Barve jezika 1 SDZ 2026 notranjost_238-239 by Založba Rokus Klett, d.o.o.

USVOJIMO

V drugi polovici 18. stoletja se prične obdobje razsvetljenstva, ki je za razvoj slovenskega knjižnega jezika izredno pomembno, saj se je v tem času ponovno začel krepiti enoten slovenski knjižni jezik, izšlo je tudi večje število tiskanih knjig. Delovati so začeli t. i. prerodni krožki oz. skupine: Pohlinov meniški (redovniški) krožek, Japljev janzenistični krožek, omizje barona Žige Zoisa in Kumerdejeva jezikoslovna akademija. Močno deželno uradništvo, na katerega se je zaradi notranje ureditve naslanjala avstrijska država (slovensko ozemlje je bilo razdeljeno na Koroško, Štajersko, Kranjsko in Goriško deželo), je spodbujalo ločen razvoj posameznih dežel. Ker so si pisci prav v vseh deželah prizadevali izobraziti preproste bralce, kar je bila težnja razsvetljenstva, ki je zajelo celotno Evropo oz. zahodni svet, so v besedila vnašali značilnosti pokrajinskega govora in narečij, seveda z namenom, da bi ljudje besedila laže in bolje razumeli – tako so nastale kranjska, koroška in štajerska pokrajinska različica jezika. Prekmurska različica je bila najbolj oddaljena od osrednjega knjižnega jezika (Prekmurje je bilo vse do konca 1. svetovne vojne kulturno, politično in gospodarsko pod upravo Ogrske), zato se je govorilo celo o prekmurskem knjižnem jeziku. Njegov utemeljitelj je bil Štefan Küzmič s prevodom Nove zaveze v prekmurski jezik (Nouvi zákon ali Testamentom, 1771).

Kranjsko pokrajinsko različico jezika je v svoji slovnici Kranjska gramatika (Kraynska grammatika), ki je bila sicer napisana v nemščini, leta 1758 natančno opisal Marko Pohlin (druga izdaja je izšla 1783. leta). V Uvodu je poudaril potrebo po znanju slovenščine, saj je bila zaradi nemščine zanemarjena. Leta 1781 je Pohlin izdal tudi slovensko-nemško-latinski slovar Tu malu besediše treh jezikov. V njem je zbral vse gradivo dotedanjih slovarjev.

Ožbalt Gutsman je koroško različico jezika opisal v prav tako nemško pisani slovnici Slovenska slovnica (Windische Sprachlehre) leta 1777. Tudi on je izdal slovar, in sicer Nemško-slovenski slovar (Deutsch-Windisches Wörterbuch, 1789).

Štajersko različico je leta 1791 z naslovom Slovennska grammatika oder Wendische Sprachlehre v dvojezični slovnici opisal Jurij Zelenko (Mihael Zagajšek).

Iz razsvetljenskih pobud in zaradi germanizacijskih pritiskov se je torej med redkimi slovenskimi izobraženci rojevala nova slovenska zavest. V takšnih okoliščinah je nastal drugi slovenski prevod Biblije (1784). Pripravil ga je Jurij Japelj (s sodelavci: Blažem Kumerdejem in drugimi). Tudi ta katoliški prevod ohranja protestantsko pisno in jezikovno izročilo.

V Zoisovem krogu so se zbirali najnaprednejši izobraženci, njihovo delovanje je bilo usmerjeno tudi v izobraževanje preprostega človeka ter v splošni, kulturni in gospodarski napredek slovenskih dežel. Zois, ki je imel visok družbeni položaj, izjemen ugled in veliko premoženje, je omogočal in podpiral literarnoprerodni program. Njegova najožja sodelavca sta bila Valentin Vodnik in Anton Tomaž Linhart .

Vodnikovo delo je zelo obsežno. Bil je prvi slovenski časnikar. Pisal in izdajal je časopis Lublanske novice (1797–1800). Meščanom, obrtnikom in kmetom v razvedrilo in pouk je izdajal Veliko pratiko (1795–1797) in Malo pratiko (1798–1806). Izdajal je tudi strokovna dela, npr. Kuharske bukve (1799) in Babištvo ali porodničarski vuk za babice (1818), prve šolske učbenike ( Abeceda za prve šole, 1811) ter prvo slovnico samo v slovenskem jeziku (Pismenost ali gramatika za prve šole, 1811). Od Blaža Kumerdeja je prevzel izdelavo slovarja. S pesniškima zbirkama Pesmi za pokušino (1806) in Pesmi za brambovce (1809) ga štejemo tudi med začetnike slovenskega posvetnega pesništva.

Linhartovi komediji Županova Micka (1790) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) pa pomenita začetek posvetne dramatike. Linhart je bil šolski komisar, pesnik, prevajalec, ukvarjal se je tudi z zgodovinopisjem (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, 1788).

V obdobju razsvetljenstva se je poleg uradovalnih, publicističnih in strokovnih besedil, ki so bila namenjene izobraževanju preprostih bralcev, razmahnilo tudi prizadevanje za znanost in posvetno umetnost.