Issuu

ISBN 978-961-06-0137-1

9 789610 601371

Glasbena vecjezicnost opere Pavleta Merkuja ^ ^

Kacji_pastir_naslovka_2.indd 1

ISBN 978-961-06-0137-1

Sara Zupančič (Trst, 1988) je leta 2009 diplomirala iz klavirja na tržaškem Glasbenem konservatoriju Giuseppeja Tartinija, kjer je študirala pod mentorstvom prof. Marie Rite Verardi, izpopolnjevala pa se je tudi pri pianistih Igorju Lazku in Igorju Cognolatu. Že med študijem klavirja je kazala veliko zanimanje za glasbeno raziskovanje, zato se je pozneje posvetila muzikologiji in leta 2016 magistrirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru mednarodnega programa Erasmus je v zadnjem letniku opravila praktično usposabljanje v Baskovskem glasbenem arhivu Eresbil v Errenterii (Gipuzkoa, Španija), kjer je prišla v stik z baskovsko in špansko kulturo. Za svoje magistrsko delo o someščanu Pavletu Merkuju je leta 2017 prejela prvo nagrado na 15. nagradnem natečaju Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za diplomska, magistrska in doktorska dela ter študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Podpira širjenje glasbenega znanja, zato redno piše za slovenske in italijanske medije, zanima pa se tudi za operno dramaturgijo, tako da občasno sodeluje pri opernih postavitvah. (foto: Massimo Goina)

(Pavle Merkù v pogovoru z avtorico 16. januarja 2014)

KAČJI PASTIR – LA LIBELLULA: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

»Glasba je zame govorica, ki vse zmore, več kakor besede, ki včasih zavajajo.«

KACJI PASTIR – LA LIBELLULA

Sara Zupancic

Pavle Merkù je komponiral opero Kačji pastir oz. La Libellula v letih 1975 in 1976, ko je bil na višku svojega glasbenega ustvarjanja. Po številnih in dolgoletnih poskusih je to edino operno delo, ki ga je skladatelj zaključil: v njem je svoj glasbeni slog ali »neoekspresionizem« obogatil z elementi iz slovenske ljudske glasbe in italijanske operne tradicije, prepoznavni pa so tudi namigi na tiste skladatelje, ki jih je Merkù cenil in občudoval. Prav zaradi bogastva glasbenih tehnik je avtorica monografije želela izpostaviti pomembno vlogo Kačjega pastirja v Merkujevem življenju in delu. Opera namreč dramaturško osmišlja raznoliko glasbeno govorico, ki je v resnici le odraz družbenega in kulturnega okolja, v katerem je tržaški skladatelj prebil vse svoje življenje. Pomenljiva je tudi odločitev, da se Kačji pastir ali La Libellula lahko izvaja v dveh jezikih, to je v slovenščini ali v italijanščini. Obe verziji sta si namerno enakovredni, kar je še dodaten dokaz, kako se opera po svojem bistvu približuje tisti kulturni in etnični mešanici, značilni za Merkujevo rojstno mesto Trst.

27. 11. 2018 08:49:37

Kačji pastir – La Libellula Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

Sara Zupančič

Kacji_pastir_FINAL.indd 1

6.12.2018 9:32:26

Kačji pastir – La Libellula

Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja Zbirka: Glasba na Slovenskem po 1918 ISSN: 2350-6350 Avtorica: Sara Zupančič Urednika zbirke: Leon Stefanija, Aleš Nagode Člani uredniškega odbora zbirke: Matjaž Barbo, Katarina Bogunović Hočevar, Igor Grdina, Peter Grum, Darja Koter, Svanibor Pettan, Lidija Podlesnik Tomášiková, Gregor Pompe, Nejc Sukljan, Urša Šivic, Larisa Vrhunc, Jernej Weiss Recenzenta: Gregor Pompe, Leon Stefanija Lektorica: Monika Jerič Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovanje in prelom: Aleš Cimprič Slika na naslovnici: Klavdij Palčič, Kačji pastir – La Libellula (1976), akvarelirana perorisba Prva izdaja Naklada: 150 Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2018 Cena: 24,90 EUR © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018. Vse pravice pridržane. Raziskovalni projekt št. J6-7108 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 782(=163.6):929Merkù P. ZUPANČIČ, Sara, 1988Kačji pastir = La libellula : glasbena dvojezičnost opere Pavleta Merkuja / Sara Zupančič. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. - (Zbirka Glasba na Slovenskem po 1918, ISSN 2350-6350) ISBN 978-961-06-0137-1 297496320

