ISBN 978-961-06-0192-0
ISBN 978-961-06-0192-0
M
oskva in Kijev v zadnjih letih pišeta novi poglavji v zgodbah o medsebojnih odnosih, pri tem pa je za obe strani ključna interpretacija zgodovine vzhodnoslovanskega prostora v zadnjem tisočletju. V besedilih, ki jih z izčrpnimi komentarji in spremnimi študijami v knjigi predstavljamo slovenskemu bralcu, stopamo na začetek te zgodbe. Štiri pomembna vzhodnoslovanska besedila iz 11. in 12. stoletja, ki dopolnjujejo predstavo o začetkih vzhodnoslovanske krščanske pisne kulture, kot jo prinaša Pripoved o minulih letih (Ljubljana: Znanstvena založba FF, 2015), bralcu omogočajo, da si ustvari celovitejšo sliko o začetkih skupne ruske, beloruske in ukrajinske zgodovine, predvsem pa se ob branju lahko prepriča, da aktualni boj za interpretacijo vzhodnoslovanske zgodovine ni nekaj novega, saj so bile zgodovina in njene aktualizacije v središču zgodb vzhodnih Slovanov že od vsega začetka.
Pismenost_naslovka_FINAL.indd 1
Pismenost in kultura kijevske rusije
9 789610 601920
P
ISMENOST IN KULTURA KIJEVSKE RUSIJE
Beseda o postavi in milosti
Branje o življenju in smrti blaženih strastotrpcev Borisa in Gleba
Žitje našega prečastitega očeta Teodozija, igumna Pečerskega
Ruska pravda
30.5.2019 10:50:11
Pismenost in kultura Kijevske Rusije
Prevodi in komentarji izbranih tekstov Prevod: Simon Malmenvall in AljaĹž Glaser
Pismenost in kultura_FINAL.indd 1
30.5.2019 10:46:47
Pismenost in kultura kijevske rusije Prevodi in komentarji izbranih tekstov
Naslovi izvirnikov: Слово о законе и благодати митрополита киевского Илариона Чтение о житии и погублении блаженую страстотерпцю Бориса и Глѣба Житие преподобнааго отьца нашего Феодосия, игумена Печерьскаго Суд Ярославль Володимеричь: Правда Русьская Prevod: Simon Malmenvall, Aljaž Glaser Uredil: Blaž Podlesnik Avtorji spremnih besedil: Blaž Podlesnik, Simon Malmenvall, Aljaž Glaser Jezikovni pregled: Darja Markoja Tehnično urejanje in prelom: Eva Vrbnjak Naslovnica: spomenika Vladimirju I. v Kijevu (1853) in Moskvi (2016) Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za slavistiko Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Vodja uredništva strokovnih publikacij Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Tanja Žigon Ljubljana, 2019 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 200 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Inštituta za literarne prevode, Rusija.
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstvaDeljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons AttributionShareAlike 4.0 International License.
Prva eizdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://eknjige.ff.unilj.si/ DOI: 10.4312/9789610601845
Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SIID=299678976 ISBN 9789610601920 Eknjiga COBISS.SIID=299630080 ISBN 9789610601845 (pdf )
Pismenost in kultura_FINAL.indd 2
30.5.2019 10:46:48
Kazalo Blaž Podlesnik: Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih?
5
Beseda o postavi in milosti (prev. Simon Malmenvall) 29 Simon Malmenvall: Beseda o postavi in milosti: primer osmišljanja položaja Kijevske Rusije v svetovni krščanski skupnosti
51
Branje o življenju in smrti blaženih strastotrpcev Borisa in Gleba (prev. Simon Malmenvall)
71
Simon Malmenvall: Branje o Borisu in Glebu: reprezentacija verskega in političnega zgleda
83
Žitje našega prečastitega očeta Teodozija, igumna Pečerskega (prev. Aljaž Glaser) 99 Aljaž Glaser: Žitje Teodozija Pečerskega in politika žanra
143
Ruska pravda (razširjena redakcija, prev. Aljaž Glaser) 155 Aljaž Glaser: Ruska pravda: vpogled v »pravni tekst« Kijevske države
Pismenost in kultura_FINAL.indd 3
173
30.5.2019 10:46:48
Pismenost in kultura_FINAL.indd 4
30.5.2019 10:46:48
Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih?
