Issuu

Gregor Pompe

ISBN 978-961-237-715-1

9 789612 377151

Zveneca_metafizika_naslovnica_FINAL.indd 1

Zveneča metafizika: skladateljski opus akademika Lojzeta Lebiča

Gregor Pompe je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral najprej primerjalno književnost in nemški jezik, potem dodatno še muzikologijo. Za svoje diplomsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. Predava na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 2006 obranil svojo doktorsko disertacijo. Zgodovino glasbe je predaval tudi na oddelku za glasbo Pedagoške fakultete na Univerzi v Mariboru in vodil seminar na Oddelku za muzikologijo Humanistične fakultete Univerze Karla Franza v Gradcu. Kot znanstveni raziskovalec se ukvarja s sodobno glasbo, z vprašanji semantike glasbe in glasbenega gledališča. Za svoje strokovno delo je prejel Mantuanijevo priznanje Slovenskega muzikološkega društva, Filozofska fakulteta in Študentski svet FF pa sta mu podelili nagradi za uspešno pedagoško delo. Bil je predsednik Slovenskega muzikološkega društva, trenutno pa je predstojnik Oddelka za muzikologijo. Doslej je izdal dve monografiji (Pisna podoba glasbe na Slovenskem skupaj z J. Snojem, Postmodernizem in semantika glasbe) in učbenik (Novi tokovi v glasbi 20. stoletja). Dejaven je še kot publicist, glasbeni kritik in skladatelj.

Zveneča metafizika: skladateljski opus akademika Lojzeta Lebiča

Akad. prof. Lojze Lebič sodi med največje slovenske skladatelje. Monografija o njegovem opusu je zasnovana v treh večjih poglavjih. V prvem je izrisana življenjska pot skladatelja in slovenskega intelektualca, ki služi kot kontekstualna matrica časa, v katerem skladatelj deluje in biva. V drugem poglavju je predstavljen skladateljev odnos do glasbe, kompozicije, različnih slogovnih usmeritev in glasbenih žanrov, kakor se kaže v številnih, premišljenih in pronicljivih skladateljevih zapisih in intervjujih. V nadaljevanju so pod drobnogled vzeta skladateljeva dela za različne sestave, pri čemer je pregled zasnovan kronološko in vodi od zgodnjih del, v katerih se razkazuje predvsem skladateljev mladostni diapazon poznavanja tradicionalne glasbe in glasbe 20. stoletja, do spoznanja z evropskim glasbenim modernizmom. Pomemben del je namenjen iskanju Lebičevega lastnega glasbenega sloga. Poslednje poglavje prinaša sintetični zaključek in primerjavo med skladateljevo »eksplicitno« poetiko in poetiko, kakršna se kaže v realiziranih delih. Pri tem je še posebej osvetljeno razmerje med skladateljevo zavezanostjo racionalnemu načrtovanju glasbene forme in željo po duhovnem osmišljanju glasbenega materiala, vprašanjem glasbene povednosti in glasbeno-semantične avtonomnosti ter končno tudi dilema, povezana s skladateljevo slogovno razpetostjo med modernizem in postmodernizem.

19.12.2014 12:06:43

Gregor Pompe

ZveneÄ?a metafizika: skladateljski opus akademika Lojzeta LebiÄ?a

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 1

9.12.2014 11:54:18

Zveneča metafizika: skladateljski opus akademika Lojzeta Lebiča Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtor: Gregor Pompe Recenzenta: Matjaž Barbo, Leon Stefanija Lektorica: Monika Jerič Prevod povzetka: Andrej Rijavec Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Lojze Lebič, Meditacije za dva Fotografija avtorja na naslovnici: Manca Juvan © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2014 Prva izdaja Tisk na zahtevo Cena: 24,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 78(497.4):929Lebič L. POMPE, Gregor Zveneča metafizika : skladateljski opus akademika Lojzeta Lebiča / Gregor Pompe. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-715-1 276831488

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 2

9.12.2014 11:54:19

Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Lojze Lebič – arheolog, dirigent, skladatelj in pedagog . . . . . . . . . . 9 2 Lebičeva »eksplicitna« poetika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 3 Analize skladateljevih del . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 3.1

Začetek skladateljske poti (1951–1962/65) . . . . . . . . . . . . . . 34 3.1.1 Zgodnja dela: iskanje in prevzemanje znanih kompozicijskih obrazcev in izrazil . . . . . . . . . . . . . . . . 35 3.1.2 Kompozicijska »učna« leta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43

3.2

Vstop v osvobojeni zvočni svet modernizma . . . . . . . . . . . . . 57 3.2.1 Poizkusi iskanja novega kompozicijskega »jezika«: »trganje« iz »domačnosti« in tradicije (1962/1965–1968) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 3.2.2 Visoki modernizem (1969–1977) . . . . . . . . . . . . . . . . 68

3.3

»V prazno vrteči se mlin abstraktnega modernizma«: prevpraševanje modernističnih mej (1977–1985) . . . . . . . . . 125

3.4

»Nova gramatikalnost« modernističnih in postmodernističnih sintez: individualna izraznost, idejna izčiščenost, osebna pomiritev modernizma in tradicije (1986–) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166

4 Zaključno poglavje: Lebičeva »metafizična dialektika« . . . . . . . . 257 4.1

Med racionalnim načrtom in »duhovnostjo« glasbe . . . . . . . . 257

4.2

Dominanca glasbeno imanentne logike ali »vdor« semantike? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 265

