USVOJIMO
V prvi polovici 19. stoletja se najprej nadaljuje delo razsvetljencev, kmalu pa se jim pridružijo še ustvarjalci obdobij, ki ju v slovenski literarni zgodovini imenujemo predromantika in romantika.
Razsvetljenca Valentin Vodnik in Anton Tomaž Linhart sta s svojim delom pomembno vplivala tudi na razvoj slovenskega jezika in književnosti v začetku 19. stoletja. Poleg njiju so v tem obdobju ustvarjali še Jernej Kopitar, Franc Metelko, Peter Dajnko, Anton Murko, France Prešeren, Matija Čop, Janez Bleiweis in drugi.
Jernej Kopitar je bil pomemben jezikoslovec in uradnik na dunajskem dvoru (ravnatelj dvorne knjižnice in cenzor za knjige v slovanskih jezikih). Leta 1808 je izdal Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (Grammatik der Slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark). V njej je zahteval enoten knjižni jezik za vse Slovence, katerega podlaga naj bi bilo pisno izročilo protestantskih in razsvetljenskih piscev. Enoten knjižni jezik je zahteval zaradi razcepljenosti na posamezne pokrajinske jezike (poleg osrednjega kranjskega jezika so bili v rabi še trije pokrajinski jeziki: koroški, štajerski in prekmurski). Zahteval je tudi reformo črkopisa. Zagovarjal je načelo, da naj ima vsak glas svojo in samo eno črko, ki naj bo sestavljena samo iz enega dela (torej brez strešic – zato je nasprotoval uvedbi gajice) Njegove ideje sta prevzela Franc Metelko in Peter Dajnko, ki sta uvedla vsak svojo vrsto pisave, kar je povzročilo črkarsko pravdo (abecedno vojno). Rezultat tega je bila prepoved obeh pisav (predvsem po zaslugi Matije Čopa in Franceta Prešerna) in splošna raba bohoričice. To je utrdil Anton Murko s slovnico Teoretično-praktična slovenska slovnica (Teoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre, 1832) in slovarjem Slovensko-nemški in nemško-slovenski priročni slovar (Deutsch-slowenisches und Slowenisch-deutsches Handwörterbuch, 1833). Druga izdaja njegove slovnice pa je že bila natisnjena v gajici (1843). Gajica je pisava, ki jo je za potrebe hrvaškega pravopisa iz češčine uvedel Ljudevit Gaj, od tam pa smo jo prevzeli tudi Slovenci. Za uveljavitev gajice in nadaljevanje časnikarstva je najbolj zaslužen Janez Bleiweis, ki je leta 1843 začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice. V tem časopisu so svoja besedila izdajali vsi pomembni ustvarjalci tistega časa, tudi France Prešeren.
Najpomembnejša predstavnika romantike pri nas sta France Prešeren in Matija Čop, ki sta v razumevanje književnosti in jezika uvedla temeljna načela evropske romantike. Prešeren je s svojim pesniškim ustvarjanjem – zgledoval se je po evropski romantični poeziji – dokazal, da je slovenski jezik primeren za ustvarjanje tudi tako zahtevnih pesniških oblik, kot sta sonet in sonetni venec. S tem se je uprl Kopitarjevi zahtevi, da naj umetniki pišejo po zgledu ljudskih pesmi ter v kmečki govorici za preprostejše in neuko prebivalstvo. Matija Čop je Prešerna seznanil z evropsko romantiko in njenimi idejami ter tako pomembno vplival na njegov pesniški razvoj. Aktivno se je vključil tudi v razpravo o umetnosti s Kopitarjem in sodeloval pri Čbelici, pesniškem almanahu. Skupaj s Prešernom je nasprotoval zamenjavi bohoričice z metelčico in dajnčico (v znameniti črkarski pravdi), zavračal je tudi idejo o ilirskem jeziku kot skupnem jeziku Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj bi bil podlaga za enoten slovanski jezik v prihodnosti. Leto 1848 je bilo revolucionarno leto tako v Evropi kot tudi na Slovenskem, t. i. pomlad narodov. Marčna revolucija se je v Evropi končala z zmago reakcije, v habsburški monarhiji, kamor smo v tem času spadali tudi Slovenci, pa povzročila konec podložništva, izzvala kmečke nemire, nastajanje narodnih straž in spodbudila vrsto zamisli o prihodnjem razvoju Slovencev, slovenskega jezika in kulture. Nastalo je več društev in časopis Slovenija, prvič se je pojavila narodna zastava. Izobraženci, med njimi še posebej etnolog in narodni buditelj Matija Majar - Ziljski, so izražali težnje, ki jih je najbolje povzelo dunajsko društvo Slovenija. Zahtevali so, da se Slovenci, ki so bili razdeljeni med tri dežele, združijo v enoto z imenom Slovenija, ki bi imela tudi lasten parlament. Druga zahteva je bila, da se slovenski jezik uvede v šole in urade. Vse to so bile težnje, ki so jih zapisali tudi v prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija
Da bi še bolj poenotili knjižni jezik, je Luka Svetec leta 1849 v časopisu Slovenija objavil predlog t. i. novih oblik. Najprej so jih uporabili pri prevajanju avstrijskega državnega zakonika v slovenščino, nato pa jih je v svojo slovnico sprejel Anton Janežič (1854) in postale so osnova enotnega knjižnega jezika.
Najpomembnejše nove oblike so bile:
– zamenjava končnice -am s končnico -om oz. -em pri samostalnikih moškega in srednjega spola, npr. z medvedam – z medvedom;
– zamenjava -i- v končnicah -iga, -ima pri pridevnikih moškega in srednjega spola z -e-, npr. lepiga – lepega;
– zamenjava končnice -e v množini pridevnikov srednjega spola s končnico -a, npr. junaške dela – junaška dela;
zamenjava oblike nar z naj, npr. nar lepši – najlepši;
– zamenjava veznika de z da;
– zamenjava gorenjskega narečnega š s sklopom šč, npr. kleše – klešče;
– ukinitev zapisa polglasnika ob r s črko e, npr. smert – smrt.
Jernej Kopitar: Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1808
Kmetijske in rokodelske novice, 1846
KLJUČNE BESEDE
• Jernej Kopitar
• črkarska pravda
• Anton Murko
• uvedba gajice
• Janez Bleiweis
• Kmetijske in rokodelske novice
• Matija Čop
• France Prešeren
• Zedinjena Slovenija
• Anton Janežič
• nove oblike