PREDEN ZAČNEMO
• Predstavite avtorje in njihova dela iz slovenske književnosti 2. polovice 19. stol.
BERIMO Razvoj slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 19. stoletja
1852–1913
Kulturna in znanstvena emancipacija
Da sta jezik in knjiga pomembna dejavnika slovenske narodne emancipacije, je opozorila Bleiweisova Velika pratika 1846, ki je že prvo leto izšla v nakladi 32 000 izvodov. Po 1852 so bile prave uspešnice knjige Mohorjeve družbe; ta založba je 1891 za skoraj 52 000 članov natisnila 312 000 knjig. Po 1861 so bile za širjenje branja pomembne zlasti čitalnice. Izhajalo je tudi vse več časnikov in časopisov: v katoliškem taboru jih je od začetka izhajanja Slovenca (1865 oz. 1873) do 1918 izhajalo 20, v liberalnem od začetka Slovenskega naroda (1868) do 1918 24, v socialnodemokratskem po 1889 15. Založniško, znanstveno in kulturno društvo Slovenska matica (1864) je spodbudilo bogato strokovno in znanstveno objavljanje v slovenščini. Hitro so se množila tudi druga izobraževalna, kulturna in strokovna društva, razvoj jezika in kulture so podpirala celo politična, telovadna, planinska in stanovska društva (npr. Ljubljansko učiteljsko društvo od 1871, Slovensko pisateljsko društvo od 1872). Naraščalo je število odmevnih kulturnih prireditev: 1885 odprtje Deželnega muzeja za Kranjsko, 1889 odkritje prvega narodnega spomenika Valentinu Vodniku, istega leta je bila v Ljubljani prva operna predstava v slovenščini, 1892 so s predstavo Veronika Deseniška odprli novo Deželno gledališče. Ljubljana je postajala pravo središče slovenskega kulturnega razvoja, zlasti po zaslugi modernizacije mesta med popotresno obnovo po 1895.
Ustavno načelo o enakopravnosti jezikov v monarhiji iz 1849 še zdaleč ni bilo uresničeno, kljub temu pa se je z jezikovnimi uredbami 1862, 1867 in 1882 položaj slovenščine izboljšal vsaj na sodiščih in v vladnih aktih. Na Kranjskem so gimnazije postale dvojezične šele po 1870, popolnoma slovenska je bila od 1905 zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano, od 1913 tudi državna gimnazija v Gorici; že 1901 je postala slovenščina učni jezik na idrijski realki. Konec stoletja je slovenščina postala učni jezik pri nekaterih predmetih na učiteljiščih. V Prekmurju se je kljub hudi madžarizaciji razvijal prekmurski knjižni jezik.
Politično in strankarsko življenje je bilo še vedno razdeljeno po deželah, v enoten organizem pa sta Slovence prepoznavno povezovala jezik in kultura ter s tem krepila njihovo narodno zavednost in samozavest. Z izjemo Kranjske, ki so jo Nemci priznavali za slovensko deželo, je slovenska kulturna dejavnost izzvala silovito nemškonacionalno nasprotovanje, ki se je med drugim izražalo v ustanavljanju nemških športnih in planinskih postojank in društev, kulturno-prosvetnih društev in domov (Brežice 1904, Celje 1906), na to pa so Slovenci praviloma odgovarjali z ustanavljanjem podobnih svojih središč.
MARTIN IVANIČ
RAZMISLIMO
1. Raziščite, kako sta se v primerjavi s predhodnimi obdobji v drugi polovici 19. stoletja razvijali slovenska družba in kultura.
2. Kaj so bile čitalnice in kaj je bil njihov namen?
3. Na katerih ravneh javnega življenja se je uveljavljal slovenski jezik? Naštejte tudi primere besedil.
4. Kdaj je šele prišlo do uvedbe slovenščine v srednje šole in zakaj tako pozno? Zakaj je bila uvedba slovenščine kot učnega jezika v šole tako pomembna?
5. S katerimi strokovnimi knjigami so pisci dokončno uveljavili slovenski knjižni jezik? Pomagajte si z rubriko Usvojimo.
6. Raziščite, kako je politično, družbeno in kulturno dogajanje v 19. stoletju vplivalo na položaj in razvoj slovenskega knjižnega jezika, umetnosti in znanosti v tem obdobju ter v 20. stoletju.