4.3

Med modernizmom in postmodernizmom . . . . . . . . . . . . . 276

4.4

Namesto zaključka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 290

5 Priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 5.1

Seznam skladb Lojzeta Lebiča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 5.1.1 Kronološki seznam del . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 5.1.2 Abecedni seznam del . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 306 5.1.3 Seznam del glede na zasedbo . . . . . . . . . . . . . . . . . 310

5.2

Članki in intervjuji Lojzeta Lebiča (kronološki seznam) . . . . . . 314

5.3

5. Seznam posnetkov z glasbo Lojzeta Lebiča . . . . . . . . . . . . 317

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 3

9.12.2014 11:54:19

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325 Abstract . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 329 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 333 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 349

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 4

9.12.2014 11:54:19

Uvod Dovoljujem si to predrznost, da pričenjam z anekdoto. Davnega leta 1990 sva se z dobrim prijateljem na koncertu Simfonikov RTV Slovenija dodobra »namučila« ob prvi skladbi, Lebičevem simfoničnem delu Queensland Music. Dvema najstnikoma, vajenima predvsem romantičnih violinskih in klavirskih koncertov, se je zdela modernistično pobarvana tvarina preprosto preveč kaotična, nesmiselna, kakofonična in kar je še takih pridevkov, povezanih predvsem s predsodki. Še bolj mučno je bilo, ko me je proti koncu skladbe prijatelj opozoril na skladatelja, ki ga je na videz poznal: Lebič je globoko zamaknjen, z zaprtimi očmi, poslušal svoje delo, česar si sploh nisem znal razložiti – kako je mogoče biti tako globoko kontemplativno poglobljen v zvoke, ki so se meni zdeli povsem brezsmiselni? Petnajst let kasneje, ko sem že pisal magistrsko nalogo o simfoničnih delih Lojzeta Lebiča, se je slika popolnoma obrnila – natančno sem razumel, v katerem trenutku je najbrž skladatelj zaprl oči, in tudi to, zakaj. Hkrati sem tedaj že vedel, da najbrž poslušam eno izmed najbolj tehtnih slovenskih simfoničnih del. Kaj se je spremenilo v teh slabih petnajstih letih? Pridobil sem splošno in, kar je še pomembnejše, glasbeno izobrazbo, muzikološki uvid, ki mi je tudi po zaslugi profesorja Lebiča, sijajnega in nenavadnega pedagoga, odprl oči za skrivnosti glasbe druge polovice 20. stoletja, ob kateri lahko vse od tistih dni uživam kot ob Mozartu, Bachu ali Beethovnu. Takšna sprememba je pomembna vsaj iz dveh vidikov: najprej govori o tem, da je za razumevanje tujega, neznanega, drugačnega pomembno predvsem znanje, odprtost, nato pa izpostavljala tudi nenavadni način Lebičevega povezovanja modernizma z bogato glasbeno-zgodovinsko tradicijo – prav Lebič mi je odkril, da je mogoče zvočno nasičeno Žalostinko za žrtve Hirošime Pendereckega razumeti tudi kot tridelno formo. Na neki način se mora takšna logika zrcaliti tudi v skladateljevem opusu. Temo za to monografijo sem si torej izbral glede na lastne glasbene preference. Tak izbor, ki predstavlja izhodišče in predmet znanstvenega opazovanja, je nekoliko drzen, kajti intuitivno spoznanje o »lepem« je včasih težko potrditi tudi znanstveno, objektivistično. Vendar sem imel pri svoji izbiri srečo: ne le da sem se ukvarjal z meni drago glasbo, tudi ob samem razgrajevanju tvarine se je pokazala vrsta vprašanj, na katera je bilo moč odgovoriti le s pomočjo znanstvenega premisleka in sistematike. Šele na tej drugi stopnji je bilo mogoče izbranemu gradivu pripisati tudi vrednost: dela Lojzeta Lebiča gotovo sodijo v sam vrh sodobne slovenske in zahodnoevropske glasbe. Izhodišče za pričujoče delo predstavlja moje magistrsko delo z naslovom Simfonična dela Lojzeta Lebiča, ki sem jo zagovarjal zdaj že davnega leta 2002. Motrenje 5

