Issuu

Alenka Morel, Vojko Gorjanc

Vojko Gorjanc (1969) je redni profesor na Oddelku za prevajalstvo, kjer je vodja katedre za slovenski jezik. Trenutno vodi raziskovalni program ARRS Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave ter slovenski del evropskega projekta ORCIT: Online Resources for Conference Interpreter Training. Njegovo pedagoško in raziskovalno delo je povezano s sociolingvistiko in kritično analizo diskurza, v kar vgrajuje metodološki pristop korpusnega jezikoslovja. Trenutno je njegovo zanimanje v veliki meri usmerjeno v jezikovne in jezikoslovne ideologije, predvsem ideologijo standardnega jezika in standardnojezikovne kulture.

ISBN 978-961-237-843-1

9 789612 378431

Skupnostno tolmačenje: slovenščina v medkulturni komunikaciji

Alenka Morel, Vojko Gorjanc

Alenka Morel (1982) je bila na Oddelku za prevajalstvo FF UL zaposlena kot raziskovalka na projektu ARRS Tolmačenje za potrebe zdravstva v Sloveniji (2010–2013, vodja projekta Vojko Gorjanc), v sklopu katerega je bil opravljen del raziskave za monografijo, drugi del pa je nastal v okviru njene disertacije o kritični analizi diskurza pri skupnostnem tolmačenju. Trenutno je zaposlena kot učiteljica angleškega in nemškega jezika, z Oddelkom za prevajalstvo pa sodeluje pri evropskem projektu ORCIT: Online Resources for Conference Interpreter Training.

Skupnostno tolmačenje: slovenščina v medkulturni komunikaciji

Monografija prinaša nova spoznanja o področju skupnostnega tolmačenja. To vsaj v slovenskem prostoru dokaj neraziskano podpodročje tolmačenja zajema tolmačenje v zdravstvenem, pravnem in drugih okoljih javnega sektorja, kjer se tolmači za potrebe skupnosti. Jedro raziskave je prikaz tolmaške interakcije, kjer analiza uporabe jezikovnih sredstev razkriva razmerja moči med udeleženci pri skupnostnem tolmačenju. Predmet raziskave je tolmačen razgovor kot poseben primer sporazumevalnega dejanja, ki vključuje značilnosti diadične in triadične medsebojne izmenjave, umeščen pa je v okvir institucionaliziranega okolja. Avtorja sta predvsem na osnovi metod kritične analize diskurza prišla do opisa skupnostnega tolmačenja v slovenskem prostoru in primerjave med različnimi okolji skupnostnega tolmačenja, s posebnim poudarkom na skupnostnem tolmačenju v postopku mednarodne zaščite. Gre za izjemno aktualno in družbeno pomembno raziskavo, saj so rezultati lahko koristni tudi za uspešno soočanje z begunsko krizo, ko je potreba po učinkovitem medkulturnem sporazumevanju in s tem tudi skupnostnem tolmačenju še veliko večja. Vesna Mikolič

Alenka Morel, Vojko Gorjanc

Skupnostno tolmačenje: slovenščina v medkulturni komunikaciji

Skupnostno tolmačenje: slovenščina v medkulturni komunikaciji Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorja: Alenka Morel, Vojko Gorjanc Recenzentki: Andreja Žele, Vesna Mikolič Lektura: Damjan Popič Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Vzorec antičnih keramičnih ploščic iz Damaska, Sirija © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2016 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.06 MOREL, Alenka Skupnostno tolmačenje : slovenščina v medkulturni komunikaciji / Alenka Morel, Vojko Gorjanc. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-843-1 1. Gorjanc, Vojko 285414912

Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1 Sporazumevanje v večjezični družbi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 1.1

Uspešnost sporazumevalnega dogodka . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

1.2

Institucionalni diskurz . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10

1.3

Jezikovna podoba Slovenije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 1.3.1 Narodna pripadnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.3.2 Priseljevanje in tuji državljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 1.3.3 Materni jeziki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 1.3.4 Tuji jeziki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17