5
Blaž Podlesnik
Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih? Politika je k... Po »napornem« letu 2014 je v začetku decembra ruski predsednik Vladimir Putin v predsedniški poslanici Federalni skupščini Ruske federacije, obema domovoma ruskega parlamenta in širši javnosti predstavil ključne dogodke leta. Ni bilo presenečenje, da je bila kot osrednji dogodek v poslanici izpostav ljena vrnitev Krima pod rusko upravo, morda pa se je kaka obrv dvignila ob razmerju, ki se je v omenjeni poslanici vzpostavilo med posameznimi argu menti oziroma razlogi za upravičenost intervencije: V tem letu smo skupaj prestali preizkušnje, ki jih zmoreta prestati le zrel in povezan narod ter resnično suverena in močna država. Rusija je z dejanji dokazala, da je zmožna zaščititi sodržavljane ter se častno boriti za resnico in pravičnost. […] Zavedli smo se neločljivosti in celovitosti tisočletne poti naše očetnjave. In verjamemo vase. V to, da zmoremo veliko in da bomo dosegli vse. […] Za našo državo in za naš narod ima ta dogodek [vključitev Krima v RF – op. B. P.] pose ben pomen. Zato ker na Krimu živijo naši ljudje, zato ker je ozem lje strateško pomembno, zato ker se prav tu nahaja duhovni izvir oblikovanja mnogolike, a monolitne ruske nacije in centralizirane ruske države. Prav tu, na Krimu, v starodavnem Hersonu – ali kot so ga imenovali ruski letopisci, v Korsunu – je prejel krščanstvo knez Vladimir in nato krstil vso Rusijo.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 5
30.5.2019 10:46:48
6
Blaž Podlesnik
Ob etnični sorodnosti, jeziku, skupnih elementih materialne kulture, skupnem, čeprav ne trdno zamejenem ozemlju, porajajoči se skupni gospodarski dejavnosti in knežji oblasti je bilo prav krščanstvo moč na duhovna združujoča sila, ki je omogočila, da so se v oblikovanje enotne ruske nacije ter skupne državnosti vključila po krvi različna plemena in plemenske zveze vsega prostranega vzhodnoslovanske ga sveta. Prav na tem duhovnem temelju so naši predniki prvič in za vselej oblikovali zavest, da so en narod. Zato lahko utemeljeno rečemo, da imajo za Rusijo Krim, starodavni Korsun oz. Herson, Se vastopol ogromen civilizacijski in sakralni pomen. Pomen, kakršnega ima Tempeljski grič v Jeruzalemu za muslimanske ali judovske ver nike. Prav takšen bo tudi naš odnos do tega od danes in za vedno.1
Politika je kompleksna Politično ozadje dogodkov je mogoče sicer bolj ali manj verodostojno rekonstruirati,2 a v danem primeru nas ne zanimajo tehnologija politične akcije, konkretne mednarodnopolitične implikacije ali vprašanje, kdo ima v sporu prav, temveč bomo del Putinove poslanice, ki utemeljuje tisočletno pravico Rusov do ozemlja, na katerem so prejeli duhovno podstat svoje »rus kosti«, prebrali predvsem kot poskus oblikovanja nove kolektivne identitete, ki bi jo lahko po analogiji s t. i. »predmodernimi«3 etnično-nacionalnimi identitetami označili kot po-moderno. Namenoma smo se izognili pojmu postmoderna, saj gre v omenjenem primeru za oblikovanje identitete, v kate rem se mehka, fluidna definicija identitetnega polja (ki naj bi bila značilnost postmoderne) povezuje z enačenjem nacionalne in konfesionalne identitete, kar naj bi bila vsaj v zahodnem razumevanju ena od tipičnih značilnosti predmodernih identitet. Težava, s katero se že desetletje ukvarjajo ideologi sodobne ruske države, je, kako najti skupni ideološki imenovalec narodnostno ter versko raznolike fede racije. Prvi in najenostavnejši odgovor na to vprašanje je bila restavracija ideje močne države, države, ki nekaj pomeni v mednarodni politiki in je sposobna narediti red doma, a ideja, ki naj bi s ponosom navdajala državljane te države, je malo prispevala k oblikovanju skupnega nadnacionalnega in nadkonfesio nalnega identitetnega polja, ki bi preseglo tradicionalne nacionalne in verske 1
Путин 2014.