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 5

9.12.2014 11:54:19

»zgodnjih« znanstvenih del je najbrž podobno skladateljevi nezaupljivosti do umetniških prvencev, zato je bilo treba za novo priložnost osnutke popolnoma preurediti in jih dopolniti s spoznanji, ki so se nabrala v minulem desetletju, hkrati pa sem svoj pogled razširil na celotni skladateljev opus, kar je odprlo tudi povsem nove perspektive. Ob pisanju me je ves čas vodila želja, da bi ustvaril »drugačno« skladateljsko monografijo. Te se, vsaj v slovenskem prostoru, večinoma še vedno vrtijo okrog življenjepisnih, deloma zgodovinskih vprašanj, manj pa se ukvarjajo s samimi glasbenimi deli oziroma postavljajo v značilni biografski, zgodovinski in pozitivistični maniri njihove specifike v tesen stik s skladateljevim življenjem. V tej monografiji se nasprotno poudarek seli na analize, na čim bolj fenomenološko izostren pogled. Seveda pa analitično razgrinjanje in včasih tudi popisovanje ne more biti končni namen; tako pridobljeno gradivo je namreč osnova za odpiranje pomembnih problemskih vprašanj, ki se v primeru Lebiča skoraj kot po pravilu zaokrožajo v značilne napetostne dvojice, in za končne, povzemajoče sodbe. Predstavljam si, da bo mogoče knjigo uporabljati ne le kot znanstveno monografijo, skozi katero se bo bralec pozorno prebijal stran za stranjo, temveč tudi kot nekakšen »priročnik«, morda celo koncertni vodič po Lebičevi glasbi. Osrednji namen pričujočega dela je bil preučiti kompozicijsko-tehnične značilnosti skladateljevih del, z njimi povezane kompozicijske strategije in postopke ter idejne podstati, iz katerih izvirajo. Tak sinhroni pregled dopolnjuje diahroni: ali so se morda glavne značilnosti skozi čas spreminjale in bi zato veljalo biti pozoren tudi na morebitne slogovne premene? Pot do tega cilja je bila dolga in je potekala v treh korakih, kakor jih izkazujejo tri skupine poglavij. V dveh uvodnih poglavjih poskušam označiti skladateljevo osebnost in poetiko, kakor se kaže iz njegovih lastnih spisov in življenjske poti. V sredinskem poglavju analiziram vsa dela, ki jih je do tega trenutka skladatelj ustvaril, v četrtem poglavju pa poskušam strniti izsledke v obliki treh osrednjih tematskih sklopov. Skupine poglavij so torej ujete v krožno strukturo: od začetne postavitve teze preko središčnih analiz do končne sinteze, ki naj potrdi ali ovrže na začetku zastavljena izhodišča. Tako sem na začetku poskušal izluščiti skladateljevo »eksplicitno« poetiko, kakršna se kaže iz njegovih lastnih zapisov o glasbi nasploh, odnosu do kompozicije in umetnosti. Analiza takih zapisov naj bi deloma že odstrnila tančico, ki načeloma zakriva nastanek umetniškega dela: iz avtorjevih zapisov je bilo deloma mogoče rekonstruirati, kako nastajajo posamezna dela in iz katere idejne baze izraščajo. Razgrnitev skladateljeve poetike je omogočala postavitev izhodiščnih tez, ki jih je morala sledeča analiza potrditi ali ovreči. Pri analizi glasbenih del – preučevanju »imanentnega nivoja« glasbenega dela – pa se nisem naslanjal zgolj na eno metodo,

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 6

9.12.2014 11:54:19

temveč sem sledil sodobnemu metodološkemu pluralizmu. Prevladuje sicer fenomenološki postopek – v središču je analizirano delo samo in njegove imanentne značilnosti; temu se včasih pridruži primerjalni pogled (kontekstualizacija posameznega dela glede na skladateljev celotni opus ali sočasno svetovno ustvarjalnost), za določitev osrednjih problemskih sidrišč pa sta pomembni še semantično-semiotična metoda in poizkusi slogovnih opredelitev, ki seveda ne morejo mimo duhovnozgodovinskih spoznanj. Končna sinteza analiz, strnjena v treh napetostnih dvojicah, ki odpirajo vsaka svoje problemsko izhodišče, mora potrditi ali ovreči v začetku, ob pregledu skladateljeve »eksplicitne« poetike zastavljene teze. Vendar kljub krožni strukturi sklepi ostajajo odprti: končno misel je mogoče formulirati le v obliki treh velikih problemsko-tematskih sklopov, ki ne morejo dati dokončnega odgovora, a nakazujejo možnost nadaljnjih smeri raziskovanj. Razrešitev vsakega izmed teh posameznih sklopov bi zahtevala svojo nalogo, ki bi v središče postavila najprej splošen oris problematike in natančno določitev metode (predvsem semantično-semiotične in slogovne), šele nato pa bi bila mogoča aplikacija na izbrani opus. Zato je knjigo mogoče razumeti kot shematični tloris, ki zamejuje in določa problematiko, vanj pa bo mogoče kasneje vpeti še več drugih spoznanj. Delo je nastalo z mislijo na obhajanje 80-letnice skladatelja, vendar je slednja res le zunanji povod. Skladateljev opus še zdaleč ni zaključen in Lebič se zdi danes miselno aktiven in občutljiv prav tako kot v prelomnih letih modernističnega prelamljanja s tradicijo. Nedvomno pa je njegov opus smiselno zaokrožen, zato bodo naslednje izdaje in poizkusi označevanja skladateljevega dela predvsem dopolnitve. Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju pričujočega dela. Najprej profesorju Lojzetu Lebiču, ki mi je prijazno dovolil vpogled v svojo »dokumentacijo« – gore popisanega notnega papirja, ki skriva v sebi skrivnosti kompozicijskega postopka in že tudi glasbe same – in večkrat odgovarjal na moja, včasih tudi nekoliko neprijetna znanstveno-objektivistična vprašanja. Zahvaljujem se mu za dragoceni čas, ki bi ga lahko verjetno bolje uporabil pri nastajanju novih del. Podobno velja zahvala mojim kolegom na Oddelku za muzikologijo in tistim, ki so mi pomagali pri iskanju prave smeri in nastavljanju kompasa z različnimi idejami in sugestijami, ter seveda vsem tistim bližnjim, ki so morali prenašati moje raziskovalne travme in evforije.