1.4

Medjezikovni stik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20

2 Tolmačenje kot jezikovna pravica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 2.1

Mednarodni okvir za zagotavljanje jezikovnih pravic . . . . . . . . 25

2.2

Pravnoformalna podlaga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

2.3

Potreba po nadnacionalnem sodelovanju . . . . . . . . . . . . . . . 28

3 Tolmačenje s slovenščino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 3.1

Slovenija in Evropska unija: vloga in status tolmačenja . . . . . . . 32

3.2

Evropska unija v Sloveniji: skupnostno tolmačenje . . . . . . . . . 35

3.3

Izobraževanje tolmačev in tolmaški trg . . . . . . . . . . . . . . . . . 37

3.4

Tolmačenje s slovenščino: perspektive . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

4 Skupnostno tolmačenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 4.1

Nekaj tipičnih značilnosti skupnostnega tolmačenja . . . . . . . . 43

4.2

Povečevanje raznolikosti skupnostnega tolmačenja . . . . . . . . 46

4.3

Poimenovanje in obseg . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

5 Študije tolmačenega diskurza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 5.1

Skupnostno tolmačenje kot samostojno raziskovalno izhodišče . 51

5.2

Tolmačeva vloga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54

5.3

Mikrodinamika tolmačenega diskurza . . . . . . . . . . . . . . . . . 55

5.4

Področja skupnostnega tolmačenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56

5.5

Usposabljanje in izobraževanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57

5.6

Slovenski raziskovalni prostor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57

6 Raziskava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 6.1

Raziskovalni okvir in izhodišče . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60

6.2 Namen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 6.3 Hipoteze . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 6.4 Kažipot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 7 Metodološki pristop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 7.1

Pristop mešanih metod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63

7.2

Kritična analiza diskurza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 7.2.1 Izbor gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 7.2.2 Tolmačenje v postopkih mednarodne zaščite . . . . . . . . 69 7.2.3 Potek postopka mednarodne zaščite . . . . . . . . . . . . . 71 7.2.4 Opazovani vzorec: osebni razgovor v postopku mednarodne zaščite . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 7.2.5 Transkripcija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 7.2.6 Aplikacija KAD na tolmačeno interakcijo . . . . . . . . . . . 77

7.3

Triangulacija: intervjuji, poizvedbe, vprašalniki . . . . . . . . . . . . 80 7.3.1 Intervjuji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 7.3.2 Poizvedbe in vprašalniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82

8 Kritična analiza diskurza tolmačenih razgovorov . . . . . . . . . . . . 87 8.1

Izhodišča za analizo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 8.1.1 Tolmačenje kot svojevrsten način interakcije . . . . . . . . 88 8.1.2 Naslavljanje, premi in poročani govor . . . . . . . . . . . . . 88 8.1.3 Integriteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 8.1.4 Vloge v tolmačeni interakciji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 8.1.5 Razmerja moči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95

8.2

Ilustracija institucionalnega diskurza . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 8.2.1 Zapisnikar v tretji osebi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100

8.3

Vpliv tolmačenja na jezik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 8.3.1 Tolmačenje za zapisnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 8.3.2 Spremenjen register . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 8.3.3 Težave v razumevanju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109 8.3.4 Poročani govor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112

8.4

Razmejitev vlog in delitev odgovornosti . . . . . . . . . . . . . . . 115

8.4.1 Tolmač kot kulturni mediator . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 8.4.2 Prevzemanje tuje vloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 8.4.3 Zaščita lastne vloge ob občutku ogroženosti . . . . . . . 124 8.4.4 Vzpostavljanje distance . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 8.5

(Ne)ravnovesja moči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 8.5.1 Interne menjave in vodenje interakcije . . . . . . . . . . . 127 8.5.2 Nemoč uradne osebe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 8.5.3 Dominantnosti v razgovoru . . . . . . . . . . . . . . . . . . 134

9 Skupnostno tolmačenje v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 9.1

Področja s tolmačeno interakcijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 9.1.1 Upravni organi in javne službe . . . . . . . . . . . . . . . . . 142 9.1.2 Zdravstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 9.1.3 Šolstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 9.1.4 Sodstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147

