RAZIŠČIMO IN POVEJMO
• Raziščite, katero jezikovno zvrst uporabljajo voditelji lokalnih radijskih in televizijskih postaj ter novinarji lokalnih časopisov. Presodite, ali uporabljajo ustrezno jezikovno zvrst glede na okoliščine. Če boste ugotovili, da je ne uporabljajo, napišite pismo urednikom in jim svetujte, kako naj to izboljšajo. Svoje nasvete tudi utemeljite.
• Obiščite koga, ki obvlada narečje vašega kraja, ga posnemite in posnetek predvajajte sošolcem. Predstavite glavne značilnosti tega govora.
• Obiščite katero od prireditev ali si oglejte posnetek prireditve, na kateri so nastopili ljudski godci in pevci. Kaj menite o takem načinu ohranjanja naše kulturne dediščine? Ali se s tem ohranja tudi narečna raznovrstnost slovenskega jezika?
USVOJIMO
Od okoliščin sporazumevanja (razmerja med tvorcem in prejemnikom, kraja in časa sporazumevanja) je odvisno, katero jezikovno zvrst bomo izbrali. To pomeni, da drugače govorimo s sošolci kot z učitelji, da napovedovalec po radiu ali televiziji govori drugače kot komentator športnega dogodka, da novinar v besedilu, ki bo objavljeno v časopisu, uporablja druge jezikovne prvine kot spletni komentator ipd. To kaže na dejstvo, da je slovenski jezik zelo raznolik. V slovenskem jeziku razlikujemo naslednje jezikovne zvrsti: – knjižni jezik, – pogovorni jezik in – narečja.
Knjižni jezik je skupen vsem Slovencem in se uporablja enotno po vsem slovenskem narodnostnem ozemlju. Omogoča sporazumevanje z raznimi naslovniki ne glede na njihovo pokrajinsko ali narečno pripadnost, stroko, izobrazbo, starost ... Naučili smo se ga ob poslušanju pravljic, radia, ob gledanju televizije, z branjem knjig, predvsem pa v šoli. Besedišče je popisano v slovarjih (Slovar slovenskega knjižnega jezika, slovarski del Slovenskega pravopisa, terminološki slovarji, večjezični slovarji), pravila pa v jezikovnih priročnikih (slovnica, pravopis, učbeniki). Uporablja se predvsem v javnem življenju (v sredstvih javnega obveščanja, šolah in javnih ustanovah).
Razlikujemo pisni in govorjeni knjižni jezik. Pisni knjižni jezik se uporablja v vseh javnih in nekaterih zasebnih zapisanih besedilih (v časopisih, revijah, uradnih dopisih, esejih, umetnostnih besedilih …). Govorjeni knjižni jezik uporabljamo pri nastopanju v javnosti (govori na prireditvah, radijska in televizijska poročila, intervjuji, govorni nastopi v šoli, recitiranje, deklamiranje …). Pri govorjenju lahko pride do manjših odstopanj od pravil knjižnega jezika, npr. besedo drugače naglasimo ali izpustimo nekatere glasove, namesto dolgega nedoločnika uporabimo kratki ali pogovorni nedoločnik, uporabimo neknjižno besedo. Knjižni jezik se spreminja, razvija in prilagaja novim okoliščinam in potrebam ljudi, ki ga uporabljamo. Zato pravimo, da je »živ«.
Pogovorni jezik je predvsem govorjeni jezik, pogosto pa je rabljen tudi v pisnem sporazumevanju prek spletnih aplikacij. Uporabljamo ga pri manj formalnem, vsakodnevnem praktičnem sporazumevanju, torej v okoljih in skupinah, v katerih naslovnike poznamo ali se jim želimo čim bolj približati ter jih neuradno nagovoriti, npr. v telefonskem pogovoru, klepetu s sošolci, v pogovoru s starši, sodelavci, znanci, v spletni klepetalnici s prijatelji.
