Issuu

Avtor pričujoče knjige je na osnovi bogatega arhivskega gradiva, ki ga hranita Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani ter arhiv Filozofske fakultete v Ljubljani, predstavil študijsko pot triindvajsetih doktorandov, ki so opravili doktorski izpit na Oddelku za filozofijo pri dr. Francetu Vebru, ki je oddelek med obema svetovnima vojnama tudi vodil. Veber je s številom doktorandov presegel svoje kolege tako na Filozofski fakulteti kot na celotni Univerzi v Ljubljani. Na podlagi arhivskih podatkov se lahko seznanimo z življenjepisi kandidatov, spremljamo njihov dodiplomski študij in opravljanje diplomskih izpitov ter dobimo vpogled v poročila o doktorskih disertacijah. Poleg tega so navedena tudi vprašanja na ustnih izpitih in ocene, ki so jih dosegli kandidati, sledijo še podatki o promociji. Delo osvetljuje pomemben in doslej skoraj povsem spregledan del slovenske intelektualne in akademske zgodovine, predvsem pa na novo osvetli intenzivno filozofsko dogajanje v Ljubljani med obema vojnama.

ISBN 978-961-237-736-6

9 789612 377366

Historia Facultatis

Historia Facultatis je knjižna zbirka, s katero Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani obeležuje 100. obletnico svojega delovanja. Predstavlja razvoj oddelkov in delo vidnejših posameznikov, ki so pustili globoko sled v slovenskem in evropskem kulturnem prostoru, ter s tem osvetljuje osrednji del slovenske intelektualne in akademske zgodovine. Pogled v preteklost odpira tudi nove perspektive za prihodnost, zato je zbirka Historia Facultatis projekt, s katerim Filozofska fakulteta zaznamuje častitljivi jubilej in hkrati ustvarja nova izhodišča za kritično in ustvarjalno delo.

ALOJZ CINDRIČ

OD IMATRIKULACIJE DO PROMOCIJE

1 0 0

DOKTORANDI PROFESORJA FRANCETA VEBRA NA ODDELKU ZA FILOZOFIJO FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI V LUČI ARHIVSKEGA GRADIVA 1919–1945

Historia Facultatis ALOJZ CINDRIČ OD IMATRIKULACIJE DO PROMOCIJE

100 let

Alojz Cindrič

Od imatrikulacije do promocije Doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919–1945

Ljubljana 2015

Od imatrikulacije do promocije: Doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919–1945 Zbirka: Historia facultatis Uredniški odbor zbirke: Tine Germ, Janica Kalin, Ljubica Marjanovič Umek, Gregor Pompe, Jure Preglau, Matevž Rudolf, Tone Smolej Odgovorni urednik: Tine Germ Glavni urednik: Tone Smolej Avtor: Alojz Cindrič Avtorja dodatnih besedil: Bojan Žalec, Tanja Pihlar Jezikovni pregled: Suzana Švencbir Tehnično urejanje, oblikovanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Stavba Univerze v Ljubljani (na razglednici iz avtorjeve zbirke) Izdala in založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2015 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 29,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo RS.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85:1:378.22(497.4Ljubljana) 378.22(497.4Ljubljana)”1919/1945”:929 378.6:1(497.4Ljubljana)”191/1945” CINDRIČ, Alojz Od imatrikulacije do promocije : doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919-1945 / Alojz Cindrič ; [avtorja dodatnih besedil Bojan Žalec, Tanja Pihlar]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. - (Zbirka Historia facultatis) ISBN 978-961-237-736-6 278777856

Kazalo

Knjigi na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Doktorat na univerzi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Ustanovitev univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Doktorat na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Arhivsko gradivo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Univerzitetne matrike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Osebni izkazi (vpisnice) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Diplomski izpiti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Osebne mape doktorskih kandidatov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Doktorske naloge – disertacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Promocijski protokol Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 DOKTORANDI profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete med leti 1919 in 1945 v luči arhivskega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 Uredniške opombe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 O jeziku in obliki zapisov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42 Študij na Oddelku za filozofijo 1920–1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44 Stanislav LEBEN (1897–1973) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Klement JUG (1898–1924). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Alma SODNIK (1896–1965) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 Nikolaj BERUS (1899–1963) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Franjo ČIBEJ (1901–1929) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Anatolij ŠPAKOVSKIJ (1895–1988) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 Stanko GOGALA (1901–1987) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 Vladimir BARTOL (1903–1967). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Mirko HRIBAR (1902–1999) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 Leopold BENKO (1887–1965). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 Franc ŽEKAR (1887–1969) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121 Cene LOGAR (1913–1995) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 Frančiška m. Pija GARANTINI, O. S. U. (1891–1963) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136

