Avtorico navdušuje življenje, preveva čudovita življenjska energija, zdi se, da je kot nenehno bruhajoči vulkan, njena pripoved je nadvse zanimivo branje. ISBN 978-961-06-0174-6
9789610601746 Ovitek-Z biciklom.indd 1
Z biciklom čez reko
Knjiga je avtobiografsko zasnovana, a avtorica se z biciklom ni peljala le čez svoje življenje, ampak je napisala knjigo spominov njene družine, številnih prisiljenih preseljevanj, novih začetkov, prilagajanj in ohranjanja lastne kulturno-jezikovne identitete.
Ana Cecilia Prenz Kopušar
Z biciklom čez reko Ana Cecilia Prenz Kopušar je doma v treh kulturah in jezikih. Srbščina je zanjo jezik odraščanja, italijanščina izobraževanja, španščina intime. Trem identitetam je dodala še slovensko. Zadnja leta je veliko prisotna v Sloveniji, uspešno se spopada s slovenščino, celo prevaja.
Ana Cecilia Prenz Kopušar
Slovenski prevod romana Z biciklom čez reko podpisuje skupina šestih študentk druge stopnje španskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nastajal je v ustvarjalnem vzdušju iskanja, primerjanja in preizpraševanja najboljših prevajalskih rešitev ter hkratnem odkrivanju avtoričinih spominov na otroštvo in mladost, ki ju je preživela v družbenozgodovinskih, kulturnih in jezikovnih prostorih, s katerimi smo neizbrisno povezani. Z izidom prevoda v knjižni obliki je delo v predavalnici preraslo okvire začrtanega študijskega programa, saj so študentke dobile priložnost za dragoceno izkušnjo sodelovanja v celostnem procesu, ki pripelje od izvirnika do natisa prevoda. Knjiga, ki jo držite v rokah, zato zanje pomeni potrditev, nagrado in hkrati spodbudo za nadaljevanje uspešno začrtane prevajalske poti. Maja Šabec
Ana Cecilia Prenz Kopušar (1964) je otroštvo, leta odraščanja in mladost preživela v treh državah, ki sestavljajo zaplet kratkega romana Z biciklom čez reko (ArgenAna Cecilia Prenz tina, Jugoslavija, Kopušar Italija). Diplomirala je na Univerzi „La Sapienza“ v Rimu in doktorirala v La Plati, Argentina. Njeni interesi so bili vedno usmerjeni v gledališko literaturo v španščini in na medkulturne vidike, ki jih prinaša. K pisanju pristopa z različnih perspektiv: raziskovanje, prevajanje in pripoved. Objavila je več člankov, esejev in monografij. Prevajala je dela argentinskih, italijanskih, slovenskih in bosanskih avtorjev, med drugim dela argentinskega dramatika Eduarda Pavlovskega in igralke, pesnice ter dramatičarke Saše Pavček. Od leta 2009 vodi kulturni center La Casa de Kamna v Kamni Gorici, www.casakamna.org
3/26/19 5:19:55 PM
Ana Cecilia Prenz KopuĹĄar Z biciklom Ä?ez reko
Ana Cecilia Prenz Kopušar Z BICIKLOM ČEZ REKO Naslov izvirnika: Cruzando el río en bicicleta (Libros de la Talita Dorada, cop. 2015) Uredila in lektorirala: Neva Brun Prevedle: Tamara Čepirlo, Teja Dušak, Maša Kmet, Anja Majnik, Eva Podobnik, Valentina Pogorelc, Nika Štrus Mentorja prevajalk: Maja Šabec, Ignac Fock Fotografiji na naslovnici: Ana Cecilia Prenz z očetom na puljskem filmskem festivalu leta 1967, foto-arhiv avtorice, obdelava: Tomaž Sedej © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Založba Forma 7 Vse pravice pridržane Založili in izdali: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Založba Forma 7, Ljubljana, Za založbo: Nina Brun Tisk: Birografika Bori, d.o.o. Ljubljana, 2019 Naklada: 300 izvodov Cena: 22,90 EUR
Z vsem spoštovanjem se zahvaljujemo Občini Radovljica in županu Cirilu Globočniku za podporo pri izdaji knjige. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2(82)-312.6 PRENZ, Ana Cecilia Z biciklom čez reko / Ana Cecilia Prenz Kopušar ; prevedle Tamara Čepirlo ... [et al.]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Forma 7, 2019 Prevod dela: Cruzando el río en bicicleta ISBN 978-961-06-0174-6 (Znanstvena založba Filozofske fakultete) 299227392
