Issuu

ZADN DINAS ISBN 978-961-06-0007-7

Pričujoča knjiga je po kronološkem redu zadnja v opusu Zgodovina Kitajske in pokriva obdobje dinastije Qing, ko so na Kitajskem vladali Mandžurci. Opisuje naporno obdobje iskanja nove identitete v času od padca zadnje monarhične vlade leta 1911 do konca državljanske vojne in ustanovitve Ljudske republike leta 1949. Mandžurci so ponovno restavrirali pravoverno neokonfucijansko državo in ustvarili trden imperij, ki je ohranjal videz mogočnosti, vse do nasilnega vdora zahodnih držav, ki so si izborile prodor na kitajsko tržišče in pahnile Kitajsko v stoletno polkolonialno odvisnost. Prav stoletje nemirov, kriz in ponižanj, od začetka opijskih vojn do sredine XX. stoletja, je hkrati obdobje napornega iskanja novega položaja v svetu in prilagajanja izzivom zahodne civilizacije, ki je začelo v temeljih preobražati kitajsko družbo in zavest. Zaradi pestrosti zgodovinskih dogajanj in pomembnosti sprememb v tem času posveča knjiga največ pozornosti temu obdobju, saj se je takrat začela porajati moderna Kitajska.

Zadnja_dinastija_naslovka_FINAL.indd 1

MITJA SAJE (1947) je redni pro-

fesor na Oddelku za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF). Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (EF) l. 1972. Od l. 1973 je bil svetovalec v republiškem izvršnem svetu, kjer je spremljal makroekonomsko problematiko razvoja svetovnega gospodarstva. Magistrski študij je opravil iz kitajske zgodovine v letih 1976 do 1978 na Univerzi v Nankingu. Od l. 1981 je delal kot lektor za kitajski jezik na FF. Sodeloval je pri ustanovitvi prve jugoslovanske orientalistične revije Kulture Istoka l. 1984 in bil nato član uredniškega odbora do l. 1990. Doktoriral je l. 1994 na FF in bil naslednje leto med ustanovitelji Oddelka za azijske in afriške študije na FF. Od l. 1981 je član Evropske zveze za

kitajske študije (EACS), kjer je z referati sodeloval na 10 kongresih in bil glavni organizator konference v Ljubljani (2006). Od leta 2003 raziskuje delo in življenje misijonarja Avguština F. Hallersteina na Kitajskem. Med letoma 2008 in 2009 je sodeloval v projektu EU: Hallerstein v okviru medkulturnega sodelovanja med EU in Kitajsko in izdal monografijo A. Hallerstein – Liu Songling: The Multicultural Legacy of Jesuit Wisdom and Piety at the Qing Dynasty Court. Od l. 2006 je gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu za predmet Zgodovina Kitajske. Je soustanovitelj Konfucijevega inštituta (2010) na EF v Ljubljani in član upravnega odbora ter se posveča gospodarskim vprašanjem Kitajske v procesu globalizacije.

MITJA SAJE: ZADNJA DINASTIJA IN IZZIVI SODOBNOSTI ZGODOVINA KITAJSKE OD VDORA MANDŽURCEV DO USTANOVITVE LJUDSKE REPUBLIKE

9 789610 600077

MITJA SAJE

ZADNJA DINASTIJA IN IZZIVI SODOBNOSTI

ZGODOVINA KITAJSKE OD VDORA MANDŽURCEV DO USTANOVITVE LJUDSKE REPUBLIKE Oddelek za azijske študije Ljubljana 2018

24.1.2018 13:43:42

Mitja Saje

ZADNJA DINASTIJA IN IZZIVI SODOBNOSTI Zgodovina Kitajske od vdora MandÅ¾urcev do ustanovitve Ljudske republike