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 7

9.12.2014 11:54:19

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 8

9.12.2014 11:54:19

Lojze Lebič – arheolog, dirigent, skladatelj in pedagog

Umetniško delo lahko opazujemo povsem izolirano, kot samostojno in sebi zadostno entiteto. V tem primeru se nam razkrijejo predvsem zakonitosti njegove notranje formalne ustrojenosti. Če pa nas zanimajo še gibala in vzvodi, ki so povzročili specifično notranjo obliko, moramo raziskati tudi širši kontekst, v katerem je delo nastajalo in ki je vplival na osebnost umetnika in njegovo poetiko. Da bi lahko ustrezno razumeli in interpretirali dejavnike, ki so vplivali na spremembo skladateljeve glasbene poetike, kompozicijske tehnike in/ali kvalitete glasbenega materiala, je posamezna dela primerno vpeti v kontekst njegovega življenja. Skladatelj Lojze Lebič se je rodil 23. avgusta 1934 na Prevaljah na Koroškem, v hribovitem, grapastem in zato nič kaj prijaznem svetu, ki je bil v času, ko je svet zajela najprej velika gospodarska kriza, nato pa še strašni pohod fašistične diktature, precej odmaknjen od na videz bolj urbaniziranih delov takratne kraljevine SHS. Vendar so tegobe sveta zajele tudi Koroško in s tem odraščajočega mladeniča, ki je živel v »trdni slovenski petčlanski učiteljski družini« (Rijavec, 1970, 9); oče Ivan je bil šolski upravitelj in profesor na gimnaziji v Ravnah, mama Neža (rojena Linhart) pa prav tako učiteljica. V času nemške okupacije in začetku druge svetovne vojne je imel Lebič šest let in družini je grozila celo izselitev, vendar je bil oče stoodstotni invalid še iz prve svetovne vojne, »zato ni bil preveč vključen v družbeno življenje in se tako ni izpostavljal, kar je družini posredno omogočilo« (Uršič, 1994, 10), da je lahko ostala doma. Kljub temu je moral mladi Lebič hoditi v nemško šolo na Prevaljah in v Pliberk. Že ta prva mladostna leta so bodočega umetnika zaznamovala z mnogimi močnimi vtisi, ki so v njem pustili »polno nelepih podob: ubitih vojakov starojugoslovanske vojske, nemčurjev, selitev, gestapa, pomora kmečkih družin, požigov domačij, vlasovcev, čerkezov, ustašev« (Lebič, 2000b, 17). Po vojni je Lebič obiskoval ravensko gimnazijo (1946–1952), ki je zaradi oddaljenosti od glavnih kulturnih centrov v sebi nosila značilno razdvojenost, ki je v marsičem vplivala na takrat dvanajstletnega Lebiča. Pouk se je takoj po vojni namreč začenjal »s takrat prevladujočo brigadirsko lopatarsko vznesenostjo« (Lebič, 2000b, 9); dijaki so v treh mladinskih akcijah gimnazijo zgradili sami, relativna odmaknjenost od Maribora in Ljubljane pa je vplivala na to, da je prvi rod profesorjev v šolske klopi lahko »pretihotapil predvojni klasično humanistični duh« (Lebič, 2000b, 9). Tako se je med bombastičnimi socrealističnimi parolami o izgradnji novega, boljšega sveta našel čas tudi za »trajnejša izročila [...], Marka Avrelija, Avguština, Danteja« (Lebič, 2000b, 9). Skladatelj navaja med učitelji, ki so v njem pustili največjo sled in mu pomagali, da je »prerasel samo koroško razpoloženje« (Lebič,

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 9

9.12.2014 11:54:19

2000b, 9) in spoznal širša duhovna prostranstva, ravnatelja Franca Sušnika,1 profesorja slovenščine Janka Messnerja2 in profesorja likovne vzgoje Lajčija Pandurja.3 V čas gimnazijskih let sodijo Lebičevi prvi resnejši stiki z glasbo in glasbenim udejstvovanjem, obenem pa se v tem času začno tudi njegovi prvi kompozicijski poizkusi. Prav veliko možnosti za glasbeno izobrazbo mlad človek v hrupnem vojnem in povojnem času niti ni imel, vendar se je v Lebičevi družini vedno pelo in igralo na klavir (Rijavec, 1970). Tako je glasbo spoznaval »iz Novih akordov, Mohorjevih, Aljaževih pesmaric, iz not na cerkvenem koru in glasbenih ostankov, ki so se našli kje na podstrešjih« (Lebič, 2000b, 9). Z glasbo se je torej prvič srečal v skromnem okviru cerkvenega muziciranja (na kor naj bi sicer zašli tudi Bachovi preludiji, Mozart, Beethoven; Lebič, 2000b, 10; Klemenčič, 2003, 329; Petek, 2003, 18), nekaj malega priložnosti za glasbeno udejstvovanje pa je bilo tudi v šoli, kjer je skladatelja »vztrajno zanašalo [...] v razred prevaljske šole k naglušnemu harmoniju« (Lebič, 2000b, 17). Nekoliko kasneje se je pričel v domačem kraju privatno učiti še klavir. »Lojze ni bil čudežni otrok« (Rijavec, 1970, 9), je pa »ob vsem, kar je bila glasba, [...] čutil ročnost in hitro priučljivost« (Lebič, 2000b, 17). Da skromna domača glasbena izobrazba le ni bila popolna, se je mladi Lebič prepričal v Ljubljani, kjer se mu ob prvem poizkusu ni posrečilo opraviti sprejemnega izpita za Srednjo glasbeno in baletno šolo. Tako je leta 1952 v Ljubljani vpisal študij arheologije na Filozofski fakulteti; tudi zato, ker ni bil sprejet na glasbeno šolo, vendar je bil glavni razlog predvsem ta, da »se okolju, iz katerega [je] izhajal, poklic glasbenika ni zdel resen« (Uršič, 1994, 10). Naslednje leto je sprejemni izpit vendarle opravil in tako je ob rednem študiju arheologije obiskoval še Srednjo glasbeno in baletno šolo. Od vsega začetka pa se je zavedal, »da mi je [...] ta lepa veda [arheologija] zgolj pretveza« (Lebič, 2000b, 17). Vendar pomena tega študija za skladateljevo nadaljnje življenje, sploh pa za njegov miselni raster, ne gre podcenjevati. Tako skladatelj kasneje priznava, da ga je arheologija 1