Ana Cecilia Prenz Kopušar
Z biciklom čez reko Prevedle: Tamara Čepirlo, Teja Dušak, Maša Kmet, Anja Majnik, Eva Podobnik, Valentina Pogorelc, Nika Štrus Mentorja: Maja Šabec, Ignac Fock
NEKAJ BESED ZA SLOVENSKE BRALCE
Pisati o nečem, kar bo v kratkem izšlo, je vedno zahtevna naloga; pa čeprav zgolj zato, ker hočeš ustvariti vez z vsem, kar si tam povedal, in seveda tudi ohraniti slog. Na zadnjih straneh te knjige se pojavijo gore. Slovenske gore. Nikdar si nisem mislila, da bodo hribi in vasica med njimi, Kamna Gorica, postali eno od središč mojega življenja. Hribi in ljudje, ki tam živijo, se razume. Zmeraj sem ljubila prostrane širjave, odprto morje in obzorja, kaos velemesta. Zelenje poletja in zimska belina, ki obkrožata moj dom in dobivata nove in nove razsežnosti, mi pustita, da sanjarim. Potok, ki, dobrohoten, brez prestanka žubori, pa mi s svojo bistrino daje možnost, da razmišljam. Urednica me je prosila, naj napišem, kako se počutim v Sloveniji, kaj mi je tukaj všeč. Nekakšen spokoj, ki sicer ni vedno del mene, nekakšna zrelost in spoštovanje, ki mi omogočajo, da sem tisto, kar sem: križišče kultur, jezikov in strasti. Sloveniji sem lahko le hvaležna, kajti dala mi je meje, znotraj katerih lahko živim svobodno.
Iskrena in globoka zahvala gre študentkam Filozofske fakultete v Ljubljani: Tamari Čepirlo, Teji Dušak, Maši Kmet, Anji Majnik, Evi Podobnik, Valentini Pogorelc in Niki Štrus, profesorjema in dragima prijateljema Maji Šabec in Ignacu Focku ter založbama, ki sta sodelovali pri tem projektu. Avtorica
PRIPADNOST
V Beogradu sem poleg vrtca obiskovala dve šoli. Prva se je imenovala Vlada Aksentijević, tam sem naredila peti in šesti razred. Druga, Sava Kovačević – tista iz pesmi o komandantu –, tam sem končala sedmi in osmi razred. Pesem o komandantu smo pri pevskem zboru pogosto ponavljali. Dobesedno sem verjela vse, kar so me učili. Bratstvo i jedinstvo, bratstvo in enotnost, je bil eden izmed mnogih sloganov. Zvenel je tako dobro in zlasti prepričljivo. Lepa je bila moja mladost v Beogradu, v Jugoslaviji. Ne vem, ali je srbski narod s svojo toplino, s svojim neizmernim gostoljubjem pripomogel k temu, da sem se vedno počutila kot doma. Nikoli več nisem tako močno občutila pripadnosti kot takrat. In če pomislim, da sem bila majhna; ne majhna, zelo mlada. Dovolj, da sem razumela, da sem oseba. Začela sem se zavedati same sebe. Sošolci so me učili besede: zdravo, in so dvignili roko v pozdrav; dugme, in so mi pokazali gumb; kecelja, to je bila moja halja. Ivana in Dragana, sestri dvojčici, sta nemudoma postali moji najboljši prijateljici: zdravo, živijo, káko si? kako si? Ja se zovem Sesilija, ponovi, ime mi je Sesilija, ponovi. Ponavljala sem: ja se zovem Sesilija,
ponovi, ime mi je Sesilija, ponovi. Vsi so se smejali. Ampak moje ime, Cecilia, se v španščini izgovori Sesilia, oni pa ga napišejo in preberejo Cecilija; to pa je bilo zanje zapleteno. Nakar je Dragana rekla: previše teško, pretežko; od danas ti si Ceca, od danes naprej si Ceca. In od takrat sem bila v Beogradu za vse prijatelje Ceca. Tako so me vključili v svoj svet. Preprosto dejanje, ki pa je bilo zame bistveno. V meni je vzbudilo občutek pripadnosti. Od tistega dne sem bila, kljub temu da nisem govorila njihovega jezika, ena od njih. V šoli Vlade Aksentijevića so v učilnicah prirejali žurke, plese. Bili smo še majhni, vendar smo se že vsak teden družili in zabavali. Vedno z našo rázredno, razredničarko, ki je prav