Issuu

Tiranija očesa. Oko je lahko prav imperialistično, postane arogantno in nam ne omogoča, da bi občutili drugače in na drug način. Uporabljati hočemo celotno telo, ne da bi pozabili na oko, ampak da bi pri tem, ko hočemo povedati zgodbo, uporabili vseh pet čutov, tudi dotik, vonj in okus. Domišljija je zelo pomembna moč, s katero razpolagamo, in ne smemo je omejiti z besedami. Enrique Vargas, Teatro de los Sentidos

Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

Tomaž Toporišič je dramaturg in gledališki teoretik, izredni profesor za področje dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, kot gostujoči predavatelj pa izvaja tudi predmet Sociologija gledališča na Filozofski fakulteti UL. Je avtor številnih razprav in znanstvenih monografij. Njegova primarna področja raziskovanja so teorija in zgodovina uprizoritvenih praks in literature, predvsem interakcije med obema področjema; semiotika kulture in kulturne študije. Med letoma 1990 in 2016 je bil dramaturg in nekaj časa tudi programski direktor Slovenskega mladinskega gledališča. Soustanovil in nekaj časa vodil je tudi festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos. Za svoje delo je prejel več nagrad. Njegove knjige o sodobnem gledališču in drami: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču druge polovice 20. stoletja, Maska, Ljubljana, 2004; Ranljivo telo teksta in odra; kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, knjižnica MGL, Ljubljana, 2007; Levitve drame in gledališča, Založba Aristej, Maribor, 2008; Zbornik Drama, tekst, pisava (souredila Petra Pogorevc), Knjižnica MGL, Ljubljana, 2008; zbornik Occupying Spaces: Experimental Theatre in Central Europe: 1950–2010 (souredila Ivo Svetina in Tea Rogelj), TACE, Ljubljana, Praga, 2010.

Medmedijsko in medkulturno nomadstvo O vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih praksah Tomaž Toporišič

Monografija je zastavljena hkrati kot znanstvena monografija in študijsko gradivo, v katerem so predstavljeni ključni koncepti, teorije, razpotja in dileme medkulturnosti in medmedijskosti. Avtor omenjeno tematiko ne le predstavi s stališča raznovrstnih teorij, pač pa jo zasidra tudi v obravnavi vrste ključnih uprizorjenih del zadnjih nekaj desetletij. S tem postane tematika knjige otipljivejša, kar je še posebej dragoceno v današnjem brezbrežnem prisvajanju uprizoritvenih in siceršnjih teorij in hkrati praks. iz recenzije Aleša Erjavca Avtor v knjigi opravi analitično razčlenjevanje in raziskavo, hkrati pa se skozi analizo uprizoritvenih praks od dramatike do performansa loteva tudi konkretnih korpusov materije (modernizem, avantgarda, postavantgarda …). Tako odkriva nove možne zorne kote pogledov na slovensko, evropsko in zunajevropsko dramatiko, gledališče in uprizoritvene prakse kot tudi na sodobno slovensko in evropsko družbo. Vsako od poglavij se osredotoča na posebno problematiko, od meddisciplinskosti in medmedijskosti k ne več dramskosti, postdramskosti, kreolizaciji, obrobju in središču, semiosferi, retoriki prostora, odrskemu eseju, singularnosti, novih oblikah vezljivosti medijev. Vse to se zaokroži v svež pogled na uprizoritvene prakse in kulturo, ki uveljavlja spoznanje, da je umetnost danes vezljiva, medmedijska in medkulturna. iz recenzije Mateje Pezdirc Bartol

ISBN 978-961-06-0134-0

9 789610 601340

Medmedijsko_naslovka_FINAL.indd 1

9.11.2018 11:57:16

Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

O vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih praksah Tomaž Toporišič

Ljubljana 2018

Toporisic_FINAL.indd 1

9.11.2018 11:57:53

Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

O vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih praksah Avtor: Tomaž Toporišič

