izza meja naše občine seveda koruza. V tem delu Slovenije se po vaških poteh vozi še veliko traktorjev starejših letnikov, nekatere pri nas na Gorenjskem vidimo le še v društvu starodobnikov. Ob robu Ptujskega polja, na meji s Halozami, ležita vas in grad Muretinci. Grad je bil več zadnjih stoletij v lasti križniškega reda. Imel je predvsem gospodarsko-upravni pomen. Od tod sem po Dravski kolesarski poti kolesaril nazaj proti Ptuju. V občini Markovci sem na veliki tabli prebral vse o korantih, oračih in drugih pustnih likih Ptujskega polja. V krožiščih in sredi Nove vasi imajo postavljene korante in druge pustne like. Zadnji del poti sem prevozil ob Ptujskem jezeru. Po jezerski gladini je drsela turistična ladjica Čigra, z veliko hitrostjo sta privozila skuter in motorna ladjica. Prek jezera so se spreletavale mnoge vrste ptic, med njimi posebej zavarovana navadna čigra in rečni galeb. Popoldan sem namenil Ptuju. S kolesom sem prevozil ptujske ulice in si ogledal staro mestno hišo, grad, minoritski in dominikanski samostan. Minoritski red, se je po zaslugi gospodov Ptujskih naselil v Ptuju sredi 13. stoletja. Njihova cerkev je bila januarja 1945 porušena v bombnem napadu zaveznikov. Dokončno so jo obnovili leta 2010. Tudi dominikanski samostan je bil ustanovljen v 13. stoletju. V času jožefinskih reform je bil razpuščen. Danes je, med drugim, v njem kulturno-kongresni center, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož in Zgodovinski arhiv Ptuj. Grajski grič je poseljen že od 5. tisočletja p. n. š. Prebivalci antične Petovione so na njem postavili trdnjavo in svetišča.
Slovenske gorice, gričevnata dežela med Ptujem in reko Muro. Srednjeveška utrdba je nastala v 11. stoletju, ko sta bila grad in mesto v posesti salzburške nadškofije. Nadškofi so grad oddali gospodom Ptujskim, ki so v tristoletnem obdobju bivanja na Ptuju ustanovili dominikanski in minoritski samostan ter zgradili romarsko cerkev na Ptujski Gori. Danes so v Ptujskem gradu na ogled najbolj obiskane in reprezentativne zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož: orožje, glasbila, tradicionalne pustne maske, zbirka fevdalne stanovanjske kulture, slike na steklu in grajska galerija. Ker sem kolesaril v vinorodnem delu Slovenije, sem seveda poizkusil tudi njihovo žlahtno kapljico. Dan se je prevesil v popoldne, za naslednjo noč so vremenoslovci omenjali plohe in nevihte, zato sem na prtljažnik avtomobila pritrdil kolo in jo po avtocesti mahnil proti naši Gorenjski. ・
Idilični grški otok Ikarija Andreja Prosen, foto: Andreja Prosen Po dveh ali treh letih sva se ponovno odločila, da na dopust odideva z nahrbtniki, manjšimi, saj sva se v letih nizkocenovnih letalskih prevozov naučila s seboj jemati mnogo manj prtljage. In zadostuje. Osnovna poletna garderoba, kopalna brisača, miniaturna kozmetika. Pa ruta, velika ruta, za obiske cerkva, za večerni plet, ali kar tako. Tudi kot odeja je že prav prišla. Idejo o letošnjem dopustu sva predstavila prijateljema in seveda, sta bila takoj za. Podobno dogodivščino, no, veliko bolj individualno, nam je lansko leto prekrižala pandemija korona virusa. Po kratkem uvodnem sestanku, kdaj planiramo dopust, kam gremo, za koliko časa in kako, smo se odločili zelo hitro. V obzir smo vzeli, da je potrebno upoštevati korona situacijo, da je najbolj optimalno čim bolj ostati v mehurčku in da veliki podvigi z beneškega letališča odpadejo. Tako smo z brniškega letališča – zelo udobno! – poleteli na grški otok Samos, kjer smo s pristanišča Karlovassi s trajektom odpluli na Ikarijo. Nočna vožnja z ladjo je bila nadvse navdušujoča in topel zrak nam je že začel mršiti lase. Prihod v ikarijsko pristanišče Evdilos je bilo romantično, pričakalo nas je nekaj obmorskih luči in zvezdnato nebo. Ikarija je otok v Severnem Egejskem morju in eden od vzhodno egejskih otokov. Otok je majhen, saj meri v dolžino 30, v širino pa
38 Glas občine Naklo september 2021
15 kilometrov. Površina znaša 660 kvadratnih kilometrov in ima dobrih 8.000 prebivalcev. Otok je svetovno znan po tem, da je eno od petih modrih območij, kjer ljudje dosežejo izjemno visoko starost. Otok ima največ prebivalcev na svetu, starih 90 let in več. Res je, da se na Ikariji vse odvija zelo počasi, mnogo počasneje kot na drugih grških otokih, kjer se itak tudi vse odvija zelo počasi. Na Ikariji prepoznamo ravnovesje med naravo, svobodo, časom in (prehitrim) razvojem. Zlasti stopnja razvoja me je presenetila, imela sem namreč občutek, kot da sem prišla v obdobje pred 60 leti, ki sem ga prepoznala iz pripovedovanja svojih staršev.
