Issuu

POZABLJENA GENERACIJA FILOZOFOV

V tem zborniku se filozofi in družboslovci sedanje srednje in starejše generacije spominjamo naših predhodnikov iz obdobja med obema vojnama, obujamo spomin na nekatera njihova že skoraj pozabljena dela, zlasti na doktorske disertacije pri utemeljitelju in začetniku slovenske univerzitetne filozofije prof. dr. Francetu Vebru. – Ali bi lahko tem triindvajsetim filozofom in filozofinjam, tej »pozabljeni generaciji« naših predhodnikov, rekli »Vebrova filozofska šola«? Najbrž ne, kajti gre za zelo različne, vsebinsko razvejane in tudi svetovnonazorsko v marsičem razhajajoče se mislece in ustvarjalce, ki pa imajo vendarle nekaj skupnega: njihove filozofske poti so se začele pri mentorju prof. Vebru in gotovo precej dolgujejo njegovemu filozofskemu nauku ali vsaj tistemu problemskemu sklopu vprašanj, ki jih je odprl in začrtal. Zbornik Pozabljena gene racija filozofov prispeva k zapolnitvi vrzeli v zgodovinskem spominu Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani in širše.

POZABLJENA GENERACIJA FILOZOFOV Uredil Marko Uršič

ISBN 978-961-237-832-5

9 789612 378325

Pozabljena_generacija_filozofov_naslovka_FINAL.indd 1

3.6.2016 12:39:54

POZABLJENA GENERACIJA FILOZOFOV Zbornik razprav s simpozija »O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra« na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2015

Uredil Marko Uršič Slikovno gradivo zbral Alojz Cindrič

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 1

3.6.2016 12:34:05

Pozabljena generacija filozofov

Zbornik razprav s simpozija »O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra« na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2015 © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 Uredil: Marko Uršič Recenzenta: Miran Božovič, Jana S. Rošker Slikovno gradivo zbral: Alojz Cindrič Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za filozofijo Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2016 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 250 izvodov Cena: 19,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85:1:378.22(497.4Ljubljana) POZABLJENA generacija filozofov : zbornik razprav s simpozija O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2015 / uredil Marko Uršič ; slikovno gradivo zbral Alojz Cindrič. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 ISBN 978-961-237-832-5 1. Uršič, Marko, 1951284930048

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 2

3.6.2016 12:34:05

Kazalo Uvodna beseda

Stanislav Leben kot prvi doktorand prof. Vebra (Alojz Cindrič, ponatis)

7 9

Tomo Virk: Klement Jug in mit o izjemnem filozofu 11 Franci Zore: Študija Alme Sodnik o Platonovih idejah 19 Knjiga Alme Sodnik o Descartesu (faksimile odlomka)

Nikolaj Berus kot 4. doktorand prof. Vebra (Alojz Cindrič, ponatis)

29 33

Mojca Žaberl: Franjo Čibej, življenje in delo 35

Alojz Cindrič: Anatolij Ignatjevič von Špakovskij, življenje in delo v obdobju, ki ga je preživel v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji 51 Danilo Šuster: Anatolij Špakovskij o (in)determinizmu in svobodi 67

Andrej Ule: Doktorat Stanka Gogale o relacijski teoriji 83 Tomo Virk: Disertacija Vladimirja Bartola in Vebrova filozofija 99

Marko Uršič: O dveh disertacijah Mirka Hribarja 117

Borut Ošlaj: Leopold Benko: vrednostno teoretična zasnova personalne etike 141 Božidar Kante: Franc Žekar in vprašanje sloga v filozofiji umetnosti 159

Bojan Žalec: Cene Logar: od predmetne teorije preko Brentana do marksistične kritike fenomenologije 171

Igor Škamperle: Sestra Pija Garantini: psihološki elementi likovne umetnosti 195 Olga Markič: Spoznavni vidiki dinamske psihologije Emila Hrovata 203 Herman Lešanc kot 15. doktorand prof. Vebra (Alojz Cindrič, ponatis)

211

Ludovik Puš kot 17. doktorand prof. Vebra (Alojz Cindrič, ponatis)