Emil HROVAT (1909–1972) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Herman LEŠANC (1914–1941) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Milan RAKOČEVIĆ (1914–1983) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 Ludovik PUŠ (1896–1989) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Ljubomir JURKOVIĆ (1898–1982) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 183 Leon ŽLEBNIK (1918–2004) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191 Rudolf TROFENIK (1911–1991). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 198 Vladimir p. Kruno PANDŽIĆ (1912–1965) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Lojze POTOČNIK (1908–1954) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211 Josip PREMROV (1906–2000). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 Priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263

APPENDIX: Ocene Vebrovih doktorandov v očeh današnjih filozofov . . . . . . . . 275 Oris tematskih osi in možnih klasifikacij disertacij Vebrovih doktorandov . . . . . 277 Bojan Žalec 1. Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 2. Pregled in klasifikacija disertacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 3. Kritika Pandžićeve kritike Heideggerja: nerazumevanje hermenevtike . . . . . . 294 4. »Usoda« in pomen Vebrove filozofije in njegove »šole« . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Literatura in viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 297 Pot iz pozabe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Tanja Pihlar

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 so njen sede탑 prenesli v nekdanji De탑elni dvorec. V stavbi sta delovali, poleg rektorata, dekanatov, univerzitetne/fakultetne uprave, tudi Pravna in Filozofska fakulteta. (Razglednica je iz zbirke avtorja.)

Andrej Ule

Knjigi na pot

eliki filozofi ne živijo le zase in svoje filozofsko delo, temveč tudi za tiste »slednike«, ki so jim pripravljeni resno prisluhniti in naravnati svoje filozofsko in pogosto tudi osebno oblikovanje po duhovnih kazalcih, ki so jih s svojim delom in učenjem nastavili ti filozofi. Delujejo skratka kot vzori in izvori filozofske erudicije, filozofskega razmišljanja in filozofskega življenja. Vsaj od Platonove Akademije dalje je večina velikih evropskih filozofov delovala tudi kot vzorni učitelji na najuglednejših izobraževalnih institucijah svoje dobe in kulture, zlasti na univerzah. Zato so se razmerja med filozofskimi vzorniki in njihovimi sledniki oblikovala predvsem kot razmerja med učitelji in njihovimi najboljšimi učenci. Profesor France Veber ni bil le prvi slovenski laični filozof in prvi vodja Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, temveč tudi izjemno pomemben filozofski učitelj in filozofski vzor za številne mlajše slovenske filozofe in intelektualce s filozofskim posluhom, ki so študirali pod njegovim mentorstvom ali celo zgolj poslušali njegova predavanja. Izjemno cenim dolgoletno delo in vztrajnost dr. Alojza Cindriča pri zbiranju in pripravi materiala za to knjigo o Vebrovih doktorandih, ki osvetljuje pomemben in doslej skoraj povsem spregledan del slovenske intelektualne in akademske zgodovine, predvsem pa na novo osvetli intenzivno filozofsko dogajanje v Ljubljani med obema vojnama. Zahvala velja tudi vsem, ki so pripomogli k izidu te vredne knjige. Kot je razvidno iz knjige, ki je pred vami, je pri Vebru v času njegove ljubljanske akademske kariere (od 1923 do 1945) doktoriralo kar triindvajset doktorandov, tj. v povprečju več kot eden na leto. To je kar impozantno število, celo če upoštevamo

