Issuu

FIZIC GEOG ISBN 978-961-06-0060-2

Geografskega gradiva o Evropi in njenih naravnih značilnostih, ki služi študentom geografije pri študiju geografije Evrope, je veliko, vendar je raztreseno po številnih publikacijah, monografijah in zbornikih. To dejstvo, ki otežuje kakovosten študij, bo z učbenikom Osnove fizične geografije Evrope Dejana Rebernika v veliki meri odpravljeno. Učbenik bo namreč odpravil vrzel, ki na področju geografije Evrope in tudi širše na področju regionalne

Osnove_fizicne_geografije_evrope_naslovka3.indd 1

geografije zeva pri nas. To je namreč naš prvi univerzitetni učbenik geografije Evrope. Učbenik v zgoščeni obliki podaja temeljne fizičnogeografske značilnosti Evrope. Sestavljen je iz dveh vsebinsko ločenih, a neločljivo povezanih delov. V prvem delu je podan splošni fizičnogeografski pregled Evrope po posameznih fizičnogeografskih pokrajinotvornih prvinah, drugi del pa vsebuje predstavitev glavnih značilnosti velikih naravnih enot Evrope.

DEJAN REBERNIK (1967) je redni profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je predavatelj pri predmetih Geografija Evrope, Urbana geografija in Družbena geografija. Znanstvenoraziskovalno dejavnost je v prvi vrsti usmeril v urbano geografijo, še zlasti v proučevanje zgradbe, razvoja in preobrazbe mest ter urbanih območij. Ukvarja se tudi s problematiko regionalne geografije in regionalnega razvoja Evrope. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzi Sorbona v Parizu. Med letoma 2006 in 2008 je bil predstojnik Oddelka za geografijo. Z referati je sodeloval na več kot 20 domačih in tujih znanstvenih srečanjih. Napisal je eno samostojno znanstveno monografijo ter več kot 30 znanstvenih in strokovnih prispevkov.

DEJAN REBERNIK: OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

9 789610 600602

DEJAN REBERNIK

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE Oddelek za geografijo Ljubljana, 2018

12. 04. 2018 14:17:40

Dejan Rebernik

OSNOVE FIZIÄŒNE GEOGRAFIJE EVROPE

Ljubljana, 2018

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 1

12. 04. 2018 13:41:18

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE Avtor: Dejan Rebernik Recenzenta: Darko Ogrin, Blaž Repe Lektorica: Nataša Hribar Avtorja fotografij: Jurij Senegačnik, Dejan Rebernik Kartograf: Miha Marolt Tehnična urednica: Lavoslava Benčić Slika na naslovnici: Free stock photo

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za geografijo Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Vodja uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Ljubljana, 2018 Prva izdaja, drugi natis Naklada: 200 izvodov Oblikovanje tipskih strani: Jana Kuharič Prelom in tisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 16,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 911.2(4)(075.8) REBERNIK, Dejan Osnove fizične geografije Evrope / Dejan Rebernik ; [avtorja fotografij Jurij Senegačnik, Dejan Rebernik ; kartograf Miha Marolt]. - 1. izd., 2. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0060-2 294302208

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 2

12. 04. 2018 13:41:18

VSEBINA

PREDGOVOR �� 5 Prvi del: OSNOVNE FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI EVROPE �� 7 1 GEOLOŠKI RAZVOJ IN GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI EVROPE �� 8 2 PODNEBNE ZNAČILNOSTI EVROPE �� 17 2.1 PODNEBNI DEJAVNIKI �� 19 2.2 PODNEBNA OBMOČJA V EVROPI �� 25

3 PRSTI IN RASTLINSTVO V EVROPI �� 35 3.1 PRSTI V EVROPI �� 35 3.2 RASTLINSTVO V EVROPI �� 40

4 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI EVROPE �� 49 4.1 ATLANTSKI OCEAN TER EVROPSKA STRANSKA IN ROBNA MORJA �� 49 4.2 TEKOČE VODE IN PODTALNICA V EVROPI �� 57 4.3 EVROPSKA JEZERA �� 61

Drugi del: FIZIČNOGEOGRAFSKE ENOTE EVROPE �� 65 5 BALTSKI ŠČIT �� 66 6 VZHODNOEVROPSKO NIŽAVJE �� 73 7 KALEDONSKA GORSTVA SEVERNE IN ZAHODNE EVROPE �� 82 7.1 VELIKA BRITANIJA �� 82 7.2 IRSKA �� 87 7.3 SKANDINAVSKO GORSTVO �� 89