241

Vladimir Osolnik: Milan Rakočević o Njegoševi narodni filozofiji 229

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 3

3.6.2016 12:34:05

Dušan Ljubomir Jurković kot 18. doktorand prof. Vebra (Alojz Cindrič, ponatis)

247

Zdenko Medveš: Leon Žlebnik o emocionalni naravi sreče 251 Vojko Strahovnik: Rudolf Trofenik in fenomenologija pravne zavesti 275

Janko M. Lozar: Pandžićevo privzetje Heideggra 287

Dean Komel: Vladimir Kruno fra Pandžić med Heideggerjem in Vebrom 299

Bojan Žalec: Lojze Potočnik: oblikovanje, Masarykova filozofija in Ušeničnik 311 Bojan Žalec: Jože Premrov: o izseljenski duši 329 Seznam avtorjev

342

Seznam slikovnega gradiva

345

Povzetek / Abstract Imensko kazalo

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 4

343 347

3.6.2016 12:34:05

Profesor dr. France Veber

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 5

3.6.2016 12:34:05

23 Vebrovih doktorandov 1. (1923) Stanislav LEBEN (1897–1973) 2. (1923) Klement JUG (1898–1924)

3. (1923) Alma SODNIK (1896–1965) 4. (1924) Nikolaj BERUS (1899–1963) 5. (1925) Franjo ČIBEJ (1901–1929)

6. (1925) Anatolij ŠPAKOVSKIJ (1895–1988) 7. (1925) Stanko GOGALA (1901–1987)

8. (1925) Vladimir BARTOL (1903–1967) 9. (1926) Mirko HRIBAR (1902–1999)

10. (1928) Leopold BENKO (1887–1965) 11. (1933) Franc ŽEKAR (1887–1969)

12. (1937) Cene LOGAR (1913–1995)

13. (1938) Frančiška m. Pija GARANTINI, O. S. U. (1891–1963) 14. (1938) Emil HROVAT (1909–1972)

15. (1939) Herman LEŠANC (1914–1941)

16. (1940) Milan RAKOČEVIĆ (1914–1983) 17. (1941) Ludovik PUŠ (1896–1989)

18. (1941) Ljubomir JURKOVIĆ (1898–1982) 19. (1941) Leon ŽLEBNIK (1918–2004)

20. (1942) Rudolf TROFENIK (1911–1991)

21. (1942) Vladimir p. Kruno PANDŽIĆ (1912–1965) 22. (1943) Lojze POTOČNIK (1908–1954) 23. (1945) PREMROV Josip (1906–2000)

