USVOJIMO
Nastanek knjižnega jezika je v zgodovini vsakega naroda eden od najpomembnejših mejnikov. Ker se je Primož Trubar zavedal narečne razcepljenosti slovenskega jezika – o njej piše v delu Ta evangeli svetiga Matevža – je imel še toliko zahtevnejšo nalogo.
Pri odločanju o tem, kaj bo osnova jezika, v katerem bo pisal, se je sicer lahko oprl na tradicijo slovenskega jezika, kot se je ohranjala v cerkvenem življenju, a slovenščina se je do Trubarja zapisovala le občasno. Trubar takrat ni poznal ne Brižinskih spomenikov ne drugih slovenskih rokopisov. Tako se je lahko oprl le na govorjeno besedo oz. ustno izročilo. Kot duhovnik je bil v stiku s preprostim ljudstvom in z višjimi družbenimi sloji, od meščanov do plemičev in izobražencev.
Njegova dela so bila prezahtevna, da bi jih napisal v vaški govorici, četudi bi to bilo njegovo domače narečje. Njegov knjižni jezik je zato umetna tvorba, ki je temeljila na ljubljanski govorici oz. na prepletu dolenjskih in gorenjskih narečnih značilnostih. Pri zgradbi povedi je sledil tedanjim nemškim in latinskim humanističnim spisom, uporabljal pa je besede, za katere je menil, da so razumljive najširšemu krogu Slovencev. Mnoge so bile prevzete iz nemščine ali latinščine. Po vzoru nemških glagolov je tvoril slovenske glagole (npr. gorivzeti iz aufnehmen v pomenu sprejeti ).
Zelo pomembna je tudi Trubarjeva odločitev (na prigovarjanje koprskega škofa Vergerija), da bo svoja dela tiskal v humanistični latinični pisavi (prvi dve knjigi – Katekizem in Abecednik 1550/1551 – je namreč dal natisniti v nemški različici gotice).
Ker pa v humanistični latinici ni bilo ustreznih črk za nekatere slovenske glasove (npr. s, c, z, š, č, ž v, u, i, j ), se je odločil za poenostavljen nemški način zapisovanja. To je hkrati pomenilo, da so slovenski pisci prešli na uporabo latinske pisave v različnih fontih.
Nekatere posebnosti Trubarjevega načina zapisovanja pa so se ohranile vse do danes, npr. zapis l v besedah, kot sta videl in volk. Ker je Trubar na teh mestih izgovarjal trdi l, ga je tudi zapisal, in tako ga zapisujemo še danes, čeprav ga seveda izgovarjamo drugače.
Kasneje sta Trubarjev način zapisovanja dopolnjevala njegova sodobnika Sebastijan Krelj in Adam Bohorič. Adam Bohorič je skupaj z Jurijem Dalmatinom ob prevajanju Biblije Trubarjev način zapisovanja nadgradil s poenotenim načinom zapisa posameznih glasov (s, z, š in ž ) ter z razlikovanjem med i in j. Pisavo je leta 1584 uzakonil v prvi slovnici slovenskega jezika Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae). Po njem se pisava imenuje bohoričica V praksi jo je uveljavil Dalmatinov prevod Biblije in s tem vplival na druge pisce, da so v naslednjih stoletjih uporabljali tak način zapisa glasov. V tej pisavi so Slovenci pisali vse do srede 19. stol., le prekmurski knjižni jezik se je zapisoval po vzoru madžarščine.
A B D E F G H I I K L M N O P R S SH S SH T V V Z ZH
a b d e f g h i j k l m n o p r ſ ſh s sh t u v z zh Bohoričica – starejša abeceda
Poleg Primoža Trubarja so bili glavni slovenski protestantski pisci še Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič.
Sebastijan Krelj je leta 1566 izdal Otročjo biblijo; ta je služila učenju katekizma v slovenščini na ljubljanski protestantski stanovski šoli. Krelj je Trubarjev črkopis izboljšal tako, da je znamenja za sičnike in šumevce uporabljal dosledno. Izogibal se je germanizmom in dolenjskim posebnostim ter se tako približal idealu knjižnega jezika, ki naj bo čim razumljivejši vsem Slovencem.
Jurij Dalmatin je desetletno prevajanje Biblije zaključil že leta 1578. Pri izdaji leta 1584 je upošteval pravopisne rešitve, ki jih je na podlagi do tedaj napisanih del izoblikoval Adam Bohorič. Pred natisom so se v Ljubljani sestali protestantski pridigarji in učenjaki, ki so poleg nemščine poznali tudi hebrejščino, grščino, latinščino in nekatere slovanske jezike. Vsi slovenščine niso znali. Dalmatinov prevod so pregledali tako vsebinsko kot tudi slovnično
(Adam Bohorič). Primerjali so ga z Lutrovim prevodom, da bi zagotovili pravovernost Dalmatinovega prevoda. Delo je nato izšlo s finančno podporo slovenskih dežel Kranjske, Štajerske in Koroške.
Knjižni jezik, kot ga je zasnoval Trubar, se je ohranjal predvsem zahvaljujoč prevodu Biblije. Ta knjiga je bila dolgih dvesto let most med Trubarjevim knjižnim jezikom in vsakodnevno govorno prakso.
Slovnica Arcticae horulae succisivae (Zimske urice proste, 1584) Adama Bohoriča je prva slovenska slovnica. Delo je napisano v latinščini, Bohorič pa v uvodu zagovarja slovensko jezikovno samostojnost in kaže na povezavo slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki. Slovnica je razdeljena na dva dela, v njej je avtor predstavil slovenski pravopis, oblikoslovje in skladnjo ter razložil značilnosti črkopisa, ki se po njem imenuje bohoričica.
Leta 1592 je nemški šolnik in jezikoslovec Hieronim Megiser, humanist z obsežnim znanjem, izdal nemškolatinsko-slovensko-italijanski slovar. Pri obdelavi slovenskega besedja si je pomagal z Dalmatinovim registrom iz Biblije in besednim zakladom iz Bohoričeve slovnice, večino gradiva pa je dobil iz raznih slovenskih narečij.
Obdobje protestantizma v 16. stol. je za razvoj slovenskega knjižnega jezika izjemno pomembno. Trubar in drugi protestantski pisci so z odločitvijo za nadnarečno normo slovenskemu jeziku dodelili povezovalno vlogo in pokazali, da je v njem mogoče tvoriti raznovrstna besedila, od strokovnih do polumetnostnih in umetnostnih. V nadaljnjih stoletjih so se pisci zgledovali po protestantskih piscih in s tem ohranjali dokaj enotno knjižno normo. To je bilo še posebej pomembno, saj se je govorjeni jezik zaradi vse močnejše cepitve na narečja vse bolj odmikal od norme. Do konca 16. stoletja so namreč že oblikovala vsa narečja (razen rovtarskega).
Adam Bohorič:
Hieronim Megiser: Slovar štirih jezikov, 1592
KLJUČNE BESEDE
• nastanek slovenskega knjižnega jezika
• protestantizem
• Primož Trubar
• Sebastijan Krelj
• Jurij Dalmatin
• Adam Bohorič
• Hieronim Megiser
• nemška gotica
• humanistična latinična pisava
• bohoričica
• razvoj narečij