Ljubljana 2018

Zadnja dinastija_FINAL.indd 1

23.1.2018 11:02:25

ZADNJA DINASTIJA IN IZZIVI SODOBNOSTI Zgodovina Kitajske od vdora Mandžurcev do ustanovitve Ljudske republike Avtor: Mitja Saje Recenzenta: Jana S. Rošker, Marko Štuhec Lektorica: Beba Splichal Tehnični urednik: Jure Preglau Zemljevidi: Mateja Rihtaršič (prvič objavljeno v knjigi Zgodovina Kitajske, Slovenska Matica, 2015) Prelom: Žiga Valetič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za azijske študije Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o. Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2018 Druga, dopolnjena izdaja, prvi natis Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(510)"16/19" SAJE, Mitja Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti : zgodovina Kitajske od vdora Mandžurcev do ustanovitve Ljudske republike / Mitja Saje ; [zemljevidi Mateja Rihtaršič]. - 2., dopolnjena izd., 1. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0007-7 293373952

Zadnja dinastija_FINAL.indd 2

23.1.2018 11:02:25

Kazalo

Uvod .................................................................................................................................................................. 7 1 Mandžurska osvojitev Kitajske ..................................................................................................... 9 1.1 Vzpon mandžurske moči ........................................................................................................ 9 1.2. Zavzetje Kitajske .................................................................................................................................... 11 1.3 Začetno obdobje – vladavina Shunzhi ............................................................................ 12

2 Prilagoditev tradicionalnega sistema..................................................................................... 15 2.1.Posebnosti mandžurske oblasti ....................................................................................................... 15 2.2 Uradniški sistem ....................................................................................................................... 17 2.3 Družbena sestava .................................................................................................................... 21

3 Mandžursko cesarstvo v 18. stoletju ...................................................................................... 27 3.1 Gospodarska moč .................................................................................................................... 27 3.2 Cesar Kangxi in širitev imperija ........................................................................................... 29 3.3 Absolutizem mandžurskih cesarjev .................................................................................. 32 3.4 Intelektualne razmere in verovanja .................................................................................. 37

4 Jezuiti in A. Hallerstein na mandžurskem dvoru ............................................................ 41 4.1 Položaj jezuitov pod mandžurskimi cesarji .................................................................... 41 4.2 Avguštin Hallerstein in njegovo delo ............................................................................... 43 4.3 Kitajska v očeh A. Hallersteina ............................................................................................ 44

5 Začetki krize in napetosti v odnosih z zahodom ............................................................ 55 5.1 Upadanje mandžurske moči ................................................................................................ 55 5.2 Upori tajnih družb ................................................................................................................... 57 5.3 Tributarni sistem in trgovanje v kantonu ........................................................................ 58 5.4 Neuspeh angleških diplomatskih pobud ....................................................................... 60

6 Opijska vojna ......................................................................................................................................... 63 6.1 Trgovina z opijem .................................................................................................................... 63 6.2 Lin Zexu v Kantonu ................................................................................................................. 64 6.3 Prva opijska vojna 1840–1842 ............................................................................................ 66 6.4 Druga opijska vojna 1859–1860 ......................................................................................... 69

Zadnja dinastija_FINAL.indd 3

23.1.2018 11:02:25

Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti

7 Zaostrovanje družbene krize in vstaja taipingov ........................................................... 71 7.1 Krizne razmere sredi 19. stoletja ........................................................................................ 71 7.2 Nebeško kraljestvo Taiping .................................................................................................. 72 7.3 Reakcija na vstajo taipingov ................................................................................................ 75 7.4 Drugi upori v sredini 19. stoletja ........................................................................................ 77

8 Poskusi modernizacije ..................................................................................................................... 79 8.1 Restavracija Tongzhi ............................................................................................................... 79 8.2 Tri faze modernizacije ............................................................................................................ 80 8.3 Nemoč modernizacijskih poskusov .................................................................................. 82

9 Povečan pritisk tujih sil .................................................................................................................... 85 9.1 Zaostrovanje odnosov z imperialističnimi silami ......................................................... 85 9.2 Vojna s Francijo 1884–1885 ................................................................................................. 87 9.3 Vojna z Japonsko 1895 ........................................................................................................... 89 9.4 Drobljenje Kitajske na vplivne cone ................................................................................. 90

