Issuu

Katarina Bogunović Hočevar

ISBN 978-961-06-0172-2

9 789610 601722

Odsevi_naslovka_FINAL.indd 1

Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika

Katarina Bogunović Hočevar je leta 2009 doktorirala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je zaključila tudi dodiplomski študij. Na istem oddelku deluje znanstvenoraziskovalno in pedagoško. Njeno področje raziskovanja je zgodovina glasbe 19. in prve polovice 20. stoletja, zgodovina slovenske glasbe, zgodovina glasbenih inštitucij na Slovenskem ter analiza in estetika glasbe. Znanstvene izsledke objavlja v domačih in tujih revijah, deluje tudi kot urednica in avtorica znanstvenih in strokovnih publikacij (Dragotin Cvetko – oče muzikologije na Slovenskem, Ženskost v glasbi skladateljic po letu 1918: Pogledi nekaterih manjših glasbenih kultur Evrope). Kot glasbena publicistka sodeluje s pomembnejšimi domačimi glasbenimi ustanovami (Cankarjev dom, Slovenska filharmonija RTV Slovenija), za katere pripravlja strokovna besedila, strokovne publikacije, glasbene in dokumentarne oddaje ter razstave. Od leta 2017 je predsednica Slovenskega muzikološkega društva.

Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika

Knjiga Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika osvetljuje glasbeni opus slovenskega skladatelja Janka Ravnika, ki je prepoznavno zaznamoval slovensko glasbeno ustvarjalnost v prvih desetletjih 20. stoletja. Osrednja iztočnica monografije je glasbenoanalitični vpogled v vse zvrsti njegove ustvarjalnosti, ta pa podrobno razpira pot skladateljeve glasbene govorice, ki je po eni strani vseskozi ostala zavezana prepričanju o glasbi kot lepi umetnosti, po drugi pa je znotraj te estetike vendarle iskala načine preseganja tradicionalne harmonije in z njo tonalne funkcijskosti. V Ravnikove duhovnem in umetnostnem, še posebej glasbenem obzorju ni obstajala potreba po dohitevanju zgodovinskega trenutka zahodnoevropskih glasbenih tokov in poetik. Obstajala pa je močna intenca po artikuliranju osebnega glasbenega izraza, jasnega v namenu, premišljenega v zasnovi in prepričljivega v glasbi. Navidezni nosilec napredne estetike je bil v resnici mojster tradicije in njene transformacije v svoj in prihodnji čas. Neobremenjeno je sobival v tokovih domače glasbene ustvarjalnosti in ob njih, ohranjal prepoznavno pozicijo in uhajal idejnim, slogovnim in kompozicijskim težnjam svojega časa. Z vstopom na domače prizorišče je začel prepoznavno topiti ost zamudništva, s svojimi miniaturnimi mojstrovinami pa odločilno zaznamoval antologijo slovenske glasbe 20. stoletja.

1.4.2019 14:00:31

Katarina Bogunović Hočevar

Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 1

11. 04. 2019 14:25:27

Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Katarina Bogunović Hočevar Recenzentki: Nataša Cigoj Krstulović, Ira Prodanov Krajišnik Lektor: Damjan Popič Prevod povzetka: Ana Vončina Tehnično urejanje in prelom: Irena Hvala

This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. / To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskovalni program št. J67180 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610601708

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=299138048 ISBN 978-961-06-0172-2 E-knjiga COBISS.SI-ID=299134464 ISBN 978-961-06-0170-8 (pdf )

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 2

11. 04. 2019 14:25:27

Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Umeščanje: v glasbenozgodovinskem kontekstu in ob njem . . . . . . 9 2 Janko Ravnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 2.1

Prve glasbene spodbude . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

2.2

Ravnikov študij v Pragi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

2.3

Ustvarjalni začetki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28

2.4

Odhod k vojakom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35

2.5

Službovanje v operi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38

2.6

Prihod na Akademijo za glasbo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41