8 NIŽAVJA ZAHODNE IN SREDNJE EVROPE �� 94 8.1 NEMŠKO-POLJSKO NIŽAVJE �� 95 8.2 SEVERNOMORSKO NIŽAVJE �� 99

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 3

12. 04. 2018 13:41:18

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

8.3 PARIŠKA KOTLINA �� 100 8.4 AKVITANSKA KOTLINA �� 103

9 HERCINSKA SREDOGORJA ZAHODNE IN SREDNJE EVROPE �� 106 9.1 ZAHODNOEVROPSKA HERCINSKA SREDOGORJA �� 107 9.2 NEMŠKA HERCINSKA SREDOGORJA �� 113 9.3 ČEŠKA IN POLJSKA HERCINSKA SREDOGORJA �� 116

10 MLADONAGUBANA ALPIDSKA GORSTVA JUŽNE IN SREDNJE EVROPE �� 123 10.1 ALPE �� 10.2 ALPIDSKA GORSTVA NA IBERSKEM POLOTOKU �� 10.3 APENINI �� 10.4 KARPATI �� 10.5 DINARSKO IN PINDSKO GORSTVO ��

123 131 132 134 138

11 HERCINSKA GORSTVA IN MASIVI JUŽNE EVROPE �� 147 11.1 IBERSKI POLOTOK �� 147 11.2 RODOPI �� 149 11.3 SARDINIJA IN KORZIKA �� 153

12 NIŽINE IN KOTLINE JUŽNE EVROPE �� 155 12.1 ARAGONSKA KOTLINA IN ANDALUZIJSKO NIŽAVJE �� 12.2 PADSKA NIŽINA �� 12.3 PANONSKA NIŽINA �� 12.4 VLAŠKA NIŽINA IN MOLDAVSKO GRIČEVJE ��

155 155 159 164

13 ISLANDIJA �� 166 VIRI IN LITERATURA �� SEZNAM SLIK �� SEZNAM FOTOGRAFIJ �� SEZNAM PREGLEDNIC �� STVARNO KAZALO ��

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 4

171 175 177 179 180

12. 04. 2018 13:41:18

PREDGOVOR

Evropa je del velike evrazijske kopne mase, ki se razteza med Atlantskim, Tihim in Indijskim oceanom. V fizičnogeografskem pogledu bi zato lahko Evrazijo pojmovali kot enotno celino. Alexander von Humbolt je Evropo označil za polotok Azije, a danes zaradi velike zgodovinske, politične, gospodarske in kulturne vloge v svetu Evropo obravnavamo kot samostojno celino. Evropa ima tudi nekatere specifične fizičnogeografske značilnosti, po katerih se precej razlikuje od preostale Evrazije, na primer zelo izraženo maritimnost podnebja, veliko razčlenjenost obal in površja, raznolikost prsti in vegetacije in podobno. Dodaten »argument« za delitev Evrazije na dve ločeni celini je tudi dejstvo, da ima Evropa svoj kraton oziroma stabilno predkambrijsko jedro. Po drugi strani je meja med Evropo in Azijo s fizičnogeografskega vidika zelo neizrazita. Dogovorjena geografska razmejitev poteka po Uralu, reki Ural, severnem delu Kaspijskega jezera, Velikem Kavkazu (ali po drugi varianti po rekah Kuma in Manič), Črnem morju ter ožinah Bospor in Dardanele. Gorovje Ural je razmeroma nizko in lahko prehodno, zato v fizičnogeografskem smislu ne predstavlja izrazite ločnice. Pokrajinska pasovitost od tundre preko tajge in stepe do polpuščave, ki je značilna za Vzhodnoevropsko nižavje, se nadaljuje tudi v Sibirijo in Srednjo Azijo. Evropa ima torej obliko velikega polotoka med Severnim ledenim morjem, Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem, iz katerega se členijo manjši polotoki (Skandinavski, Iberski, Apeninski, Balkanski). K Evropi prištevamo tudi številne otoke. Med večjimi otoki so Nova zemlja, Zemlja Franca Jožefa in otočje Svalbard v Severnem ledenem morju, Islandija in Britansko otočje v Atlantskem oceanu ter Kreta, Sicilija, Sardinija, Korzika, Malta in Baleari v Sredozemskem morju. Skrajne točke Evrope so rt Nordkapp na severu (71,6° s. g. š.), rt Tarifa na jugu (36,0° j. g. š.), rt Roca na zahodu (9,2° z. g. d.) in severni Ural (68,5° v. g. d.). Površina Evrope v dogovorjenih mejah, skupaj z otoki, je okoli 10,520.000 km2 (Klemenčić, 1997, str. 4). Med celinami je od Evrope manjša le Avstralija. Temeljna fizičnogeografska značilnost Evrope je njena izredna raznolikost. Med vsemi celinami izstopa po izredno razčlenjenih obalah (skupaj z otoki je dolžina obalne črte 61.000 km), pestri geološki zgradbi, hitrem menjavanju zelo različnih tipov površja ter drobni pokrajinski členitvi na osnovi podnebnih, pedoloških in vegetacijskih dejavnikov. Učbenik Osnove fizične geografije Evrope skuša v zgoščeni obliki podati temeljne fizičnogeografske značilnosti Evrope. Razdeljen je na dva osnovna vsebinska sklopa: (1) splošni fizičnogeografski oris Evrope v celoti po posameznih