Kacji_pastir_FINAL.indd 2

6.12.2018 9:32:26

Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

KAZALO Uvod.........................................................................................................................................................................5 1 Razvoj Merkujevega sloga do leta 1976..........................................................................................9 1.1 Neoklasicistični začetki.........................................................................................................................11 1.2 Neoekspresionizem................................................................................................................................16 1.3 Vpliv ljudske pesmi..................................................................................................................................25

2 Poetika Svetlane Makarovič.................................................................................................................35 2.1 Ljudska pesem in smrt..........................................................................................................................35 2.2 Lirika Svetlane Makarovič v Merkujevi glasbi..........................................................................48

3 Glasbeno-scenska dela v Merkujevem opusu..........................................................................63 3.1 Okoliščine nastanka Kačjega pastirja............................................................................................71 3.2 Glasbena recepcija Kačjega pastirja...............................................................................................87

4 Analiza opere Kačji pastir....................................................................................................................101 4.1 Osnovne značilnosti Kačjega pastirja.........................................................................................108 4.2 Samostojne glasbene misli in osnovni motivi.....................................................................124 4.3 Karakterizacije protagonistov in situacij..................................................................................144 4.3.1 Mesečnica in Mrtvec...............................................................................................................144 4.3.2 Simboli.............................................................................................................................................154 4.3.3 Zbor...................................................................................................................................................169 4.3.4 Razmerje med sanjskim svetom in realnostjo.........................................................173 4.4 Glasbeni citati..........................................................................................................................................177

Zaključek..........................................................................................................................................................189 Povzetek – Sommario..............................................................................................................................195 Viri in literatura..............................................................................................................................................197 PRILOGE Priloga 1: Podatki o praizvedbah.......................................................................................................219 Priloga 2: Legenda Merkujeve partiture........................................................................................221 Priloga 3: Shematičen prikaz opere..................................................................................................223 Priloga 4: Merkujev osnutek analize za režijo.............................................................................225 Imensko kazalo.............................................................................................................................................229

Kacji_pastir_FINAL.indd 3

6.12.2018 9:32:26

Kacji_pastir_FINAL.indd 4

6.12.2018 9:32:27

Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

Uvod

Opera Kačji pastir oz. La Libellula sovpada s ključnim obdobjem Merkujevega življenja. Sredi sedemdesetih let, ko je delo nastajalo, je Pavle Merkù (1927– 2014) prehodil že polovico svoje skladateljske poti, ki jo je začel leta 1947 in zaključil leta 2004. Glasbena govorica Kačjega pastirja (1976) sintetizira stare in nove kompozicijske izkušnje, zato predstavlja središče in višek njegovega glasbenega ustvarjanja. Vredno je omeniti, da je to najdaljša zaključena kompozicija v Merkujevem opusu, njena krstna izvedba novembra 1976 v tržaškem opernem gledališču, poimenovanem po Giuseppeju Verdiju (Teatro Comunale Giuseppe Verdi), pa zaznamuje pomemben dosežek v kulturnem življenju slovenske manjšine v Trstu. Gre namreč za edino opero slovenskega skladatelja, ki jo je v svojem več kot dvestoletnem obstoju omenjeno gledališče naročilo in postavilo na svoje deske. Leto 1976 je bilo plodovito tudi na drugih področjih Merkujevega vsestranskega delovanja. V istem obdobju kot opera je nastala dvojezična knjiga Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji = Le tradizioni musicali degli sloveni in Italia, Merkujev najpomembnejši doprinos slovenski in italijanski etnomuzikologiji.1 V dvanajstem zvezku Muzikološkega zbornika pa je na pobudo Dragotina Cvetka izšel članek z naslovom »Identiteta in otroštvo Marija Kogoja«, v katerem je Merkù na podlagi uradnih listin orisal težke življenjske razmere Kogojeve družine v Trstu.2 Tako ljudska pesem kot poglobljeno raziskovanje življenja in dela Marija oziroma Julija Kogoja sta korenito vplivala na oblikovanje Merkujevega sloga, kar se posredno odraža tudi v njegovi operi. Kljub navedenim okoliščinam je bilo o Kačjem pastirju malo napisanega. Edini muzikološki prispevek sega v leto 1983, ko je Pierluigi Petrobelli napisal krajšo analizo opere v italijanskem jeziku in jo objavil v Muzikološkem zborniku.3 Analiza ne sega dlje od skladateljevih splošnih izjav in zato ne nudi globljega vpogleda v operno strukturo; pomemben doprinos je le omemba tistih italijanskih skladateljev (Claudio Monteverdi, Giuseppe Verdi, Luigi Dallapic cola), ki so vplivali na zasnovo Merkujeve opere. Preostala literatura, ki se 1

Pavle Merkù, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji: Zbrano v letih 1965–1974 = Le tradizioni popolari degli sloveni in Italia: Raccolte negli anni 1965–1974 (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1976).

