Oblikovanje slovenskega knjižnega jezika
v obdobju protestantizma (16. stol.)
V Rothenburgu je leta 1550 napisal prvi slovenski knjigi, Katekizem (Catechismus) in Abecednik (Abecedarium). Natisnjeni sta bili v gotici. Takole sta bili videti njuni naslovnici:
• Kaj lahko na podlagi rokopisnih besedil, ki so na Slovenskem nastala do konca 15. stol., sklepate o narečni razcepljenosti slovenskega jezika?
• S čim je »oče slovenskega knjižnega jezika« utemeljil potrebo po knjižnem jeziku? Ali je ta potreba aktualna še danes?
• Če bi se vi odločali o tem, kakšen naj bo knjižni jezik nekega naroda, kaj bi izbrali za osnovo: govor neke vasi ali govor večjega mesta? Zakaj?
• Če bi izbirali naprej, kaj bi izbrali: govor mesta, ki ima v geografskem smislu osrednjo lego, ali govor katerega obrobnega mesta? Zakaj?
PREDEN ZAČNEMO BERIMO
Mož s kovanca za en evro
Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo, pred 500 leti, na začetku 16. stoletja, pa je bilo stanje mnogo zapletenejše. Večino slovenskega prebivalstva so predstavljali kmetje, ki so govorili razna slovenska narečja in so bili večinoma nepismeni. Priložnost za izobrazbo so imeli samo najbolj nadarjeni. Duhovniki so vernike učili v slovenščini osnovne molitve, v cerkvah pa so lahko tudi pridigali ali peli v slovenščini. Mesta so bila dvo- ali trojezična – meščani so govorili nemško in slovensko, ponekod tudi italijansko.
Slovenščina se v javnosti ni rabila samo v Cerkvi, ampak tudi ob nekaterih drugih priložnostih – v slovenščini so denimo ustoličevali karantanskega kneza in pozneje koroškega vojvodo. Na cesarskem dvoru slovenščina ni bila neznana. Celo sam cesar Maksimilijan I. se je v začetku 16. stoletja močno zanimal zanjo.
Najbolj cenjen jezik v tistem času je bila latinščina. V njej je potekala večina cerkvenega življenja, rabili pa so jo tudi vsi tedanji evropski izobraženci, tudi tisti, ki so prihajali iz Slovenije.
Življenje v tedanji Sloveniji so še dodatno oteževale številne bolezni, med katerimi je bila najbolj grozeča kuga, in grožnja, ki so jo predstavljali turški vpadi. Mnogi so mislili, da bo kmalu prišel konec sveta.
Osnovno znanje je Trubar dobival v domačem okolju.
Na župnikovo vzpodbudo se je Primožev oče, ki je bil mlinar in cerkveni ključar, odločil, da mu omogoči šolanje. Iti v šolo je bil tedaj izjemen dogodek, saj osnovnih šol v današnjem pomenu besede ni bilo.
Z dvanajstimi leti je Primož Trubar odšel v šolo na Reko, od tam pa v Salzburg in nato v Trst. Tam ga je kot 16-letnega bistrega učenca in dobrega pevca pod svoje okrilje vzel škof Bonomo, ki mu je odprl pogled v tedanje sodobne spise ter z njim razpravljal o antičnih latinskih piscih. Pri njem se je Trubar srečal tudi s slovenščino, saj je Bonomo v njej (seveda pa tudi v italijanščini, nemščini in latinščini) razlagal dela, ki so se mu zdela še posebej zanimiva. To so bila tudi leta, ko je Trubar vse večkrat slišal za Lutra in njegove poglede.
Ko mu je Bonomo zaupal duhovniško službo v Laškem, se je lotil svojega dela z vsem zanosom in kmalu zaslovel kot vnet pridigar. Svoje delo je nato opravljal v Ljubljani ter v Šentjerneju na Dolenjskem. Od službe v Laškem se je katoliški duhovnik Primož Trubar spreminjal v protestanta. To se ni zgodilo čez noč in ne brez premisleka. Že leta 1547 je moral zaradi svojih nazorov zbežati pred aretacijo.
V Katekizmu je svoje rojake prvič označil kot Slovence. V mestu Kempten je začel sodelovati z Vergerijem, ki je bil najprej njegov nasprotnik. Za Slovence je zelo pomembno, da Vergeriju Trubarja ni uspelo prepričati, da bi sestavil enoten prevod Svetega pisma za več južnoslovanskih ljudstev hkrati. Če bi Trubar to storil, njegove naslednje knjige verjetno ne bi bile napisane v slovenščini.
Star 53 let je dočakal vrnitev v Ljubljano, kjer je kot predstojnik (superintendent) protestantske Cerkve ostal – s presledkom – štiri leta. Leta 1565 je moral spet v izgnanstvo, nekaj časa je bil župnik v Lauffenu. Umrl je v Derendingenu v Nemčiji.
Imel je tri žene in več otrok, kljub trdni osebnosti in močni telesni konstituciji pa ga je večkrat mučila nalezljiva kožna bolezen – šen. Bil je pogumen in odločen – ni se bal nevarnosti, ki so mu grozile na njegovi poti, in bil je oster v besedah, kadar je hotel utemeljiti svoj prav.
1. Ali je v 16. stol. uporabljalo slovenski jezik samo kmečko prebivalstvo? Utemeljite odgovor.
2. Kako avtor besedila Mož s kovanca za en evro dokazuje, da je v Trubarjevem času slovenščina že bila del javnega življenja?
3. Zakaj je za Slovence pomembno, da Vergeriju ni uspelo prepričati Trubarja, da bi sestavil enoten prevod Svetega pisma za več južnoslovanskih ljudstev hkrati?
RAZMISLIMO