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 6

3.6.2016 12:34:05

Uvodna beseda V tem zborniku se avtorji in avtorice, filozofi, humanisti in družboslovci sedanje srednje in starejše generacije spominjamo naših predhodnikov iz obdobja med obema svetovnima vojnama, obujamo spomin na nekatera njihova doslej skoraj neznana oziroma pozabljena dela, zlasti na njihove doktorske disertacije pri utemeljitelju in začetniku slovenske univerzitetne filozofije prof. dr. Francetu Vebru (1890–1975). Lani, 18. aprila 2015, smo se zbrali na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na simpoziju »O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra« – skupno jih je bilo 23, namreč v obdobju od leta 1923 do Vebrove prisilne upokojitve leta 1945. Spodbuda za organizacijo tega spominskega in filozofsko-raziskovalnega simpozija, na katerem je sodelovalo 19 referentov in referentk, med njimi tudi nekateri z drugih oddelkov FF in drugih fakultet UL, kakor tudi s FF Univerze v Mariboru, je bil izid zgodovinsko-dokumentarne monografije dr. Alojza Cindriča z naslovom Od imatrikulacije do promocije (in podnaslovom »Doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919–1945«), ki je izšla leta 2015 kot prva edicija v zbirki Historia Facultatis pri Znanstveni založbi FF UL. Cindričeva monografija nam predstavlja vse razpoložljive dokumente v zvezi z doktorskimi disertacijami 23 Vebrovih doktorandov, vendar ne posega v vsebinsko analizo teh disertacij (razen z objavo Vebrovih poročil o njih). Vsebinska in obenem širša filozofska predstavitev te »pozabljene generacije« naših predhodnikov pa je glavna naloga pričujočega zbornika, s katerim nadaljujemo in poglabljamo tematiko, ki se je odprla z objavo dokumentov v zgodovinski monografiji dr. Alojza Cindriča. Od 19 sodelujočih na lanskem simpoziju so se odzvali na povabilo k sodelovanju v tem zborniku skoraj vsi, razen treh. Ob tem moram kot urednik pojasniti naslednje: prvič, o petih Vebrovih doktorandih (Leben, Berus, Lešanc, Puš in Jurković) mi, žal, ni uspelo dobiti prispevkov, ker pa sem želel, da bi bili v tem zborniku vendarle prisotni vsi, tj. vseh 23 Vebrovih doktorandov, sem se odločil, da pet manjkajočih prispevkov vsaj deloma nadomestim s ponatisi nekaterih odlomkov iz knjige dr. Cindriča – in za to dovoljenje se mu lepo zahvaljujem: gre namreč za ponatise kratkih življenjepisov teh petih, ki so jih pripravili sami ob prijavah svojih doktorskih del, ter za ponatise Vebrovih strokovnih poročil o njihovih disertacijah; drugič, nekateri izmed 23 Vebrovih doktorandov so zaradi večjega zanimanja sodelujočih avtorjev predstavljeni v tem zborniku z dvema prispevkoma; in tretjič, nekateri avtorji so za zbornik

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 7

3.6.2016 12:34:05

Pozabljena generacija filozofov

pripravili prispevke o dveh ali celo treh doktorandih. Sicer pa prispevki niso omejeni zgolj na razprave o disertacijah pri prof. Vebru, saj se je nekaj sodelujočih avtorjev odločilo za obravnavo drugih, poznejših, za te doktorje filozofije značilnih tematskih sklopov. Fotografske portrete doktorandov, ki so objavljeni na začetku posameznih prispevkov, je zbral dr. Alojz Cindrič, tistih nekaj fotografij med samimi teksti pa so prispevali avtorji. Ali bi lahko tem 23 filozofom in filozofinjam, tej »pozabljeni generaciji« naših predhodnikov, rekli »Vebrova filozofska šola«? Mislim, da ne, kajti gre za zelo različne, vsebinsko razvejane in tudi svetovnonazorsko v marsičem razhajajoče se mislece in ustvarjalce, ki pa imajo vsekakor nekaj skupnega: njihove filozofske poti so se začele pri mentorju prof. Francetu Vebru in prav vsak izmed njih gotovo precej dolguje Vebrovemu filozofskemu nauku, ali vsaj tistemu problemskemu sklopu vprašanj, ki jih je senior slovenske univerzitetne filozofije odprl in začrtal. O sami Vebrovi filozofiji je bilo v zadnjih nekaj desetletjih napisanega kar precej, ponatisnjena so bila tudi nekatera njegova glavna filozofska dela. Toda o Vebrovih doktorandih in neposrednih naslednikih še vedno komaj kaj vemo. Med njimi gotovo izstopa prva dama slovenske filozofije dr. Alma Sodnik, ki je nadaljevala profesorsko delo svojega učitelja tudi v času po drugi svetovni vojni, ki je bil za filozofijo pri nas težak. O njej in še o nekaterih drugih filozofih naše medvojne in prve povojne generacije je pisal tudi prof. Frane Jerman v svoji knjigi Slovenska modroslovna pamet (1987). Po drugi strani pa vemo o posameznih Vebrovih doktorandih več z drugih področij kot iz same filozofije, npr. o Klementu Jugu (kot nesrečno padlemu alpinistu), o Vladimirju Bartolu (kot pisatelju, avtorju slavnega romana Alamut), o Leonu Žlebniku (kot cenjenemu pedagogu in psihologu) itd. – toda o večini teh naših ne tako daljnih filozofskih predhodnikov vemo zelo malo, o nekaterih skoraj nič. Natančneje rečeno, doslej, vse do lanskega simpozija in pričujočega zbornika, nismo o njih vedeli skoraj nič, zdaj pa se njihove osebnosti in nekatera njihova dela vendarle že malce izrisujejo v našem filozofskem in širšem zgodovinskem spominu. In če smo s pričujočim zbornikom (ter že prej dr. Cindrič s svojo monografijo) uspeli vsaj v osnovnih obrisih pokazati, da se naša univerzitetna filozofija – ne samo Vebrova, ampak tudi filozofije tistih njegovih doktorandov, ki so pozneje šli po svojih lastnih filozofskih poteh – ni začela šele po drugi svetovni vojni, z »dialektičnim materializmom«, smo s tem že prispevali nekaj ne povsem nepomembnega za naš zgodovinski spomin. Zato se kot urednik najlepše zahvaljujem vsem sodelavcem in sodelavkam pri sestavi tega zbornika. Marko Uršič V Ljubljani, 18. aprila 2016