spreminjajoče se pogoje in pravila za dosego doktorata v tem obdobju. Kaže na veliko intenzivnost filozofskega študija v tem času in še posebej pri prof. Vebru. Ta vtis se še bolj utrdi, če si vsaj na hitro ogledamo teme opravljenih doktoratov. Te segajo v zelo različne zvrsti in smeri tedanje filozofije. Kaže, da je bil Veber dokaj »toleranten« do filozofskih interesov in usmeritev svojih učencev. Natančnejša analiza doktoratov pokaže tudi to, da je Veber svojim doktorandom dopuščal veliko svobode v svojih razmišljanjih, saj so v svojih nalogah neredko zastopali povsem drugačna stališča kot njihov cenjeni učitelj. Kot je govoril sam Veber, se je tudi sam veliko naučil od svojih učencev, včasih je celo sam sprejel kakšne njihove ideje. To kaže, da odnos učitelj-učenec pri Vebru nikakor ni bil enostranski, temveč izrazito obojestranski, kar je vsekakor znak zelo dobrega učitelja. Le dober učitelj namreč dopušča in se celo veseli, da ga kateri od njegovih učencev kje doseže ali celo preseže. Že površno prebiranje dokumentov o poteku in vsebini doktoratov pri prof. Vebru, ki jih je dr. Cindrič zbral v tej knjigi, pokaže, da gre praviloma za dobro zastavljene in natančno izpeljane doktorate, ki po večini sledijo specifični metodi filozofsko-psihološke analize človeške zavesti in človeškega delovanja, ki jo je Veber prevzel po svojem učitelju Meinongu in jo še dalje razvil. Vendar pa velika samostojnost v izbiri in obravnavi zastavljenih doktorskih tem kaže, da je Veber s svojo metodo deloval bolj kot spoštovani vzor, ne pa kot neprizivna avtoriteta ali vzorec, ki ga je treba na vsak način posnemati. Tudi to dejstvo kaže na Vebrovo visoko filozofsko kvaliteto in človeško širino. Žal se je Vebrova učiteljska in tudi filozofska pot l. 1945 na mah končala, s tem pa se je prekinila tudi veriga njegovih filozofskih učencev. Na vso srečo se ni prekinilo filozofsko-intelektualno delovanje nekaterih Vebrovih doktorandov (npr. Alme Sodnik, Stanka Gogale, Leona Žlebnika, Rudolfa Trofenika idr.) in siceršnjih učencev (npr. Ludvika Bartlja in Antona Trstenjaka).

Predgovor

o sem konec devetdesetih let 20. stoletja v Arhivu Univerze na Dunaju (Archiv der Universität Wien) pregledoval arhivsko gradivo, povezano s študenti s slovenskega narodnostnega prostora, sem naletel na personalne mape doktorskih kandidatov. Po proučitvi le-teh se mi je zastavilo vprašanje oz. se mi je porodila ideja, da bi bilo smiselno raziskati tudi doktorande, ki so dosegli doktorat na Univerzi v Ljubljani oz. še posebej na Filozofski fakulteti, kjer tudi hranimo gradivo – personalne mape doktorskih kandidatov. Že na začetku pa se mi je zastavilo vprašanje, kateri oddelek ali stroko bi bilo najbolje oz. za začetek najbolj smiselno obdelati. Sam sem zaposlen na Oddelku za sociologijo, ki je bil ustanovljen šele leta 1960, torej štiri desetletja za ustanovitvijo Filozofske fakultete. To pa seveda ne pomeni, da v obravnavanem obdobju teme s področja sociologije niso bile prisotne. Nasprotno, tudi med Vebrovimi doktorandi najdemo disertacije, ki jih lahko v celoti ali delno uvrstimo na področje sociologije. Naključje je hotelo, da je moje raziskovanje sovpadalo s časom po rehabilitaciji akademika profesorja dr. Franceta Vebra1 in je bila kritična javnost naklonjena vlogi in pomenu njegovega dela za Univerzo v Ljubljani, še posebej za Filozofsko fakulteto, kjer je deloval. Ne nazadnje gre za enega največjih slovenskih filozofov prve polovice 20. stoletja. Filozofa, ki je od ustanovitve Oddelka za filozofijo leta 1920 vodil oddelek, bil petindvajset let učitelj ter mentor vsem triindvajsetim doktorandom, ki so doktorski naslov dosegli prav na Oddelku za filozofijo naše fakultete. Poleg tega je avtor osemnajstih 1

Glej uredniško opombo (str. 41 v tej knjigi).