Recenzenta: Aleš Erjavec, Mateja Pezdirc Bartol Lektura: Eva Vrbnjak

Lektura angleškega povzetka: Paul Steed Tehnični urednik: Jure Preglau Prelom: Aleš Cimprič

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Izdala: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Za izdajatelja: Tomaž Gubenšek, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2018 Prva izdaja

Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR

To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Raziskovalni program Gledališke in medumetnostne raziskave (P6-0376) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610601333

Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=297337856 ISBN 978-961-06-0134-0 E-knjiga COBISS.SI-ID=297337600 ISBN 978-961-06-0133-3 (pdf )

Toporisic_FINAL.indd 2

9.11.2018 11:57:53

Vsebina

Vsebina Predgovor 7 1. Uvod Kako zaobjeti in uokviriti umetnosti uprizarjanja? 13 I. »Forma in kaos ostajata ločena.« 15 II. Semiotika in gledališče = poskus približka in mapiranja obeh polij 17 III. Dediči stoletja gledališča kot umetnosti 20 IV. Nove teoretizacije uprizarjanja v živo 22 V. Utopičnost performativnega? 24 2. poglavje Meddisciplinarnost in medmedijskost v literarnih in kulturnih študijih I. Literarna veda in kulturni študiji kot pluralni disciplini II. Trije primeri medijske in disciplinarne mobilnosti III. Literarna veda kot dialoški pristop do kulturnih fenomenov

29 31 33 35

3. poglavje Medmedijsko nomadstvo besedilnih in uprizoritvenih praks I. (Inter)medialno nomadstvo II. Primer Butnskala III. Slovensko narodno gledališče kot dokumentarni mediatizirani spektakel v živo IV. Simona Semenič in izhajanje iz primata logike elektronskih medijev V. Medmedijska rizomatičnost

39 41 43

4. poglavje Medbesedilnost in medmedijskost sodobne slovenske (ne več) dramske pisave I. Uvod: Tekst kot tkanje II. Intonacija: Razodetja Dušana Jovanovića III. Simona Semenič: 5fantkov.si IV. Draga Potočnjak: Za naše mlade dame V. Janez Janša: Slovensko narodno gledališče VI. Zaključek

Toporisic_FINAL.indd 3

46 49 53 55 57 58 61 63 65 67

9.11.2018 11:57:53

Tomaž Toporišič: Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

5. poglavje Mit in kreolizacija kultur in uprizoritvene umetnosti I. Kralj je mrtev, naj živi kralj! II. Umetniški jezik nima ne središča ne mej III. Multikulturalizem je zamenjala kreolizacija IV. Gledališče kot vrsta kulturne mnogovrstnosti V. Postgravitacijski postskript

69 71 73 76 79 81

6. poglavje Paradoks obrobja in središča: slovensko gledališče na vzhodu in zahodu I. Izrisati vzhodno-zahodni in severno-južni zemljevid II. Mapirati in definirati (post)dramske uprizoritvene prakse III. Od zgodovinske avantgarde k performativnemu obratu IV. Od poznega socializma k postsocializmu V. Iz obrobja nacionalne semiosfere v središče evropske festivalske semiosfere VI. Recepcija: paradoks margine in središča, Oliver Frljić

83 85 87 89 91 94 96

7. poglavje Retorika prostora in uprizoritveni modeli I. Postavantgardna in postsocialistična retorika prostora II. Postdramska maša za socializem III. Retrogardistični Krst pod Triglavom IV. Dekonstrukcijska inscenacija državnosti V. Subverzije kulturne in politične identitete

101 103 105 108 109 110

8. poglavje Odrski esej: singularnost in performativnost I. K opredelitvi problema II. Alica v deželi ječ III. Subverzivno branje avantgard IV. Slovensko narodno gledališče (drugič) V. Postbrechtovski ukrep VI. Umetnost kot procedura resnice