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 8

3.6.2016 12:34:05

Stanislav Leben kot prvi doktorand prof. Vebra*1

Stanislav Leben (1897–1973)

Curriculum vitae Podpisani je rojen dne 30. oktobra 1897 v Ljubljani. S sedmimi leti je začel posečati I. deško ljudsko šolo v Ljubljani, kjer je dovršil štiri razrede. L. 1909 je vstopil na takratno II. državno gimnazijo v Ljubljani, kjer je brez ponavljanja dovršil sedem gimnazijskih razredov. V teku osmega gimnazijskega razreda je podpisani dne 13. oktobra 1915 položil gimnazijsko maturo. Takoj po maturi je moral podpisani oditi k vojakom, od koder se je vrnil meseca julija leta 1920 po dveletnem italijanskem ujetništvu. Podpisani je bil vpisan v matrike tukajšnje univerze 30. oktobra 1920 kot redni slušatelj na Filozofski fakulteti. Radi izgubljenih vojnih let sta se podpisanemu vštela v redno študijsko dobo dva vojna semestra. Takoj spočetka si je podpisani izbral za prvi glavni predmet teoretično filozofijo, za drugi pa romanistiko, specialno francoščino ter italijanščino. V tem smislu je podpisani tudi poslušal vsa predavanja ter se udeleževal vseh seminarskih vaj iz teoretične filozofije pri g. prof. dr. Francu Vebru, kjer je imel pri njegovih predavanjih in seminarskih *

Življenjepis, ki ga je Stanko Leben priložil ob prijavi k doktorskemu izpitu, in Vebrovo poročilo o disertaciji z naslovom O brezčasnosti dejstev (1923) sta ponatisnjena iz knjige: Alojz Cindrič, Od imatrikulacije do promocije, Doktorandi profesorja Franceta Vebra na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v zbirki »Historia Facultatis«, Ljubljana 2015, str. 52–53. Za dovoljenje se zahvaljujemo avtorju.

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 9

3.6.2016 12:34:05

Stanislav Leben kot prvi doktorand prof. Vebra

vajah dovolj prilike seznaniti se temeljito z resnim znanstvenim mišljenjem in delom. Poleg predavanj iz teoretične filozofije je podpisani posečal tudi vsa predavanja iz romanistike, kjer ga je v znanstveno delo v tej stroki uvedel g. prof. dr. Peter Skok s svojimi predavanji, zlasti pa s svojimi seminarskimi vajami. Tako g. prof. dr. Francu Vebru kakor g. prof. dr. Petru Skoku je podpisani v tem pogledu dolžan najvdanejšo zahvalo. V Ljubljani, dne 9. aprila 1923 Stanislav Leben, slušatelj v osmem semestru na Filozofski fakulteti Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Stanislava Lebna z naslovom O brezčasnosti dejstev Avtor razpravlja podrobnejše o problemu, ki ga je podpisani načel v svojih predavanjih o spoznavni teoriji, namreč o vprašanju, ali morejo tudi dejstva sama nastopati kot nositelji časovnih determinant ali pa velja to v najboljšem slučaju edino za prikladne predmetne temelje teh dejstev. Avtorja vedejo tudi njegova podrobna izvajanja do istega zaključka, ki ga je bil postavil podpisani, namreč da so dejstva sama po svoji analitični strukturi načelno brezčasnega značaja. Kakor se sicer avtor pač naslanja na razne misli podpisanega, tvoreče temeljno ogrodje tudi njegove študije, donaša vendar lepo število novih in tehtnih argumentov za veljavnost omenjene glavne teze ter izkazuje s svojo študijo obenem veselje in sposobnost osobito za podrobno pozitivno delo na polju takih vprašanj iz spoznavne teorije, ki so bila doslej več ali manj samo načelno obdelana. dr. F. Veber V Ljubljani, dne 30. aprila 1923