9.2

Udeleženci večjezične komunikacije . . . . . . . . . . . . . . . . . 149

9.3

Uspešnost medjezikovnega stika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152 9.3.1 Celovitost tolmačene vsebine . . . . . . . . . . . . . . . . . 156 9.3.2 Tujegovoreči v pravnem postopku . . . . . . . . . . . . . . 157 9.3.3 Kratki stik v komunikaciji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159

9.4

Stik med primarnima udeležencema tolmačene interakcije . . . 159

9.5

Razmejitve vlog in moč institucionalnega udeleženca . . . . . . 163 9.5.1 Kdo usmerja razgovor? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163 9.5.2 Solidarnost s tujegovorečo osebo . . . . . . . . . . . . . . 165

9.6

Etični pomisleki v tolmačeni interakciji . . . . . . . . . . . . . . . . 167

10 Sklep: zagotavljanje enakih možnosti v družbi . . . . . . . . . . . . 171 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 183 Literatura in viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187 Angleško-slovenski glosar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 209 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215

Predgovor Monografija predstavlja v slovenskem prostoru sorazmerno novo področje tolmačenja, skupnostno tolmačenje. Gre za krovni termin, pod katerim se združuje tolmačenje v zdravstvenem, pravnem in drugih okoljih javnega sektorja, definira pa ga predvsem okolje, v katerem poteka tolmačenje. Čeprav tako v tujini kot pri nas konkurira več terminov za opredeljevanje tovrstnega tolmačenja (tolmačenje za potrebe skupnosti, tolmačenje v javnem sektorju, povezovalno tolmačenje ...), privzemamo termin skupnostno tolmačenje, ki se je v slovenskem prostoru že dovolj ustalil. Skupnostno tolmačenje je posledica izrazito multikulturnih okolij, pri čemer tolmaško situacijo v sodobnem svetu zaznamuje asimetrija pri porazdelitvi družbene moči, saj gre za situacije, kjer skoraj vedno družbeno šibkejši potrebuje tolmača za komunikacijo z družbeno močnejšim – že zaradi distribucije institucionalizirane družbene moči, saj posameznik vstopa v hierarhiziran sistem javnih institucij, prav tako pa tudi zaradi asimetrije glede splošnega vedenja, jezikovne in kulturne kompetence. Skupnostno tolmačenje umestimo v okvir jezikovnih človekovih pravic in razpravljamo o nadnacionalni odgovornosti tako pri institucionalni ureditvi področja kot pri vprašanju konkretne izvedbe tolmačenja. Izvedbeni del je namreč za jezikovno-kulturna okolja z manjšim številom govorcev, kakršno je tudi slovensko, izjemnega pomena, saj na nacionalni ravni preprosto ni mogoče zagotoviti celovitega jezikovnega servisa za vse jezike, ki jih danes potrebujemo pri tovrstnem tolmačenju. Jedro monografije je prikaz tolmaške interakcije, kjer analiza uporabe jezikovnih sredstev razkriva razmerja moči med udeleženci pri skupnostnem tolmačenju, še posebej v postopku mednarodne zaščite. Osnova raziskave je tolmačen razgovor kot poseben primer sporazumevalnega dejanja, ki vključuje značilnosti diadične in triadične medsebojne izmenjave, obenem pa poteka po načelih institucionaliziranega okolja. Predstavljamo, kako se akterji obnašajo v tolmačenih razgovorih postopka mednarodne zaščite oz. kako jezikovni stik vpliva na razmejitev vlog, delitev odgovornosti in govorne položaje s pozicije moči. Raziskovalno izhodišče predpostavlja, da v postopkih mednarodne zaščite, ki pri nas sodijo v bolje strukturirano in glede tolmačenja organizirano okolje, tolmačenje formalno dobro zagotavlja jezikovne pravice, pri čemer se od tolmača pričakuje nevtralni položaj, ob hkratnem zavedanju, da je popolna nevtralnost nemogoča, zato analiza privzema izhodišče dinamičnega delovanja tolmača, s tem pa omogoča opisno analizo in dopušča raziskovanje vloge tolmača v praksi. Kritična analzia diskurza je nadgrajena še z drugimi metodološkimi pristopi, ki omogočajo celovitejši opis skupnostnega tolmačenja v slovenskem prostoru in primerjavo med različnimi okolji skupnostnega tolmačenja. 7