2.7

Ravnikov prispevek k zgodovini slovenskega filma in fotografije . 43

2.8

Ravnikovi glasbenoestetski nazori . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47

3 Glasbena dela Janka Ravnika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 3.1

Metodološka izhodišča analitičnega opazovanja opusa . . . . . . 53

3.2

Klavirska dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 3.2.1 Obetavni začetki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 3.2.2 Grande valse caractéristique . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74 3.2.3 Po prvi svetovni vojni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 3.2.4 Po ustvarjalnem molku – premena klavirske poetike? . . . 92

3.3 Samospevi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 3.3.1 Samospevi iz časa Novih akordov . . . . . . . . . . . . . . . 108 3.3.2 Seguidille . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 3.3.3 Samospevi po letu 1920 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 3.4 Zbori . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147 3.4.1 Zbori iz časa Novih akordov . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 3.4.2 Zbori po prvi svetovni vojni . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 3.4.3 Zbori po drugi svetovni vojni . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 4 Ravnikove sledi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 3

11. 04. 2019 14:25:27

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 4

11. 04. 2019 14:25:27

Uvod Naslov pričujoče knjige je prevzet iz istoimenske knjige Odsevi in obličja, zbirke fotografij s komentarji, ki sta jo v poznih sedemdesetih letih pripravila Janko Ravnik in Marijan Lipovšek. Skupaj z drugo (in zadnjo) knjigo, zbirko fotografij Lepa si, zemlja slovenska, je Ravnik sklenil svojo ustvarjalno in življenjsko pot. V slovenski glasbeni prostor je vstopil kot obetavni skladatelj Novih akordov, vsestranski glasbenik, izstopil pa kot izjemen in prepoznaven fotograf slovenskih gora. Naslova obeh knjig implicirata Ravnikovo ustvarjalno naravo in njegov človeški značaj. Delo za objektivom je ustrezalo njegovi intimni naravi, tako kot je bila njegova glasbeniška pot v »zaodrju« vseskozi prisotna, a nikoli v soju žarometov. Duhovni tokovi časa so se ga dotaknili, a ga niso vznemirili. Janko Ravnik je bil skladatelj samouk in pianist. Bolj kot koncertna kariera ga je prevzelo komorno muziciranje, še bolj pa predanost pedagoškemu poklicu. Bil je sveži »duh« Novih akordov, ki pa je v skladateljevanju videl le eno od možnih in sebi ljubih glasbeniških delovanj. Ravnikovo ustvarjalnost zaznamuje samosvoja pot, ki je nastajala ob dediščini slovenske glasbene preteklosti, ob pianistični poti, in je zaznamovana z izjemno ljubeznijo do narave, gora, z razkrivanjem potencialov na področju umetniške fotografije. Prefinjena estetska drža je v času mladosti še mogoče namigovala na novo in predrzno, pozneje pa se je ustalila v pojmovanju glasbe kot lepe umetnosti. Knjiga Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika postavlja v ospredje prav glasbeno ustvarjalnost, kakor se le-ta uresničuje skozi tri zvrsti, ki zaznamujejo Ravnikov opus: klavirska dela, samospeve in zbore. Gre za sistematičen prikaz in analize skladb, v katerih se manifestirajo značilnosti Ravnikove glasbene govorice v času in skozi čas, z vsemi morebitnimi spremembami, kompozicijskimi in slogovnimi spremenljivkami, dilemami, izhodišči in rešitvami. Analitični pogled na vsako od treh zvrsti razpira skozi kronologijo nastanka glasbenih del uvid v skladateljevo delavnico posamičnega dela, prav tako pa analitične izsledke posamičnih skladb sintetizira v značilnosti govorice in v opazovanje premen v njej. Razumevanje Ravnikovih ustvarjalnih izhodišč in tudi njegove ustvarjalne poti osvetljujejo nekateri drobci iz življenjepisa. Ta temelji na zapisih iz leksikonske literature in na skladateljevih osebnih pričevanjih, kakor in kolikor jih je sploh želel posredovati. Razprava je poskus celovitega prikaza skladateljeve ustvarjalne delavnice: poznavanje le-te omogoča ustrezno vrednotenje Ravnikovih dosežkov ter njihovo umeščanje v ustvarjalni glasbeni kontekst skladateljevega časa. Prav poglobljen uvid v Ravnikovo glasbeno poetiko demistificira njegovo skladateljsko pot, za katero se je zdelo, da je bila zavita v meglico neznanega.