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 10

3.6.2016 12:34:05

Tomo Virk

Klement Jug in mit o izjemnem filozofu

Klement Jug (1898–1924)

Klement Jug je bil predvsem po zaslugi mitizacije, ki je sledila po njegovi prezgodnji smrti, nemara najmarkantnejša osebnost med Vebrovimi doktorandi. Veljal je za izjemnega, že kar genialnega filozofa, za etičnega reformatorja in genija vesti, za najboljšega slovenskega alpinista med vojnama, pa celo za pionirja antifašističnega boja na Primorskem. Tudi še v zadnjih letih izhajajo referenčne strokovne in znanstvene publikacije z različnih področij, ki ohranjajo to mitološko podobo, bodisi glede izjemnega filozofa, prvaka med alpinisti, etičnega reformatorja ali protoantifašista. Toda z izjemo alpinizma, kjer mit še najmanj odstopa od dejanske podobe – čeprav je tudi tu močno hipertrofiran –, so preostala tri področja Jugove mitizacije na majavih nogah.1 Mit o Jugu kot zgodnjem antifašistu je bil že pred desetletji argumentirano in dokumentirano zavrnjen, a kljub temu še vedno marsikje vztraja, pač po inerciji, na podlagi legendarnega izročila, nikoli na podlagi preverjenih, dokumentiranih dejstev. Enako velja za mit o etičnem reformatorju in geniju vesti; ne nazadnje sta ga njegova prva avtorja, Vladimir Bartol in Veber, v zasebnem pogovoru le nekaj let potem, ko sta ga lansirala v javnost, ne le močno relativizirala, temveč celo smešila,2 če omenim le ta anekdotični drobec in se glede tega ne spuščam v kritično analizo Jugovih ohranjenih del. 1 2

O tem podrobneje pišem v knjigi Vebrov učenec. Gl. Bartol Literarni 518 isl.

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 11

3.6.2016 12:34:05

Tomo Virk

Preostane še vprašanje, kako je z mitom o Jugu kot izjemnem filozofu. Da je bil Vebrov najljubši učenec, o tem ni dvoma. Toda kaj natanko je to pomenilo? Gotovo je šlo tu najprej za močno čustveno navezanost. Veber je, pretresen ob Jugovi smrti, zapisal, da mu je bil Klement ljubši od lastnega sina, in tudi Jug je svoji izvoljenki pisal, da ljubi Vebra kot svojega lastnega očeta.3 Da je Veber vzljubil Juga, ne preseneča; v njem je videl samega sebe in svoje razmerje z Meinongom. Tako kot je Veber prišel k Meinongu – nekje ga je imenoval svojega očeta –, se mu prikupil, postal njegov varovanec in želeni naslednik, se srečeval z njim tudi zunaj univerze in nenehno razpravljal o filozofskih problemih, prijateljsko polemiziral z njim in poskušal njegovo teorijo dopolniti, soglašal z njim, da se filozofije ne da učiti iz knjig, temveč iz lastnega vložka v napor mišljenja, natanko tako – do vseh podrobnosti enako – je bilo tudi z Vebrom in Jugom. Vse to – in še nekatera nazorska ujemanja – seveda pojasnjuje veliko naklonjenost, ki sta jo gojila drug do drugega. Vendar ne pojasnjuje sodbe o Jugu kot izjemnem filozofu oziroma vsaj kot o Vebrovem najboljšem učencu – to sodbo je ne nazadnje izrekel tudi sam Veber (npr. v pismu Jugovemu bratu Antonu 27. avgusta 1924; nav. v Virk Vebrov 49). Kaj je storil Klement Jug na področju filozofije takega, da so ga zaradi tega kovali v nebesa?