Pavle Merkù, »Identiteta in otroštvo Marija Kogoja«, Muzikološki zbornik 12 (1976), str. 50–66. Prim. korespondenco med Dragotinom Cvetkom in Pavletom Merkujem v obdobju med 25. febr. 1975 in 15. febr. 1977 v: Pavle Merkù, »Kronika: Korespondenca: Pisma« (NUK, Glasbena zbirka, Ljubljana).

Pierluigi Petrobelli, »La Libellula di Pavle Merkù«, Muzikološki zbornik 19 (1983), str. 83–92.

Kacji_pastir_FINAL.indd 5

6.12.2018 9:32:27

Sara Zupančič

neposredno dotika Kačjega pastirja, se omejuje na priložnostne intervjuje in ocene ob italijanski praizvedbi v Trstu (19. novembra 1976), ob slovenski praizvedbi v Mariboru (27. novembra 1985) in ob gostovanju mariborske Opere v Ljubljani (27. februarja 1986). Oblikovanje prej magistrskega dela in sedaj samostojne monografije zato sloni predvsem na analizi opere, ki sem jo pregledala in prediskutirala s svojim mentorjem, prof. Fabiom Niederjem, in na branju Merkujeve korespondence s Primožem Ramovšem v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.4 Šele med predelovanjem magistrskega dela sem dobila priložnost, da s prijazno pomočjo Jasne Merkù svoje ugotovitve dopolnim na podlagi skladateljevega osebnega arhiva. Danes to obsežno in izredno dragoceno gradivo hrani Mestni gledališki muzej Carla Schmidla v Trstu.5 Izbiro tržaškega skladatelja Fabia Niederja kot mentorja je narekovalo predvsem dejstvo, da je pri italijanski praizvedbi Kačjega pastirja sodeloval kot pianist. Na Merkujevo prošnjo je namreč posnel klavirski izvleček na trak in s tem olajšal delo režiserju Giorgiu Pressburgerju. To je bila pravzaprav prva priložnost, da se je takratni študent kompozicije in klavirja osebno seznanil s skladateljem, čigar delo je občudoval.6 Kasneje sta skladatelja poglobila svoje znanstvo na prijateljski in profesionalni ravni, zato je bil Nieder dragocen vir informacij tudi glede širšega Merkujevega opusa in njegovega življenja.7 Merkujevi prvi stiki s slovenskim skladateljem Primožem Ramovšem (1921– 1999) segajo v pozna štirideseta leta prejšnjega stoletja, ko je Pavle Merkù študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani: baje ga je ravno profesor Fran Ramovš napotil k svojemu sinu.8 Srečanje med nadebudnima skladateljema s skupnimi zanimanji se je spremenilo v trdno in dolgotrajno prijateljstvo, 4

Primož Ramovš, »Kronika: Korespondenca: Ramovš–Merkù« (NUK, Glasbena zbirka, Ljubljana).

Pavle Merkù, »Fondo Pavle Merkù« (Civico Museo Teatrale Carlo Schmidl, Trst). Ko sem oktobra in novembra 2017 znova pregledovala Merkujevo glasbeno zapuščino, se je ta že nahajala v tržaškem glasbenem arhivu, vendar še ni bila katalogizirana. Omenjeno ali citirano gradivo zato navajam s splošnejšo oznako.

»Opero smo že posneli na trak (igral je Fabio Nieder, mlad skladatelj in pianist, Repinijev učenec; pel pa sem vse sam. Si predstavljaš, kako je mučno poslušati?); no: opera traja 70' (40' + 30').« Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 9. jul. 1976, v: Ramovš, »Kronika«, nav. m. Prim. Fabio Nieder, »Prvo srečanje s Pavletom Merkujem«, prev. Simona Slokar, Primorski dnevnik, 27. sept. 1987, str. 12; Pavle Merkù (1927– 2014) in memoriam, ur. Patrizia Vascotto, prev. Roberto Dedenaro, Marko Kravos in Patrizia Vascotto (Trst: Gruppo 85 = Skupina 85, 2015), str. 16–17.

