Issuu

Prva knjiga iz zbirke Studia Humanitatis Asiatica predstavlja delo enega najpomembnejših intelektualcev moderne Kitajske, čigar reprezentativna dela so bila prevedena v angleščino in druge tuje jezike. Wang Hui, tudi eden izmed najprovokativnejših intelektualcev, je avtor številnih knjig, člankov in izjav za javnost, ki se na nekonvencionalen način ukvarjajo in interpretirajo akademsko-raziskovalna in družbeno-politična vprašanja sodobnega časa. Knjiga je zbirka prevodov dveh daljših, že objavljenih esejev Wang Huija in razprave o njegovem delu, ki jo je napisala Jana S. Rošker. Vsi prispevki se nanašajo na družbene spremembe na Kitajskem v zadnjih nekaj desetletjih in se pri tem osredotočajo predvsem na razburkano dogajanje v političnem svetu. Knjiga je tako pomemben prispevek k razumevanju kitajske zgodovine in sedanjosti skozi Wang Huijeve oči in prinaša njegova spoznanja in vedenja širšemu krogu bralcev v slovenskem prostoru.

ISBN 978-961-237-746-5

9 789612 377465

Wang Hui, Jana S. Rošker Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem

Zbirka Studia Humanitatis Asiatica v znanstveni prostor prinaša prevode klasičnih del kitajskih, japonskih, korejskih in drugih azijskih intelektualcev v slovenščino in druge evropske jezike. Hkrati pa vključuje tudi monografije slovenskih in evropskih raziskovalcev Azije s področja humanistike.

Wang Hui Jana S. Rošker

WANG HUI IN VPRAŠANJE MODERNOSTI TER DEMOKRACIJE NA KITAJSKEM

Studia Humanitatis Asiatica

Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem Wang Hui Jana S. Rošker

Ljubljana 2015

Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem Zbirka: Studia Humanitatis Asiatica Urednica zbirke: Nataša Visočnik Avtorja: Wang Hui in Jana S. Rošker Prevodi: Janko Rošker, Anja Muhvič in Dunja Živadinov Štebe Strokovni pregled: Jože Vogrinc, Matej Zima in Jana S. Rošker Lektoriranje: Tina Š. Petrovič Recenzenta: Helena Motoh in Mitja Saje Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za azijske in afriške študije Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2015 Prva izdaja Naklada: 149 izvodov Cena: 9,90 EUR Zahvaljujemo se tajvanski akademski fundaciji Chiang Ching-kuo za podporo pri izdaji monografije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.42(510) WANG, Hui, 1959Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem / [avtorja Wang Hui in Jana S. Rošker ; prevodi Janko Rošker, Anja Muhvič in Dunja Živadinov Štebe]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. - (Zbirka Studia humanitatis Asiatica) ISBN 978-961-237-746-5 1. Gl. stv. nasl. 2. Rošker, Jana S. 279469568

Kazalo Predgovor................................................................................................................................ 5 WANG Hui: Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti............................. 9 Konec zgodovine?...........................................................................................................................9 Tri različice marksizma kot ideologije modernizacije...........................................................13 Razsvetljenstvo kot ideologija modernizacije in njegove sodobne formacije...................19 Soočenje z 21. stoletjem: kritične misli o globalnem kapitalizmu......................................38 Viri in literatura.............................................................................................................................41

WANG Hui: Razpad zastopstva in postpolitično strankarstvo.................................. 45 Izvleček............................................................................................................................................45 Razpad zastopstva v globalni politiki.......................................................................................46 Rekonstrukcija političnih principov zastopstva na kitajskem v 20. stoletju.....................52 Pogoji postpolitičnega strankarstva..........................................................................................56 Teoretične razprave in »samorevolucija« političnih strank...............................................57 Množična linija in ljudska gverila..............................................................................................58 Razredna reorganizacija in propad razredne politike............................................................62 Poststrankarska politika in usmeritev ustavne reforme.........................................................65 Vir in literatura..............................................................................................................................66

