POLGLASNIK: Če v rodilniku glas, ki je zapisan z e, izpade, gre za ti. neobstojni polglasnik
Znotraj določene besede so glasovi povezani v manjše skupine – zloge. Zlog je sestavljen iz samoglasnika in enega ali več soglasnikov, na primer ma-ti, ses-tra, prs-tan (polglasnik včasih ni zapisan s posebno črko), lahko pa tudi samo iz samoglasnika: o-če. Samoglasniki so v besedi torej nosilci zlogov. Beseda ima toliko zlogov, kolikor je v njej samoglasnikov. V slovenščini ima večina besed vsaj en zlog, lahko pa tudi dva, tri in celo več. Besede jaz, ves in krt so tako enozložne, hiša, rja in črna so dvozložne, besede omara, lepota, oaza in telovadnica pa tri- in večzložne. Izjema so predlogi v, z/s in k/h, ki nimajo nobenega samoglasnika in so torej nezložni; izgovarjamo jih skupaj z naslednjo besedo: s teto, k prijateljici
Vseh samoglasnikov v besedi ne izgovarjamo enako: nekatere izgovorimo močneje oz. z večjo jakostjo kot ostale. Zanje pravimo, da so naglašeni npr. roka zavesa, nebotičnik. Tovrstno naglaševanje imenujemo jakostno naglaševanje
Nekateri govorci pa naglašene samoglasnike izgovarjajo tudi višje ali nižje od sosednjih; temu pravimo tonemsko naglaševanje. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika2 je tonemski naglas posebej zaznamovan v okroglem oklepaju, npr. (e) v besedi vesel.
V slovenščini je v večini besed naglašen en samoglasnik, zato je največ enonaglasnic . Nekatere besede imajo dva ali celo več naglašenih samoglasnikov (npr. avtocesta, belo-modro-rdeč); to so večnaglasnice.
Obstajajo pa tudi besede, v katerih samoglasnika ne naglasimo: imenujemo jih breznaglasnice ali naslonke ali klitike. Mednje spadajo:
– vezniki, predlogi in nekateri členki (npr. in, ali; z, pred; še, že), – oblike pomožnega glagola biti (npr. sem, si je, smo, ste, so, sva, sta, bi),
– kratke oblike osebnih zaimkov (npr. me, mi, ji, jo, jim, jih, se, si ),
– nikalnica ne.
besede brez naglasa (ob, na, s, ga, ji, so, bi )
BESEDE PO ŠTEVILU NAGLASOV
besede z enim naglasom (vôda, pésem)
besede z več naglasi (ávtocésta)
Ker je naglasno mesto v slovenščini prosto, torej nepredvidljivo, si ga je treba zapomniti hkrati z besedo. V nekaterih drugih jezikih je to drugače: npr. v češčini je naglas vedno na prvem samoglasniku v besedi, v poljščini na predzadnjem, v francoščini pa vedno na zadnjem.
Samoglasniki pa imajo še eno lastnost – po kakovosti so ozki ali široki, so dolgi ali kratki, trajajo lahko daljši ali krajši čas. V slovenščini so nenaglašeni samoglasniki vedno kratki, naglašeni pa so dolgi ali kratki Izjeme so naglašeni polglasnik, ki je vedno kratek, ter naglašena ozka e in o, ki sta vedno dolga. Naglasnega mesta v zapisanih besedilih ne zaznamujemo, razen kadar gre za besedila, namenjena vajam za knjižni izgovor, ali kadar se želimo izogniti dvoumnosti pri besedah, ki se ločijo samo v izgovoru, njihov zapis pa je enak. Takrat uporabimo naglasna znamenja; z njimi zaznamujemo mesto naglasa in trajanje ter kakovost naglašenega samoglasnika. Uporabljamo tri naglasna znamenja:
SAMOGLASNIKI
NAGLAŠENI
DOLGI
KRATKI
NENAGLAŠENI
KRATKI
´ ostrivec: ta nad črkami a, i in u zaznamuje dolžino, nad črkama e in o pa tudi ozkost ( gláva, plín, úra, césta, móst); nad r označuje, da pred njim izgovorimo polglasnik, ki ni zapisan s posebno črko ( pŕt, sŕna); ` krativec ta zaznamuje kratkost, nad črkama o in o pa tudi širokost (bràt, nìt, krùh; mèč, nòž );
^ strešico: ta zaznamuje dolžino in hkrati širokost, zato stoji samo nad črkama e in o (vrême, rôka).
Nekateri govorci imajo težave z besedami, ki vsebujejo sklop -er-. Zapomnimo si, da v prevzetih besedah naglašeni e pred r izgovarjamo kot [ԑ] (npr. afera, šofer, alergičen). V domačih besedah pa naglašeni e pred r izgovarjamo kot [e]. Včasih ga izgovarjamo celo precej ožje, skorajda kot [i] (npr. vera, mera, kateri).
NAGLASNA ZNAMENJA
OSTRIVEC / STREŠICA ˄ KRATIVEC \
označuje dolg naglašeni samoglasnik, nad e in o pa tudi, da gre za ozki e oz. o (míza, Pétra, póstelja)
označuje kratek naglašeni
samoglasnik, nad o tudi, da gre za široki o, nad e pa, da gre za široki e ali polglasnik (mìš, rumèn, povòj )
Tuja lastna imena, ki jih vključujemo v slovenska besedila, včasih vsebujejo samoglasnike, ki jih slovenski knjižni jezik ne pozna, npr. nemški besedi München in Köln. Te v govoru nadomeščamo z najbližjimi slovenskimi knjižnimi glasovi oziroma glasovnimi sklopi, npr. München izgovarjamo kot [minhən], Köln pa kot [keln].
označuje dolg široki e ali široki o (rôka, têta)
KLJUČNE BESEDE
• samoglasniki
• zlog
• naglasno mesto
• jakostno in tonemsko naglaševanje
• breznaglasnice, enonaglasnice in večnaglasnice
• trajanje – dolgi in kratki samoglasniki
• naglasna znamenja
• kakovost – ozek in širok samoglasnik