10 Poskusi političnih reform in boksarska vstaja ................................................................ 91 10.1 Razmah gibanja za reforme ............................................................................................... 91 10.2 Sto dni reform ......................................................................................................................... 92 10.3 Nezadovoljstvo ljudstva zaradi prisotnosti tujcev .................................................... 94 10.4 Vstaja boksarjev ..................................................................................................................... 95

11 Revolucija leta 1911 ....................................................................................................................... 99 11.1 Spremenjene razmere v začetku 20. stoletja .............................................................. 99 11.2 Dr. Sun Yatsen in priprave na revolucijo ..................................................................... 101 11.3 Padec dinastije in rojevanje republike ....................................................................... 103

12 Republika in militarizem ........................................................................................................... 107 12.1 Diktatura in poskus obnavljanja monarhije ............................................................. 107 12.2 Nemoč vlade v Pekingu ................................................................................................... 108 12.3 Oblast vojaških mogotcev .............................................................................................. 109

13 Duhovni preporod ....................................................................................................................... 115 13.1 Duhovno vrenje v začetku 20. stoletja ....................................................................... 115 13.2 Dogodek četrtega maja ................................................................................................... 116 13.3 Nadaljevanje kulturnega preporoda ........................................................................... 118

Zadnja dinastija_FINAL.indd 4

23.1.2018 11:02:25

Kazalo

14 Okrepljeni guomindang in izziv komunizma .............................................................. 123 14.1 Ustanovitev kitajske komunistične partije ................................................................ 123 14.2 Preoblikovanje nacionalistične stranke ..................................................................... 125 14.3 Severni pohod in razdor s komunisti .......................................................................... 127

15 Nacionalistična vlada v Nanjingu ....................................................................................... 131 15.1 Težavno utrjevanje nove oblasti ................................................................................... 131 15.2 Japonska okupacija Mandžurije ................................................................................... 135 15.3 Revolucionarna dejavnost komunistov ..................................................................... 138 15.4 Incident v mestu Xi’an ...................................................................................................... 142

16 Vojna z Japonsko ........................................................................................................................... 145 16.1 Začetno obdobje nenapovedane vojne .................................................................... 145 16.2 Dolgotrajna izčrpovalna vojna ..................................................................................... 148 16.3 Problem sodelovanja komunistov z nacionalisti .................................................... 151 16.4 Razmere v času druge svetovne vojne ....................................................................... 152

17 Državljanska vojna ....................................................................................................................... 157 17.1 Kitajska ob koncu druge svetovne vojne .................................................................. 157 17.2 Diplomatska prizadevanja za mirno rešitev sporov .............................................. 159 17.3 Potek državljanske vojne ................................................................................................. 162 17.4 Umik nacionalistov na Tajvan ........................................................................................ 164

Pregled dinastij tradicionalne Kitajske ................................................................................... Vladavine in cesarji dinastije Qing ............................................................................................ Literatura ................................................................................................................................................... Viri slik in ilustracij ...............................................................................................................................