Naše ugotovitve ponujajo vpogled v slovensko realnost pri tolmačeni interakciji, ob tem pa opisana situacija kaže na nujen odziv v obliki celostne ureditve skupnostnega tolmačenja na podlagi dolgoročnih ukrepov na državni ravni. Ob zavedanju svojih omejitev raziskava predlaga osnovne korake za izboljšanje medjezikovnega sporazumevanja, splošno ozaveščanje javnosti in usposabljanje vseh udeležencev v tovrstnih situacijah. Ljubljana, junij 2016 Avtorja

Sporazumevanje v večjezični družbi

V uvodnem poglavju predstavljamo motivacijo in izhodišča raziskave ter opredelimo sociolingvistični okvir skupnostnega tolmačenja. Izhajamo iz temeljnih načel sporazumevanja in osvetlimo posebnosti komunikacije v javnem okolju, torej okolju skupnostnega tolmačenja. Zaradi vedno bolj pestre jezikovne podobe prebivalstva Slovenije, ki botruje medjezikovnemu in medkulturnemu stiku, je skupnostno tolmačenje danes pomemben del slovenske javne komunikacije.

1.1

Uspešnost sporazumevalnega dogodka

Sporazumevanje oz. komunikacija1 je vsako posredovanje ali izmenjava sporočil s pošiljateljem in prejemnikom, ki se praviloma menjavata in z oblikovanjem ter sprejemanjem oba sočasno ustvarjata ta proces in krožni pretok informacij (Marc in Torkar‑Papež, 2006, 12, 14). Komunikacijsko dejanje pa je posamična realizacija komunikacijske prakse v okviru konkretnih časovnih in prostorskih (torej tudi zgodovinskih in družbenih) koordinat (Škiljan, 1999, 22). Posamezno sporazumevalno dejanje moramo razumeti v kontekstu njegovih značilnosti (Saville‑Troike, 1997, 142–143). Zanimajo nas vrsta dogodka, tema ali fokus, namen dogodka kot celote in tudi namere posameznih udeležencev. Nadalje na dejanje vplivajo čas, prostor in čustveni naboj, predvsem pa seveda udeleženci in vsi njihovi atributi – starost, spol, etnična pripadnost, družbeni status in medsebojni odnosi. Del sporazumevalnega dejanja je sporočilo: njegova vsebina in oblika, tako na besedni (jezik in jezikovna različica) kot nebesedni ravni; pozorni pa smo tudi na sosledje dejanj vključno z izmenjevanjem besede (turn-taking) in prekrivanjem, na sporazumevalna pravila in norme pojmovanja s splošnim védenjem, kulturnimi predispozicijami ipd. V pričujočem delu se ukvarjamo z različnimi sporazumevalnimi dogodki, vsi pa imajo kar nekaj skupnih značilnosti. Prva je prostor, z njim pa delno tudi namen. V javnem, institucionalnem okolju je sosledje dejanj bolj ali manj določeno, večinoma pa je jasen tudi namen dogodka. To komponento podrobneje razčlenjuje poglavje 1.2. Naslednja skupna značilnost je medkulturni ali/in medjezikovni stik, ki ga obravnava poglavje 1.4; ta je zaradi številčnejših meddržavnih selitev vedno pogostejši pojav sodobne družbe (poglavje 1.3). Brez uspešne premostitve razlike v jezikovnem kodu pa komunikacija ni mogoča. 1

Za potrebe tega dela uporabljamo termina kot sopomenki, čeprav Marc in Torkar-Papež (2006, 11) opozarjata, da sta v natančnejši razlagi delno neprekrivna in ima sporazumevanje kot cilj vsake komunikacije ožji pomen.