3
Gl. Plokhy 2006, 2–7.
2
Podr. gl. Bebler 2014, 202–208.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 6
30.5.2019 10:46:48
Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih?
7
delitve. Pot za doseganje slednjega snovalci nove nadnacionalne ideje (»mno golike, a monolitne ruske nacije«) očitno vidijo v vračanju k pravoslavju kot povezovalnem jedru, ki je v preteklosti združilo vzhodne Slovane in številna neslovanska ljudstva, ki so naseljevala ta prostor. Identiteta je postmoderni stično fluidna – niha med politično, konfesionalno in nacionalno, tako da je civilizacijski »duhovni temelj« najširše sprejemljiv. Vtis »mehko« orisanega identitetnega polja dodatno krepi dejstvo, da je center identitetne konstrukcije prisoten zgolj implicitno. Ta center je seveda Kijev, iz Kijeva se je Vladimir podal na vojaški pohod nad grško kolonijo Herson na Krimu, kjer naj bi se po pričevanju letopiscev po uspešnem obleganju mesta in pred poroko z bizantinsko cesarično dal krstiti, nato pa naj bi Herson v zameno za cesarično prepustil Grkom, sam pa naj bi se vrnil v Kijev z novim duhovnim temeljem bodoče »centralizirane ruske države«. Čeprav je Putin »osvajal« popolnoma drugačen Krim kot Vladimir, je analogija povedna. Moskva kot novi center tisočletne pravoslavne očetnjave prevzema vodilno vlogo povezovalca ozemelj v svojem interesnem območju; vanj nedvomno sodijo dežele »vsega prostranega vzhodnoslovanskega sveta«. Na koncu tisočletne poti je Moskva Kijev, Vladimir P. pa novi Vladimir z na logo ustvariti novo nacijo. Dve leti po krimski krizi je uradna Moskva nadaljevala s prizadevanji sim bolne selitve Kijeva v Moskvo. Novembra 2016 so na Borovickem trgu ob Kremlju odkrili »prvi spomenik sv. Vladimirju v Rusiji«. Tu je bila vzporednica s Kijevom v ospredju, v Kijevu nad Dneprom namreč kot eden od najbolj zna nih simbolov mesta stoji spomenik Vladimirju od petdesetih let 19. stoletja, in če vemo, da so moskovski spomenik mestne oblasti najprej želele postaviti na razgledni ploščadi nad reko Moskvo na Vrabčjih gorah,4 je jasno, da gre za neposredno polemiko s Kijevom in kijevskim spomenikom. Kijevski spome nik je dvodelen, dobre štiri metre visok kip svetnika stoji na šestnajstmetrskem kamnitem podstavku v obliki kapele. Svetnik v desnici drži križ, ki po velikosti presega velikost figure, v levici pa pokrivalo ob ročaju pripasanega meča. Kijev ski Vladimir torej razoglav stoji na cerkvi, medtem ko je moskovski spomenik s svojimi dobrimi sedemnajstimi metri sicer nekaj manjši, a skoraj v celoti 4
Ideja je naletela na precejšen odpor Moskovčanov, saj so Vrabčje gore za meščane očitno prepomembne, da bi nanje umestili nekaj, kar tja zgodovinsko in simbolno ne sodi. Zato so mestne oblasti v demokratično glasovanje prek mobilne aplikacije ponudile tri nove lokacije: trg pred zloglasno Lubjanko, na katerem je v sovjetskih časih stal Železni Feliks (spomenik prvemu šefu sovjetske tajne policije Feliksu Dzeržinskemu), nov moskovski park Zarjadje, ki so ga v centru uredili na mestu porušenega hotela Moskva, ter Borovicki trg ob enem od vhodov v Kremelj. Z dobro tretjino glasov je ljudstvo izbralo Borovicki trg.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 7