Kazalo

Jana S. ROŠKER: Wang Hui in »Nova kitajska levica«: poskus analize nekega prekarnega razmerja............................................................................................... 67 Uvod................................................................................................................................................67 Preobrazbe......................................................................................................................................69 Pionir »Nove kitajske levice«?..................................................................................................70 Konec revolucije in problem depolitizacije.............................................................................72 Modernizacija, pozahodenje in globalizacija novega liberalizma.......................................74 Teoretsko-filozofske osnove in metodologija..........................................................................77 Kitajska in demokracija ...............................................................................................................78 Zaključek: Zgodovina je mrtva. Naj živi zgodovina!.............................................................78

Viri in literatura.............................................................................................................................79

Stvarno kazalo...................................................................................................................... 81

Predgovor

red nami je prva knjiga iz nove zbirke Studia Humanitatis Asiatica, ki bo v znanstveni prostor prinašala prevode v slovenščino in druge evropske jezike klasičnih del kitajskih, japonskih, korejskih in drugih azijskih intelektualcev, hkrati pa bo vključevala tudi monografije slovenskih in drugih evropskih raziskovalcev Azije s področja humanistike. Prva knjiga tako zajema delo enega najpomembnejših intelektualcev moderne Kitajske, čigar reprezentativna dela so bila prevedena v angleščino in druge tuje jezike. Wang Hui, rojen 1959, je avtor številnih knjig, člankov in izjav za javnost, ki se na nekonvencionalen način ukvarjajo in interpretirajo akademsko-raziskovalna in družbeno-politična vprašanja sodobnega časa. Leta 1989 je sodeloval pri protestu na Trgu nebeškega miru, zaradi česar so ga tudi preiskovali in ga poslali v prevzgojo. Te izkušnje in delo v tovarni pred vstopom v srednjo šolo so ga vodile k razmišljanju in opozarjanju na človeško trpljenje, ki so ga gospodarske reforme povzročile kmetom, delavcem, ženskam in drugim slabotnejšim členom družbe. Zaradi takšnih pogledov je dobil ime vodja Nove levice, vendar sam opozarja, da je takšno poimenovanje prihaja z Zahoda, kjer ima določene konotacije, ki pa niso vedno primerne za kitajsko družbo. Knjiga je zbirka prevodov dveh daljših, že objavljenih esejev Wang Huija ter analize in interpretacije njegovega dela, ki ju je napisala Jan. S. Rošker. Vsi prispevki se nanašajo na družbene spremembe, ki so se zgodile in se še dogajajo na Kitajskem v zadnjih nekaj desetletjih in se pri tem osredotočajo predvsem

Nataša Visočnik

na razburkano dogajanje v političnem svetu. Skozi različne analize družbenih pojavov in političnih sprememb prispevki prikazujejo razpotja in poti, ki jih je ubrala modernizacija na Kitajskem, njene vplive na celotno družbo, predvsem pa na politični svet, kjer so se v zadnjih nekaj desetletjih izmenjavale različne politične ureditve in ideologije.