Franc Sušnik (1898–1980) je študij germanistike in slavistike na ljubljanski in zagrebški univerzi končal leta 1924 z doktoratom v Zagrebu. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča (Dachau) je postal ravnatelj gimnazije na Ravnah na Koroškem, trideset let (1949–1979) pa je vodil ravensko študijsko knjižnico, ki danes nosi njegovo ime. Še pred vojno je napisal odmeven Pregled svetovne literature (Hartman, 1998, 377). Pisatelj, esejist in prevajalec Janko Messner je končal gimnazijo na Ravnah na Koroškem in nato študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nekaj časa je deloval kot profesor slovenščine na ravenski gimnaziji, nato se je vrnil v Avstrijo, kjer je poučeval na slovenski gimnaziji v Celovcu in bil pobudnik solidarnostnega komiteja za pravice koroških Slovencev. V ospredju njegove kratke proze, dramatike, poezije in esejistike je kritično in satirično opazovanje sočasnega dogajanja na avstrijskem Koroškem, predvsem položaja slovenske manjšine (Glušič, 1993, 80). Slikar in grafik Lajči Pandur (1913–1973) je diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu, kjer je končal tudi specialki za slikarstvo in grafiko. Med letoma 1942 in 1944 se je izpopolnjeval na akademiji v Budimpešti. Po drugi svetovni vojni je bil zaposlen kot likovni pedagog, zadnjih deset let pred smrtjo pa kot profesor na Pedagoški akademiji (Ilich-Klančnik, 1994, 228).

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 10

9.12.2014 11:54:19

naučila, »da so stalnice zgodovine tri: duh kraja – genius loci, narojenost – v preteklosti pripadnost plemenu ali narodu in duh časa – slog« (Lebič, 2000b, 137). Še večji vpliv arheologije gre pripisovati različnim arhetipom, ki v veliki meri zaznamujejo in mu »pomaga[jo] razumeti in pomiriti nasprotje med starim in novim, ljudskim in umetnim, trajnejšim in hitro minljivim, površnim« (Petek, 2003, 18). Lebičeva dela in njegovo poetiko – pomen in vrednost »praresnic«, ki se ne spreminjajo – je moral očitno spoznati že kot študent arheologije. Stalni konflikt med starim (»arheološkim«), po katerem brska v svoji »moderni« sedanjosti arheolog, tako očitno zaznamuje tudi skladateljevo glasbo, kar pojasnjuje Lebič takole: »Tako kot se mi kažejo arheološki svetovi ujeti med zemeljske plasti, je kdaj v mojih skladbah razumeti kak okrušek, ki se kot tujek oglasi skozi sloje sodobne zvočnosti« (Petek, 2003, 18). Če se je skladatelj na začetku svoje študijske poti vpisal na arheologijo preprosto zato, da bi imel status, pa se mu je arheologija »med študijem vse bolj spreminjala v čudovito znanost in se povsem zlila z glasbenim doživljanjem« (Lebič, 2000b, 136). Čeprav so bili študijski začetki v Ljubljani težki – skladatelj je študiral na dveh tirih, zelo težko je prišel do prostega klavirja, kot vsakega Neljubljančana so ga spremljale »tegobe študentskega podnajemništva« (Lebič, 2000b, 17), obenem pa je moral ves čas skrbeti še, kako se bo preživel – je Ljubljana vendarle prinesla tudi pomembno novost: skladatelj se je šele tu, pri dvajsetih,4 srečal s pravo glasbeno kulturo (simfonični koncerti, opera, prava umetniška glasba, ki ni več ujeta v ozke okvire cerkvenega muziciranja ali funkcionalnih potreb šolskih manifestacij; Barbo, 1995, 18). Leta 1957 je skladatelj diplomiral iz arheologije in zaključil šolanje na Srednji glasbeni in baletni šoli, iz katere se izmed učiteljev še najraje spomni Vasilija Mirka, profesorja za harmonijo in kontrapunkt. Čeprav je bil Mirk zazrt v tradicionalno glasbo preteklosti in tako ni mogel bodočega skladatelja seznaniti z vsemi novostmi, ki so prav ta čas usodno spreminjale glasbeno »govorico« po zahodni Evropi (predvsem v Darmstadtu), je Lebiču ostal spomin nanj kot »svetal vzgled tihe in goreče zaljubljenosti v glasbo« (Barbo, 1995, 18). Kot korepetitor na Srednji baletni šoli je imel Lebič po zaključenem študiju na Filozofski fakulteti ravno dovolj materialnih sredstev, da se je lahko vpisal na Akademijo za glasbo, kjer je študiral kompozicijo pri Marjanu Kozini, leto kasneje pa se je odločil še za študij dirigiranja pri Danilu Švari. Študij na akademiji se je iz različnih razlogov precej zavlekel, kar se zdi precej neobičajno, če pomislimo, da je Lebič iz arheologije diplomiral v pičlih petih letih. Enega izmed razlogov za »počasnost« kaže prav gotovo iskati v precej v preteklost usmerjenih nazorih 4

Intervju z Gregorjem Piršem (Radio Ars), februar 2003.

