RAZIŠČIMO IN POVEJMO
• Razmislite, ali vam kateri soglasniki slovenskega knjižnega jezika povzročajo preglavice in zakaj.
• Raziščite, kako odpravljamo govorne napake, kot so sesljanje, nosljanje ali izgovor grlenega r.
USVOJIMO
Druga skupina glasov so soglasniki. Ti sicer niso nosilci zlogov in niso naglašeni, vendar so za razumevanje povedanega tako pomembni kot samoglasniki.
Prva skupina soglasnikov so zvočniki (glasovi srednje odprtostne stopnje). V slovenskem knjižnem jeziku so to m, n, l, r, v in j. Glasilke se pri njihovem izgovoru močno tresejo, zato so vsi zveneči. Pri večini ves zrak izhaja skozi usta; pri m in n pa del zraka pri izgovoru potisnemo tudi skozi nos, zato pravimo, da sta nosnika.
Zvočniki se pri izgovoru v posameznih besedah prilagajajo svojemu glasovnemu okolju, zato nastajajo glasovne različice ali variante. Nekatere različice večina govorcev izgovori avtomatično, zato jim ni treba posvečati posebne pozornosti. Na druge pa moramo biti pozorni, se jih naučiti in jih v svoji izreki uzavestiti.
Tak zvočnik je v, ki ima dve različici:
– zobnoustnični [v], kadar stoji pred samoglasnikom iste besede, npr.: vino [vino], vrh [vərh], Vrhnika [vərhnika].
– dvoustnični [u], kadar stoji pred katerim koli drugim glasom razen samoglasnika ali na koncu besede, npr. sivka [siuka], čarovnik [čarᴐunik], pav [ páu], vbosti [ubᴐsti ], vdeti [udeti ], vgraditi [ugraditi ], vzeti [uzeti ], vžgati [užgati ], vpis [upis], vsak [usak], všteti [ušteti ], vnuk [unuk], vmesiti [umesiti ], odvzeti [oduzeti ], levji [lɛuji ], cev [ceu].
Kadar govorimo počasi ali poudarjeno, lahko dvoustnično različico [u] v večini primerov izgovarjamo tudi kot kratki samoglasnik [u]. To ni mogoče edino takrat, kadar zvočnik v stoji za samoglasnikom levji [lɛuji ], cev [ceu].
Predlog v izgovarjamo skupaj z besedo, in sicer večinoma dvoustnično [u], npr. [u dɔlini, u mestu].
V počasnem ali poudarjenem govoru lahko namesto dvoustničnega [u] izgovarjamo tudi kratki samoglasnik [u], npr. Živim na Ptuju in ne v Ptuju [nɛ u ptuju].
Zobnoustnično (torej kot [v]) pa predlog v izgovarjamo takrat, kadar se beseda pred njim končna s soglasnikom, beseda za njim pa se začne na samoglasnik [səm v izbi ].
Posebnosti so tudi pri izgovoru zvočniških sklopov lj in nj: oba glasova v sklopu izgovorimo, kadar stojita pred samoglasnikom, npr. ljubiti, Ljutomer, konjar, Sonja mehčana l‘ in n‘ ali le l in n pa izgovorimo, kadar sklop lj ali nj stoji pred soglasnikom ali na koncu besede, npr. poljski, polj, konjski, konj.
LJ/NJ
pred samoglasnikom
Ljubljana – [lj, lj] nadaljnji – [nj] [lj] [l’/n’]
pred soglasnikom in na koncu besede poljski – [l'] bolj – [l'] konjski – [n'] manj – [n']
Ostalih 15 soglasnikov je nezvočnikov. 6 jih je zvenečih, 9 pa nezvenečih. Običajno jih glede na mesto izgovora povežemo v zveneče-nezveneče pare. V spodnji preglednici lahko opazite, da trije nezvočniki (c, f in h) nimajo svojega zvenečega fonemskega pare, t. i. zvenečnostne pare.
zveneči b d g z ž dž nezveneči p t k f s š h c č
Nezvočnike delimo glede na to, ali se zgornja ploskev govorne cevi popolnoma zapre ali se delno približa spodnji ploskvi ali pa oboje na zapornike, pripornike in zlitnike. Zlitnik c izgovarjamo kot t+s, č kot t+š, dž pa kot d+ž.
Zaporniki so p, b, t, d, k, g, priporniki so f, s, z, š, ž, h, zlitniki pa c, č, dž.
Tudi nezvočniki se pri govorjenju prilagajajo svoji glasovni soseščini, vendar nekoliko drugače kot samoglasniki in zvočniki. Prilagajanje soglasnikov imenujemo prilikovanje po zvenečnosti ali premena po zvenečnosti ali asimilacija..
Kadar nezvočniki, zveneči in nezveneči, stojijo pred samoglasniki ali zvočniki, se ne spreminjajo [golobica], [golobji] ali [glas]. Kadar zveneči nezvočniki stojijo pred nezvenečim ali na koncu besede, nezveneči nezvočniki pa pred zvenečim, se zamenjajo s svojim nezvočniškim parom, npr. s se zamenja z ali b se zamenja p: [glazba] oziroma [golopček] [golop].
Kadar se eden ob drugem znajdeta dva ista nezvočnika, pa izgovorimo samo enega, vendar običajno nekoliko podaljšanega: npr. oddati [odati], odtajati [otajati], brez sina [bresina].
Za soglasnike v prevzetih besedah, ki jih slovenski knjižni jezik ne pozna, velja isto pravilo kot za samoglasnike: nadomeščamo jih s slušno najbližjimi slovenskimi knjižnimi glasovi oziroma glasovnimi sklopi. Tako bošnjaško besedo Bihać izgovarjamo kar kot [bihač], angleški priimek Thatcher kot [t ԑ č ə r] ipd.
KLJUČNE BESEDE
• soglasniki
• zvočniki
• nezvočniki
• prilikovanje po zvenečnosti