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 5

11. 04. 2019 14:25:27

Knjigo odpira poglavje, ki Janka Ravnika umešča v glasbenozgodovinski kontekst prostora, v katerem je deloval. Umeščanje raste iz nenehne interakcije skladatelja s prostorom, okoliščinami, inštitucijami, glasbeniki in drugimi osebnostmi ter dejavnostmi od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Govorimo o skladateljsko in nasploh glasbeniško najbolj plodnih letih, v katerih se je manifestiralo Ravnikovo delo. To nikakor ne pomeni, da so dosežki njegovega dela po drugi svetovni vojni zanemarljivi, a zdi se, da z glasbeniškega, zlasti pa skladateljskega vidika z obrobja opazujejo dogajanja, od katerih se je Ravnik postopno poslavljal, glasbenost pa ohranjal zase, kot del lastnega intimnega sveta. Pozicioniranje Janka Ravnika v odnosna razmerja z vsemi (ne)posrednimi dejavniki in okoliščinami, v katerih je deloval, pomaga pri celovitejšem razumevanju njegove vloge v našem glasbenem prostoru, osvetljuje njegovo osebnost in odločitve ter stopa korak bližje k umetniku mnogih darov, katerega glasbeniška pot ni beležila velikih pretresov in prelomov. Soobstajala je v glasbenem življenju med obema vojnama in ob njem, ustvarjala je podobo glasbene Ljubljane. Pianist, ki ni želel v ospredje, profesor, skrit med štirimi zidovi, in fotograf (ter režiser) za objektivom, ni puščal veliko sledi o sebi, razen tistega, za kar je želel, da ostane: po obsegu skromen skladateljski opus, številne umetniške fotografije in hišo v Fužini s prelepim pogledom na Bohinjsko jezero, ki skriva njegove številne rokodelske talente. Ravnik ni pisal o glasbi, času in sebi, vsaj ne z besedami. Svoje pojmovanje umetnosti je udejanjal z umetnostjo samo. Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, to je šola, je učenje, je izkustvo, ki je nepozabno in obenem nepozaben nauk za življenje. Ravnikovo življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je, ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje ... Kot svetle točke sredi temine so ljudje, ki živijo skladno z načeli, ki niso nikjer zapisana in ki ne izvirajo iz hlepenja po premoženju, po uveljavljanju, po slavi, po gospodovanju, temveč jih piše zavest odgovornosti, ki smo jo dolžni svojemu krogu.1

Ravnik in Lipovšek, 1980.

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 6

11. 04. 2019 14:25:27

Fotografija 1: Janko Ravnik (vir: NUK, Glasbena zbirka, Janko Ravnik)

