Katoliška doba v razvoju slovenskega knjižnega jezika (17. stoletje in prva polovica 18. stoletja)
PREDEN ZAČNEMO
• Povabite učitelja zgodovine k pouku slovenščine ter osvetlite dogodke v Evropi in na Slovenskem v času protireformacije.
• V 1. letniku ste brali pridigo Janeza Svetokriškega Na noviga lejta dan. Povzemite jo.
• Ponovite značilnosti pridig Svetokriškega. Kakšen jezik je uporabljal?
• Zakaj pridigo uvrščamo med polliterarna besedila?
• V katero literarnozgodovinsko obdobje uvrščamo Svetokriškega?
• Katera pomembna besedila v slovenskem jeziku so nastala pred njegovim ustvarjanjem?
KOZMA AHAČIČ
Nadaljevanje izročila slovenskih
protestantskih piscev in nova pota slovenskega (knjižnega) jezika
v katoliški dobi
V času katoliške prenove je bil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630) postavljen pred premislek, ki je imel za dolgoročno rabo slovenskega jezika usoden pomen: kakšen odnos naj zavzame do jezikovnega dela slovenskih protestantskih piscev, še posebej seveda do jezika Dalmatinove Biblije. Škof Hren po eni strani ni imel časa začeti povsem na novo, po drugi strani pa je bil sposoben spoznati veliko vrednost, ki jo je Slovencem prinesel jezik slovenskih protestantskih piscev, zato je naredil vse, da bi se njihovo jezikovno izročilo ohranilo, četudi je hkrati odločno izbrisoval njihovo idejno delo. V letih 1602 in 1621 je tako od papeža izprosil, da bi nekateri njegovi duhovniki pri svojem delu smeli uporabljati protestantske knjige. To je bil tudi predpogoj za njegov drugi, pomembnejši korak: ko je leta 1612 izdal prvi katoliški lekcionar (Evangelia inu lystuvi ), ki ga je večji del pripravil jezuit Janez Čandek, je v njem v veliki meri uporabil besedilo Dalmatinovega prevoda. S tem se je neposredno navezal na izročilo slovenskih protestantskih piscev, saj vse kaže, da je Janez Čandek, kar se tiče svetopisemskega dela lekcionarja, besedilo Dalmatinove Biblije v večji meri prepisal, ponekod vsebinsko tudi močno popravil oziroma na novo prevedel mesta, pri katerih sta se Luter in Vulgata razlikovala, Tomaž Hren pa je
nato poskrbel še za nekatere jezikovne popravke (predvsem je nekatere nemške tujke zamenjeval s slovenskimi izrazi). S tem je poskrbel, da se je izročilo jezika slovenskih protestantskih piscev z razmeroma malo spremembami ohranjalo v celotni katoliški dobi in s tem bistveno usmerjalo razvoj slovenskega knjižnega jezika v tistem času. Govorjeni jezik se je namreč začel vse bolj oddaljevati od jezika, kakor je bil zapisan v knjigah s svetopisemskimi berili, ki so jih uporabljali duhovniki. /…/ Pa vendar so v novih in novih izdajah priročnika s svetopisemskimi besedili (Evangelia inu listuvi: 1672, 1715, 1728, 1730, 1741, 1754, 1758 itd.) vselej prepisovali skoraj enako besedilo, s tem pa ohranjali zavest o jezikovni normi, kot so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci. Vpliv je nato segel vse do t. i. Japljeve Biblije, ki je izhajala na prelomu 18. v 19. stoletje, nanj pa je opozoril že Jernej Kopitar v svoji slovenski slovnici (1808).