En del Wang Huijeve ustvarjalnosti nam prinaša prvi prispevek v knjigi, prevod članka »Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti« iz angleščine, ki se ukvarja z analizo sodobne kitajske misli in vplivi modernizacije nanjo in celotno družbo. Pri tem raziskuje več predpostavk in sprememb, ki so tesno povezane z refleksijami intelektualnih krogov iz 90. let 20. stoletja. Vse te spremembe so namreč vplivale na intelektualce, ki so se na modernizacijo kitajske družbe odzvali na različne načine; nekateri so se obrnili k tradicionalnim vrednotam, drugi k promociji humanizma; nekateri so se zavedno odločili za profesionalizem, spet drugi so se počutili klicane k neodvisnemu intelektualnemu poslanstvu. Kitajska se je na prehodu v 21. stoletje in v čas velike globalizacije spopadla z novimi izzivi, na primer, kako se v kontekstu svetovne politike države kulturne in civilizacijske vrednote postavijo pred ekonomske in politične interese, kar zanima tudi avtorja. Tako predlaga, da je treba med drugim na novo premisliti o vlogi modernizacije, ki je prevladovala v kitajski misli v zadnjih nekaj stoletjih. Sledi prevod članka Wang Huija »Razpad zastopstva in postpolitično strankarstvo« iz kitajščine, v katerem avtor opisuje tri vidike krize zastopstva v sodobni Kitajski, ki je posledica več različnih političnih kriz, predvsem krize politike političnih strank. Na Kitajskem se je ta politična kriza pojavila v 20. stoletju, potem ko si je Kitajska prizadevala posnemati zahodni večstrankarski parlamentarni sistem. Tako se članek skozi zgodovinski in politični pregled osredotoči na vzroke in posledice razpada zastopstva političnih strank, ki je postajalo vedno bolj nejasno in katerega glavni odraz je podržavljanje političnih strank. Podržavljanje političnih strank se kaže v njihovem vsakodnevnem podrejanju logiki države; tako njenim nalogam kot tudi njenim organizacijskim oblikam, pri čemer presegajo pretekle razredne kategorije kot splošno zastopstvo na eni strani, vendar pri tem zgolj poglabljajo razkorak med seboj in množicami na drugi strani. Prispevek nam tako prinaša analizo političnega sistema in krize na Kitajskem, ki jo prevajalka dopolnjuje z obsežnimi opombami, v katerih predstavi tudi podrobnejšo razlago in ozadje številnih situacij in konceptov. Zadnji del knjige z naslovom »Wang Hui in ‚Nova kitajska levica‘: poskus analize nekega prekarnega razmerja« pa je prispevek sinologinje in filozofinje Jane

Predgovor

S. Rošker, ki podrobneje predstavi ustvarjalnega in inovativnega duha Wang Huija skozi njegovo življenjsko pot ter se predvsem osredotoči na njegovo družbeno in politično udejstvovanje. Velik prispevek Wangovega intelektualnega dela se zagotovo kaže v povezanosti z delavskim gibanjem in v preseganju dvatisočletne tradicije hierarhične in birokratske okostenelosti ter v glasni kritiki kapitalizma, zahodnega neoliberalizma in tudi liberalne demokracije. Avtorica pozornost med drugim nameni pojmu modernosti, ki je pogosto v središču Wang Huijevih analiz, in pri tem opozarja na previdnost pri njegovi obravnavi, saj je to pojav zahodnega sveta in ima nekoliko drugačen pomen v kitajski družbi. V članku pa avtorica omeni še njegove metode dela, ki niso zgolj analize diskurzov, ampak so vselej podkrepljene z umeščanjem idej in konceptov v tok zgodovine in širšega konteksta, hkrati pa se ves čas sprašuje o vidikih dojemanja pojma modernosti tudi na zahodu. V prvi knjigi iz zbirke lahko spoznamo različna dela Wang Huija ter njegov način pisanja in intelektualnega razmišljanja, ki ima velik vpliv na sodobno kitajsko družbo. Knjiga je tako pomemben prispevek k razumevanju kitajske zgodovine in sedanjosti skozi Wang Huijeva dela in prinaša nova spoznanja in vedenja širšemu krogu bralcev slovenske družbe. Nataša Visočnik

WANG Hui (vir: wikipedia)

WANG Hui

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti1 Konec zgodovine?

reden se lotimo analize sodobne kitajske misli, moramo raziskati več predpostavk, ki so tesno povezane z refleksijami intelektualnih krogov iz 90. let 20. stoletja: prvič, incident na Trgu nebeškega miru leta 1989 ni bistveno spremenil reformnih smernic, katerim je Kitajska sledila od konca 70. let 20. stoletja; nasprotno, pod državno direktivo se je reformna politika še pospešila, tako da je bil razvoj reform celo hitrejši kot v 80. letih, ko so reforme doživele največji razcvet. (Pri reformah mislim predvsem na prilagoditev tržnim mehanizmom in na proces strukturnih reform gospodarstva ter sodstva.) Komercializacija in poraba, ki sta to dogajanje spremljali, sta radikalno prodrli v vsak segment družbenega življenja. V tem kontekstu se nista temeljito spremenili zgolj družbena vloga intelektualcev in njihova profesija, temveč tudi družbena in ekonomska vloga vlade