Drama Draga Jančarja Klementov padec, postavljena na oder Mestnega gledališča ljubljanskega leta 1988 v režiji Janeza Pipana, z Janezom Škofom v vlogi Klementa Juga in Mirjam Korbar v vlogi njegove zaročenke Milke Urbančič (Foto: Tone Stojko). 3

Za reference gl. Virk Vebrov 48 isl.

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 12

3.6.2016 12:34:05

Klement Jug in mit o izjemnem filozofu

Naj nakažem za uvod neko primerjavo. Oba nadpovprečno nadarjena zgodnja Vebrova učenca, Jug in Franjo Čibej (tega je sicer povzdigoval le malokdo; med redkimi je bil Bartol, in zato si zasluži priznanje, saj mu Čibej v nasprotju z Jugom osebno ni bil drag), sta umrla mnogo premlada, da bi lahko pokazala otipljive rezultate svojega dela. Pa vendar je Čibeju uspelo objaviti kar nekaj spisov, prve resne že tedaj, ko mu je bilo komaj 21 let, izjemno tehtne pa denimo pri 22. in 23. letih. V nasprotju z njim Jug, dokler je bil živ, razen planinskih spisov ni objavil ničesar. Šele po njegovi smrti je Veber objavil eno njegovo poljudno predavanje (O človeški vesti) in en filozofski seminar (Evidenca in spoznavanje). V zapuščini sta ohranjeni še dve poljudni predavanji in še dva seminarja pri Vebru.4 Vsa ta dela je ustvaril, ko mu je bilo 23 oziroma 24 let. Če primerjamo ta dela – drugih danes nimamo na voljo – s Čibejevimi, napisanimi (in objavljenimi), ko je bil celo kako leto mlajši, ali denimo z Bartolovima esejema o Jugu, pisanima, ko je komaj presegel 21 let, Jugovi spisi glede pretehtanosti, dognanosti, miselne doslednosti, prebojnosti ne zbujajo vtisa veličine, ki mu jo pripisuje mit. Pri predavanjih lahko to še spregledamo, saj gre vendarle za poljudni namen. Drugače je s filozofskimi spisi. Ti sicer kažejo mnoge zanimive miselne prebliske, a kot celota so nedosledni, protislovni, miselno ne zares obvladovani, okorni, prenagljeni, zaletavi. Vsaj enega med njimi (O evidenci in zunanji zaznavi)5 je približno tako ocenil tudi sam Jug, in v prijavi k disertaciji je te svoje spise označil za zmotne. Konec koncev tudi Veber o njih očitno ni imel dosti boljšega mnenja; Jugu je, kot se ta pritožuje v pismu prijateljici 12. junija 1921, »že mnogokrat očital besedičenje, neznanstveno ’šveflanje’ in še druge naravnost razžaljive stvari. Enkrat me je imenoval pol abnormalnega, govoril je zasmehljivo o mojih ’analitičnih sposobnostih, s katerimi da bom še briljiral po vsem svetu’« (nav. v Virk Vebrov 115). Vsi ti spisi so bili s področja spoznavne teorije, torej bolj tipično filozofski od poznejših (neohranjenih), ki so bili zvečine bliže psihologiji. Če bi bil Jug genialen filozof, bi se moralo to pokazati že pri teh spisih. Nekaj nastavkov za to je v njih gotovo mogoče najti. Vsaj po mojem mnenju je s posameznimi tezami 4 5

Kolikor vem, med slovenskimi filozofi razen pri Tanji Pihlar ti spisi doslej niso bili deležni večje pozornosti.