tako plesala. Pa nismo poslušali partizanskih pesmi, niti socialističnih. Plesali smo na Tino Turner, Raya Charlesa, Abbo, Bonnie M, Michaela Jacksona. Kasneje, v šoli Save Kovačevića, je nastopil čas prvih simpatij, trinajst, štirinajst let, in žurke so se že prirejale v soseski, v raznih kulturnih domovih. Takrat sem že začela hoditi ven tudi zvečer. Ne ravno pozno, do devetih, desetih. In začele so se moje ljubezni. Ne ena, kar nekaj. Zaradi Melne sem najbolj trpela, saj me ni imel rad. Kole me je imel malo rad, malo pa ne. Tudi jaz ga nisem imela tako rada, vendar mi je prišel prav, da sem pozabila Melna. Počasni plesi so bili najlepši del žurk, odločilni trenutek, ki smo ga težko pričakovale. Takrat se je pokazalo, kdo od fantov nas bo povabil na ples. Najbolj pri srcu sta nam bili pesmi Angie Rolling Stonesov in Hotel California od Eaglesov. Čudovit je bil tisti prvi stik dveh najstniških teles. Fantje so nas stiskali in nas včasih prijeli za zadnjico. Nam pa je razbijalo srce.
Vsakič se mi je zdelo, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja. Popolnoma sem se zlila z vsem, kar me je obdajalo. Beograd ni bil lep, bil je umazan, siv, onesnažen, z leti je propadal, prav tako ni imel lepih stavb. Nekatere, v centru. Vendar je bilo hoditi po njegovih ulicah zame čudovito. Vojaki v zelenih uniformah in z rdečo zvezdo na kapi in ramenih. Škornji, prah, veliko prahu, prijetne in neprijetne vonjave, cigarete – ker Srbi veliko kadijo – in vonj po žganju, ki ljudem puhti iz ust in skozi pore. Kmetice in kmetje z ogromnimi torbami, polnimi hrane. Vonj po kislem zelju, ki veje od ljudi, paprika, vino in umazanija. Najmočnejši pa sta vonjavi po prahu, po urinu. Stranišča niso nikdar počiščena in vrata so vedno odprta. Moški urinirajo vsepovsod in klobase se kuhajo na prostem. Kot magnet. Vse me je privlačilo, prevzemalo, me popeljalo v zelo oddaljene čase do prvobitne oblike človeštva, kjer so se nežnost, naivnost, prijetni občutki in surovost zlivali v eno. Živeli smo blizu Botaničke bašte, botaničnega vrta, v lepem predelu Beograda. Ulica 29. novembar, po kateri sem hodila do glasbene šole, je bila umazana, prometna. Po pločnikih je bilo polno avtomobilov in ljudi, veliko ljudi, ki so v neurejenih vrstah čakali na avtobuse. Nato so se vsi hkrati pognali k vratom in se ob tem na vso moč prerivali. Avtobusi so bili nabito polni. Jaz nisem imela nič proti. Takšno dogajanje na ulici me ni nikoli motilo. Iskala sem načine, kako se čim lažje prebiti na tramvaj. Nihče ni upošteval vstopov in izstopov. Moral si se znajti. Še posebej sem eksperimentirala, kadar sem šla h gospe Joaquini, družinski prijateljici iz Španije, ki nama je bila,
moji sestri in meni, v tistem času kakor babica. Tudi jaz nisem bila prav velika, stara sem bila enajst let, in le nekaj je bilo poti, po katerih so mi starši dovolili iti sami. Zelo rada sem hodila v baletno šolo blizu Bajlonove pijace, hrupne in barvite tržnice zelo blizu mojega doma. Vonji, izmed vseh spominov najintenzivnejši. Pekarna na enem od vogalov, burek, vedno prepojen z maščobo, in moja ciganska prijateljica, ki je živela v revni hiši. Hodila sem ponjo in skupaj sva se sprehajali. Dve leti smo živeli v stanovanju na ulici Vojvode Dobrnjca. Servus, mi je pravila Ivanina in Draganina mama, in ko sem odhajala, mi je mahala in ponavljala pa pa, pa pa. Smejala sem se in ji odgovarjala: pa pa, pa pa. Bila je Hrvatica, katoličanka, praznovala je božič in za veliko noč vedno barvala pirhe. Poročena je bila z gospodom Popovićem, Srbom, in je njegovo smrt še dolgo objokovala. Kazala mi je slike s pogreba. Kako nenavaden