Uspešnost sporazumevanja lahko ocenimo tudi na podlagi konstitutivnih pravil (Searle, 1969, 21; Beaugrande in Dressler, 1992, 18), ki določajo in ustvarjajo vsako besedilo. Med njimi nas najbolj zanimata načeli namernosti in sprejemljivosti (Beaugrande in Dressler, 1992, 84). O namernosti odloča tvorec besedila, v našem primeru stranka, ki ima neki cilj in izraža svoje hotenje. Nasproti mu stoji sprejemnik, ki izraža svojo pripravljenost za sprejetje, torej aktivno sodelovanje (prav tam, 97). Ti dve načeli določata območje tolerance in odgovarjata na vprašanje, ali je možno vzpostaviti povezavo med tvorcem sporočila in prejemnikom. Pri tem se kaže ključna vloga komunikacijskega konteksta, na katerega vplivajo različni dejavniki, na primer, kolikšna je smotrnost komunikacije (prav tam, 84), predvsem pa, koliko védenja je udeležencema skupnega in koliko posredovanega, kako udeleženci poskušajo situacijo spremljati ali usmerjati ter v kakšnem medosebnem odnosu so (prav tam, 100).

1.2

Institucionalni diskurz

Sporazumevalno dejanje se ravna po določenih pravilih, na katera vpliva tudi okolje. V nasprotju z zasebno sfero, kjer so glavne lastne potrebe in interesi, gre pri javni sferi za vprašanje skupnega interesa, skupnih stališč in hotenj, ki so deloma institucionalizirana kot posledica regulacije družbenega življenja (Škiljan, 1999, 24); tako je institucionalni dogodek »zaokrožena celota in naj bi se ravnal le po sorazmerno strogih interakcijskih pravilih« (Verschueren, 2000, 321). Javno sporazumevanje vključuje vse od književnosti in znanstvene produkcije do administrativnega in političnega diskurza. Področji javne komunikacije, ki zanimata nas, sta predvsem administrativni in pravni diskurz. Administrativni diskurz je podaljšek političnega, ki ga rabi »za operativno normiranje in izvajanje sprejetih političnih sporočil« (Škiljan, 1999, 91), vendar je manj nagnjen k spremembam in sorazmerno stalen, tudi administrativne vloge (sklopi obnašanj) so za razliko od političnih sorazmerno trajne. Jezikovna oblika je pogosto v pisani obliki in šablonska: večinoma jo predstavljajo obrazci in pogosto enosmerna komunikacija, ki je oddaljena od vsakdanje jezikovne rabe (prav tam, 93). Uniformirani sistem menjav vzpostavlja ta institucionalni karakter in (tudi s pravnimi določitvami) omejuje razpon sporazumevalnih možnosti za delovanje (Drew in Heritage, 1995, 26). »[V]naprej določeno menjavanje govorcev in tipov menjav besed« (Verschueren, 2000, 322) prav tako definira vloge udeležencev v institucionalnem govoru, ki pa se tega zavedajo (prav tam). V takem okviru se od predstavnika institucije pričakuje, da se bo vzdržal izrazov presenečenja, sočutja, strinjanja ali pripadnosti v odgovor na posameznikove opise, trditve idr. Nekoliko omiljeno je vse to v manj strogo določenih postopkih, kot so npr. v zdravstvu (prav tam).