30.5.2019 10:46:48
8
Blaž Podlesnik
predstavlja ogromno figuro kneza, ki ima kot kijevski Vladimir v desnici ogro men križ, v levici pa ob prsih drži meč, čigar ročaj deluje kot pomanjšan križ, medtem ko je pokrivalo moskovskega Vladimirja na svojem mestu – na glavi. Če se kijevski spomenik iz časa, ko kultura t. i. uradne ljudskosti v 19. stoletju znova intenzivno ponotranji svoje srednjeveške vzhodnokrščanske korenine,5 ukvarja predvsem z idejo krščanstva kot temeljem ruske kulture in je kijevski Vladimir upodobljen kot človek, ki se mu je bila razodela Blaga vest, je v mo skovskem spomeniku v ospredju vprašanje razmerja med »duhovno podstatjo« in državo – med križem in mečem. Ista ideja hibridnega političnega, religioznega in (nad)nacionalnega duhov nega temelja ruske države, kakršno je Putin zarisal v poslanici leta 2014, je zvenela tudi ob odkritju in posvetitvi spomenika, kjer so bili ob Putinu in patriarhu Kirilu prisotni tudi predsednik vlade Medvedjev, minister za kultu ro, predstavniki mestnih oblasti in številni predstavniki ostalih veroizpovedi. V videoposnetku odkritja spomenika, ki so ga povzeli vsi uradni mediji, ob javljen pa je bil tudi na uradnem kanalu Ruske pravoslavne cerkve,6 prav to idejo poudarjajo vsi trije govorniki, najbolj nedvoumno pa je misel o tem, da Vladimirjevo sprejetje krščanstva 988 predstavlja »začetek naše nacije, naše države in naše kulture, [torej] vsega tega, kar je v stoletjih povezalo narode velike Rusije«,7 izrazil uvodni govornik. Ker slika pove tisoč besed, je režiser posnetka omenjene besede pospremil s statičnimi podobami častnih gostov, ki niso puščale nikakršnega dvoma, da nova ideja države-nacije poskuša ob jasni hierarhiji preseči tradicionalne nacionalne in konfesionalne delitve.
5
Podr. gl. Podlesnik 2018, 167.
7
Церемония 2017, 1:58–2:07.
6
Kdo je dejanski avtor posnetka, ki so ga posredovali vsi uradni mediji in s katerim se je dogodek zapisal v spletno zgodovino, ni jasno. Uporabnik, ki je skrajšano različico posnetka objavil v Wikipediji, je kot avtorja navedel Administracijo predsednika RF, a danes na njihovi uradni spletni strani dogodek predstavljajo le fotografije. Je pa posnetek na voljo na uradnem kanalu RPC na spletnem servisu Youtube. Gl. Церемония 2017.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 8
30.5.2019 10:46:48
Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih?
9
Slika 1: Skupinski prihod častnih gostov (Церемония 2017, 0:43)
Slika 2: Častni gostje I. (Церемония 2017, 1:27)
Pismenost in kultura_FINAL.indd 9
30.5.2019 10:46:48
10
Blaž Podlesnik
Slika 3: Častni gostje II. (Церемония 2017, 1:37)
Slika 4: Najbolj častni gostje (Церемония 2017, 1:59)
Pismenost in kultura_FINAL.indd 10
30.5.2019 10:46:48
Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih?