Zadnja dinastija_FINAL.indd 5

167 171 173 175

23.1.2018 11:02:25

Zadnja dinastija_FINAL.indd 6

23.1.2018 11:02:25

Uvod

Pričujoča knjiga je nekoliko razširjen ponatis istoimenske knjige, ki jo je leta 2004 izdala Filozofska fakulteta v Ljubljani. Po kronološkem redu je zadnja v opusu Zgodovina Kitajske in pokriva obdobje dinastije Qing ko so na Kitajskem vladali Mandžurci ter naporno obdobje iskanja nove identitete v času od padca zadnje monarhične vlade leta 1911 do konca državljanske vojne in ustanovitve Ljudske republike leta 1949. Po kulturno-zgodovinski periodizaciji, ki deli razvoj kitajske civilizacije na arhaično, klasično, tradicionalno in moderno obdobje, pokriva knjiga zadnjo fazo tradicionalne družbe in moderno kitajsko zgodovino. Knjiga podaja pregled zadnjega obdobja tradicionalne družbe, ko je na Kitajskem vladala tuja, mandžurska dinastija, ki je po pretresih ob koncu dinastije Ming ponovno utrdila model tradicionalne konfucijanske družbe. V drugi polovici dinastije Ming so se nasprotja v kitajski tradicionalni družbi že tako zaostrila, da je proti koncu dinastije sistem začel postopno razpadati, vendar je mandžurska osvojitev Kitajske ta proces začasno prekinila. Ponovno so restavrirali pravoverno neokonfucijansko državo in ustvarili trden imperij, ki je ohranjal videz mogočnosti vse do nasilnega vdora zahodnih držav, ki so si izborile prodor na kitajsko tržišče in pahnile Kitajsko v stoletno polkolonialno odvisnost. Prav stoletje nemirov, kriz in ponižanj, od začetka opijskih vojn do sredine 20. stoletja, je hkrati obdobje napornega iskanja novega položaja v svetu in prilagajanja izzivom zahodne civilizacije, ki je začelo v temeljih preobražati kitajsko družbo in zavest. Zaradi pestrosti zgodovinskih dogajanj in pomembnosti sprememb v tem času, posveča knjiga največjo pozornost temu obdobju, saj se je takrat začela porajati moderna Kitajska. Tradicionalna kitajska družba je bila dolga obdobja izredno stabilna in je omogočala relativno blagostanje ter bogato kulturno življenje, vendar je po popolni prevladi neokonfucionizma začela ovirati vse poskuse ustvarjanja kakovostnega napredka in inovacij. Prav zaradi izjemne stabilnost sistema in vztrajnega kljubovanja novostim, ki so spodbudile hitrejši razvoj Evrope in so nato, oborožene s sodobno tehniko, neizprosno udarjale po kitajskih vratih, je bil proces kitajskega prilagajanja toliko napornejši in agonija tradicionalnega sistema toliko daljša. Ker ocene vpletenih strani zaradi nasprotujočih pogledov pogosto omogočajo različne razlage, poskuša knjiga do teh dogodkov zavzeti kolikor se da nevtralno stališče. Za boljšo predstavo je na koncu dodan sistematičen pregled kitajskih dinastij in pregled cesarjev zadnje mandžurske dinastije z nazivi obdobij, v katerih so vladali. Nazivi vladavin so pomembni za določanje časa, saj so z letnicami vladanja cesarjev v tradicionalni Kitajski zaznamovali leta. Kitajska imena in izrazi v

Zadnja dinastija_FINAL.indd 7

23.1.2018 11:02:25

Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti

besedilu so v latiničnem zapisu pinyin, kar je uveljavljen mednarodni standard. Poleg tega je za natančno prepoznavnost še zapis v kitajskih pismenkah in sicer, ko se nov izraz ali ime prvič pojavi, oziroma kadar obstaja dvoumnost. Izjema so le redka slovenjena imena kot Peking, Kanton in Konfucij, kjer velja ustaljena slovenska oblika. Zaradi zapletenosti kitajskega štetja let je kronologija usklajena s sodobnim mednarodnim koledarjem.