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 7

11. 04. 2019 14:25:27

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 8

11. 04. 2019 14:25:27

Umeščanje: v glasbenozgodovinskem kontekstu in ob njem

Družbenokulturni, zlasti pa glasbeni okviri, v katerih je v času avstro-ogrske monarhije delovala Glasbena matica (v nadaljevanju GM) kot osrednji glasbeni zavod na Slovenskem, so bili precej drugačni od tistih po prvi svetovni vojni. Pred vojno je bila GM ena od inštitucij, ki so krojile glasbeno življenje v Ljubljani. Razgibana simfonična dejavnost Filharmonične družbe, tekmovalnost dveh opernih gledališč ter kratko, a vendarle uspešno delovanje Slovenske filharmonije pod vodstvom Václava Talicha so ustvarjali in tudi danes dajejo sliko drugačnih okoliščin, dosežkov in časa, v katerih se je oblikovalo glasbeno življenje pri nas. V tem razgibanem in za glasbeno okolje značilno razsrediščenem dogajanju avstro-ogrske province se je krepila identiteta nacionalnega, ne le na ravneh šolstva in reprodukcije, pač pa tudi na ustvarjalni ravni. Slovensko ustvarjalnost je ob začetku 20. stoletja intenzivno spodbujal Gojmir Krek z revijo Novi akordi, ta pa je slovenskemu okolju ponudila za takratni čas novo paradigmo spodbujanja nastanka novih slovenskih glasbenih del in, kar je enako pomembno: zapise o glasbi in takratnem glasbenem življenju ter domačo glasbeno kritiko. Sistematično, urejeno, premišljeno in dobronamerno vodenje revije je njenemu uredniku kot tudi reviji sami ustvarilo položaj reference in avtoritete, ob kateri so se začele uresničevati mlade, prihajajoče generacije ustvarjalcev. Ob tem imamo v mislih prav Janka Ravnika, ki je pred študijem in v času študija na Praškem konservatoriju reviji pošiljal skladbe, ta pa je objavila vse razen ene. Janko Ravnik sodi med prve učence GM, ki so svojo življenjsko pot posvetili poklicnemu ukvarjanju z glasbo. Po končani šoli GM je študij glasbe nadaljeval na Praškem konservatoriju. Pobuda je bila močna: Ravnikovo nadarjenost sta prepoznala in spodbujala zakonca Talich, zlasti Vida Prelesnik Talich, njegova učiteljica klavirja na šoli GM. Najbrž pa sta poleg ostalih učiteljev tudi obe tedanji avtoriteti domačega glasbenega šolstva, Matej Hubad in Anton Lajovic, prepoznala potencial glasbenika »v nastajanju«. Prav omenjena sta Ravniku posredovala osnove oblikoslovja in harmonije, ob katerih je začel ustvarjati. Ravnikova odločitev glede študija je bila jasna: v Prago se je odpravil na študij klavirja, ker pa je na sprejemnem izpitu odigral svojo skladbo, je bil povabljen tudi na študij kompozicije. Obeh študijev si finančno ni mogel privoščiti, čeprav bi bil najbrž želel, a odločitev je bila nedvoumna: klavir je bil pred kompozicijo. Skladanju se ni odpovedal, z njim je ohranjal glasbeniški stik z domovino, z Novimi akordi. Tako je bila njegova prisotnost v domačem okolju kljub bivanju v tujini očitna. Zanimivo je, da se je v času študija posvečal kompoziciji bolj intenzivno kot kadarkoli pozneje v življenju. 9