11
Politika je kreativna Tako Putinov krimski govor kot celoten moskovski spomeniško-identitetni performans sta tipična primera tekstov, ki jih Plokhy označuje kot »identitetne tekste, ki jih ustvarjajo elite«. Tovrstni teksti ustvarjajo in »ohranjajo iden titete, ki upravičujejo njihov obstoj ter predstavljajo njihovo videnje sveta«,8 in bolj kot je identitetna situacija v naslovljeni skupnosti zapletena, bolj so tovrstna besedila za elite pomembna. Osrednji argument vsake skupnostne identitetne konstrukcije je zgodovina, a zgodovinska verodostojnost je v njih razumljena do-besedno: ustvarjalcev teh besedil ne zanima dejanska zgodovina, temveč kako je mogoče določene zgodovinske dogodke predstaviti kot »do stojne vere« ter jih povezati v (s)miselno zaporedje, katerega logična posledica je posredovana ideja skupnosti v sodobnosti. Zagate, ki se ob tem pojavijo, je treba reševati ustvarjalno – z analogijami, palimpsesti in prenašanjem idej ter konceptov iz posameznih zgodovinskih obdobij v neko povsem drugo zgo dovinsko stvarnost, predvsem pa s poenostavljanjem kompleksne zgodovin ske stvarnosti v enostavno shemo, elementi katere nato postanejo sredstvo za oblikovanje nove na prvi pogled enostavne in razumljive, a kompozicijsko in interpretativno zelo zapletene celote. Ponazoril bom le z dvema primeroma, ki sta neposredno povezana s tematiko besedil te knjige. Prvi je Vladimirjev krst v mestu Herson, ki – kot bomo videli v nadaljevanju – nikakor ni nesporno dokumentirano zgodovinsko dejstvo. Poda tek o mestu Vladimirjevega krsta, ki je bil očitno že v 11. stoletju predmet pole mik in ki se je že takrat povezoval z določenim kompleksom identitetnih idej, v identitetnem tekstu družbene elite 21. stoletja najprej postane nesporno dejstvo, nato pa se zgodovinski Herson 10. stoletja kot vzhodnim Slovanom tuja, grška kolonija preoblikuje v »Sveto rusko zemljo« s preprosto kontaminacijo: Krim ob Hersonu oz. Korsunu nenadoma postane tudi Sevastopol, mesto, ustanovljeno ob osvojitvi Krima v drugi polovici 18. stoletja, mesto, med obrambo katerega se je med krimsko vojno sredi 19. stoletja dokončno izoblikovala »moderna« ruska nacionalna identiteta. Tako tuj Krim, na katerem je svojo vojaško in politično moč Bizancu dokazoval Vladimir I., postane naš Krim, sveti kraj ruske vojaške slave 19. stoletja, ki ga je Vladimir P. znova in za vedno vrnil pod rusko oblast. Kar je za nekoga, ki pozna zgodovino tega prostora, na prvi pogled čisti zgo dovinski nesmisel, postane v kontekstu identitetne konstrukcije duhovno bistvo – močna država, prepričljiv argument: duhovno bistvo in vojaška politična moč sta neločljivo povezana, kraji, kjer je »rusko« orožje dokazovalo svojo vojaško 8
Plokhy 2006, 7.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 11