111 113 115 117 118 120 123

Toporisic_FINAL.indd 4

9.11.2018 11:57:53

Vsebina

9. poglavje Performativnost scenskih in vizualnih umetnosti ter nove oblike vezljivosti umetniških medijev I. Intonacija II. Performativnost III. Preizpraševanje odra IV. Signatura dogodek kontekst V. Ime – ready made VI. Via Negativa: prisvojitev zgodovine performansa VII. Performativnost kot vezljivost

125 127 128 130 132 135 137 139

10. poglavje Performativne revolucije igralčevega in gledalčevega telesa I. Skrajna fizičnost telesa II. Reartikulacije (neo)avantgardnih estetskih revolucij: telo označevalec in realno telo III. Po sledeh emancipiranega gledalca

141 143

11. poglavje Hibridni prostori uprizoritvenih praks I. Intonacija: hibridne in mešane forme II. Hibridni prostori igre III. Kamor koli ven iz tega sveta ali kriza reprezentacije in klasičnega odra IV. Signatura dogodek kontekst V. Liminalno dejanje VI. Wanda in Nova deViator – znaki, ki prelamljajo stvarnost VII. Mediatizirano Slovensko narodno gledališče VIII. Hibridni prostori kot začasne skupnosti med izvajalci in gledalci

155 157 159

12. poglavje Dekonstrukcijska branja materialov avantgardne tradicije I. Gledališki prevodi materialov zgodovinskih avantgard II. Dekonstrukcijska branja gledališke tradicije

169 171 173

13. poglavje Singularnost in mnoštvo protokolov gledališča I. Od intertekstualnosti k vezljivosti medijev II. Singularna prezenca čutnega III. Magijski ritual in gledališče podob

175 177 180 184

Toporisic_FINAL.indd 5

149 152

160 161 162 164 166 167

9.11.2018 11:57:53

Tomaž Toporišič: Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

14. poglavje Kastracija političnega v dobi primata spektakla I. Uvod II. Politično sodelovalno gledališče za novo dobo III. Gledališče kot lakmusov papir nacionalizmov IV. Politična nekorektnost in estetika odpora V. Zabrisati mejo med resničnostjo in fikcijo

187 189 191 193 195 198

15. Postskript Senzorialnost proti racionalnosti ali teoretik-dramaturg kot emancipirani gledalec I. Senzorialnost dotika kot brisanje meja med zasebnim in javnim II. Teoretik in dramaturg kot emancipirani gledalec? III. Transformacija odnosa vzrok/učinek IV. Dinamični tour de force singularnosti in mnoštva

201 203 207 209 210

Summary Intermedial and Intercultural Nomads On the intertwining of media and cultures in contemporary performing arts I. Restructuring theatre by means of intertextuality, intermediality and interculturality II. Altermodernism, post-socialist politicised art and cultural Creolisation III. (Re)staging the Rhetorics of Space IV. The stage as a dynamic tour de force of singularity and plurality V. Deconstructive readings of historical avant-garde materials VI. Appendix: How to emancipate dramaturgy?