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 5

12. 04. 2018 13:41:18

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

vejah fizične geografije in (2) fizičnogeografski oris izbranih evropskih pokrajin. Oba vsebinska sklopa se med seboj dopolnjujeta. V prvem poglavju sta na osnovi teorije o tektoniki plošč predstavljena geotektonski nastanek Evrope in njen geološki razvoj skozi posamezna geološka obdobja. Sledi poglavje o podnebnih značilnostih Evrope s poudarkom na podnebnih dejavnikih in podnebnih območjih v Evropi. V tretjem poglavju je podan kratek oris razporeditve prsti in značilnosti naravne vegetacije, v četrtem pa so zajete osnovne hidrogeografske značilnosti Evrope in morij, ki jo oblivajo. V preostalih poglavjih so podrobneje predstavljene fizičnogeografske značilnosti in zlasti posebnosti izbranih evropskih pokrajin. Za členitev poglavij je bila uporabljena uveljavljena fizičnogeografska regionalizacija Evrope, ki temelji predvsem na značilnostih geološkega razvoja in današnje geološke zgradbe. Na ta način je bila Evropa razdeljena na velike geotektonske enote: Baltski ščit, Ruska plošča (z Ukrajinskim ščitom), stara gorstva oziroma masivi kaledonske in hercinske orogeneze ter mladonagubana gorstva alpidske orogeneze. V posebnih poglavjih so obravnavana še nižavja Zahodne in Srednje Evrope ter nižine in večje kotline Južne Evrope. Islandija v geološkem smislu sicer ni sestavni del Evrope, saj leži na Srednjeatlantskem hrbtu na stiku Evrazijske in Severnoameriške plošče. Zaradi svoje zgodovinske in kulturne povezanosti pa jo uvrščamo med evropske države, zato je v posebnem poglavju predstavljena tudi v tem učbeniku. V celotnem učbeniku je osnovni poudarek dan regionalnem pregledu posameznih fizičnogeografskih značilnosti na primeru Evrope. V uvodnem delu poglavij so zelo zgoščeno podane tudi splošne opredelitve izbranih fizičnogeografskih pojmov, pojavov ali procesov. Ob tem je treba poudariti, da predstavitev oziroma podajanje snovi iz obče fizične geografije ni namen tega učbenika, zato je primeren predvsem za bralce z »osvojenim« temeljnim fizičnogeografskim znanjem. Učbenik je tako v prvi vrsti namenjen študentom geografije v okviru univerzitetnega prvostopenjskega študijskega programa na Univerzi v Ljubljani. Upamo, da bo učbenik uporaben in koristen tudi za študente geografije v drugih geografskih visokošolskih programih v Sloveniji ter za širši krog bralcev. Za pregled gradiva ter koristne pripombe in nasvete, ki so mi bili v veliko pomoč, se zahvaljujem svojim sodelavcem izr. prof. dr. Karlu Natku, doc. dr. Darku Ogrinu, red. prof. dr. Dušanu Plutu in doc. dr. Blažu Repetu.