samostojnih znanstvenih monografij in okoli sto dvajsetih razprav. Lahko rečemo, da je bil najbolj plodovit pisec filozofskih razprav v prvi četrtstoletni zgodovini Oddelka. Profesor Veber je bil mentor triindvajsetim doktorskim kandidatom in je tako po njihovem številu presegal svoje kolege na Filozofski fakulteti in tudi na celotni Univerzi. Pričujoča raziskava pa je vzorčna študija in število triindvajset je še ravno primerno in obvladljivo, torej ugodno za raziskovalca. Odločitvi za raziskavo je botrovalo tudi dejstvo, da filozofiji pripada častno mesto, saj so po njej imenovane fakultete in tudi naša. Posvetoval sem se tudi s takratnim dekanom Filozofske fakultete, filozofom in profesorjem dr. Franetom Jermanom, ki je bil tudi sam dolgoletni profesor na Oddelku za filozofijo. Spodbudil me je k delu in mi hkrati dal dovoljenje, da lahko pregledujem arhivsko gradivo, kar je bilo v pristojnosti dekana. Po nekaj mesecih dela na gradivu sem pripravil delovno verzijo ter pritegnil k sodelovanju kolege z Oddelka za filozofijo, ki so se takrat ukvarjali z znanstveno zapuščino profesorja Vebra oziroma t. i. Vebrovo filozofsko šolo. Pripravili smo širši projekt, ki pa žal s strani RSS ni bil odobren. Delo je začasno zastalo. Zanimanje je ponovno oživelo v času praznovanja 90-letnice Oddelka za filozofijo, a je že pričeto delo ostalo na začetku, v ospredje so stopile nujne vsakodnevne naloge in opravila. V zadnjih letih pa sta se interes in zanimanje za takšne temeljne raziskave pojavila tudi pri mlajših kolegih, ki v svoje raziskave vključujejo podatke, ki jih nudi arhivsko gradivo, nastalo na Univerzi oz. Filozofski fakulteti. Njihova naklonjenost ter potreba in nujnost po izdajanju arhivskega gradiva, ki je nastajalo v dolgoletnem znanstveno-raziskovalnem procesu, za potrebe širše zainteresirane javnosti so obrodile sadove. Tudi vodstvo Filozofske fakultete je bilo naklonjeno ustanovitvi nove zbirke Historia facultatis (v okviru Znanstvene založbe FF), v okviru katere bi se objavljalo arhivskego gradivo in vsebine, povezane z njim. Naloga vsake fakultete je tudi zbiranje in hranjenje gradiva, po določenem časovnem obdobju pa ga proučujemo in objavljamo ter predstavljamo izsledke širši javnosti. Tako se pred nami razgrne ne le zgodovina neke fakultete, ampak tudi razvoj znanosti oz. neke stroke, ob vpogledu v preteklost pa se nam zastavljajo vprašanja glede razvoja v prihodnosti. To pa je tudi namen pričujočega dela. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pri delu stali ob strani, me spodbujali in bodrili. Še posebej sem dolžan zahvalo svoji ženi Suzani Švencbir za pozitivno kritiko in jezikovni pregled kot tudi za nepogrešljive nasvete in razgovore, ki sem jih bil deležen pri pisanju tega dela. Zahvaljujem se tudi osebju Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani za prijazno in korektno pomoč ter kolegicam in kolegom na Filozofski fakulteti, ki so

kakor koli prispevali k temu delu. Zahvaljujem se tudi profesorju dr. Marku Uršiču, predstojniku Oddelka za filozofijo, ki je izdajo publikacije podprl. Zahvala gre tudi dolgoletnemu profesorju in filozofu dr. Andreju Uletu za prijazne besede, s katerimi je to knjigo pospremil na pot. Na koncu se zahvaljujem urednikoma prodekanu prof. dr. Martinu Germu, prejšnjemu prodekanu prof. dr. Tonetu Smoleju in vodstvu Filozofske fakultete, da so delo uvrstili v zbirko in omogočili izdajo.

Uvod

omembnosti in vrednosti proučevanja in izdajanja univerzitetnega arhivskega gradiva za kulturno in splošno zgodovino se univerze zavedajo že dolgo in le-to zagotovo predstavlja najpomembnejši vir za zgodovino vsake univerze. Je prvovrsten spomenik, saj se v njem zrcali življenje univerze skozi čas, predstavlja pa tudi zgodovino duhovne kulture, znanosti in izobraževanja. Zaradi tega je univerzitetno arhivsko gradivo najodličnejši primarni vir za raziskovanje akademske populacije. Pričujoča raziskava temelji na arhivskem gradivu, ki ga hrani Filozofska fakulteta in Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani. V raziskavo je vključeno in predstavljeno gradivo, ki je nastalo ob začetku, med in ob zaključku študija z doktoratom na ljubljanski Filozofski fakulteti, in sicer ob imatrikulaciji, inskripciji, diplomskem izpitu in promociji. Podatke sem zajemal iz univerzitetnih matrik, semestrskih vpisnih/inskripcijskih listov (osebni izkazi/osebni vpisni listi/vpisnice), iz protokolov (zapisnikov) in referatov (poročil) o opravljenih diplomskih izpitih/rigorozih ter iz ocen doktorskih disertacij. Pregledal sem različne dopise, odločbe in potrdila fakultetne oz. univerzitetne uprave v času postopka pridobitve doktorskega naslova posameznega kandidata. V uvodnem delu raziskave je podan kratek oris pridobivanja akademskih stopenj, podrobneje pa so predstavljeni tudi pogoji za dosego akademske stopnje na dunajski univerzi, saj je prav ta predstavljala ključno ustanovo, na kateri so se v preteklosti izobraževali študenti s slovenskega etničnega prostora, torej tudi tisti izobraženci, ki so imeli ključno vlogo pri ustanovitvi Univerze v Ljubljani.

