe znanje);
– kritično razmislimo o trditvah (ali so bile dovolj utemeljene, ali je treba kaj dodatno preveriti, ali se z njimi strinjamo ali ne);
– razložimo neznane besede in pojme;
– oblikujemo povzetek vsebine (lahko izdelamo zapiske, izpiske, miselni vzorec ali oporne točke o temi);
– če ugotovimo, da nismo dobili vseh podatkov, pregledamo dodatno literaturo.
naslovnikov odnos do teme, interes in njegova pričakovanja o temi
naslovnikove sporazumevalne izkušnje
naslovnikovo predznanje
naslovnikovo kritično presojanje podatkov
SPREJEMANJE BESEDILA
kraj in čas sprejemanja
naslovnikova zmožnost prepoznavanja teme in sporočevalčevega namena
KLJUČNE BESEDE
• tvorjenje besedil
• sprejemanje in razumevanje besedil
naslovnikova splošna razgledanost naslovnikova jezikovna zmožnost, zmožnost branja oz. poslušanja
• dejavnosti pred poslušanjem in branjem besedila,
Kislo mleko
Bila je že sreda, moje stegenske mišice pa so bile prepričane, da je še vedno nedelja – nekje okoli poldneva na Trgu republike. Tisto kislo mleko, ki se je po dobrih enaindvajset tisoč korakih naselilo v najbolj skrite kotičke mišičnih tkiv, namreč kar ni hotelo odteči.
Tek je res vrhunski užitek. Tja do desetih kilometrov se ti v glavi dogajajo prekrasni procesi. Ko letiš, si prepričan, da si car carjev. Glas, ki ga slišiš, je le tvoj. Najboljši je občutek, ko veš, da te strah sploh ne more ujeti. Po desetem kilometru ta užitek počasi, a vztrajno bledi in se začne pretvarjati v trmo. Tam se izkaže, kako močna je tvoja volja in kako učinkovite so metode samomotivacije. Od šestnajstega kilometra naprej polmaraton postane drug šport. Vse, kar se je dogajalo prej, v trenutku postane zgodovina. Nad užitkom in trmo zavlada trpljenje. Zgodi se, da treščiš ob zid. Glava izgubi žezlo in krono – ni več kraljica. Tuli na noge, a ne ubogajo. Bolj ko jih nadira, manj so poslušne. Dunajsko sem z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi – tudi s supergami, seveda – prevozil že več tisočkrat. A se mi še nikoli ni zdela tako dolga. Ko mi je protiveter sušil znoj na čelu in so ostajale le slane sledi, se mi je zdelo, kot da bi tekel vse od Dunaja do Ljubljane. Pa je bilo samo dobre štiri kilometre. A kilometer na polmaratonu ni enak kilometru sicer. Pravzaprav je vsak drugače dolg in zoprn.
Še dobro, da me je znanec Marko, ki ga nisem videl že vsaj pet let, pri Pošti z glasnim navijaškim krikom zbudil iz delirija. Če ga ne bi bilo, bi verjetno spet za nekaj sekund zgrešil zastavljeni cilj. Tako pa sem iz skrivnih rezervoarjev, za katere še sam nisem vedel, da sploh obstajajo, pocuzal zadnje kapljice goriva ter pospešil na tempo štirih minut in desetih sekund na kilometer. Ko sem pritekel na Trg republike, je ura na nekdanji Iskrini stolpnici kazala točno opoldne, štoparica pa se je ustavila pri 1:29:42. V trenutku, ko sem prečkal ciljno črto, se mi je zazdelo, da moje noge tehtajo vsaj tono. Ni mi
bilo jasno, kako so lahko pred nekaj sekundami v še kar spodobnem ritmu premagovale to težo.
Sledila sta še dva podviga. Prvega so predstavljale stopnice pri Cankarjevem domu, ob katerih se mi je zdelo, kot da sestopam z Everesta. Drugi je bila pot do doma. Ker je bilo središče mesta zaprto, sem se izza Bežigrada na start napotil kar peš. Zjutraj je bilo vse OK, nisem pa pomislil, da bo treba to razdaljo premagati tudi v nasprotni smeri. Šlo je tako počasi, da bi me verjetno tudi moja babica, ki ima pri petinosemdesetih resne težave s koleni, prehitela vsaj za deset minut.
Doma na kavču je bilo prijetno in po kaki uri horizontale se mi je vrnil apetit. Zvečer sem se pred spanjem namazal z zelo močno žavbo, ki useka šele po kakšnih dveh urah. Stegna so mi dobesedno gorela, kot bi jih prepojil z najmočnejšim južnoameriškim čilijem. Tisto noč sem jih moral petkrat hladiti s prho. V ponedeljek sem se premikal kot upokojenec, a me je tolažil pogled na Poletovega Primoža, ki mu ni bilo nič bolje.
V četrtek je bil nov dan in nožice so veselo skakljale po Rašici …
ILUSTRACIJA: Adriano Janežič