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 6

12. 04. 2018 13:41:18

Prvi del: OSNOVNE FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI EVROPE

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 7

12. 04. 2018 13:41:18

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

1 GEOLOŠKI RAZVOJ IN GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI EVROPE

Geotektonski razvoj celin pojasnjuje geološka teorija, imenovana tektonika plošč, ki se je izoblikovala v šestdesetih letih 20. stoletja. Zunanji sloj Zemlje sestavljata trdna oziroma toga litosfera (zemeljska skorja in zgornji trdni del zemeljskega plašča) in astenosfera (del zemeljskega plašča do globine približno 400 km), ki je precej mehkejša oziroma »plastična«. Litosfera je razdeljena na posamezne litosferske oziroma tektonske plošče. Tektonske plošče ležijo na mehkejši astenosferi in se skozi geološka obdobja po njej premikajo. Premikanje celin tako pojasnjuje oblikovanje »supercelin«, ki so obsegale vso kopno maso, ter njihovo postopno razpadanje na posamezne celine. Zadnja enotna celina Pangea je dosegla svoj največji obseg na začetku mezozoika pred 250 milijoni let. Pangeo sta sestavljala dva dela: Gondvana na južni polobli in Lavrazija na severni. V zgornjem triasu in spodnji juri, pred približno 225–175 milijoni let, je Pangea razpadla na Gondvano in Lavrazijo, med njima se je oblikoval ocean Tetis, ki je obstajal vse do miocena (Rogers, Santosh, 2004, str. 130). Sledilo je nadaljnje razmikanje posameznih celin in oblikovanje današnjih oceanov. Severni del Atlantskega oceana naj bi začel nastajati pred približno 110 milijoni let (Rogers, Santosh, 2004, str. 135). Lavrazija se je tako z odmikanjem litosferskih plošč in nastankom Atlantskega oceana razdelila na Severno Ameriko in Evrazijo, ki jo sestavlja več kratonov, med njimi tudi Baltski kraton. Formalno gledano je Evropa sicer polotok Azije, s katero skupaj sestavljata Evrazijo. Toda v geotektonskem pogledu je smiselno, da Evropo obravnavamo kot samostojno celino. Evropa ima namreč svoj »kraton« oziroma staro in stabilno predkambrijsko osnovo, ki so jo skozi geološki razvoj dograjevali mlajši geotektonski elementi (Herak, 1990, str. 343). Predkambrij je trajal približno 4 milijarde let. V predkambriju so nastale prve kamnine, zemeljska skorja (litosfera), morja in oceani (hidrosfera) ter atmosfera. Delimo ga na arhaik (4,5–2,5 milijarde let) in proterozoik (2,5 milijarde–570 milijonov let). V predkambriju so nastali tudi kratoni oziroma najstabilnejši deli zemeljske skorje, ki predstavljajo zametke današnjih celin. Predkambrijsko jedro evropske celine oziroma evropski kraton obsega Baltski in Ukrajinski ščit, Rusko ploščo ter Hebride na severozahodu Škotske. Gradijo ga stare predkambrijske kamnine, ki so na površju v Baltskem in Ukrajinskem ščitu, na Škotskem in v delu Skandinavskega gorovja. Na Ruski plošči so stare predkambrijske kamnine prekrite z mlajšimi sedimentnimi kamninami, na po-

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 8

12. 04. 2018 13:41:18

GEOLOŠKI RAZVOJ IN GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI EVROPE