Naj navedemo odlomek iz prevoda Matejevega evangelija iz nekaterih navedenih izdaj kot primer odlomka, pri katerem do posebnih razlik ni prihajalo (najdemo lahko tudi mnoga mesta z večjimi, ponekod celo popolnimi odstopanji, pri čemer je tudi na teh mestih ohranjena jezikovna norma Dalmatinove Biblije):
Inu ti Betleem Viudouski desheli, nekar neiſi ta manshi vmei viſshih Iudouskih, Sakai is tebe ima meni priti ta Viuda, kir bode zhes muie ludi Iſrael en Goſpud. (P. Trubar, 1555)
Inu ti Betlehem v'Iudouſki desheli, néſi kratku nikar nar manſha mej Viudi Iuda: Sakaj is tebe ima meni priti ta Viuda, kateri bo goſpodoval zhes moj Israelſki folk. (J. Dalmatin, 1584)
Inu ti Betlehem v'Iudouſki Desheli, néjſi kratku nikár ner manſhi méj Vivudi is Iuda: sakaj is tebe ima priti ta Vivuda, katéri bo goſpodoval zhes moje kardéllu Israël. (T. Hren, 1612)
Inu ti Betlehem v'Judouſki Desheli, néjſi kratku nikàr ner manſhi méj Vivudi is Juda: sakaj is tebe ima priti ta Vivuda, katéri bo goſpodoval zhes moje kardéllu Israël. (J. L. Schönleben, 1672)
Inu ti Bethlehem, Judovſka semla, ni ſi kratku nikar ta nar majnſhi med vajvodi Juda: sakaj is tebe bo priſhal ta vajvoda, kateri ima vishati moje kardelu Israel. (J. Japelj, 1784)
Avtorji uvodov v te izdaje so bili zato že kmalu v zagati, kako utemeljiti velik razkorak med zapisanim in dejanskim jezikom. Rešitev je ponudil snovalec druge izdaje Janez Ludvik Schönleben leta 1672, ko je rekel: »Pišimo po šegi naroda, izgovarjajmo pa po šegi pokrajine.« Ali povedano preprosteje: kadar pisci pišejo, naj se držijo izročila, ko zapisano berejo, pa naj prebrano prilagodijo svoji sodobni izreki. Kljub tem vodilom lahko sklepamo, da so prav lekcionarji* bistveno vplivali na dokaj enotno rabo govorjenega slovenskega knjižnega jezika v cerkvi še vse v 18. stoletje.
Medtem ko je bil slovenski knjižni jezik v času protestantizma vsaj v nekaterih potezah še tesno vezan na dejansko stanje v sočasnih govorih, pa je v 17. in prvi polovici 18. stoletja razlika med zapisom in dejanskim govorom (oziroma dejanskimi govori) začela postajati vse večja. Normativnega ideala slovenskega
knjižnega jezika pisci niso mogli več preverjati v dejanskem govoru, ampak so mu lahko sledili samo z zgledovanjem. Tako je razumljivo, da je bil knjižni jezik del, ki so sicer želela slediti jeziku lekcionarjev (in s tem izročilu slovenskih protestantskih piscev), vedno bolj zaznamovan z elementi dejanskega govorjenega jezika. /…/ Negotovost glede tega, kaj je prav in kaj narobe, je postajala vse večja, s tem pa se je povečala tudi potreba po slovnicah in slovarjih, ki bi imeli jasnejšo normativno vlogo. A pisci slovnic in slovarjev niso bili nič bolj samozavestni kot pisci književnih del – večkrat so sledili svojim predhodnikom, ne da bi vedeli, zakaj. Logičen odziv na takšno stanje je bilo postopno oblikovanje in vzpostavljanje pokrajinskih različic slovenskega knjižnega jezika, znotraj katerih je bila lahko jezikovna samozavest piscev večja in ki so bistveno zaznamovale 2. polovico 18., deloma pa tudi prvo polovico 19. stoletja.
Čemu je škof Hren dal prednost pri obravnavi del protestantskih piscev – jeziku ali ideji?
4. Kako in zakaj je škof Hren poskrbel, da se je ohranjalo jezikovno izročilo slovenskih protestantskih piscev?