V drugem poglavju sem orisal ustanovitev Univerze v Ljubljani, (v nadaljevanju Univerza) ter njeno medvojno delovanje do leta 1945, podrobneje pa delovanje Filozofske fakultete in pridobivanje doktorata na njej. Predstavil sem tudi uporabljeno arhivsko gradivo, ki ga hranita tako Univerza kot Filozofska fakulteta. Sledi analiza gradiva, ki se nanaša na triindvajset doktorskih kandidatov profesorja Vebra, ki so dosegli doktorsko čast na Oddelku za filozofijo. Vsak študent oz. doktorski kandidat je predstavljen v kratkem uredniškem zapisu.2 Spremljavo dodiplomskega študija nam omogočajo seznami predmetov, ki jih je v študijskih semestrih vpisoval študent, sledi kandidatov življenjepis, strokovna ocena doktorske disertacije ter zapisnik o opravljanju doktorskega izpita ali izpitov, dosežene ocene ter podatek o promociji. V prilogi predstavljam skupine izpitnih predmetov iz leta 1919 ter študijski načrt iz leta 1928, tj. predmetnik in pogoje ter pravila za pridobitev diplome in dosego doktorata na Filozofski fakulteti, in Navodilo za inskripcijo in plačevanje šolnine iz let 1920 in 1940. Spremembo imena Univerze v Ljubljani lahko spremljamo s pomočjo žigov, ki se nahajajo na dokumentih. Navajam tudi seznam učnega osebja, ki je sodelovalo v študijskem procesu doktorskih kandidatov, ter izpitna vprašanja, ki so jih je profesor Veber in ostali eksaminatorji zastavili kandidatom ob doktorskem izpitu. Na koncu predstavljam uporabljene vire in literaturo ter seznam tabel in slikovnega gradiva. Sledi osebno kazalo, raziskavo pa skleneta prispevka sodobnih filozofov, in sicer dr. Bojana Žalca in dr. Tanje Pihlar, ki se ukvarjata z intelektualno zapuščino profesorja Vebra in njegovih učencev.

Beseda študent oz. doktor je v raziskavi uprabljena tako za študente/doktorje kot tudi za študentke/doktorice.

Doktorat na univerzi

nstitut akademskih stopenj, tj. lestvica kvalifikacij, ki temelji na ustnih in pisnih preverjanjih med in ob zaključku študija, je tesno povezan z nastankom univerz v srednjem veku, kjer so že podeljevali akademske naslove (bakalavreat, licentiat, magister oz. doktor). Besedi doktor in magister sta veliko starejši kot beseda univerza. Univerze so se namreč oblikovale v srednjem veku, obe poimenovanji – doktor in magister – pa so uporabljali že stari Rimljani, in sicer na različnih področjih. Magistrski naslov so nosili vrhovni poveljniki v vojski, npr. magister equitum, najpogosteje pa so ga uporabljali na področju izobraževanja. Besedi doktor ali magister sta sinonima za učitelja. Cicero je bil poimenovan kot doctor rhetoricus, Svetonij kot doctor liberalium artium, Kvintilijan kot doctor palaestricus, Valerij Maksim kot doctor gladiatorum. V konstitucijah Konstantina iz leta 321 se za učitelja prava navaja doctor legum, legum magister ali legis doctor. V srednjeveških krščanskih spisih se je uporabljal kot dodaten atribut za poudarjanje, npr. modrosti – Tomaž Akvinski, doctor angelicus. Filozofu svetemu Albertu Velikem iz 13. stoletja pa so pogosto dodajali častni naziv doctor universalis (vsestranski učitelj). Od sredine 12. stoletja naprej, z razvojem mestnega gospodarstva in pod vplivom arabskega kulturnega kroga, začnejo po zahodni Evropi, predvsem po mestih, ustanavljati šole, med njimi tudi najpomembnejše – univerze. Univerze so na osnovi študijskega načrta in napisanega statuta ustanavljali z ustanovno listino, in sicer vladarji, knezi, mesta, včasih pa tudi skupnosti (korporacije) profesorjev in študentov, ki so iz različnih vzrokov zapustili matične univerze, npr. Bologna ĺ Padova ali Oxford ĺ Cambridge. Univerzo je moral z listino priznati tudi papež in je s tem pridobila še formalno veljavo. Univerzi oz. njenim članom je bila priznana univerzitetna avtonomija ter podeljen privilegij, to