Formalizirana in standardizirana zgradba ter določeno zaporedje faz so povezani z načinom reševanja problemov (prav tam, 43; Krajnc Ivič, 2009, 131). V enosmernih ožjeinteresnih dvogovorih oz. razgovorih, kot take primere javnega diskurza poimenuje Krajnc Ivič (prav tam), je ravno reševanju problema oz. doseganju cilja podrejeno vse, kar lahko razpoznamo tudi v treh fazah institucionalnega diskurza (po Agarju v Wadensjö, 1998, 67): najprej se problem diagnosticira, tako da se ugotovijo težave stranke, strokovna oseba pa jih kategorizira v svoj sistem, sledi strokovnjakovo poročilo in priprava dokumentacije, na koncu pa neke vrste direktiva v obliki odločitve in priporočenih ukrepov; pri vseh treh fazah pa uradni okvir dopušča le omejen nabor diagnoz in možnih napotil, s čimer strokovnjak (uradnik) nadzoruje pretok informacij po pravilih institucije. Zato na uspeh pomembno vpliva tako zaupanje laika v moč in sposobnosti strokovnjaka kot sodelovanje med udeležencema, vendar pa je uspeh v veliki meri odvisen od strokovnjaka (Krajnc Ivič, 2009, 131). Za strokovnjaka je komunikacijsko dejanje z njegovim védenjem rutina, za laika pa edinstven primer in posledica pomanjkanja znanja, zaradi katerega poišče pomoč (Drew in Heritage, 1995, 44; Krajnc Ivič, 2009, 131). Razlika v znanju je le ena od manifestacij večkratne asimetrije med udeležencema v institucionalni interakciji. Neravnovesje med sogovornikoma poteka in se kaže na več ravneh, od neposredne povezave med močjo in statusom udeležencev do sporazumevalnih pravic in dolžnosti, npr. s kršitvami pri izmenjavi replik. Eden od vidikov je tudi neenakomerno porazdeljeno znanje, ki predstavlja dostop do sporazumevalnih praks, sodelovanja in interakcije ter poznavanje organizacijskih postopkov. Pogosto je vedenje predstavnika institucije omejeno s strokovnimi določili in pravili znotraj organizacije, ki so laiku le površno znana ali pa povsem skrita (Drew in Heritage, 1995, 23, 50). Pojav dobi še bolj zapletene razsežnosti pri srečanjih udeležencev, ki nimajo skupnih kulturnih ali jezikovnih virov (prav tam). Vzorec vprašanj in odgovorov – prevladujoča oblika institucionalnega jezika – prav tako pomembno narekuje asimetrijo interakcije (prav tam, 39, 49). Ta pragmatična norma v ritmu soslednih parov zahteve in odziva nanjo udeležencema postavlja neenake omejitve pri pravicah v komunikaciji: predstavnik institucije – strokovnjak – ima strateški nadzor nad komunikacijo, vrstnim redom in temami razgovora, lahko določi prostor, čas in trajanje razgovora, ki ga lahko prekine in postavlja vprašanja, medtem ko odgovarjajočemu le redko dopušča možnost izjave na lastno pobudo (prav tam), ampak je ta zavezan k njihovim odgovorom (Krajnc Ivič, 2009, 131); še posebej je to poudarjeno v pravnem diskurzu.

Izrazite posledice navedenih značilnosti institucionalnega jezika so tako nesporazumi, ki izhajajo iz posrednega poizvedovanja, in težave zaradi omejenih pravic in sporazumevalnih priložnosti laika (Drew in Heritage, 1995, 38). Administrativna funkcija ima s tem moč, da vzdržuje načine kolektivnega življenja in »lahko pomembno določi tudi individualne eksistence članov družbe« (Škiljan, 1999, 94), kar kaže na družbeno pomembnost administrativnega diskurza (prav tam). Pravni diskurz v ožjem smislu je še višje formaliziran, čeprav se pogosteje kot administrativni dogaja v živi besedi (prav tam, 95), in vsebuje tipične jezikovno-vedenjske vzorce (Krajnc Ivič, 2009, 202), tj. vnaprej določene fraze, s katerimi se govorna dejanja odprejo, napredujejo in zaključijo. Zgradba zaslišanj na sodišču je na primer zelo natančno določena: v uvodnem delu se po pravnem pouku zberejo osebni podatki, osrednji del predstavlja izpoved priče ali zagovor obdolženca in postavljanje vprašanj, postopek pa se zaključi z ugotovitvijo, da ni več vprašanj, nakar so stranke pozvane k priglasitvi potnih stroškov, dokazil ipd., s čimer je zaslišanje končano in so izpolnjeni vsi pogoji za podpis zapisnika (prav tam, 182, 183, 195). Za pravni diskurz je še prav posebej značilna razlika med strokovnimi in laičnimi vlogami in statusi (Škiljan, 1999, 96), »ki se vzdržuje s 'strokovnostjo' diskurza, saj laični udeleženci pravzaprav nikoli v popolnosti ne obvladajo pravnih komunikacijskih dejanj« (prav tam). Posebnost v pravni komunikaciji so zato posredniki med strokovnimi in laičnimi udeleženci javne komunikacije, npr. v vlogi odvetnikov. Če tu pomislimo še na medjezikovno komponento, ugotovimo, da gre pri tem za dvakratno posredništvo, med dvema oblikama diskurza po strokovni ravni (pravni – vsakdanji) in glede na pripadnost določeni jezikovni skupnosti. Kot za vsako okolje lahko pri tem tudi za institucionalni jezik rečemo, da je določen in določa družbene skupine ali komunikacijske kolektive, zato lahko iz njega razberemo družbene odnose (Škiljan, 1999, 160) in porazdelitev moči v družbi (prav tam, 161).