Zadnja dinastija_FINAL.indd 8

23.1.2018 11:02:26

Mandžurska osvojitev Kitajske

1 Mandžurska osvojitev Kitajske

Na proces nastajanja moderne Kitajske, ki se je začel odvijati v zadnjem obdobju dinastije Ming, sta odločilno vplivala dva zunanja dejavnika, in sicer mandžurska zasedba Kitajske in prodiranje evropske civilizacije v vzhodno Azijo. Zadnja desetletja dinastije Ming so bila priča globoki krizi tradicionalne kitajske družbe. V preteklost zazrta oblastna struktura in toga državna birokracija nista bili sposobni rešiti nasprotij med okorelim družbenim sistemom in izzivi, ki sta jih prinašala razvoj in povečana usmerjenost k tržnemu načinu gospodarjenja. Neprilagajanje novim trendom je vodilo v postopno razpadanje tradicionalnega družbenega sistema. Splošno krizo so spremljali in poglabljali še vsi pojavi, značilni za obdobje dinastičnega zatona, kot so alarmantno povečana korupcija, finančna kriza, zanemarjanje javnih del in služb, čemur so sledili še kmečki upori in naravne nesreče. Sredi 17. stoletja je na Kitajskem domača dinastija Ming propadla in oblast je prešla v roke tujih, mandžurskih osvajalcev, ki so poskušali čimbolj dosledno vzpostaviti tradicionalno družbeno podobo in s tem upočasnili prehod v bolj moderno družbo. To je bil tudi čas, ko je po morju na Kitajsko prihajalo vedno večje število zahodnoevropskih trgovcev, misijonarjev in raziskovalcev, medtem ko so proti obalam Tihega oceana preko Sibirije prodirali Rusi. Oboji so prinašali znamenja neke druge civilizacije, ki je Kitajska sprva ni hotela prepoznati, ki pa je pozneje kljub vsemu bistveno spremenila razvoj kitajske družbe. 1.1 Vzpon mandžurske moči V senci propadajoče kitajske dinastije Ming je ob severovzhodnih mejah v 17. stoletju pričela rasti močna država ljudstva Džurdžev, tunguškega nomadskega ljudstva, ki je bilo že stoletja v stiku s kitajsko civilizacijo. V 12. stoletju so Džurdži že enkrat zasedli severno Kitajsko in tam vzpostavili svojo oblast z dinastijo Jin 金 (1122–1234). Tako so bili že dobro seznanjeni s kitajsko kulturo in konfucijanskim svetovnim nazorom, ki so ga prevzeli od svojih sosedov. V začetku 17. stoletja je sposoben plemenski poglavar Nurhaci, sprva še v vlogi vazala, pokornega vladarjem Ming, združil plemena Džurdžev in leta 1616 ponovno ustanovil samostojno državo Jin 金. Nova država je že zgodaj poskušala zavladati tudi na Kitajskem in je že čez dve leti začela napadati kitajska ozemlja. Sprva so se vojaški uspehi kar vrstili, tako da so Džurdži že leta 1621 zavzeli pomembni mesti Liaoyang 辽阳 in Shenyang 沈阳, kamor je Nurhaci čez štiri leta prestavil svojo prestolnico. Nato je leta 1626