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 11

9.12.2014 11:54:19

skladateljevih profesorjev, ki takratni mladi, prebujajoči se generaciji, ki je želela seči po novem, niso zmogli ali tudi niso želeli dati pravih informacij oziroma napotkov. Lebič se spominja: »Nihče od mojih učiteljev ni hotel vedeti, da so v Parizu in Kölnu že prirejali koncerte konkretne in elektronske glasbe. Nasploh težko presodim, kaj so mi glasbeni učitelji v resnici pomenili. Večina jih je bila malomarnih in ozkosrčnih, povsem so nam zamolčali drugo dunajsko šolo, tudi Bartóka, Hindemitha in Stravinskega« (Barbo, 1995, 17). Nekaj podobnega je razbrati iz izjave, ki jo je dal Lebič leta 1967, torej še sredi študija na ljubljanski akademiji: »Vesel sem, ker sem bil učenec Marjana Kozine. Mojster bi danes s svojim učencem in njegovimi nazori gotovo ne bil zadovoljen, toda naučil me je spoštovati glasbeno dejanje« (Naši zbori, 1967, 5). Skladatelj sicer govori o spoštovanju, obenem pa tudi odločno naznanja estetsko zarezo med učiteljem in učencem. Podoben ambivalenten odnos do svojih profesorjev je zaznati kasneje: »Učitelja imam v lepem spominu, ne vem pa, koliko njima in drugim v resnici dolgujem. Tedaj, v 50. in 60. letih, smo si bili v estetskih nazorih že vsaksebi. Kozina je bil čudovit človek, velik skladatelj, razumnik, zadnji glasbeniški bohem; Švara je bil akademsko oster in v tehniki nedosegljiv praktik« (Kucler, 1994, 9). Da pa so tradicionalneje usmerjeni profesorji vendarle opazili Lebičev talent, nam priča študentska Prešernova nagrada, ki jo je leta 1962 skladatelju podelil Svet Akademije za glasbo v Ljubljani za njegovo orkestrsko skladbo Simfonietta. To prvo skladateljevo simfonično delo, ki je nastalo še »sredi študijskih let« (1960), razkriva neoklasicistične poteze in s tem tudi vzore, ki so morali biti blizu skladateljevim mentorjem. Vendar je Lebič kmalu spoznal, da »so to samo slogovne kopije« (Lebič, 2000b, 18), medtem ko so njega privlačile novosti. A sodobne kompozicijske tehnike, kot so »dodekafonija, serialnost, ploskovna kompozicija, elektronska glasba[,] še niso prestopile [...] praga« (Ali imamo glasbeno kritiko?, 337) ljubljanske Akademije, zato se je bil mladi skladatelj prisiljen učiti sam, kar je seveda logično precej otežilo in podaljšalo študij. Izhod iz takratne slogovne zaprtosti slovenske uradne glasbe je Lebič videl v vse večji radikalnosti, in prav iskanje novega in drugačnega tonskega reda ga je pripeljalo k skladatelju Srečku Koporcu, ki je podobno mislečim mladim skladateljem, ko so »si pri njem ob večerih zarotniško podajali kljuko, resno govorili o drugi dunajski šoli, Messiaenu, Eimertu, darmstatskem krogu« (Loparnik, 1983, 2079). Koporc se je bil zaradi svojega svetovnonazorskega prepričanja, ki ni bilo v skladu z ozko dogmatistično politiko povojnih let, prisiljen odmakniti popolnoma na rob slovenskega glasbenega življenja in se je stežka preživljal s poučevanjem glasbe. Mladi skladatelji pa so do njega čutili še prav posebno spoštovanje, saj so v njem videli »naravnega dediča Kogojeve šole, ki je takrat o sodobni glasbi vedel največ in svojega znanja ni prikrival« (Lebič, 2000b, 18).