30.5.2019 10:46:48
12
Blaž Podlesnik
moč, so sveti kraji in izvor duhovnega bistva nacije, zato je bil Krim ruski že v 10. stoletju, v »tisočletni poti očetnjave« pa se je to zgolj dokončno udejanjilo. Drugi primer je povezan z ves čas prisotno polemiko s Kijevom. Ideja Vladimir ja kot kijevskega velikega kneza, ustanovitelja prve ruske države in utemeljitelja ruske nacije, prav tako ni nekaj, kar bi bilo mogoče zgodovinsko povezati s Ki jevsko državo v obdobju od 9. do 11. stoletja. Gre za poznejše ruske (in litovske) poskuse povezovanja lastne zgodovine z zgodovino prve vzhodnoslovanske dr žave, ki smo jim priča skozi celotno zgodovino tega prostora, in v luči takšnih zgodovinsko-identitetnih konstrukcij nov smisel dobijo tudi očitna zgodovinska neskladja. Ko je Putin ob odkritju spomenika Vladimirju ob številnih drugih pomembnih zgodovinskih vlogah pripisal tudi vlogo »zbiralca ruskih dežel«, se je na internetu pojavil val kritik na račun neizobraženosti piscev predsednikovih govorov. Omenjeni naziv namreč zgodovinarji navadno povezujejo z dvema mo skovskima knezoma – Ivanom I. (Moskvi je vladal 1325–1340)9 in Ivanom III. (na moskovskem prestolu 1462–1505), med katerima je prvi začel ozemeljsko širitev Moskovske kneževine, drugemu pa je Moskvi dokončno uspelo priključi ti večino vzhodnoslovanskih ozemelj (najpomembnejša so bila obširna ozemlja Novgoroda), ki niso bila pod litovsko oblastjo, ter celo osvojiti nekaj ozemlja v spopadu z Litvo. Zbiralca ruskih dežel sta v zgodovinopisju torej dva moskov ska kneza na začetku in koncu skoraj dvestoletnega političnega in identitetnega preoblikovanja marginalne lokalne vzhodnoslovanske kneževine v politično in kulturno središče ruskega sveta, in to, kar se v Putinovem govoru na prvi pogled kaže kot »napaka«, je le projekcija ideje novega Vladimirja na vso tisočletno ru sko zgodovino. Vladimir I. sicer res ni »zbiral« ruskih dežel, Kijevska država je v času Vladimirja I. nadzorovala precej manj ozemlja kot recimo v času njegovega očeta Svjatoslava Igorjeviča, a Vladimir naj bi bil prvi, ki je povezal duhovno bistvo s politično in vojaško močjo ter tako rodil idejo, ki so jo nato v tisočletni zgodovini udejanjali novi, moskovski Vladimirji. Takšna je glavna ideja, velika slika, vse ostalo pa so le nepomembne podrobnosti ...
Politika je kulturna V starem slovenskem reku, ki metaforično poganja naša razmišljanja o vlogi kijevske zgodovine v sodobnem ruskem političnem identitetnem diskurzu, je politika dojeta kot nekaj zunanjega oziroma kot nekaj, kar bolj kot v vrednostno 9
Ivan I. je znan pod imenom Ivan Kalita [= Mošnja], ker naj bi v svoji politiki raje in učinkoviteje od meča uporabljal denar.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 12
30.5.2019 10:46:48
Rusi v Kijevu in Kijev v Rusih?