običaj (zame)! Zakaj bi se človek spominjal tako bolečega trenutka? To je bilo v navadi. Gospa Joaquina me je vodila tudi na pokopališče, da sva obiskali grob gospoda Valentina, njenega moža. Ljudje so na nagrobnikih puščali hrano. Na pokopališču ni bilo toliko rož, kolikor je bilo steklenic gazirane pijače, žganja, kruha, tort in v črno oblečenih žensk, ki so jokale in jokale. Tudi Beograd je bil takšen: črn. Veliko žensk v temnem. Dolgo so nosile črnino. Moški so si na roke ali suknjiče navezovali črne trakove. Tako so izražali trpljenje. In vse te reči so na meni pustile močan vtis. Živela sem z njimi, kot bi bile moje. Nada (Upanje) – tako je bilo ime mami dvojčic – je hvalila moje zobe. Govorila mi je, da so bili beli kot sneg. 10
Gospa je božansko kuhala in pri njih sem preživela po cele popoldneve. Bila sem še ena dvojčica več. Poleg tega, da sem oboževala njene torte in prigrizke – tiste torte po avstro-ogrsko, visoke in polnjene s kremo in sadjem – sem se počutila vključeno. Vse, kar se mi je dogajalo, me je povsem prevzelo. Ne da bi se zavedala, sem postala del tistega sveta. V šoli so me poslali k zboru, da bi takoj začela uporabljati jezik, ki ga nisem poznala. Ob teh priložnostih smo se morali obleči v to, kar smo bili: pioniri. Modro krilo, bela srajca in rdeča rutka. Pionirska marama. Jaz nisem imela rdeče rutke. Mama jo je poskušala dobiti, vendar se je videlo, da ni originalna. Spomnim se, kako sem ji rekla, da mi mora kupiti pravo pionirsko maramo. Najprej sem jo iskala sama. Hodila sem po soseski in spraševala v najbližjih trgovinah: da li imate pionirsku maramu? Ali imate pionirsko rutko? Odgovor je bil vedno: nema, nimamo. Kako začudeno so me gledali! Vendar mi nihče ni ničesar razložil. Potem sem rekla mami, da morava v center. Cele popoldneve sva iskali pionirsko maramo, ki je nikoli nisva našli. Kasneje sva ugotovili, da se naziv pioniri pridobi v prvem razredu ob posebni slovesnosti ter da so rdeče rutke nekaj posebnega in jih delijo samo v šoli. Na srečo je moja sestra Betina, ki je začela hoditi v prvi razred, dobila rdečo rutko pa so jo dali tudi meni, čeprav sem bila že velika. Kasneje so mi izročili še pomembnejši dokument: Knjižico mladih komunista Jugoslavije, zaradi katere sem se počutila odraslo. Vse tiste trenutke sem intenzivno doživljala in poistovetila sem se z vsem, kar sem počela in govorila. Govori 11
o enotnosti in bratstvu, ki sem jih pogosto poslušala, so se mi zdeli naravni, jasni. Na radiu, na televiziji, na ulici so nenehno odmevali stavki o enakosti, ob katerih sem se počutila mirno. Zabaval me je tisti drugovi i drugarice, tovariši in tovarišice. Vsakič ko je mama stopila v trgovino, so ji rekli drugarice, tovarišica, in meni so se zdeli tako prijazni. S prijatelji iz šestega razreda šole Vlade Aksentijevića sem 25. maja plesala na stadionu, na dan mladosti, ko se je praznoval tudi rojstni dan Tita, Josipa Broza, predsednika SFRJ, Socialističke Federativne Republike Jugoslavije. Temu se je reklo slet: velik dogodek, pravi spektakel, poln barv, plesa in glasbe, ki se je odvijal na stadionu JNA, Jugoslovanske Narodne Armije. Tam so Titu izročili štafeto mladosti, ki je prej potovala iz rok v roke preko vseh republik Jugoslavije. Štafeta je imela simbolično vrednost, izražala je spoštovanje in ljubezen mladih do maršala. Spominjam se priprav z učiteljico športne vzgoje. Cele dneve smo plesali na šolskem dvorišču in Vladimir, ki je hodil v moj razred, nas je med plesom eno za drugo vrtel. Bil je visok, temen in čeden. In tudi močan. Z nami je počel, kar je hotel. Vsakič, ko smo se morale zavrteti, so se nam noge dvignile od tal. Vznemirjenost ob pomerjanju oblek: zeleno krilo na zvonec, rumena srajca z rožicami, rutka na glavi in bel predpasnik. Oblečene smo bile kot kmetice, vendar nismo plesale samo narodnih plesov. Glasba je bila raznovrstna, tudi zábavna, pop. Vsaka šolska ekipa je bila del velike sestavljanke, ki se je morala na dan predstave brezhibno sestaviti. Na stadionu nas je bilo na stotine mladih in nabito polno občinstva. Ne spomnim se ne Tita ne Jovanke, njegove žene. Preveč sem bila osredotočena na to, da se 12