Prim. Merkù, pisma Ramovšu, 20. avg. 1985, 26. in 27. avg. 1986, 5. dec. 1988, v: Ramovš, »Kronika«.

Pavle Merkù je januarja 1999 napisal ganljiv članek za revijo Mladika v spomin na pokojnega prijatelja. Med drugim je omenil, da ju je vezalo 51 let dolgo prijateljstvo, torej najkasneje od leta 1948, ko je bil Merkù še študent na ljubljanski univerzi in se je komaj začel predstavljati v javnosti s svojimi skladbami. Prim. Pavle Merkù, »Slovo od Primoža Ramovša«, Mladika 43, 1 (1999), str. 19; Merkù, pismo Ramovšu, 18. jul. 1987, v: Ramovš, »Kronika«.

Kacji_pastir_FINAL.indd 6

6.12.2018 9:32:27

Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

ki ga je prekinila Ramovševa smrt. Njuna korespondenca temelji na pogosti izmenjavi informacij zasebnega in glasbenega značaja, ki je redno in neprekinjeno potekala skoraj petdeset let, in to kljub geopolitičnim oviram zaradi železne zavese med Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem, kasneje Italijo.9 Ohranjena pisma so zato neprecenljiv primarni vir o življenju in delu teh dveh slovenskih glasbenikov. V njih poleg družinske kronike zasledimo vtise o glasbenih in drugih kulturnih dogodkih v Ljubljani, Trstu in drugod, kamor sta Merkù in Ramovš zahajala iz službenih ali drugih razlogov. Zasebna pisma dopolnjujejo poročila o nastajanju novih skladb: v primeru opere Kačji pastir lahko kronološko sledimo njeni genezi med letoma 1975 in 1976. Poleg teh so še izredno zanimiva Merkujeva t. i. glasbena pisma, v katerih obravnava svoje kompozicijske probleme, obenem pa nudi luciden in kritičen vpogled v svoja glasbenoestetska razmišljanja ter prepričanja.10 Skupaj s pismi so potovali tudi Merkujevi spisi o slovenski sodobni in ljudski glasbi, partiture in literarne, glasbene in jezikoslovne publikacije, ki so bile na razpolago samo na eni strani meje: številni naslovi prebranih knjig ali poslušanih skladb pričajo o glasbeni in splošni kulturi obeh dopisovalcev. Seveda so v polstoletni korespondenci prisotne nekatere vrzeli, ki jih povzročajo manjkajoča pisma (ta so s časom nadomestili telefonski pogovori) ali razumljivo dejstvo, da skladatelja nista podrobneje obravnavala nekaterih že znanih podatkov (sem spadajo namigi na skupne znance ali osebne pogovore). Te vrzeli vsaj v glavnih obrisih zapolnjuje Merkujeva avtobiografija v italijanskem jeziku iz leta 2012.11 Ker avtobiografsko besedilo še ni bilo oblikovano za objavo, sem se izognila neposrednemu citiranju in sem zbrane informacije raje povzela ter jih dopolnila s citati iz Merkujevih spisov ali intervjujev. 9

Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je gradivo pridobila kot dar družine Ramovš (11. marca 1999) in Pavleta Merkuja (19. aprila 1999). Prvo ohranjeno pismo je napisal Primož Ramovš in nosi datum 24. november 1951: začetek dopisovanja verjetno sega v starejši čas, saj Ramovš omenja prejeta Merkujeva pisma. Zadnji pismeni stik je bil 8. septembra 1998, ko je Ramovš poročal o svojih zdravstvenih težavah. Od začetnih spoštljivih nazivov (»Dragi gospod kolega!«) in vikanja sta po dveh letih prešla na bolj domač pogovor s tikanjem (prim. Ramovševo pismo Merkuju z dne 5. avgusta 1953). V to obdobje sega Merkujevo posvetilo prvega stavka (»Largo«) iz Dveh glasbenih vezil za klavir (1952–53), nekaj let kasneje pa so to čezmejno prijateljstvo še dodatno potrdile skladbe, kot so Merkujeve Variacije na temo Primoža Ramovša za oboo in klavir iz leta 1955 (tem se kot pendant pridružuje Ramovševa skladba Ricercare na temo Pavla Merkuja za oboo in klavir, 1957) in prvo vezilo iz klavirske zbirke Phyllobolia (1963). Prim. Borut Loparnik, Biti skladatelj: Pogovori s Primožem Ramovšem (Ljubljana: Slovenska matica, 1984), str. 260; Pavle Merkù, Catalogo delle opere = Katalog skladb = Systematisches Werkverzeichnis (Adliswil: Pizzicato Verlag Helvetia, 2007), str. 12, 15; Pavle Merkù, Pajčevina in kruh (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987), str. 142–143, 146; Ramovš, »Kronika«.