1.3

Jezikovna podoba Slovenije

Podobo o medjezikovnem stiku v Sloveniji si lahko ustvarimo z različnimi statističnimi podatki. O jezikih v Sloveniji nam za opis jezikovne situacije veliko povedo demografska poročila, ki jih o prebivalstvu redno spremlja in zbira Statistični urad Republike Slovenije (SURS),2 poleg njega pa tudi podatki 2

Spletna stran www.stat.si oz. področje prebivalstva na http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?idp=17; več podatkov je zbranih na podatkovnem portalu SI-STAT http://pxweb.stat.si/pxweb/dialog/statfile2.asp (citirano 3. junij 2016).

Evropskega statističnega urada Eurostat.3 Za nas so zanimiva poročila in publikacije o sestavi prebivalstva, maternem jeziku, tujcih in selitvenem gibanju v Sloveniji (Šircelj, 2003). Po zadnjih podatkih SURS je bilo 1. januarja 2016 v Sloveniji 2.064.188 prebivalcev4 (Razpotnik, 2016a). Pred podrobno razčlenitvijo si za uvod in lažjo predstavo najprej poglejmo poskus klasifikacije etničnih skupnosti v Sloveniji s pravnega in političnega stališča. Žagar (2000, 88–89) jih razdeli na naslednje skupine: • pripadniki večinskega slovenskega naroda; • pripadniki avtohtone italijanske in madžarske narodne manjšine oz. skupnost; • pripadniki (avtohtone) romske skupnosti v Sloveniji; • manjšinske etnične skupnosti v Sloveniji, katerih pripadniki so državljani RS, vendar ne statusno urejene kot avtohtone: (zelo) majhne avtohtone etnične skupnosti, in neavtohtone (»priseljenske«, imigrantske) manjšinske etnične skupnosti; • priseljenci (imigranti), ki niso državljani RS, imajo pa stalno ali začasno bivališče v RS. Za pričujoče delo nas najbolj zanimajo tujegovoreče osebe, za katere lahko predvidevamo, da prihajajo predvsem iz zadnjih dveh skupin: manjšinskih etničnih skupnosti brez statusno urejenih pravic in priseljencev, ki niso nujno državljani RS. Področje tolmačenja za pripadnike avtohtonih italijanske in madžarske narodne manjšine je izvzeto iz našega raziskovanja.

1.3.1

Narodna pripadnost

Prebivalci Slovenije so se o narodni pripadnosti zadnjič opredeljevali ob Popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj leta 2002, in sicer vse osebe po dopolnjenem 14. letu in samo po svoji volji – nihče se ni bil dolžan izreči o svoji narodni/etnični pripadnosti ali veroizpovedi – in po želji tudi anonimno (za več podrobnosti o metodologiji tega dela popisa glej Dolenc et al., 2003, 29–32). Po statistični definiciji (prav tam) je narodna pripadnost: 3 4

Spletna stran http://ec.europa.eu/eurostat/help/new-eurostat-website oz. področje prebivalstva na http:// ec.europa.eu/eurostat/web/population-demography-migration-projections/population-data/database (citirano 3. junij 2016). Z Uredbo o statistikah selitev in mednarodni zaščiti, ki jo je za boljšo primerljivost podatkov pripravila Evropska komisija, se je leta 2009 spremenila definicija za statistično spremljanje prebivalstva, ki jo je Statistični urad uporabljal od 30. 6. 1995. Po novi metodologiji štejejo med prebivalce Slovenije »osebe s prijavljenim prebivališčem v Sloveniji, ki v Sloveniji prebivajo ali imajo namen prebivati eno leto ali več in niso začasno odsotne v tujini eno leto ali več. Državljanstvo osebe pri tem ni pomembno.« Več o tem v posebni objavi SURS z dne 30. aprila 2008 »Nova definicija prebivalstva«.

pripadnost narodu ali narodnosti. Po načelih ustave o enakopravnosti narodov in narodnosti ima vsaka oseba pravico, da svobodno izrazi pripadnost narodu ali narodni skupnosti (Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, člen 61). Iz tovrstnih podatkov lahko le posredno sklepamo o jeziku, zaradi kompleksnosti samoopredeljevanja narodne identitete in vpliva družbenih okoliščin nanjo pa gre za podatke, ki so prej zavajajoči kot relevanten vir podatkov za sklepanje o jeziku.