Prevedla Janko Rošker in Anja Muhvič iz angleškega jezika, strokovni pregled Jana S. Rošker. Wang Hui, translated by Rebecca Karl, „Contemporary Chinese Thought and the Question of Modernity,“ in Social Text, Volume 16, no. 2, pp. 9-44. Copyright, 1998, Duke University Press. All rights reserved. Republished by permission of the copyright holder, Duke University Press. www.dukeupress.edu

WANG Hui

na vseh ravneh, s tem ko je njeno delovanje postajalo iz dneva v dan bolj vezano na kapital.

Drugič, v 90. letih kitajski intelektualni diskurzi niso izhajali zgolj iz Kitajske, temveč tudi iz tujine. Incident na Trgu nebeškega miru je povzročil velik odziv etabliranih intelektualcev, prav tako je iz takšnih in drugačnih razlogov takrat Kitajsko zapustilo veliko akademikov in drugih, ki so se pozneje odločili ostati v tujini oz. živeti v izgnanstvu. Hkrati je zaključilo študij veliko takih, ki so študirali v Evropi, ZDA in na Japonskem pod pokroviteljstvom državne politike šolanja v tujini, ki so jo izvajali konec 70. let. Nekateri od njih so se zaposlili v tujini, drugi pa so se vrnili na Kitajsko. Iz perspektive intelektualne subjektivitete sta bili ti generaciji kitajskih intelektualcev izpostavljeni različnim izkušnjam, vendar sta imeli obe priložnost temeljito spoznati zahodno družbo in njene intelektualne smernice. Svoja opažanja so tako lahko prenesli v analize ter tako odprli drugačno perspektivo Kitajske, kot so jo videli ljudje, ki so ostali doma. Z vidika učnih sistemov so moderna izobrazba in raziskave postale strukturno transnacionalne, kar pomeni, da se je produkcija znanja in raziskovalnih aktivnosti inkorporirala v proces globalizacije. Tretjič, po letu 1989 kitajskim intelektualcem ni preostalo drugega, kot da znova razmislijo o svojih zgodovinskih izkušnjah. Pod pritiskom strogega družbenega okolja in po svoji lastni izbiri se je velika večina intelektualcev, ki so se ukvarjali s humanistiko in družboslovjem, odpovedala novemu razsvetljenskemu slogu iz 80. let. Po razpravah o problemih intelektualnega dela in sprejemanju čedalje bolj specializiranih raziskav so se očitno preusmerili v bolj profesionaliziran slog. Sprva so uporabljali Webrovo teorijo profesionalizacije raziskovanja, da bi upravičili ta obrat; to lahko razumemo kot metodo samoregulacije pod strogimi pogoji, ki so opredeljevali kitajsko družbo po letu 1989. Skoraj sočasno, še zlasti po letu 1992, je proces marketizacije spodbudil težnjo po socialni stratifikaciji. Ta težnja je bila navidezno skladna z notranjo profesionalizacijo raziskovanja; napredek v profesionalizaciji in institucionalizaciji intelektualnega življenja je postopoma temeljito spremenil vlogo intelektualcev. Intelektualci 80. let so se sčasoma prelevili v strokovnjake, teoretike in eksperte. Seveda je še veliko okoliščin, ki bi jih tukaj lahko našteli, vendar je na splošno mogoče reči, da so tri zgoraj naštete okoliščine ustvarile povsem drugačno družbeno okolje, kot je tisto, v katerem so delovali intelektualci 80. let. Ne samo da je to globoko spremenilo odnos intelektualcev do države, tudi enotnost intelektualcev kot skupine ni več obstajala. Kitajski intelektualci so se na te spremembe odzvali na različne načine: nekateri so se obrnili k tradicionalnim vrednotam, drugi k promociji humanizma; nekateri so se zavedno odločili