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 9

11. 04. 2019 14:25:27

Bil je najmlajši med skladateljskimi imeni, ki so ob Emilu Adamiču, Antonu Lajovcu, Gojmirju Kreku, Franu Gerbiču, Ristu Savinu, Viktorju Parmi in drugih skladateljih v okviru Novih akordov ustvarjali glasbo slovenske moderne. Revija je bila v Ravnikovem primeru možnost, vstopnica, uresničitev in prepoznavnost novega skladateljskega upa. Nemara je tudi dejstvo, da je v istem času študiral glasbo v tujini, podkrepilo njegovo legitimnost. Mladih glasbenikov, ki bi se takrat poklicno usmerili v glasbo in študirali v tujini, ni bilo prav veliko. Ravnik je bil med tistimi, ki so s svojim zgledom krepili profesionalizacijo in institucionalizacijo slovenskega predvojnega glasbenega prostora. V času šolanja pri GM se je glasbeno razvijal ob vokalni glasbi, zlasti zborovski (re)produkciji, ki je s Hubadom na čelu postala »razvojno žarišče slovenske glasbe« (Cigoj Krstulović, 2015, 281). Ravnik je bil še dijak, ko se je z ustanovitvijo Slovenske filharmonije leta 1908 začela krepiti domača orkestralna poustvarjalnost. Zdi se, da ga je bolj zaznamoval in pritegnil tisti del domače reprodukcije, ki je imel daljšo zgodovino in ob katerem se je oblikovala identiteta domače ustvarjalnosti. Dodatni razmislek spodbuja tudi misel, da je imel Ravnik v času študija v Pragi možnost intenzivnejšega srečevanja z inštrumentalno (tudi orkestrsko) ustvarjalnostjo, najbrž se je tudi seznanil z glasbenimi tokovi takratnega časa, a je prav v tistem času intenzivno navezoval stike z domovino (s svojimi skladbami) in prispeval k tradiciji vokalne glasbe. Koliko se je v resnici Ravnik ukvarjal z vprašanjem slovenske klavirske literature, ne vemo. Jasno je, da je svojo ustvarjalno moč preizkusil tudi na polju, kjer je bil glasbeniško najmočnejši: ob klavirju. Ravnikova klavirska ustvarjalnost se zdi glede na obseg in značilnosti prej posledica notranjih ustvarjalnih vzgibov kot pa hotenja, da bi zapolnil vrzel domače klavirske produkcije. Po končanem glasbenem konservatoriju mu je splet srečnih okoliščin namenil to, da je bil v času prve svetovne vojne nameščen (mobiliziran) kot glasbenik v Judenburgu. Prizanesljivost vojnih let je bila naložba za prihodnost. Komorno muziciranje z bratoma Rihardom in Ladislavom Zika je iz vojaških prostorov prešlo na koncertne odre. Tam je pokazal svoj izvajalski potencial prav v komorni igri, in to z glasbenikoma, ki sta v prihajajočem desetletju ustvarila ime znamenitemu, mednarodno priznanemu godalnemu kvartetu. Prav ta naklonjenost komorni igri in prepoznavanje lastnih potencialov v njej ter dediščina sodelovanja z bratoma Zika so ustvarili polje, v katerem se je v dvajsetih letih glasbeno potrjeval in uresničeval Janko Ravnik. Po prvi svetovni vojni je ob vrnitvi v Ljubljano postal pogodbeni korepetitor in dirigent v operi Slovenskega narodnega gledališča. Čeprav se z današnjega vidika 10

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 10

11. 04. 2019 14:25:27

Fotografija 2: Kvartet Zika in Janko Ravnik (vir: Matej Ravnik) to morda zdi nekoliko nenavadno, še posebej dirigentsko delo, je bilo razlogov za takšno odločitev več. V operi sta službo dobila brata Zika, mesto korepetitorja pa je bilo skladateljevi naravi komornega glasbenika nemara blizu. V povojni Ljubljani so bile razmere za pridobivanje službe neugodne, nekoliko manj v opernih hišah in godbah, kjer so iskali kapelnike in razpisovali delovna mesta za korepetitorje, saj je tega kadra vsepovsod primanjkovalo. Zanimivo je, da je povojno otvoritev slovenskega glasbenega odra vodil prav Janko Ravnik, ki se v tej vlogi, kljub naklonjenim kritikam, ni prepoznal. Dirigentsko palico je zavihtel na treh premierah operet (novembra 1918, decembra 1918 in januarja 1919), pozneje pa ga v dirigentski funkciji opernega gledališča ne srečamo več. Najbrž je v tem času že moral razmišljati o drugačni glasbeni poti, umaknjeni od zahtevnih razmer, v kateri je delovala slovenska operna hiša. Poleg Narodnega gledališča po vojni ni bilo veliko ustanov, ki bi glasbenikom omogočale poklicno delo. Če je bila GM pred vojno »organizacijsko središče vsega glasbenega delovanja Slovencev« (Cigoj Krstulović, 2015, 284), je po vojni postala motor vseglasbenega dogajanja. Z razpustitvijo Filharmonične družbe je prevzela vlogo osrednjega organizatorja in pobudnika glasbenovzgojnega, izvajalnega in ustvarjalnega življenja na Slovenskem.