Zadnja dinastija_FINAL.indd 9

23.1.2018 11:02:26

Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti

vodil napad na strateško mesto Ningyuan 宁愿, kjer je doživel prvi večji poraz. Že naslednje leto je za posledicami ran umrl in njegovo delo je nadaljeval njegov sin Abahai. Ta je najprej napadel Korejo in dosegel, da so mu Korejci začeli pošiljati tribut ter se nato ponovno usmeril proti Kitajski. Ker se je mesto Ningyuan 宁愿 leta 1629 spet izkazalo za pretrd oreh, ga je po odbitem napadu zaobšel in preko mongolskega ozemlja vdrl v zaledje Pekinga, od koder se je vrnil z bogatim plenom. V naslednjih letih je njegova vojska podobne vdore globoko na Kitajsko ozemlje še večkrat ponovila, s tem močno razrahljala kitajske obrambne črte ter dosegla, da so se številni kitajski poveljniki predali in s svojimi četami prestopili na stran osvajalcev. Poleg tega, da so novi osvajalci povečali ozemlje na račun kitajske severovzhodne meje in si pokorili Korejo, so kmalu zatem podjarmili še notranjo Mongolijo in razširili svoje ozemlje tudi proti severu v amursko regijo. Kot logično nadaljevanje te politike so od Koreje in Mongolije zahtevali, da plačujeta tribut njim in ne več kitajskemu dvoru, kar je bilo očitno znamenje, da je njihov cilj zmajev prestol kitajskih cesarjev. Moč osvajalcev je slonela predvsem na dobro organizirani vojski, ki jo je Nurhaci razdelil na osem raznobarvnih praporov. Abahai jim je kasneje dodal še osem mongolskih praporov in nazadnje še osem kitajskih praporov. Prapori so bili osnova za vojaško upravo, ker so v sistem razdelitve na prapore vključili vse prebivalce. Omogočali so popis prebivalstva, obdavčevanje, evidenco vojaške službe in po potrebi tudi hitro mobilizacijo vojske. To je pomenilo prehod iz plemenske ureditve v vojaško upravno ureditev, kar je zelo okrepilo vojaško moč države Jin. Druga opora nove države so bili kitajski izobraženci, ki so, obupani zaradi nestabilnih razmer na Kitajskem, pribežali v Mandžurijo. Tam so jih z odprtimi rokami sprejemali v službe, tako da so predstavljali okostje sistema uradniške državne uprave po kitajskem vzoru. Abahai je že leta 1631 po kitajskem vzoru ustanovil civilno državno upravo s šestimi ministrstvi, ki so jih vodili mandžurski princi. Vsak od njih je imel več namestnikov, med katerimi je bil vsaj en Kitajec, ki je dejansko izvajal največ delovnih nalog. To je bil zametek kasnejše dvojne mandžursko-kitajske vladne strukture, ki je postala ena od značilnosti njihove dinastije. Po nasvetu kitajskih svetovalcev se je Abahai odločil, da opusti ime Džurdži, kot tudi ime države Jin 金, ki je bilo med Kitajci nepriljubljeno, saj je bilo povezano z nekdanjimi osvajalci. Izbrali so si novo in neobremenjeno ime Manzhu 满珠, kar je bil časten naziv med Džurdži, Mongoli in Tibetanci in naj bi izhajal iz sanskrtske besede manjusri, ki pomeni »čudovita sreča«. Kitajski zapis imena so nato spremenili v Manzhou 满洲，od koder izhaja tudi naše ime Mandžurija in Mandžurci. Namesto dotedanjega imena države so leta 1636 razglasili začetek nove dinastije Qing 清 »čist«, tako da je že ime napovedovalo svežo zamenjavo že iztrošenega in obledelega sijaja dinastičnega imena Ming 明 »svetel«. Ni bilo

Zadnja dinastija_FINAL.indd 10

23.1.2018 11:02:26

Mandžurska osvojitev Kitajske

naključje, da vse pismenke v izbranih imenih Manzhou 满洲 in Qing 清 vsebujejo radikal za vodo, kajti voda naj bi pogasila ogenj, s katerim je bilo simbolično povezano ime dinastije Ming. Zato tudi ne bi bilo primerno obdržati ime Jin, kajti ogenj tali zlato jin 金. 1.2 Zavzetje Kitajske V zadnjih letih vladanja je Abahai še okrepil pritisk na Kitajsko, tako da so njegove vojske vdirale še globlje na kitajsko ozemlje. Kljub temu ni tvegal neposrednega napada na Peking niti na strateški prelaz Shanhaiguan 山海关, ki je zapiral glavno pot iz Kitajske v Mandžurijo in kjer so Kitajci vzdrževali močno vojsko. Ko je Abahai leta 1643 umrl, ga je nasledil njegov šestletni sin Fulin, vendar to mandžurske države ni oslabilo, ker je regentstvo in poveljstvo vojske prevzel njegov sposobni stric Dorgan. Priložnost za osvojitev Kitajske se je novim mandžurskim voditeljem ponudila že leta 1644, ko so kmečki uporniki zavzeli Peking in je ob njihovem vdoru v cesarsko palačo poslednji cesar dinastije Ming naredil samomor. Kitajsko, ki se je znašla v vrtincu notranjih bojev, je zajel splošen nered, zato se je Dorgan s svojo vojsko utaboril pred prelazom Shanhaiguan, kjer je čakal na razplet dogodkov na Kitajskem. Ker je na Kitajskem že vse kazalo, da se bo prestola polastil vodja upornih kmetov in izobčencev Li Zicheng 李自成, ki med izobraženci ni imel veliko podpore, so nekateri med njimi začeli razmišljati o obnovitvi reda z zunanjo pomočjo. V tej situaciji je odigral ključno vlogo poveljnik Wu Sangui 吴三桂, ki je poveljeval kitajski vojski na prelazu Shanhaiguan. Ko se je znašel v precepu med uporniško vojsko, ki je prodirala proti njegovim položajem z ene strani in mandžursko vojsko na drugi strani prelaza, je sprva razmišljal o predaji upornikom, ki so imeli za talca njegovega očeta. Vendar se je ob novici, da so uporniki ugrabili njegovo najljubšo konkubino, premislil in odprl mandžurski vojski pot na najbolj utrjenem delu Kitajskega zidu ter pozval Dorgana, da skupaj opravita z uporniki. Mandžurci so nenadejano ponudbo z veseljem sprejeli in skupaj z branilci zidu porazili uporniško vojsko. Li Zicheng se je umaknil v Peking, kjer se je 3. junija 1644 v naglici oklical za cesarja nove dinastije Shun 顺 in nato s preostanki vojske zapustil prestolnico, da bi si v Xi’anu 西安 ustvaril novo bazo. Že naslednji dan je v izpraznjeni Peking vkorakala mandžurska vojska. Dorgan je najprej z vsemi častmi pokopal preminulega cesarja dinastije Ming in objavil, da je njegova vojska prišla rešit Kitajsko pred uporniki. Del vojske je zato poslal zasledovat voditelja upornikov, ki so ga po enem letu bega tudi pokončali. Oktobra 1644 so Mandžurci preselili svoj dvor v Peking, kar je za Kitajce pomenilo formalni začetek nove dinastije Qing.