1.3.2

Priseljevanje in tuji državljani

V času vedno večje globalizacije in svetovnih kriz neprenehoma prihaja do migracij. V primerjavi z večjimi državami v Sloveniji ne govorimo o velikem številu priseljencev, a glede na trenutno geopolitično situacijo v svetu lahko pričakujemo, da se trend sorazmernega povečevanja deleža tujih državljanov ne bo spremenil, ampak bo pomembno vplival na prebivalstveno sliko Slovenije. V preteklosti je Slovenija veljala predvsem za deželo odseljevanja, temu pa je v 70. letih 20. stoletja sledilo obdobje večjega priseljevanja iz drugih republik nekdanje Jugoslavije (Dolenc et al., 2003), po osamosvojitvi Slovenije pa so bili iz teh držav pogosti tudi vojni in ekonomski migranti. Naslednji večji priselitveni tok je bil posledica vstopa Slovenije v Evropsko unijo (EU), predvsem po drugi veliki širitvi 2007, ko je selitveni prirast dosegel 127,4 % (Vertot, 2009, 69), potem pa je ob gospodarski krizi priseljevanje močno upadlo (Razpotnik, 2015a).

Graf 1: Slovenija, meddržavne selitve, letno 1961–2014 (Razpotnik, 2015a). 14

Kljub upadu pa selitveni prirast tujcev5 že sedemnajsto leto zapored ostaja pozitiven (Razpotnik, 2016c): med priseljenimi prebivalci so tujci leta 2014 predstavljali 82 % (Razpotnik, 2015b). Grafični prikaz prikazuje naraščanje števila tujcev v Sloveniji po letu 2000, ki se je s 42.279 leta 2001 več kot podvojilo na 107.766 leta 2016 (Razpotnik, 2016a). Tuji državljani so 1. januarja 2016 predstavljali 5,2 % prebivalcev Slovenije (Razpotnik, 2016b). Statistični podatki torej kažejo stalnost; kljub manjšim nihanjem se število tujcev v Sloveniji povečuje (Razpotnik, 2016a).

Graf 2: Število prebivalcev po državljanstvu – tujci, Slovenija (Eurostat, 2016a in Razpotnik, 2016a). Statistični podatki sicer postrežejo z informacijami o formalnem statusu prebivalcev, a lahko le nakazujejo, da se ti tujci ne sporazumevajo v slovenščini, kar pa ni medsebojno pogojeno. Predvidevamo lahko, da nam več o tem pove materni jezik (glej poglavje 1.3.3), pa tudi njihova izobrazba (poglavje 1.3.4) oz. zaposlitvena dejavnost in namen priselitve. Največ od 11.621 tujih državljanov, priseljenih v Slovenijo leta 2013, je prišlo z namenom zaposlitve (47 %) in združitve z družino (43 %), medtem ko so bili redkejši drugi razlogi (npr. študij) (Razpotnik, 2014). 1. januarja 2016 je bilo največ tujcev še vedno državljanov katere od držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije (76,4 %), pri čemer je opazna razlika v številu ob vstopu Hrvaške v EU leta 2014, ko se poveča število državljanov drugih držav 5

Po metodološki definiciji SURS: »Tujci, prebivalci Slovenije, so osebe z državljanstvom tujih držav, ki jih štejemo med prebivalce Slovenije«. http://www.stat.si/StatWeb/Common/PrikaziDokument.ashx?IdDatoteke=7808 (citirano 3. junij 2016).

Alenka Morel, Vojko Gorjanc

ISBN 978-961-237-843-1

9 789612 378431

Skupnostno tolmačenje: slovenščina v medkulturni komunikaciji

Alenka Morel, Vojko Gorjanc

Skupnostno tolmačenje: slovenščina v medkulturni komunikaciji