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 11

11. 04. 2019 14:25:28

Prav v času Ravnikovega dela v operi so dozorele razmere za ustanovitev konservatorija v Ljubljani. Čeprav ideja ni bila nova, je odbor GM ob podpori gledališkega konzorcija leta 1919 ustanovil Konservatorij. Matej Hubad, ki je bil že v predvojnem času ena osrednjih avtoritet delovanja GM, je svojo strateško vlogo uresničeval še naprej: prav on naj bi imel »največ zaslug za ustanovitev konservatorija« (Budkovič, 1995, 22). Nova ustanova je ob Narodnem gledališču postala ena od obeh inštitucij, kjer so lahko poklicno delovali profesionalni glasbeniki. Konservatorij je v prihajajočem desetletju nadaljeval težnje GM, predvsem pa je na stežaj odprl vrata profesionalizaciji glasbenega delovanja. Misel, da bi lahko poučeval na konservatoriju, Ravniku najbrž ni bila tuja. Njegove izkušnje iz Prage ter dejstvo, da v takratni Ljubljani ni bilo veliko domačih glasbenikov z visoko izobrazbo, so nedvomno govorili Ravniku v prid. Najbrž pa bi med močnejšimi argumenti lahko prepoznali tudi to, da je svoje ime že afirmiral ob Novih akordih in dodatnih dokazil o svojih potencialih ni potreboval. V času nastanka konservatorija je bil Ravnik dovolj raznoliko profiliran–kot pianist, komorni glasbenik, skladatelj, korepetitor in dirigent–kot vsestranski glasbenik z ustrezno izobrazbo in izkušnjami. Kot sotrudnik Novih akordov je bil nedvomno prepoznan med skladateljskimi avtoritetami takratnega časa, nenazadnje je svojo ustvarjalnost gradil prav ob Lajovčevi dediščini. Lajovčeva podpora se zdi skorajda samoumevna, podobno pa bi lahko pripisali Hubadu, Ravnikovemu nekdanjemu učitelju in idejnemu vodji, ki je na novoustanovljenem konservatoriju potreboval format glasbenika, kakršen je bil Ravnik. Dejstvo, da je Ravnik nastopil delo na konservatoriju takoj naslednji dan po poteku pogodbe v operi, je dovolj zgovorno samo po sebi. Ravnikov vstop na konservatorij je opredelil njegovo nadaljnjo pot: odločitev, da bo deloval kot klavirski pedagog, je vseskozi ostala neomajna. To je bilo področje, s katerim se je vsaj navzven popolnoma identificiral–nedvomno bolj kot z nastopanjem (za katerega je bil prav tako kvalificiran) ali pa s skladanjem. O solističnem nastopanju pri Ravniku pravzaprav težko govorimo; mogoče v predvojnih in vojnih letih, v obdobju po vojni pa le sporadično, in to le ob upoštevanju vokalnih in vokalno-inštrumentalnih koncertov, v okviru katerih je občasno zaigral kakšno klavirsko delo. Res pa je, da ima komorno muziciranje na skladateljevi glasbeni poti posebno mesto. Dvajseta leta prejšnjega stoletja so zanj minila v znamenju poklicne afirmacije klavirskega pedagoga. Ravnikova vloga znotraj konservatorija je bila poleg pedagoške še umetniška: veljal je za najprepoznavnejšega klavirskega spremljevalca (korepetitorja, pianista) na glasbenih produkcijah, nastopih in drugih dogodkih, ki so bili na različne načine povezani z delom konservatorija oz. vodilnih glasbenih