10 Glasbeni pismi sta na primer tisti z dne 25. marca 1955, ko se je Merkù prvič spopadal s problemi opernega komponiranja, in 26. julija 1958, kjer je izluščil svoje poglede na glasbeni ekspresionizem. Prim. Ramovš, »Kronika«. 11 Pavle Merkù, »Autobiografia« (Trst: P. Merkù, 2012).

Kacji_pastir_FINAL.indd 7

6.12.2018 9:32:27

Sara Zupančič

Monografija je strukturirana tako, da se po splošni obravnavi Merkujeve glasbe postopoma osredotoča na opero Kačji pastir. V prvem poglavju sem skušala izoblikovati strnjen in še zdaleč ne popoln pregled skladateljevega razvoja do leta 1976, torej do nastanka opere in še nekoliko dlje. Sledi posebno poglavje o slovenski pesnici in avtorici libreta Svetlani Makarovič, v katero sem vključila tudi Merkujeve skladbe, ki so nastale na podlagi njenih verzov. Prvi, nekoliko splošnejši del monografije dopolnjuje pregled Merkujevih poskusov na glasbeno-scenskem področju v tretjem poglavju, ki obsega še opis okoliščin nastanka Kačjega pastirja in njegovo glasbeno recepcijo. Jedro monografije pa je seveda analiza opere. Ker se »besede s svojo semantičnostjo [...] kaj slabo prilegajo glasbi, v kateri je vsako dogajanje izrazito asemantično«,12 kot je opozarjal Pavle Merkù, sem se v četrtem poglavju izognila nevarnim čerem z opisom uporabljenih tehnik, vplivov in glasbenih karakterizacij. Opise ponazarjajo notni primeri, ki sem jih z dovoljenjem milanske glasbene založbe Sonzogno prepisala iz heliografske kopije partiture Kačjega pastirja v lasti Fabia Niederja, pri tem pa obdržala Merkujevo italijansko glasbeno izrazoslovje.13 Nekateri primeri so zaradi lažje preglednosti prepisani iz klavirskega izvlečka, ki je pri založbi Sonzogno izšel leta 1976,14 in so zato posebej označeni. Monografija obsega tudi izpisane notne primere iz tistih Merkujevih del, ki kažejo sorodne postopke ali celo neposredno citirajo Kačjega pastirja. Za lažje dojemanje operne strukture najdete v prilogi njen shematizirani prikaz z navajanjem motivov, citatov in vplivov. Na tem mestu velja poudariti, da se muzikološka strokovna analiza in osebna interpretacija ne moreta izogniti izvirnim idejam ter namenom, ki jih skladatelj razvija in uresničuje pri svojem delu. Zato sem na koncu monografije dodala še Merkujev osnutek analize Kačjega pastirja z režijskimi napotki: kratki, a pomembni spis v slovenščini danes hrani Mestni gledališki muzej Carla Schmidla.15

12 Pavle Merkù, Poslušam (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983), str. 10. 13 Pavle Merkù, »Kačji pastir: Opera v dveh dejanjih na libreto Svetlane Makarovič«, part. (Trst: P. Merkù, 1976). 14 Pavle Merkù, Kačji pastir: opera v dveh dejanjih = La Libellula: opera in due atti, kl. izvl. (Milano: Casa Musicale Sonzogno di Piero Ostali, 1976). 15 Gl. »Kačji pastir: osnutek analize za režijo«, v: Merkù, »Fondo Pavle Merkù«, nav. m.

