Razvoj slovenskega knjižnega jezika v prvi polovici 19. stoletja
PREDEN ZAČNEMO
• Po čem se razlikujeta razsvetljenstvo in romantika? Navedite tri razlike.
• Kdo so bili glavni predstavniki romantike na Slovenskem?
• Preberite Prešernov Uvod k prvi izdaji Poezij iz leta 1846 in k drugi izdaji iz leta 1866. Po čem se razlikujeta? Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.
• Katere pisave so slovenski pisci uporabljali v 18. stoletju in v 1. polovici 19. stoletja?
Obnovite znanje o razvoju pisave iz 1. letnika.
BERIMO
BREDA POGORELEC
Razvoj slovenskega knjižnega jezika
Prizadevanje za ustrezno oblikovanje slovenskega jezika za javnost se je v 19. stoletju zelo intenzivno nadaljevalo. Napori razsvetljencev, da bi oblikovali samostojen slovenski knjižni jezik, primeren za vse oblike tedanjega življenja (in ne le za cerkveni nauk in preprosto upravo), so bili nagrajeni že v času Ilirskih dežel pod Francozi. Tedaj je postala slovenščina poleg francoščine enakopraven jezik, čeprav so sprva nameravali vpeljati samo (dalmatinsko) hrvaščino; takrat je postala slovenščina prvič tudi učni jezik v srednji šoli, vendar so bili Francozi v deželi premalo časa, da bi to načelo uveljavili (s potrebnimi učbeniki itd.).
Kljub temu pa je to dejstvo seveda vplivalo na intenzivnost nadaljnjega razvoja v devetnajstem stoletju:
jezika. Še močnejša spodbuda za enoten jezik je prišla s tako imenovano »pomladjo narodov«, z marčno revolucijo leta 1848. Čeprav revolucionarni dogodki Slovencev niso pritegovali neposredno, so v razpoloženju splošnega družbenega spreminjanja oblikovali prvi slovenski politični program »Združeno Slovenijo«, v katerem je bila postavljena zahteva po svobodni rabi slovenskega jezika (natančneje: po »enakih pravicah, kakor jih ima nemški jezik«). Za tak namen so seveda potrebovali enoten knjižni jezik, brez variant; tako so se do leta 1851 le pogodili za uvedbo nekaterih novih oblik, glede katerih so se pogajali skoraj pol stoletja. /…/
Za razvoj slovenskega naroda in slovenskega jezika pa je bila izjemnega pomena temeljna odločitev o slovenskem jeziku na vseh stopnjah družbenega razvoja, tudi v umetnosti in znanosti. Tako razvojno
smer je nakazal Prešeren v »črkarski pravdi«, ko se je s svojo besedno umetnostjo postavil na čelo nasprotnikov Kopitarjeve predstave o nekakšnem družbeno različnem jezikovnem razvoju: slovenskem ljudskem za preproste in neizobražene (ta jezik naj bi razvijali v strogo slovenski smeri in bi bil brez tujk), medtem ko bi izobraženci za svoje namene še naprej uporabljali nemščino (ali štokavsko srbohrvaščino, kakor so menili pristaši ilirskega gibanja) ali kak skupni slovanski jezik. Razvoj je dal prav Prešernu. /…/
Ta odločitev za besedno umetnost v slovenščini in s tem za poln družbeni razvoj je pomenila odprto pot za boj za svobodo ne le jezika, ampak vsega naroda z vsemi družbenimi plastmi. Boj za svobodo jezika je bil tudi kasneje sestavni del boja za družbeno in narodno osvoboditev.
RAZMISLIMO
1. Kaj veste o Ilirskih provincah?
2. Katere pokrajinske različice knjižnega jezika so se uporabljale v prvi polovici 19. stol.?
3. Kateri zgodovinski dogodek je spodbudil poenotenje slovenskega knjižnega jezika? Kaj veste o njem?
• Spreminjanje pisave je sprva potekalo zelo boleče in je v slovenski kulturni zgodovini znano pod imenom črkarska pravda; posebej se je razmahnila v začetku tridesetih let. Končala se je z uradno prepovedjo obeh pisav, izšla pa sta tudi slovnica in slovar A. Murka, ki sta za dobro desetletje ponovno utrdila bohoričico.
• Obenem s polemiko o pisavi se je med Kopitarjevim krogom na eni strani ter Prešernovim in Čopovim na drugi razvnela mnogo pomembnejša razprava najprej o podobi knjižnega jezika.
V Prešernovem času so bile vse do leta 1848 še zmeraj
v rabi pokrajinske različice: na Kranjskem kranjski jezik, na Štajerskem štajerska varianta (tam so prej sprejeli gajico), Korošci pa so uporabljali koroške oblike (na primer Urban Jarnik in Matija Majar - Ziljski).
V Kmetijske in rokodelske novice so vabili pisce z vseh področij; vidni razločki so seveda terjali poenotenje
• Za potek ustaljevanja pisne podobe slovenskega knjižnega jezika so v prvi polovici devetnajstega stoletja najprej značilni napori po izboljšanju pisave; po več neuspešnih poskusih se je do 1845 splošno uveljavila češka pisava, ki smo jo kot gajico sprejeli s posredništvom Hrvatov (Ljudevit Gaj). (Neuspešni poskusi: Pohlinov z zamenjavo črk, Dajnkov in Metelkov: ta dva sta poskusila latinično bohoričico dopolniti z nekaterimi črkami zlasti iz cirilice; novi pisavi se nista obnesli zaradi neenotnega videza, utrjenega izročila, pa tudi zaradi narečne izgovorjave; to velja zlasti za Metelka.) Gajica je bila že nekaj stoletij v rabi pri Čehih, sprejeli so jo Hrvati, in tako se je uveljavila tudi v slovenščini, čeprav ne zaznamuje vseh glasov slovenskega jezika.
4. V katerem časopisu so spodbujali k poenotenju jezika? Kdo ga je izdajal? Dopolnite.
K poenotenju jezika so spodbujali v časopisu , ki ga je izdajal