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 12

9.12.2014 11:54:19

Podobno nezadovoljstvo nad razmerami v slovenskem glasbenem življenju tistega časa je Lebič delil še z drugimi skladateljskimi kolegi na akademiji. Ti so se že leta 1954 združili v Klubu komponistov, ki je nastal kot »reakcija na zavračanje profesorjev, da bi študenti ob koncu akademskega leta 1953/54 pripravili sklepno produkcijo kompozicijskega razreda Akademije za glasbo« (Barbo 2001, 43). Lebič se je Klubu komponistov očitno pridružil nekoliko kasneje, saj so njegovo skladbo prvič izvajali šele na zadnjem komornem večeru kluba 18. marca 1958.5 Proti koncu leta 1961 je jedro skladateljev, ki je že prej sestavljajo Klub komponistov, želelo nadaljevati že zastavljeno delo; mladi skladatelji so bili namreč tudi v začetku šestdesetih let, podobno kot prej med študijem, »nezadovoljni z možnostmi za predstavitve svojih skladb« (Barbo, 2001, 79). Zato so se zbrali v skupini Pro musica viva, ki je sprva delovala v obliki neformalnih srečanj in pogovorov, kasneje pa se je njena dejavnost razmahnila in je vključevala poleg prirejanja koncertov tudi izdajanje notnega materiala. Kolegom D. Božiču, K. Cipciju, J. Ježu, I. Petriću, A. Srebotnjaku, M. Stibilju in I. Štuhcu (v skupino je bil sprejet kot zadnji) se je pridružil tudi Lebič, ki je v letih 1961–62 sicer služil vojaški rok in se je zato »dejavneje vključil v njeno [skupine] delovanje šele po vrnitvi v Ljubljano« (Barbo, 2001, 84). Članov skupine ni povezoval nadrobni estetski program, temveč »preprost dialektični princip, po katerem se nova glasba upre stari« (Loparnik, 1983, 2079). »Člani skupine so si bili na idejni ravni enotni v preseganju 'nesodobnosti', vsega, kar ni nova glasba. Njihove kompozicijsko-tehnične rešitve, ki jih je določala poetika vsakega izmed njih, pa so bile različne« (Barbo, 2001, 86). Člani skupine so si bili zelo različni – »po rodu, šolanju, profesorju kompozicije, glasbeni predizobrazbi. Tudi glasbeno-estetsko in politično« (Učakar, 2004, 43) so bili vsaksebi. Lebič ni sodil med glavne in najbolj izpostavljene idejne nosilce skupine; stal je nekoliko v ozadju, poslušal svoje kolege in se izobraževal ob prebiranju novejših partitur in poslušanju posnetkov takrat nove glasbe (Rijavec, 1970, 9). Pomembnejši preboj je dosegel šele z duom za violo in violončelo Meditacije za dva, ki je bil prvič izveden na koncertu komornih skladb skupine Pro musica viva 13. oktobra 1965; pohvalne besede je zdaj zapisala tudi kritika (K. Ukmar; P. Kuret; Barbo, 2001, 103–104). Od takrat naprej so se Lebičeve skladbe bolj redno izvajale skoraj na vseh koncertih skupine. Že na naslednjem koncertu Slovenske filharmonije 27. junija 1966 je bila izvedena njegova kantata Požgana trava, dobrega pol leta kasneje pa je isti orkester s solistoma Acijem Bertoncljem in Igorjem Deklevo predstavil še Sentence za dva klavirja in orkester. Ta skladateljski preboj je bil zagotovo povezan tudi z Lebičevo uveljavitvijo v zborovskem dirigiranju. In prav predajanje tej dejavnosti je nedvomno še dodatno 5

Tega prvega poizkusa glasbena kritika ni najbolje ocenila (U. Prevoršek). (Barbo, 2001, 43.)

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 13

9.12.2014 11:54:19

upočasnilo njegov študij. Tako je v sezoni 1960/61 postal dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, ki je prav takrat praznoval petnajstletnico delovanja, zbor pa je po odsluženem vojaškem roku nato vodil še dve sezoni. Leta 1962 je prišlo vabilo obolelega dirigenta Komornega zbora RTV Slovenija Milka Škoberneta, naj, najprej kot pomočnik, potem pa tudi kot vodja, prevzame ta takrat zelo ugledni zborovski ansambel (Naši zbori, 1967). Prav pod Lebičevim vodstvom je Komorni zbor RTV Slovenija dosegel svoj ustvarjalni višek, o čemer pričajo številna vabila na gostovanja, nagrade (tako domače kot mednarodne) in uspeli posnetki. Lebič je z zborom gostoval v Bydgosczu na Poljskem (1966), na Flandrijskem festivalu v Belgiji (1968), Ohridskem poletju v Makedoniji (1968), v Jihlavi na Češkem (1969), na Bienalu sodobne glasbe v Zagrebu (1969) in na Dubrovniških poletnih igrah (1969). Še posebej pomembno in odmevno je bilo gostovanje v poljskem Bydgosczu; o velikem uspehu koncerta s slovensko glasbo (Gallus, Plavec, Dolar) sta poročala tako Dragotin Cvetko6 kot Borut Loparnik (Naši zbori, 1966, 5), obisk Poljske pa je bil pomemben tudi za Lebiča – skladatelja: prvič je namreč lahko prisostvoval festivalu Varšavska jesen, kjer je takrat slišal, kako se razvija aktualna sodobna glasba drugod po Evropi. »Doživetje koncertov Varšavske jeseni [...] je bilo zame tako silovito, ker to niso bile samo informacije, temveč odkritje poti v 'obljubljeno deželo', ki smo jo slutili, a [je] v naših tesnih razmerah sami nismo mogli najti« (Šegula, 1983, 99). Prav iz tega »srečanja, ko sem se poslavljal od domače poznoromantične tradicije in se prepustil novim vplivom, je nastala kantata Požgana trava« (Lebič, 2000b, 18), iz podobnih vzpodbud pa so nastale še nekoliko bolj abstraktno (dvanajsttonsko) domišljene Sentence. Uspešnim gostovanjem in snemanjem plošč (poleg domačega tudi za belgijski radio I Fiaminghi in Europa ter za Matico hrvatsko; Lebič, 2000b, 181) so sledila prva priznanja: dvakrat zlati orfej, najprej za interpretacijo Šaljivk Emila Adamiča in treh Gallusovih motetov na festivalu Jugoslovanska muzika na radiu v Beogradu (1966) in nato za delo s Komornim zborom RTV Slovenija (1969), druga nagrada Jugoslovanske radiotelevizije za interpretacijo skladbe Do fraig amors Jakoba Ježa, zlata medalja glavnega odbora Zveze skladateljev Jugoslavije za zasluge in delo pri propagiranju in afirmiranju jugoslovanske glasbene ustvarjalnosti v svetu (1970), kot krona desetletnega dela pa je prišla prva nagrada BBC London na mednarodnem tekmovanju posnetkov sodobne glasbe »Let the Peoples Sing«. A najpomembnejša je bila prav gotovo nagrada Prešernovega sklada za kreativno 6