O tej seminarski nalogi je prijateljici 2. septembra 1921 pisal takole: »Ugotovil sem, da je vsa prepojena one slepe samozavesti, ki spada pri meni že davno v grob. Ta samozavest, agresivnost, prenagljenost etc. me je oropala avtokritike in me marsikje zaslepila, da sem imel kako misel za resnično, zgolj ker je bila nova in moja. Krčevito sem jo zagovarjal, čeprav sem že slutil, da ne drži. Čudim se, da mi je Veber to nalogo sploh sprejel za seminarsko nalogo, posebno še, ker sem na nekem mestu na smešen način nasprotoval dognanemu dejstvu, da bi le rešil svojo hipotezo. […] In če se vprašam, odkod izvirajo one napake, dobim sledeč odgovor: V mojem značaju iz mladosti je ona ponosna samozavest, slepa agresivnost in prenagljenost.« (Nav. v Virk Vebrov 90)

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 13

3.6.2016 12:34:05

Tomo Virk

v njih utegnil Vebra napeljati na nekatere pomembne izpopolnitve njegove tedanje filozofije. Naj omenim le tri izmed njih: s svojim pojmovnim doživljajem (Veber ga sicer nikoli ni sprejel v predlagani obliki) je v seminarju O heteronomiji prepričanja že nekaj let pred Vebrom korigiral njegovo teorijo podoživljanja pri predočevanju lastnih preteklih ali tujih doživljajev (torej podoživljanja po celoti in sličnosti); tudi vmesne doživljaje pri produkciji predstav je – v istem seminarju – eliminiral precej pred Vebrom (čeprav spet drugače kot on); čisto mogoče pa je tudi, da je s svojimi izvajanji v spisu Evidenca in spoznavanje Vebru odprl oči za »Ahilovo peto« predmetne teorije (Veber Sistem 208), kot jo je Veber razkril v Sistemu filozofije, kar je imelo za posledico vpeljavo nepredmetne, transcendentne istinitosti v Vebrovo spoznavno teorijo. Te Jugove pobude oziroma teze same na sebi nikakor niso brez filozofske teže. Toda med premnogimi zablodami, protislovji, nedorečenostmi tovrstni prebliski delujejo drugače, kot bi v kakem bolj dodelanem miselnem okolju: vtis je, da med množico kritičnih izstrelkov, naperjenih proti Vebru, že po statistični verjetnosti kak pač tudi zadene cilj. Vendar se zdi, da Jug obravnavane problematike ne obvladuje zares. Tako je očitno menil tudi Veber, saj navedenih sprememb v svoji filozofiji vsaj izrecno ni povezoval z Jugovimi pobudami. Ne nazadnje je tudi sam Jug, kot kaže, ocenil, da je filozofija zanj preveč zapletena. Zato se je poslovil od spoznavne teorije in s tem na neki način tudi od filozofije v ožjem pomenu besede. V pismu poljski filozofinji Dąbrowski, ki ga je pisal le malo pred smrtjo, je ob navezavi na Vebrovo filozofijo izrecno povedal, da filozofija zanj ni prava znanost, temveč da je to psihologija, in da se sam zato od filozofije usmerja k psihologiji.6 Ta obrat si je mogoče tolmačiti na več načinov. Dobrohotno morda tako, da je Jug s svojim boljšim uvidom dognal impotentnost filozofije ter relevantnost psihologije in je zato kot tisti, ki bolje vidi in razume, izbral, kar je boljše. Je pa še druga možna razlaga: da je bila filozofija zanj prezahtevna, zato je raje presedlal k psihologiji, kjer je zapletenih miselnih operacij manj, več pa trdega, vestnega dela, kar njegovi naravi bolj ustreza. To drugo razlago pravzaprav potrjuje celo sam. V že omenjeni prijavi k disertaciji glede spoznavne teorije izrecno zapiše, da je »opustil razmišljevanje o težavnih splošnih problemih ter sem se pričel baviti raje s podrobnim delom v psihologiji« (Cindrič Od imatrikulacije 58); v pismu Dąbrowski pa denimo tudi omenja, da je Vebrov Sistem filozofije – ki je resda dolgočasno in mukotrpno branje, filozofsko pa ne ravno izjemno zahtevno – preveč abstraktno teoretična in težko razumljiva knjiga. Vse te okoliščine kažejo, da se Jug v filozofiji ni počutil zares doma (že v srednji šoli je imel iz nje slabo oceno) in 6

Za povzetek pisma gl. Virk Vebrov 535 isl.