13
jedro sodi na obrobje kulture. Tak vrednostno dvoumen položaj politiki pripi sujemo predvsem zaradi njene aktivne vloge: od politike pričakujemo, da bo vrednostno-smiselno polje neke skupnosti prevedla v konkretna dejanja in od ločitve, in ker ob tem neizogibno trčita ideja in stvarnost, vrednote pa prizemlji pragmatizem, se v odnosu do identitetnega jedra skupnosti politiko doživlja kot vrednostno problematično ali celo kot neizogibno zlo. V slovenski zavesti je takšno »eksternalizacijo« (ali »outsourcing«) politike v polju nacionalne kulture verjetno krepila vplivna ideja o »tisočletni zgodovini pod tujimi gospodarji«, kjer naj bi politične odločitve sprejemali slednji (ali njihovi domači pomagači, ki so se – sram jih bodi – udinjali tujcem), zato politiko – ne glede na njeno vsebino – zelo težko sprejmemo za svojo. A dejstvo je, da je vsakršna politika neločlji vo povezana z vrednotami in smisli skupnosti, s katero upravlja. Če je politika umetnost možnega, je polje, v katerem se zarišejo meje tega »možnega«, kom pleksen preplet vrednost in smislov skupnosti – torej njena kultura. Ob nedavnih prizadevanjih Putinove administracije, da bi moč države okre pila z novo nadnacionalno identiteto, ki naj bi bila udejanjenje tisočletne ideje ruske državnosti, se sicer lahko zgražamo in opozarjamo na to, kako svobo dno in neobremenjeno nove ideje uporabljajo (zlorabljajo) in reinterpretirajo posamezna zgodovinska dejstva, a ne glede na to, kako vrednotimo Putinov politični projekt tretjega imperija,10 moramo priznati, da je v dosedanji politiki dokazal, da razume, kako sta ruska in sovjetska kulturna izkušnja prejšnjih dveh imperijev izoblikovali polje možnega, kaj je v tem polju politično mogo če in kako poskušati to polje preoblikovati ter s tem pomakniti njegove meje. Kakšen bo rezultat teh prizadevanj, si seveda ne upam napovedati, ne znam si tudi predstavljati, ali bi bil morebiten uspeh teh prizadevanj za Rusijo poziti ven ali ne, prepričan pa sem, da se omenjene ideje navezujejo na nekatere je drne predstave ruske in sovjetske kulture in imajo močan identitetni potencial.
Kultura je p... Če nad početjem Putinove administracije pogosto vihamo nosove kot nad nespodobno politično propagando, imamo za politična identitetna prizade vanja njegovih predhodnikov navadno več razumevanja. Z ustrezne zgodo vinske distance in ob precej bolj jasnih predstavah, kakšni so bili rezultati teh 10 Carski – sovjetski – postsovjetski … Poimenovanje ni aluzija ne na Tretji Rim niti na Tretji rajh, a če bralec eno od obeh aluzij v njem prebere, to verjetno kaže na njegovo vrednotenje Putinovega političnega projekta.
Pismenost in kultura_FINAL.indd 13
30.5.2019 10:46:48
ISBN 978-961-06-0192-0
ISBN 978-961-06-0192-0
M
oskva in Kijev v zadnjih letih pišeta novi poglavji v zgodbah o medsebojnih odnosih, pri tem pa je za obe strani ključna interpretacija zgodovine vzhodnoslovanskega prostora v zadnjem tisočletju. V besedilih, ki jih z izčrpnimi komentarji in spremnimi študijami v knjigi predstavljamo slovenskemu bralcu, stopamo na začetek te zgodbe. Štiri pomembna vzhodnoslovanska besedila iz 11. in 12. stoletja, ki dopolnjujejo predstavo o začetkih vzhodnoslovanske krščanske pisne kulture, kot jo prinaša Pripoved o minulih letih (Ljubljana: Znanstvena založba FF, 2015), bralcu omogočajo, da si ustvari celovitejšo sliko o začetkih skupne ruske, beloruske in ukrajinske zgodovine, predvsem pa se ob branju lahko prepriča, da aktualni boj za interpretacijo vzhodnoslovanske zgodovine ni nekaj novega, saj so bile zgodovina in njene aktualizacije v središču zgodb vzhodnih Slovanov že od vsega začetka.
Pismenost_naslovka_FINAL.indd 1
Pismenost in kultura kijevske rusije
9 789610 601920
P
ISMENOST IN KULTURA KIJEVSKE RUSIJE
Beseda o postavi in milosti
Branje o življenju in smrti blaženih strastotrpcev Borisa in Gleba
Žitje našega prečastitega očeta Teodozija, igumna Pečerskega
Ruska pravda
30.5.2019 10:50:11