Cvetko piše: »Svoj program je [zbor] izvedel v vsakem oziru odlično. S tehničnega vidika je skladbe izdelal do največjih potankosti. Zlit v eno samo uravnoteženo celoto je iz najčistejšega pianissima z lahkoto prehajal v forte ali fortissimo in obratno, ubrano se je stapljal tako v enozborju kakor večzborju. Tudi interpretacijsko je bil izvrsten. V njegovi izvedbi so bile izrazne finese podane dognano, pretehtano, z velikim znanjem za stil« (Cvetko, 1966, 13).

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 14

9.12.2014 11:54:19

dirigentsko delo v vodstvu Komornega zbora RTV Slovenija, ki jo je skladatelj prejel leta 1966 po zaslugi odličnih interpretacij in premišljene izbire koncertnih sporedov, na katerih so bila redno dela slovenskih skladateljev vseh slogovnih obdobij, pomembne svetovne novitete in dela iz železnega zborovskega repertoarja. Ves ta čas je Lebič tudi komponiral in ustvarjanje naj bi mu bilo že v tem času veliko pomembnejše kot poustvarjalna dejavnost. Skladatelju se celo zdi, da se je v dirigentski vlogi vedno znašel nekako po naključju. »Vedno se je zgodilo, da jim je manjkal dirigent; jaz sem bil pri roki in so me povabili. Nikoli nisem imel namena, da bi bil to moj cilj. [...] Bolj me je privlačila kompozicija – tam je človek bolj sam« (Uršič, 1994, 11). Vendar so spremembe v Lebičevi kompozicijski tehniki in tudi v kvaliteti njegovih del nedvomno povezane z izkušnjami, ki jih je pridobil v delu z glasbenim ansamblom in z obiskom tujih glasbenih prestolnic, kamor je potoval skupaj z zborom in kjer je spoznaval sodobno evropsko glasbeno ustvarjalnost. Zato ni čudno, da so po letih trdega učenja in spoznavanja kompozicijskih veščin – najprej na pogovorih in srečanjih v skupini Pro musica viva, nato pa še z obiskovanjem festivalov v tujini – prišli prvi skladateljski uspehi. Simfonično delo Korant je bilo krstno izvedeno leta 1969 na graškem festivalu Musikprotokoll, zanj pa je prejel najprej prvo nagrado Jugoslovanske radiotelevizije (1970) in nato še nagrado Prešernovega sklada (tudi za kompozicijo kons (a) za komorni ansambel, 1971). V tem času nastane tudi naslednje simfonično delo, Nicina, ki je »zamišljena kot resnejši par k vitalistični skladbi Korant« (Lebič, 2000b, 144). Leto 1972 predstavlja pomemben mejnik. Lebič je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo, končalo se je obdobje velikih uspehov zborovskega dirigiranja in Lebič se je zaposlil na Glasbenem oddelku Pedagoške akademije v Ljubljani, kjer je poučeval dirigiranje in metodiko dela v ansamblih. Še prej je istega leta obiskal Darmstadt, kjer se je na slovitih poletnih kompozicijskih tečajih že od konca druge svetovne vojne naprej »odkrivala« nova glasba in prihodnje smernice. Vendar je Lebič na tečaj prišel v času, ko sta pomen in moč festivala že bistveno oslabela. Skladatelj priznava, da je v Darmstadt prišel »[p]repozno: od velikih iz Steineckejevega junaškega časa je bil tam samo še Stockhausen« (Loparnik, 1983, 2082). Podobno v skladatelju ni pustil pomembnejše zareze niti obisk beograjskega studia, kjer je sicer spoznal, »da je z elektronskimi napravami mogoče ton akustično, fizikalno veliko bolj natančno določiti kot s tradicionalnimi sredstvi« (Šivic, 1977, 9), a v njegovem opusu elektro-akustične kompozicije ne zavzemajo vidnejšega mesta. Do skladatelja je tako s časom prodiralo vse več informacij, kar gre povezovati tudi s prvimi političnimi »odjugami«. Od leta 1961 so skladatelji sodobne kompozicijske tokove lahko spoznavali na zagrebškem Bienalu, Lebič pa se je učil tudi 15

Zveneca_metafizika_FINAL.indd 15

9.12.2014 11:54:19

Gregor Pompe

ISBN 978-961-237-715-1

9 789612 377151

Zveneca_metafizika_naslovnica_FINAL.indd 1

Zveneča metafizika: skladateljski opus akademika Lojzeta Lebiča

19.12.2014 12:06:43