Zadnja dinastija_FINAL.indd 11

23.1.2018 11:02:26

Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti

Fulina so tako oklicali za prvega cesarja in dali njegovi vladavini naziv Shunzhi 顺治 ali Skladna vlada, kar naj bi simboliziralo gladek prenos oblasti v roke mandžurskih zavojevalcev. Ob mladoletnem cesarju je imel vso oblast še vedno Dorgan, ki si je kot glavno nalogo zadal osvojitev celotne Kitajske. Pod njegovim vodstvom so hitro začeli urejati razmere in osvajati še nepokorjene dele cesarstva. Čeprav je večina kitajske vojske in izobražencev že v začetku podprla nove osvajalce, prenos oblasti v roke tujcev kljub temu ni potekal povsem gladko in je spodbudil prve oblike hanskega nacionalizma. Na jugu Kitajske so zvesti privrženci dinastije Ming med cesarskim sorodstvom poiskali novega cesarskega pretendenta. Pod geslom »obnoviti dinastijo Ming« so poskusili dvigniti obsežnejši upor, vendar brez uspeha, saj so Mandžurci upor hitro zatrli. Voditelji gibanja za obnovo dinastije Ming so se umaknili na Tajvan Taiwan 台湾, kjer so v izolaciji vztrajali vse do leta 1683. Najbolj nevaren izziv za mandžursko oblast je bil upor treh kitajskih vojskovodij, ki so sprva pomagali ustoličiti mandžursko dinastijo in so v zahvalo celo dobili avtonomijo na obsežnem ozemlju v južni Kitajski, a so se v želji za še večjo oblast leta 1673 uprli in se začeli zavzemati za obnovitev dinastije Ming. Po hudih bojih so jih Mandžurci dokončno porazili leta 1681. Z zmago nad lojalističnim gibanjem na Tajvanu so Mandžurci zaključili proces utrjevanja oblasti na celotnem kitajskem ozemlju. Kljub trdni mandžurski oblasti je kitajski nacionalizem še vedno tlel tako med posameznimi zavednimi izobraženci, ki niso hoteli sodelovati z Mandžurci in niso hoteli sprejeti ponujenih državnih služb, kot tudi med preprostim prebivalstvom, med katerim so idejo o obnovi kitajske dinastije Ming podpirale versko navdahnjene tajne družbe. 1.3 Začetno obdobje - vladavina Shunzhi Prva leta nove dinastije je zaznamovala predvsem vplivna vloga regenta Dorgana, ki je imel sprva naziv »Stric princ regent«, kasneje pa je z večanjem politične moči dobival še druge laskave nazive. Postopoma se je znebil drugega regenta, s katerim je moral do leta 1647 vsaj formalno deliti del oblasti. Od tedaj je z vso odločnostjo vladal sam, tako da visoki uradniki mladoletnega cesarja niti niso več jemali v obzir. Kljub dejanski oblasti Dorgan nikoli ni poskušal zasesti prestola in je na višku svoje moči kot zgled vzornega konfucijanskega obnašanja, z očitnim namigom, da se obnaša podobno kot Vojvoda Zhou Zhou Gong 周公, celo grajal svoje uradnike, da ga ne smejo obravnavati kot cesarja in morajo mlademu cesarju posvečati več pozornosti. Takšno vedenje ključne osebnosti novih gospodarjev je imelo tudi političen pomen, saj se Mandžurci Kitajcem niso želeli pokazati kot osvajalci, ampak kot