vršje prihajajo le v nizkih »višavjih«. Manjša območja predkambrijskih kamnin so tudi v Armorikanskem in Centralnem masivu v Franciji, zahodnem delu Iberskega polotoka in v Češkem masivu. Površje Evrope je skozi paleozoik, mezozoik in kenozoik oblikovalo več gorotvornih faz. Do gorotvornih premikov je prihajalo zaradi pritiskanja litosferskih plošč, predvsem afriške, na stabilen evropski kraton. Okoli stabilnega predkambrijskega jedra Evrope se je tako s sedimentacijo in gorotvornimi premiki postopoma oblikovala današnja evropska celina (Bridges, 1994, str. 189). Gorovja, ki so nastala z gubanjem, so se znižala z erozijo in ponovno dvignila z naslednjo gorotvorno fazo. Najstarejša kaledonska orogeneza je potekala v starejšem paleozoiku, hercinska v mlajšem paleozoiku ter alpidska ob koncu mezozoika in v terciarju, z manjšo intenzivnostjo pa se je nadaljevala tudi v kvartarju. Paleozoik, ki je trajal približno 325 milijonov let, se je začel z veliko transgresijo morja prek predkambrijskega kopnega (Klemenčič, 1997, str. 58). Predkambrijske kamnine so bile znižane v peneplen, na njih so se zlasti v zahodnem in južnem delu evropskega kratona v zgornjem paleozoiku odložile sedimentne kamnine (Bridges, 1994, str. 189). Kaledonska orogeneza je potekala v starejšem paleozoiku z viškom med poznim silurjem in zgodnjim devonom (450–410 milijonov let) na stiku Lavrencijskega kontinenta in Gondwane. Kaledonske strukture obsegajo otočje Svalbard, Skandinavsko gorstvo, Veliko Britanijo, Irsko ter rob Grenlandije in Severne Amerike (Herak, 1990, str. 346). Zaradi poznejšega nastanka Atlantskega oceana je nekdanje Kaledonsko gorstvo razdeljeno na dva dela in se nadaljuje tudi na vzhodni strani severnoameriške celine (na primer Apalači). Sedimentacija se je nadaljevala tudi v spodnjem paleozoiku. V karbonu in permu je ob stiku litosferskih plošč prišlo do hercinske oziroma variskične orogeneze. Oblikovala sta se dva loka gubanja: eden poteka od jugozahodne Irske prek Cornwalla do severozahodne Francije (armorikanski lok), drugi od Pirenejskega polotoka prek Centralnega masiva in evropskega sredogorja proti severovzhodu (hercinski lok). Ločeni hercinski masivi so še v jugovzhodni Evropi (Rodopi, Sardinija, Korzika, masiva Maures in Esterel v jugovzhodni Franciji). S poznejšim delovanjem eksogenih sil so bili hercinski masivi močno znižani in uravnani, med poznejšo alpidsko orogenezo pa so bili tektonsko močno razlomljeni – nekateri deli so se pogreznili (kotline, tektonski jarki), drugi pa dvignili kot višji tektonski čoki oziroma grude (Ardeni, Vogezi, Češko rudogorje, Šumava). Posamezni močno uravnani in znižani hercinski masivi so danes prekriti z debelimi nanosi mlajših sedimentnih kamnin, na primer Pariška kotlina, del jugovzhodne Anglije ter kotline in doline v nemškem sredogorju. Do konca paleozoika se je tako s približevanjem litosferskih plošč, ki je povzročilo kaledonsko in hercinsko orogenezo, oblikovala »supercelina« Pangea.