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti

za profesionalizem, spet drugi so se začutili klicane k neodvisnemu intelektualnemu poslanstvu. Po eni strani so ti različni, včasih celo kontradiktorni pristopi omogočili kitajskim intelektualcem ohranjanje kritičnosti in moralne obsodbe sodobne družbe, po drugi pa so postali podlaga za njihovo lastno reorientacijo. Intelektualci 80. let so sami sebe videli kot kulturne junake in kot ljudi, ki postavljajo trende, intelektualci 90. let pa so vneto iskali načine prilagajanja novemu položaju. Soočiti so se morali z bolečim dejstvom, da so zaradi prodirajoče kulture podjetništva izgubili status kulturnih junakov ali moralnih razsodnikov. Sodobna kitajska družba je vstopila v kompleksno ero in pogledi intelektualcev kot skupine so postali nejasni. V sodobni zgodovini se je misel kitajskih intelektualcev osredinjala na kitajsko modernizacijo in na probleme nezmožnosti Kitajske, da bi se modernizirala. V 80. letih 20. stoletja se je kritika kitajskih intelektualcev usmerila v ponovni razmislek in novo vrednotenje kitajskega socializma, ki je bil po svojih metodah označen kot nemoderen. V resnici je jasnost tega razmišljanja izhajala iz razjasnitve družbenih vprašanj. Za intelektualce je po eni strani modernizacija pomenila iskanje bogastva in moči vzporedno z vzpostavitvijo moderne nacionalne države, po drugi pa je bila proces prevrednotenja njihove družbe in tradicije po merilih zahodne družbe in njenih kultur ter vrednot. Zato so prevladujoče paradigme kitajskih diskurzov prav znotraj binarnih kategorij »Kitajska/Zahod« in »tradicija/modernost«. Vendar so problemi postali veliko kompleksnejši, odkar se je kitajska modernizacija začela čedalje bolj približevati globalnemu kapitalizmu. Prvič, razlogov za krizo v etiki in kulturi v kitajski družbi ne moremo več pripisovati zastarelosti kitajske tradicije (nekateri celo menijo, da je tovrstne krize ustvarilo prav zavračanje kitajske tradicije); številne probleme je povzročila prav modernizacija. Drugič, za probleme Kitajske ne moremo kriviti kitajskega socializma, ko pa so gospodarske reforme že pripeljale do formiranja domačega kapitalističnega trga, hkrati pa je zasebni sektor odgovoren že za več kot polovico državnega BDP-ja. Tretjič, od razpada sovjetskega in vzhodnoevropskih socialističnih sistemov je globalni kapitalizem postal vodilna sila napredka sodobnega sveta; kitajske reforme so že pripeljale do popolne inkorporacije kitajskega ekonomskega in kulturnega procesa v ta globalni trg. V tem kontekstu kitajskih sociokulturnih problemov, vključno z ravnanjem vlade, ne moremo več analizirati skozi prizmo enotne Kitajske. Drugače povedano, pri ponovnem premisleku o kitajski družbi običajne tarče kritike ne morejo več razložiti sodobnih problemov. Ko govorimo o zgodovinskem vzponu »azijskega kapitalizma«, tradicije ne moremo označiti kot samoumevno škodljiv dejavnik. Z internacionalizacijo proizvodnje in trgovine v kapitalizmu – v diskurzu zgodovinske globalizacije – tudi »nacije« ne moremo več obravnavati

WANG Hui

kot samoumevne enote analize. (To pa ne pomeni, da je sodobnemu svetu uspelo zgraditi nadnacionalni politični sistem, nasprotno, prav stare nacionalne strukture so omogočale in omogočajo internacionalizacijo proizvodnje in trgovanja. Problem je v tem, da so se nacionalne strukture čedalje manj sposobne prilagajati procesu globalizirane proizvodnje in kulture. Prav v tem smislu se državni sistem ter zmožnost države, da nadzira sociopolitiko, soočata s temeljito preobrazbo.) Zaradi popolnega prepleta kapitalskih aktivnosti in družbenega življenja so državne smernice, državna moč ter vse državne institucije močno vezane na kapital; zato na problem ne moremo več gledati zgolj iz državne perspektive. (Vendar to ne pomeni, da so državne analize nepomembne.)2 12