211 213 215 218 220 226 229

Literatura 231 Seznam fotografij 243 Imensko kazalo 245

Toporisic_FINAL.indd 6

9.11.2018 11:57:53

Predgovor

Toporisic_FINAL.indd 7

9.11.2018 11:57:53

Toporisic_FINAL.indd 8

9.11.2018 11:57:53

Predgovor

Knjiga, ki ste jo pravkar začeli prebirati, razpira vpogled v možne raziskave širokega in danes aktualnega polja prehajanja med mediji in kulturami. Zanima jo kulturni in uprizoritveni proces, ki je po performativnem obratu na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja sprožil metodološki obrat. Ob novonastalih disciplinah, npr. kulturnih študijih, študijih spola, antropologiji umetnosti, se je morala in je še vedno v procesu repozicioniranja tudi uprizoritvena veda, znanstvena disciplina, ki preči meje med teatrologijo, dramaturgijo, estetiko, (post)semiotiko in drugimi vedami ter metodologijami, da bi ujela (ne)ujemljive iniciative uprizoritvenih in medmedijskih praks. Takšna uprizoritvena veda se mora zavedati prioritet, ki jih je postavil že Peter Szondi: teoretične modele je treba vedno uporabljati tako, da izhajajo iz literarne prakse, ne pa da to prakso z njimi posiljujemo. Teoretični potencial literarne teorije potemtakem tudi v 21. stoletju, po vseh krizah različnih metodologij, ni izčrpan. Teorija lahko izhaja prav iz imaginativnih proti-branj (counter-reading) besedil. Skozi tematizacije medmedijskega nomadstva, kreolizacije, singularnosti in mnoštva, altermodernizma, dekonstrukcije dramskih in gledaliških oblik, postdramskosti in drugih fenomenov, hkrati pa tudi v dialogu s konkretnimi umetniškimi praksami in njihovimi teoretizacijami, bo knjiga izrisala zemljevid žive umetnosti in njenih teoretizacij. Raziskave in sondiranja uprizoritvenih terenov kažejo na dejstvo, da (tako npr. ameriški teoretik performansa in scenskih umetnosti Marvin Carlson v knjigi Performance, a critical introduction) tudi realnost živih izvajalcev na odru postaja vedno bolj stvar izkušnje skozi reprezentacijo, ne pa nekaj, kar je neposredno, tukaj in zdaj. Živo in mediatizirano ontološko nista različna in drugačna, ampak sta kot dvojajčna dvojčka (tako Philip Auslander v knjigi V živo: uprizarjanje v mediatizirani kulturi). Hkrati pa se je s performativnim obratom razvila posebna osebna politika uprizarjanja, ki je značilna za performativno kulturo telesne so-prisotnosti kot novi odnos oziroma razmerje med so-subjekti (kot to definira Erika Fischer-Lichte). Uprizarjanje je tako postalo proces medsebojnega delovanja med izvajalci in gledalci, hkrati pa se je v veliki meri razrušilo samo vase tudi verjetje v avtentičnost živega in zgolj reprodukcijo mediatiziranega dogodka. Če je znotraj polja teorij gledališča nastopil nekakšen za evropocentrično civilizacijo kopernikovski obrat, ki je v temelju spodnesel samoumevnost dramskega gledališča in dramskocentrične gledališke kritike, se tudi prehod iz tekstualnega modela k performativnemu modelu v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni zgodil nepričakovano. Hkrati pa je oznanil, da se je v umetnosti zgodila sprememba poudarka od gledališča kot umetniškega artefakta h gledališču kot izvajanju oziroma performativnosti. Tudi v Sloveniji so področje uprizoritvenih umetnosti zaznamovali serija negacij ontološke funkcije avtorja in teksta na eni strani ter na drugi strani razbijanja odra in avditorija z namenom, da bi ustvarili igre pokrajine (Gertrude Stein), vizualno