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 9

12. 04. 2018 13:41:18

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

V geološkem razvoju Zemlje mezozoik označuje zlasti razpadanje praceline Pangea in s tem začetek nastajanja današnjih celin. Med Lavrazijo na severu in Gondvano na jugu je nastal ocean Tetis. V plitvejših delih oceana so se odložili debeli skladi mezozojskih (triasnih, jurskih in krednih) apnencev in dolomitov, ki so se pozneje v alpidski orogenezi dvignili in nagubali. Sedimentacija je potekala tudi v plitvem epikontinentalnem morju, ki je prekrivalo Rusko ploščo, Baltski ščit ter uravnane kaledonske in hercinske strukture (Klemenčić, 1997, str. 61). Z razmikanjem litosferskih plošč je prišlo tudi do »razpiranja« Atlantskega oceana in s tem delitve Lavrazije na Severno Ameriko in Evrazijo. Ob koncu mezozoika in na prehodu v terciar se je začelo podrivanje afriške plošče pod evrazijsko in s tem do krčenja sedimentacijskega območja. To je hkrati tudi začetek zadnje, alpidske orogeneze, v kateri so bili nagubani in narinjeni paleozojski in mezozojski kamninski skladi na območju današnje Južne Evrope, Severne Afrike in jugozahodne Azije. Alpidska orogeneza se je z večjo intenzivnostjo nadaljevala v terciarju. Nastala so današnja mladonagubana gorstva Južne Evrope, do tektonskih premikov in aktivnosti pa je prišlo tudi v drugih delih Evrope, na primer na območju uravnanih hercinskih masivov. Z ugrezanjem so nastali tektonski jarki, z dvigovanjem pa grude. V posameznih delih Evrope je bil prisoten tudi vulkanizem (Centralni masiv, Eifel, Vogelsberg). Zaradi gorotvornih premikov in dvigovanja površja je v terciarju prihajalo do velikih sprememb v obsegu morja oziroma transgresije in regresije (Herak, 1990, str. 276). V neogenu so bili tako zalivi severnega Atlantika današnja zahodna Francija ter deli severne Nemčije in Danske, zalivi oceana Tetis, tako imenovani Paratetis, pa so segali na območje današnje Panonske nižine in na severno obrobje Alp (tako imenovano Panonsko morje). V vseh teh morjih je potekala morska sedimentacija, s katero so nastale današnje terciarne sedimentne kamnine (na primer fliš, laporji in peščenjaki). V kvartarju je bila razporeditev kopnega in morja že skoraj identična današnji (Herak, 1990, str. 292). Posamezna gorstva so se sicer še dvigovala in se dvigajo še danes, toda večjih tektonskih aktivnosti na območju Evrope ni bilo več. V pleistocenu (starejše obdobje kvartarja) so imele zaradi velikih podnebnih sprememb na preoblikovanje površja največji vpliv poledenitve. Klimatska nihanja so povzročila občasno širjenje (ledena doba) in umikanje (medledena doba) ledenega pokrova. Ostanki kontinentalnih pleistocenskih poledenitev so se v obliki ravninskega in gorskega ledeniškega površja pojavljali v severni polovici Evrope. Največji obseg kontinentalne poledenitve je tako vključeval Skandinavski polotok, večji del Britanskega otočja ter severni del Nemško-poljskega in Vzhodnoevropskega nižavja. V južni polovici Evrope je gorska poledenitev zajela le najvišja gorstva, zlasti Alpe in Pireneje.

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 10

12. 04. 2018 13:41:18

GEOLOŠKI RAZVOJ IN GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI EVROPE

Slika 1.1: Osnovne geotektonske enote Evrope (vir: Lehmann, H., 1978)

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 11

12. 04. 2018 13:41:18

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

Slika 1.2: Geološka zgradba Evrope (vir: Klemenčić, M., 1997)

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 12

12. 04. 2018 13:41:19

GEOLOŠKI RAZVOJ IN GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI EVROPE

Preglednica 1.1: Geološka obdobja in geološki razvoj Evrope Era

Perioda

Epoha holocen

Čas (milijoni let) 0,01–0

Preoblikovanje površja z eksogenimi silami.

2–0,01

Oblikovanje današnje razporeditve kopnega in morja. Menjavanje ledenih dob in toplejših medledenih obdobij – ledeniško preoblikovanje površja.

65–2

Transgresija morja v mlajšem terciarju in sedimentacija v plitvem morju. Epirogenetsko in tektonsko dvigovanje kaledonskih in hercinskih struktur ter regresija morja. Alpidska orogeneza in dvig mladonagubanih gorovij.

kvartar pleistocen

kenozoik

pliocen miocen oligocen terciar

eocen paleocen

kreda

144–65

jura

213–144

trias

448–213

perm

286–248

karbon

360–286

devon

408–360

silur

438–408

ordovicij

505–438

mezozoik

paleozoik

kambrij predkambrij

570–505

proterozoik

2500–570

arhaik

4000–2500

Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 13

Geološki razvoj Evrope

Začetek alpidske orogeneze. Sedimentacija v oceanu Tetis in epikontinentalnem morju. Razpiranje Atlantskega oceana in nastanek Severne Amerike in Evrazije. Razpadanje praceline Pangea na Lavrazijo in Gondvano, med njima nastanek oceana Tetis. Nastanek praceline Pangea. Hercinska (variskična) orogeneza v mlajšem paleozoiku. Kaledonska orogeneza v starejšem paleozoiku. Transgresija morja prek predkambrijskega kopnega. Nastanek evropskega kratona (Baltski ščit, Ruska plošča, Ukrajinski ščit).

12. 04. 2018 13:41:19

FIZIC GEOG ISBN 978-961-06-0060-2

Osnove_fizicne_geografije_evrope_naslovka3.indd 1

DEJAN REBERNIK: OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE

9 789610 600602

DEJAN REBERNIK

OSNOVE FIZIČNE GEOGRAFIJE EVROPE Oddelek za geografijo Ljubljana, 2018

12. 04. 2018 14:17:40