Kaj so torej problemi Kitajske? Kakšne metode in kakšen jezik bi morali uporabljati pri njihovi analizi? Različni populistični, relativistični in nihilistični pristopi so onemogočili ponovno uveljavitev enotnih parametrov vrednotenja. Zagovorniki različnih alternativnih teorij, katerih glavna karakteristika je kritična ostrina, so med svojimi razgretimi razpravami začeli prepoznavati, da sama ideja »kritike« začenja izgubljati svojo vitalnost. Najprej je namreč treba določiti osnovo kritike. Sodobni kitajski intelektualci so opustili analizo kapitala (vključno z analizo kompleksnega razmerja med političnim, ekonomskim in kulturnim kapitalom); prav tako so opustili raziskave o prepletenosti ter vzajemno konfliktnih odnosih med trgom, družbo in državo. Namesto tega so svoj pogled zreducirali na raven moralnosti ali na ideološko uokvirjanje modernizacije. To je še posebej pomemben trenutek. Kapital vdira v vsako poro družbenega in političnega življenja, procesi modernizacije pa nas potiskajo v premnoge socialne krize, kot so eksplozija populacije, okoljska degradacija, neravnovesja v socialno-distribucijskih sistemih, korupcija in druge politične razmere, neločljivo povezane s temi problemi. Ob tem pa je skorajda neverjetno dejstvo, da se kitajski intelektualci izogibajo razpravi o katerikoli od naštetih stvari. Sodobni kitajski socialni in kulturni problemi so s problemom kitajske modernosti povezani na veliko kompleksnih načinov. Tako se mi zastavlja naslednje vprašanje: Če je zgodovina kitajskega socialističnega eksperimentiranja glavna karakteristika kitajske modernosti, zakaj potem intelektualci novega razsvetljenstva, ki so črpali iz Webra in drugih teoretikov pri kritiki socializma, niso logično prišli do kritične refleksije same modernosti? 2

Na primer, v sino-ameriških debatah in pogajanjih glede človekovih pravic je pomembno analizirati, ali bodo te na koncu razumljene kot ekonomske ali kot politične pravice.

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti

V kontekstu sodobnih globalnih sprememb so kitajske reforme po eni strani korenito reorganizirale temeljne strukture kitajske družbe. (Nuja po samopotrditvi, ki jo čutijo kitajski intelektualci, kot takšna kaže, da se je njihov položaj centralnih subjektov v družbi in kulturi pomaknil na margino. Spremembe v fiksnih položajih družbenih razredov so nedvomno dokaz, da se družbena struktura reorganizira.) Po drugi strani so kitajske reforme na nerazpoznaven in nespecificiran način pripomogle k razvojni orientaciji globalnega kapitalizma samega. (Razprave glede posebnosti kitajske poti so na koncu postavile le vprašanje o tem, ali obstaja moderna kitajska družba, ki je nastala z odklonom od zgodovinskega modela kapitalizma, niso pa postavile vprašanja o tem, ali je kitajski proces modernizacije pomemben za prevrednotenje samega koncepta modernizacije.) Menim, da so zgoraj našteta vprašanja temeljna, a ostajajo skrita v senci obsedenosti z moralo sodobnih intelektualcev. Vsa ta vprašanja razkrivajo nejasnost zgodovinskih razlogov za trenutno stanje sodobne kitajske misli.