Zadnja dinastija_FINAL.indd 12

23.1.2018 11:02:26

Mandžurska osvojitev Kitajske

Slika 1.1: Letna kapa mandžurskih uradnikov

dobri konfucijanci, ki so prišli branit in ohranjat stare kitajske vrednote, s čimer so si zaslužili nebeški mandat. Mandžurci so bili zato dosledni posnemovalci tradicionalne kitajske državne ureditve in kulture in so v zahtevah po uveljavljanju pravovernega Konfucijevega nauka celo prekašali svoje vzornike. Natančno posnemanje kitajske tradicije brez uvajanja novosti in neoporečno izvajanje sprejetih načel je bilo vodilo njihove politike. Kitajski, trpeči v krčih lastnega razkroja, so se namreč hoteli pokazati kot varuhi tradicionalnih vrednot, ki s svojo oblastjo edini lahko zagotovijo ohranitev starega sistema. Dorganova politika, ki je izhajala iz omenjenih izhodišč, se je pokazala za uspešno, saj so Mandžurci v komaj dveh letih brez hujših bojev zasedli vse kitajske province in v njih vzpostavili svojo oblast. Da bi si pridobil naklonjenost kitajskih izobražencev, jim je Dorgan na široko odprl vrata v državne službe. Motil jih je le ukrep, da so morali po mandžurski šegi nositi kito, ki je za Kitajce poniževalno simbolizirala prašičji rep. Poleg tega si je Dorgan nakopal zamero najbogatejših veleposestnikov, ker je dal zaseči njihovo zemljo ter jo razdeliti med mandžursko plemstvo in vojake. Po prvih političnih uspehih se je začel Dorgan vse bolj zanimati za lastno zabavo in si graditi palačo za umik iz političnega življenja, vendar je leta 1650 na lovskem izletu nenadoma umrl, star komaj 39 let. Čeprav so ga pokopali s cesarskimi častmi, so ga njegovi politični nasprotniki kmalu zatem obdolžili, da

Zadnja dinastija_FINAL.indd 13

23.1.2018 11:02:26

ZADN DINAS ISBN 978-961-06-0007-7

Zadnja_dinastija_naslovka_FINAL.indd 1

MITJA SAJE (1947) je redni pro-

MITJA SAJE: ZADNJA DINASTIJA IN IZZIVI SODOBNOSTI ZGODOVINA KITAJSKE OD VDORA MANDŽURCEV DO USTANOVITVE LJUDSKE REPUBLIKE

9 789610 600077

MITJA SAJE

ZADNJA DINASTIJA IN IZZIVI SODOBNOSTI

ZGODOVINA KITAJSKE OD VDORA MANDŽURCEV DO USTANOVITVE LJUDSKE REPUBLIKE Oddelek za azijske študije Ljubljana 2018

24.1.2018 13:43:42

Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti. Zgodovina Kitajske od vdora Mandžurcev do ustanovitve LR