ne bi zmotila pri korakih. Mislim, da smo peli tudi eno tistih pesmi o zvestobi, Druže Tito mi ti se kunemo, Tovariš Tito, zaobljubljamo se ti. Neki mladenič mu je izročil štafeto. Hitro je stekel po klančini, ki se je spomnim kot zelo strme. Govorov nisem poslušala. Pomembnejša kot dogodek sam po sebi je bila priložnost za srečanje. Zabavali smo se. Tita sem sicer videla že večkrat pred tem. Ko je Beograd obiskal neki tuji predsednik, pa tudi s šolo so nas ga peljali gledat, ko se je sprehajal po mestnih ulicah. Vedno sta mi bila všeč njegov obraz in nasmeh.
13
Avtorico navdušuje življenje, preveva čudovita življenjska energija, zdi se, da je kot nenehno bruhajoči vulkan, njena pripoved je nadvse zanimivo branje. ISBN 978-961-06-0174-6
9789610601746 Ovitek-Z biciklom.indd 1
Z biciklom čez reko
Knjiga je avtobiografsko zasnovana, a avtorica se z biciklom ni peljala le čez svoje življenje, ampak je napisala knjigo spominov njene družine, številnih prisiljenih preseljevanj, novih začetkov, prilagajanj in ohranjanja lastne kulturno-jezikovne identitete.
Ana Cecilia Prenz Kopušar
Z biciklom čez reko Ana Cecilia Prenz Kopušar je doma v treh kulturah in jezikih. Srbščina je zanjo jezik odraščanja, italijanščina izobraževanja, španščina intime. Trem identitetam je dodala še slovensko. Zadnja leta je veliko prisotna v Sloveniji, uspešno se spopada s slovenščino, celo prevaja.
Ana Cecilia Prenz Kopušar
Slovenski prevod romana Z biciklom čez reko podpisuje skupina šestih študentk druge stopnje španskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nastajal je v ustvarjalnem vzdušju iskanja, primerjanja in preizpraševanja najboljših prevajalskih rešitev ter hkratnem odkrivanju avtoričinih spominov na otroštvo in mladost, ki ju je preživela v družbenozgodovinskih, kulturnih in jezikovnih prostorih, s katerimi smo neizbrisno povezani. Z izidom prevoda v knjižni obliki je delo v predavalnici preraslo okvire začrtanega študijskega programa, saj so študentke dobile priložnost za dragoceno izkušnjo sodelovanja v celostnem procesu, ki pripelje od izvirnika do natisa prevoda. Knjiga, ki jo držite v rokah, zato zanje pomeni potrditev, nagrado in hkrati spodbudo za nadaljevanje uspešno začrtane prevajalske poti. Maja Šabec
Ana Cecilia Prenz Kopušar (1964) je otroštvo, leta odraščanja in mladost preživela v treh državah, ki sestavljajo zaplet kratkega romana Z biciklom čez reko (ArgenAna Cecilia Prenz tina, Jugoslavija, Kopušar Italija). Diplomirala je na Univerzi „La Sapienza“ v Rimu in doktorirala v La Plati, Argentina. Njeni interesi so bili vedno usmerjeni v gledališko literaturo v španščini in na medkulturne vidike, ki jih prinaša. K pisanju pristopa z različnih perspektiv: raziskovanje, prevajanje in pripoved. Objavila je več člankov, esejev in monografij. Prevajala je dela argentinskih, italijanskih, slovenskih in bosanskih avtorjev, med drugim dela argentinskega dramatika Eduarda Pavlovskega in igralke, pesnice ter dramatičarke Saše Pavček. Od leta 2009 vodi kulturni center La Casa de Kamna v Kamni Gorici, www.casakamna.org
3/26/19 5:19:55 PM