Tri različice marksizma kot ideologije modernizacije Preden začnemo kakršnokoli diskusijo o upadu kritičnega diskurza v sodobni kitajski misli, moramo razumeti zgodovinsko povezavo med kitajskim marksizmom in modernizacijo. Tisti zahodni akademiki, ki se pri analizi kitajske zgodovine opirajo na teorijo modernizacije, reducirajo problem kitajske modernizacije na problem znanstvenega in tehnološkega razvoja, to je na prehod iz agrarnega gospodarstva v urbano industrijsko gospodarstvo (glej npr. Rozman 1988). Teorija modernizacije izvira iz zgodovine evropskega kapitalizma in razvoja, zato je bila modernizacija pogosto razumljena kot proces, s katerim nastane kapitalistična družba. Tudi marksizem vidi modernizacijo kot način kapitalistične produkcije. Vendar je kitajska situacija drugačna, in sicer ne zgolj zato, ker so agendo kitajske modernizacije zastavili marksisti, marveč tudi zato, ker je marksizem sam ideologija modernizacije; poleg tega, da je bila modernizacija cilj kitajskega socialističnega gibanja, tudi to gibanje samo tvori osrednje karakteristike kitajske modernosti. Čeprav se splošno razumevanje modernizacije na Kitajskem osredinja predvsem na prehod države, ekonomije, vojske in znanosti iz zaostalosti v napredno stanje, ta koncept ne postavlja le tehnoloških ciljev in ne teži izključno k oblikovanju nacionalne države ter moderne administracije, temveč vključuje tudi teleološko zgodovinsko perspektivo in pogled na svet. To je način razmišljanja, prek katerega so kitajske socialne prakse razumljene kot pot k ontološkemu zgodovinskemu cilju. Takšno razumevanje pa vzpostavlja držo, ki povezuje eksistencialni pomen z zgodovinskim

WANG Hui

obdobjem, v katerem se znajde posameznik. Kot rezultat je socialistična modernizacija koncept, ki ne poudarja samo razlike med socialističnimi in kapitalističnimi sistemi, temveč prinaša tudi niz lastnih vrednot.

Torej sta modernizacija v kitajskem diskurzu ter modernizacija v teoriji modernizacije različni. Tako je zato, ker so težnje k socialistični ideološki vsebini in vrednotam neločljivo povezane s kitajskim konceptom modernizacije. Mao Zedong je verjel v nepovratnost zgodovinskega napredka in je uporabljal revolucijo ter metode velikega skoka naprej, da bi kitajsko družbo povedel na pot modernizacije. Uporabil je socialistični sistem javne lastnine, da bi vzpostavil cvetočo in močno moderno nacionalno državo, medtem ko si je hkrati prizadeval izbrisati »tri razlike« – med delavci in kmeti, med mestom in podeželjem ter med umskim in fizičnim delom. Prek gibanja, z namenom nacionalizirati ekonomijo in še posebej prek ustanovitve ljudskih komun, je Mao Zedong udejanjil svoj cilj preobrazbe kmetijstva v primarno gibalo nacionalne mobilizacije; tako je uspešno vključil celotno družbo v državne cilje. Navznoter je to razrešilo težave z zbiranjem davkov, ki so se obdržale še od pozne dinastije Qing in od republikanskega obdobja; viri urbane industrializacije so zdaj morali biti zavarovani z uporabo podeželja, ki je bilo organizirano po socialističnih načelih. V tem pogledu je bilo javno lastništvo na podeželju zasnovano na neenakosti med urbanim in ruralnim sektorjem.3 Ureditev družbe pod državo je zaostali kitajski družbi omogočila združitev v enotno silo, ki naj bi dokončala nalogo oblikovanja kitajske nacije. Mao Zedong je pogosto govoril, da je njegov socialistični revolucionarni projekt dediščina in hkrati nadgradnja nacionalne revolucije Sun Zhongshana (Sun Yat-sena); v resnici je videl njegovo revolucijo iz prve polovice 20. stoletja kot dokončno rešitev kitajske modernizacije in kot njen neizogibni vrhunec (glej Mao 1996, 610–50). Maotov socializem je hkrati ideologija modernizacije in kritika evro-ameriške kapitalistične modernizacije. Vendar ta kritika ni kritika modernizacije kot takšne. Prav nasprotno – je stališče, temelječe na revolucionarni ideologiji in na nacionalizmu, ki je ustvarilo kritiko kapitalistične oblike oziroma stopnje modernizacije. prav zato je na ravni vrednot in zgodovine Mao Zedongov socializem oblika moderne antikapitalistične teorije modernizacije. S stališča njenega vpliva na državo je Maova odprava »treh razlik« v dejanski družbeni praksi onemogočila obstoj avtonomnih kategorij, tako na 3

Težava urbano-ruralnega odnosa in njegovega položaja v procesu modernizacije na Kitajskem skozi 50. leta 20. stoletja je povezana tudi z odločitvijo Kitajske komunistične stranke (KKS) za opustitev Nove demokracije in za neposreden prehod v socializem (za več glej Jin in Liu 1993, 411–60).