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 12

11. 04. 2019 14:25:28

reproduktivnih umetnikov v Ljubljani. Sprehod po enem od dnevnikov tistega časa, Slovenskem narodu, lahko približno ponazori Ravnikovo vpetost v takratno glasbeno življenje in slovenski kulturni prostor.2 V dvajsetih letih se Ravnikovo ime največkrat pojavlja v povezavi s pevskimi nastopi (včasih samostojnimi, včasih pa združenimi z nastopom, največkrat zbora GM), kjer je nastopal kot klavirski spremljevalec bolj ali manj znanih domačih pevskih imen ( Josip Rijavec, Vilma de Thierry, Pavla Lovšetova, Julij Betetto, Aleksander Rigo, Ivanka Ribič, Hugo Zathey). Domačih uveljavljenih inštrumentalnih solistov je bilo takrat malo, tuja izvajalska imena pa so bila v slovenskem kulturnem prostoru Kraljevine SHS vsaj na začetku dvajsetih let redkost; če že, so bila omejena na občasne solistične ali komorne nastope. Orkestrska glasba je bila zreducirana na nekaj koncertov Orkestralnega društva letno, ti pa so bili le redko v celoti inštrumentalni, o simfoničnih pa skorajda ne moremo govoriti. Ker na domačih koncertnih odrih ni bilo tudi v drugi polovici dvajsetih let kaj dosti tujih poustvarjalnih imen, je zgovoren podatek, da je Ravnik nastopil s francosko violončelistko Juliette Alvin3 in srbsko violinistko Marijo Mihajlović4. Zdi se, kot da si je v našem prostoru ustvaril položaj izvrstnega in zanesljivega pianista, ki je bil kos visokim zahtevam komornega muziciranja. Ravnikovo izjemno vlogo je prepoznal tudi Marij Kogoj, ko je leta 1926 v eni od kritik komornega koncerta Kvarteta Zika v Ravniku prepoznal »najboljšega spremljevalca takih kvalitet, da jih je malo podobnih tudi v drugih centrih« (Kogoj, 1926, 6). Poleg komornega nastopanja se Ravnikovo ime pojavlja v kontekstu Turistovskega kluba Skala in njegovih fotografskih dosežkov. Čeprav je šlo za povsem ljubiteljsko dejavnost, ji je Ravnik moral nameniti zajeten del časa, saj bi sicer težko sodeloval na fotografskih razstavah in tekmovanjih ter predaval o planinstvu tako doma kot na Hrvaškem (Zagreb, Split) in v Srbiji (Beograd). Če so Novi akordi (v nadaljevanju NA) predstavili slovenskemu prostoru Ravnika skladatelja, pa so pevci, ki jih je v dvajsetih letih spremljal na koncertnih odrih, promovirali tudi nekatera njegova dela. Nič manj niso bili priljubljeni njegovi zbori, ki so bili na sporedih številnih slovenskih zborov (Ljubljanski zvon, Pevsko društvo Slavec, APZ, Zbor slovanskih učiteljev, Zbor učiteljske zveze v Trstu, Glasbena matica, Šentjakobski pevski zbor, Pevsko društvo Ilirija, Pevski zbor učiteljstva U.J.N. Ljubljana, Grafika). Prisotnost Ravnikovih del (zlasti zborov in samospevov) je ohranjala recepcijo Ravnika kot skladatelja. Bolj kot besedna opredelitev, 2 3 4

Slovenski narod 1914–1940. Še o koncertu Alvinove. Slovenski narod. 16. februar 1926. 2. Prosveta. Violinski koncert. Slovenski narod. 5. januar 1929. 2.

Odsevi_in_oblicja_FINAL.indd 13

11. 04. 2019 14:25:28

Katarina Bogunović Hočevar

ISBN 978-961-06-0172-2

9 789610 601722

Odsevi_naslovka_FINAL.indd 1

Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika

1.4.2019 14:00:31