Toporisic_FINAL.indd 9

9.11.2018 11:57:53

Tomaž Toporišič: Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

dramaturgijo, odrski esej, metonimični prostor kot povezavo realnega in simulakra, estetiko hitrosti in predvsem intermedialnost. Tako je – povedano s terminologijo Jurija M. Lotmana in njegove semiotike kulture – nastala heterogena semiotična sfera s svojimi posebnimi mejami, robovi in središči, ki so bili vedno bolj nestabilni in so začeli vedno bolj delovati kot presečišča med različnimi umetniškimi ter neumetniškimi mediji, ki so vsi skupaj obogatili gledališče in dialektiko odra ter avditorija. Danes hkrati ne moremo mimo dejstva, da uprizoritvene prakse nasploh, podobno kot drugi hibridni in vezljivi mediji, pričajo o novi vrsti kulturne mnogovrstnosti, o širokem spektru na novo nastajajočih razlik, ki so povezane s procesom kreolizacije. Ta postaja vedno bolj značilen za sodobno kulturo in uprizarjanje. Opišemo ga lahko kot prepletanje dveh ali več prej diskretnih in na videz nepovezanih kulturnih tradicij. Kot preplet podobnih, a vendar različnih koloritov, izhajajočih iz mitov, skupnih različnim bazenom, ne samo zunaj evropske hemisfere, ampak npr. tudi Sredozemlja, Srednje Evrope ali pa novonastajajočim bazenom med prvim, drugim in tretjim svetom, severom in jugom, vzhodom in zahodom. Živimo pač v času hkratnega procesa dekolonizacije in rekolonizacije kulturnih praks. Resda je ta položaj nekoliko shizofren, a brez dvoma svojevrstna negotovost sproža kreativne potenciale. Te je treba izkoristiti in tako v umetnosti kot znanosti moramo razmišljati globalno, delovati pa lokalno. Zavedati se moramo univerzalnih mitov, hkrati pa tudi lokalnih razmer in mitov, ki nas obkrožajo. V tem smislu bomo v knjigi preverjali tudi tezo Nicolasa Bourriauda, da sodobni umetniki vidijo »globalizirano stanje kulture« kot nekaj danega, da lahko novi kulturni sloj najdemo na čisto vsakem koncu sveta, kjer sobiva s tradicionalno kulturo in nekaterimi lokalno specifičnimi sodobnimi elementi. Na nanosih zgodovine in sodobnih uprizoritvenih praksah bomo preverjali tudi njegovo tezo, da teoretski odpor, ki je pripet na multikulturalistično dogmo, skriva paternalistični vzorec ter posameznike vklenja v njihov 'izvor' in 'identiteto'. Hkrati pa nas bo zanimalo, koliko je danes še uporabna revidirana teza Patricea Pavisa o interkulturnem gledališču, ki zatrjuje, da moramo interkulturno uprizarjanje danes razumeti kot nekaj, kar lahko razlikujemo od žanrov, kot so večjezično gledališče, manjšinsko gledališče ali sinkretično gledališče. In pa kritika multikulturnosti in interkulturnosti, kot jo razvije Erika Fischer-Lichte v uvodu v knjigo The Politics of Interweaving Performance Cultures (2014) ter hkrati vpelje alternativni koncept metafore prepletanja, ki naj bi po njenem mnenju segel »onkraj antagonizmov postkolonialnega kljubovanja kulturnemu imperializmu« (Reinelt 2017: 20). Da imamo torej opraviti s posebno obliko kreoliziranega gledališča kot nečesa, kar stremi k sprejetju dejstva o različnosti, pisavi kot prisotnosti vseh jezikov sveta (Eduard Glissant), nekaj, s pomočjo česar se lažje borimo proti globalizaciji (Pavis 2010: 8–10). Raziskali pa bomo tudi, na kakšne načine se v sodobnem gledališču in performansu izgubi tradicionalna delitev na estetiko produkcije, dela samega in estetiko