Sodobna kitajska miselnost in vprašanje modernosti

ravni posameznikov kot na ravni države. Iz tega modela izvira koncept dotlej neznane hegemonistične birokratske države. Ta »antimoderna teorija modernizacije« pa ni izključna karakteristika Mao Zedongove misli; je ena pomembnejših značilnosti kitajske misli od poznega obdobja Qing naprej. Diskurz o iskanju modernosti Kitajske se je izoblikoval v zgodovinskem kontekstu širitve imperializma in krize v kapitalizmu. Intelektualci in državni uradniki, ki so zagovarjali modernizacijo na Kitajskem, si niso mogli kaj, da ne bi razmislili, kako bi se lahko modernizacija Kitajske ognila številnim težavam, s katerimi se je srečevala zahodna kapitalistična modernost. Kang Youweijeva utopija enega sveta (datong), Zhang Taiyanov egalitarizem, Sun Zhongshanov princip preživetja ljudi (minsheng zhuyi) in raznovrstne socialistične kritike kapitalizma so šle z roko v roki s programi in načrti za graditev moderne države, gospodarstva, vojske in kulture. Rečemo lahko celo, da je temeljna značilnost kitajske misli o modernosti dvom. Rezultat je velikanski paradoks, ki se nahaja v samem jedru iskanja kitajske modernosti in v razmišljanju številnih najpomembnejših kitajskih intelektualcev. Moderna kitajska misel uteleša kritiko in rekonceptualizacijo modernosti. Vendar so se v iskanju modernizacije znotraj tega diskurza porodile tako prodorne ideje kot tudi antimoderne družbene prakse in utopizmi: strah pred birokratsko državo, poskus formaliziranja pravnih struktur, poudarek na absolutnem egalitarizmu in tako naprej. V zgodovinskem kontekstu Kitajske sta modernizacija in zavračanje racionalizacije potekala hkrati in to je privedlo do globokih zgodovinskih protislovij. Tako je Mao Zedong po eni strani centraliziral oblast za vzpostavitev modernega državnega sistema, po drugi pa je začel revolucijo prav z namenom, da bi ga uničil. Po eni strani je uporabil ljudske komune in kolektive za promocijo gospodarskega razvoja Kitajske; po drugi pa je zasnoval sistem socialne distribucije, da bi se izognili izrazitim družbenim neenakostim, ki jih prinaša kapitalistična modernizacija. Po eni strani je uporabil nacionalizacijo gospodarstva, da bi zaobjel družbo pod državnim ciljem modernizacije in v tem procesu posameznikom odrekel vsakršno politično avtonomijo, po drugi pa je uporaba državnih mehanizmov za tlačenje avtonomije »množic« v njem zbujala ogorčenje in zaskrbljenost. Če povzamemo, je izkušnja kitajske socialistične modernizacije neločljivo povezana z zgodovinsko antimodernostjo. Ta paradoks ima kulturne korenine, a je vseeno veliko pomembnejše iskati razlago v dvostranskem zgodovinskem diskurzu, iz katerega je kitajska modernizacija izšla (ali, natančneje, v iskanju modernizacije prek refleksij pogubnih posledic zahodnega tipa modernizacije).

ISBN 978-961-237-746-5

9 789612 377465

Wang Hui, Jana S. Rošker Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem

Wang Hui Jana S. Rošker

WANG HUI IN VPRAŠANJE MODERNOSTI TER DEMOKRACIJE NA KITAJSKEM

Studia Humanitatis Asiatica