Pogovorni jezik uporabljamo na celotnem slovenskem ozemlju, vendar je prostorsko obarvan (pokrajinske pogovorne različice, govorice večjih mestnih središč) ali pa odraža posamezne družbene skupine (govorica mladostnikov, priseljencev, subkultur). V njem nastajajo neologizmi (nove besede), slengizmi, pogoste so prevzete besede. Je najbolj spreminjajoča se zvrst slovenščine.
Pogovornega jezika v zapisanih strokovnih in uradovalnih besedilih ne uporabljamo. Lahko pa ga uporabljajo strokovnjaki pri govorjenem, neformalnem sporazumevanju o lastnem delu oz. strokovnih temah. Tipične prvine govorjenega pogovornega jezika strokovnjakov so žargonizmi oz. žargonski izrazi.
Predstavniki iste interesne skupine pogovorni jezik pogosto uporabljajo za osnovo svojega slenga. Pogovorni jezik torej obogatijo s slengizmi oz. slengovskimi izrazi
Sleng v zasebnih pogovorih uporabljajo ljudje iste starosti oz. generacije. Je prvotno govorjen. Poznamo internetni, darkerski sleng, najznačilnejši pa je mladostniški ali najstniški sleng, ki obsega vrsto posebnih izrazov, s katerimi želijo mladi svoje doživljanje izraziti drugače, drugim (predvsem starejšim) pogosto nerazumljivo. Ti izrazi so lahko izvirni, veliko pa jih je prevzetih iz tujih jezikov, v novejšem času zlasti iz angleščine. Za sleng je značilno hitro spreminjanje besedišča, krajšanje besed, dodajanje in spreminjanje pomenov besedam (carsko – izjemno, starci – starši ), uporaba simbolov ( XOXO, emotikoni ). Sleng je danes prisoten tudi v pisnem elektronskem sporazumevanju med mladimi (e-pošta, SMS, klepetalnice), saj tovrstno sporazumevanje dojemajo kot pogovarjanje, ne kot dopisovanje. Pogost je tudi v glasbi (v popevkah), mladinski literaturi, mladinskih oddajah ali revijah.
Žargon uporabljajo ljudje iste stroke, poklica ali hobija (npr. zdravniki, mehaniki, šivilje, nogometaši, biologi, ribiči, modelarji). Prvotno je govorjen. Žargonizmi so neuradni strokovni izrazi določenega strokovnega področja (npr. kuplunga je žargonski izraz, sklopka pa knjižni izraz). Pogosto so ti izrazi prevzete besede in razne okrajšave, zato so nam zaradi nepoznavanja stroke težje razumljivi.
Narečje je posebna, avtohtona prostorska zvrst jezika, ki ga je skozi stoletja izoblikovala skupnost ljudi na določenem manjšem delu ozemlja s skupnim sporazumevalnim središčem (največkrat na območju ene fare oz. župnije). Uporabljamo ga za vsakdanje sporazumevanje v domačem okolju. Narečja so predvsem govorjena. Pogosto pa narečne prvine uporabljajo tudi pisci umetnostnih besedil, da bolj avtentično prikažejo okolje in like, o katerih pišejo. Podobni narečni govori se združujejo v narečja, ta pa v narečne skupine.
Slovenski jezik je narečno najbolj razčlenjen slovanski jezik. Pozna 37 narečij in 11 podnarečij, ki jih glede na skupne razvojne značilnosti (predvsem mesto naglasa in izreko posameznih glasov) združujemo v sedem narečnih skupin: gorenjsko, dolenjsko, štajersko, panonsko, koroško, primorsko in rovtarsko; mešani kočevski govori pa niso avtohtoni.
Na narečno pestrost slovenskega jezika je vplivalo več dejavnikov. Najpomembnejši so bili smer poselitve ozemlja, zemljepisne razmere, cerkvena in upravna delitev ozemlja ter soseščina drugih jezikov. Slovenska narečja so v rabi po celotnem narodnostnem ozemlju, torej tudi v zamejstvu (pri Slovencih na Madžarskem, v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem). V narečjih se zrcali pomemben del naše kulture in tradicije, zato je zelo pomembno, da jih ohranimo in tako negujemo raznolikost našega jezika.