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 14

3.6.2016 12:34:05

Klement Jug in mit o izjemnem filozofu

jo je ravno zato zamenjal z dostopnejšo psihologijo. Vendar Jug s tem za mit o genialnem filozofu še ni čisto odpisan. Čeprav se pred smrtjo odreka filozofiji in se ima zgolj za psihologa-znanstvenika, se je mit najbolj hranil ob njegovem delu, ki gotovo ni čisto nefilozofsko. Tu gre denimo za materialno etiko, o kateri ne vemo prav dosti, ki jo je pa pripravljal kot opozicijo Vebrovi. Predvsem pa gre tu seveda za disertacijo, ki je vsekakor ostajala v okvirih predmetne teorije, čeprav je bila močno psihološko obarvana – ampak taka je seveda tudi sama predmetna teorija. Problem je v tem, da nič od tega, zaradi česar je Jug kot filozof najbolj slovel, ni ohranjeno. Etika ni bila izdelana, bila je le kopica osnutkov, ki so se izgubili, izgubila pa se je, kot kaže, tudi disertacija, čeprav še ni izginilo vsako upanje, da se kdaj najde. Eden poglavitnih izvirov mita o Jugu kot izjemnem filozofu je prav Vebrova ocena njegove disertacije, najvišja in najbolj slavilna med vsemi 23. So še nekateri drugi viri, ki potrjujejo Vebrovo visoko sodbo. Bartol, ki jo je tudi sam bral, denimo omenja, da je Veber disertacijo imenoval »epohalno delo«, in Bartol se je s to oceno strinjal. A ko se je leta 1931 zapletel v prepir z Vebrom glede Juga, mu je Veber menda priznal, da Jugove disertacije tedaj ni bral, temveč jo je sprejel na zaupanje. (Sloves, da disertacij in seminarjev ne bere, se je Vebra res držal. Če si ogledamo nekatere njegove skrajno skope ocene disertacij, se zdi ta podatek verjeten. Morda je glede tega pomenljivo tudi Jugovo pritoževanje dekletu, da mu sicer vedno strogi in kritični Veber ni dal niti ene pripombe, čeprav ni dvoma, da so v disertaciji tudi napake; gl. Virk Vebrov 461.) Toda vsaj malo pozneje, po Jugovi smrti, jo je zanesljivo moral prebrati. Prvi razlog je bil že ta, da je na lastno željo postal skrbnik Jugove zapuščine, ki naj bi poskrbel za njen natis, in kot njen urednik jo je pač moral prebrati. Da jo je vsaj okoli leta 1925 res prebral, pa potrjuje okoliščina, da je imel v študijskem letu 1925/26 seminar o njej. Naslov seminarja je bil malce dvoumen: »Kritični pretres znanstvene zapuščine dr. Klementa Juga«. Da je pomenila beseda »kritični« res kritiko in da je šlo predvsem za kritiko disertacije, pa spet potrjuje Bartol, ki po zaključku seminarja v svoj dnevnik zapiše, da jo je Veber »stavek za stavkom raztrgal«.7 Čeprav Bartol ni imel razloga, da bi v intimnem sprotnem dnevniškem zapisku dejstva falsificiral, je o verodostojnosti njegovega pričevanja načeloma seveda mogoče podvomiti. A nekaj je nedvomno: Veber je, preden je Jug začel pisati disertacijo, v dveh svojih knjigah (Sistemu filozofije in Etiki) v opombi omenil dve drobni Jugovi zamisli, ki sta se mu zdeli zanimivi (obe 7

O vsem tem gl. Virk Vebrov 460 isl.

Pozabljena_generacija_filozofov_FINAL.indd 15

3.6.2016 12:34:05

POZABLJENA GENERACIJA FILOZOFOV

POZABLJENA GENERACIJA FILOZOFOV Uredil Marko Uršič

ISBN 978-961-237-832-5

9 789612 378325

Pozabljena_generacija_filozofov_naslovka_FINAL.indd 1

3.6.2016 12:39:54