Toporisic_FINAL.indd 10

9.11.2018 11:57:53

Predgovor

recepcije, se pravi prvo, drugo in tretjo paradigmo. Estetika performativnega in vezljivosti medijev ter medmedijskega prehajanja in hibridnosti stremi k umetnosti prehajanja meja, k ukinjanju dihotomije med semiotičnim telesom (Körper) in fenomenalnim telesom (Leib) izvajalca, k telesni soprisotnosti igralcev in občinstva, performativni interakciji med odrom in občinstvom, med subjektom in objektom, opazovalcem in opazovanim, fizično prezenco elementov, ki so predstavljeni, in njihovim semiotičnim karakterjem, materialnostjo in referencialnostjo, označevalcem in označencem, učinkom in pomenom. Seveda pa si ob koncu tega uvodnega razmišljanja ne moremo pomagati, da ne bi posumili, kako se je tudi nova utopija performativnega obrata, nova kulturna revolucija, ki je skozi drugo polovico 20. stoletja delovala kot poskus prevrednotenja vseh vrednot in je teatralizirala politiko ter hkrati poskušala izvesti še en prehod iz tekstualne v performativno kulturo, v svojem utopičnem hotenju iz razkosanih koščkov tradicije ustvariti nov red znašla pred novo serijo vprašajev oziroma vprašanjem, ki se glasi nekako takole: Mar nista performativni obrat in njegova avtopoetična feedback oziroma povratna zanka samo še nova v seriji utopij 20. stoletja oziroma tega, kar Alain Badiou označi s sintagmo nespravljivost med končati staro in začeti z novim? Naša teza, ki jo bomo preverjali v dialogu z uprizoritvenimi fenomeni in praksami, bo torej naslednja: Del sodobnih uprizoritvenih praks se je v zadnjih sto letih zavestno vračal k hibridnosti, k vezljivosti različnih medijev, k (utopičnim?) poskusom, ki so od začetka 20. stoletja in zgodovinskih avantgard, predvsem pa od hepeningov in Fluxusa skušali združevati tradicionalno ločene umetnosti oziroma, povedano z besedami Allana Kaprowa, premešati umetnost in življenje. Tako so nastajali vedno novi hibridni prostori umetnosti, različne oblike hibridnih odrskih praks, ki so na novo artikulirale nekatere bistvene postulate neoavantgardnega performansa ter vizualne umetnosti nasploh. Sodobne uprizoritvene prakse tako tudi danes ukinjajo binarne opozicije igralec – gledalec, gledanje – dotik, besedilno – telesno, semiotično – fizično. Nastajajo predvsem kot presečišče med mediji, kot so gledališče, glasba, ples, slikarstvo, fotografija, video, kiparstvo in arhitektura, ter različnih oblik medmedijskosti in hkrati tudi medkulturnosti. Posledica teh procesov je svojevrstno približevanje oziroma zbližanje gledališča, vizualnih in intermedijskih umetnosti v novem razumevanju predstave. Hkrati pa se zdi, da sodobna umetnost na nekaterih mestih ukinja razmerje nasprotovanja med gledališčem in senzoričnostjo ter tako na poseben način gledališči povezanost pogleda, ki si želi oziroma stimulira željo po dotiku. Medmedijsko hibridne oblike uprizoritvenih praks lahko torej razumemo tudi v smislu liminalnega dejanja, kot ga v knjigi Liminal Acts definira Susan Broadhurst. Kot del sodobne uprizoritvene umetnosti, ki je v bistvu (povedano z besedami antropologa

Toporisic_FINAL.indd 11

9.11.2018 11:57:53

Tomaž Toporišič: Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

Victorja Turnerja) limen, prag, ploden kaos, rodoviten nič, skladišče možnosti, stremljenje k novim oblikam in strukturam« (Turner 1990: 11–12). Sodobne uprizoritvene prakse poudarjajo telesno, tehnološko in htonično. Za njih je značilna hibridizacija, nedoločnost, odsotnost avre ter razpad hierarhičnega razlikovanja med visoko in popularno kulturo, eksperimentiranje, heterogenost, inovacija, marginalnost. Pričujoča knjiga je (podobno kot protobesedila ali materiali zanjo, razprave izpod tipkovnice istega avtorja, objavljene v zadnjem desetletju v domačih in tujih revijah in monografijah) namenjena prav preizpraševanju, ki se velikokrat sproži kot miselni proces ustvarjalcem kot tudi premišljevalcem in nikakor ne na koncu tudi vedoželjnim konzumentom sodobne uprizoritvene in medmedijske kulture, hkrati pa tudi zahtevnejšim, humanistično podkovanim bralcem.

Toporisic_FINAL.indd 12

9.11.2018 11:57:54

1. Uvod

Kako zaobjeti in uokviriti umetnosti uprizarjanja?

Toporisic_FINAL.indd 13

9.11.2018 11:57:54

Medmedijsko in medkulturno nomadstvo

Medmedijsko in medkulturno nomadstvo O vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih praksah Tomaž Toporišič

ISBN 978-961-06-0134-0

9 789610 601340

Medmedijsko_naslovka_FINAL.indd 1

9.11.2018 11:57:16