Kacji_pastir_FINAL.indd 8

6.12.2018 9:32:27

Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

1 Razvoj Merkujevega sloga do leta 1976

Definirati glasbeni slog tržaškega skladatelja Pavleta Merkuja, pa čeprav samo do polovice njegove ustvarjalne dobe, je kompleksno početje. Skoraj šestdeset let dolga skladateljska pot se namreč vije med številnimi in raznovrstnimi vplivi, ki so jih sprožile ne samo radovednost, ampak tudi dolgoletna publicistična dejavnost za slovenski in italijanski tisk ter zaposlitev na Radiu Trst A (1965–87). Merkù je izčrpni seznam svojih muzikoloških in etnomuzikoloških spisov objavil v odseku »Popis del«, ki ga najdemo v knjigi Pajčevina in kruh.16 Iz njega razberemo, da se je z glasbeno kritiko in priložnostnimi članki o glasbi ukvarjal od leta 1952, ko je prvič nastopil profesorsko službo v Trstu (prej je poučeval v Ljubljani in v Dolini pri Trstu). V strokovnih publikacijah je objavljal od sedemdesetih let dalje, ko se je posvetil raziskovanju ljudske glasbe in lika tržaškega skladatelja Marija Kogoja.17 Čeprav se popis poljudnih in znanstvenih prispevkov ustavi leta 1987, lahko na podlagi kasneje objavljenih člankov (nekatere naslove naštevam v seznamu virov in literature na koncu monografije) ugotovimo, da se je Merkujevo pisanje o glasbi nadaljevalo tudi po upokojitvi na radiu. Široka paleta njegovega glasbenega okusa je segala od renesanse do priljubljenega Georgea Gershwina,18 plula pa je tudi med čermi neoklasicizma, druge dunajske šole,19 Darmstadta, ameriške in poljske glasbene avantgarde20 ter ljudske pesmi. Vse omenjene smernice so Merkuju nudile povod za razmišljanje in tehtno preudarjanje glasbenega razvoja v 20. stoletju.21 Pavle Merkù danes slovi kot izrazito vokalni skladatelj: svojo ustvarjalno pot je celo začel in zaključil z zborovsko skladbo, saj je Pesem s Krasa za mešani zbor na literarni predlogi Srečka Kosovela nastala leta 1947, Il silenzio za dvoglasni otroški zbor in flavto na besedilo desetletne Eleonore Da Ros pa je preroško sklenil njegovo glasbeno ustvarjanje leta 2004.22 Merkù je že marca 1976 v 16 Merkù, Pajčevina in kruh, str. 157–169. 17 Prim. Martin Jevnikar, »Merkù Pavle«, v: Primorski slovenski biografski leksikon, ur. Martin Jevnikar, 2. zv. (Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982–1985), str. 406–408; Merkù, »Autobiografia«, str. 23–24; Lida Turk, Glas v ... etru (Trst: Deželni sedež RAI za Furlanijo - Julijsko krajino, 1991), str. 208–209. 18 Prim. Pavle Merkù, »George Gershwin: Ob dvajsetletnici smrti (11. julij 1937)«, Naša sodobnost 5, 8–9 (1957), str. 789–792. 19 Prim. Pavle Merkù, »Dodekafonija (Vprašanja o govorici in o obliki v sodobni glasbi)«, Naša sodobnost 9, 10 (1961), str. 865–876. 20 Prim. Pavle Merkù, »Misli o novi glasbi (Po letošnjem zagrebškem bienalu)«, Sodobnost 11, 8–9 (1963), str. 812–816. 21 Prim. Merkujeva razmišljanja o slovenskih in tujih skladateljih v: Merkù, Poslušam, str. 7–59. 22 Prim. Merkù, Catalogo, str. 28, 33; in Pajčevina in kruh, str. 141.

Kacji_pastir_FINAL.indd 9

6.12.2018 9:32:27

Sara Zupančič

pogovoru o svoji nastajajoči operi Kačji pastir za tednik Il Meridiano di Trie ste priznal, da nima čisto simfonične skladbe, in v isti sapi poudaril, da preko 90 njegovih del (oz. dve tretjini takratnega opusa) temelji na vokalni glasbi, v katero ni prišteval samo pogosto izvajanih zborovskih skladb, ampak tudi samospeve, kantate, priredbe ljudskih pesmi in druga vokalno-instrumentalna dela.23 Skladatelj sam si ni znal razlagati svoje globoke navezanosti na vokalno glasbo, saj je kot violinist izhajal iz instrumentalne prakse: svoje zanimanje za glas, to primarno človeško glasbilo, je pripisoval tetama po materini strani, ki sta mu že pred drugo svetovno vojno kot odlični in izobraženi glasbenici preigravali Schubertove, Schumannove in Wolfove samospeve. Nagnjenost do vokalne glasbe naj bi torej vzniknila že pred študijem kompozicije, pri tem pa ne moremo prezreti dejstva, da je tudi slavistični študij na Univerzi v Ljubljani (1946–50) pripomogel k branju in dobremu poznavanju pesniških besedil, ki jih je kot skladatelj prevajal v tone. Kakor ne moremo ločiti Merkuja skladatelja od Merkuja glasbenega publicista, tako se tudi ne moremo izogniti Merkuju slavistu in jezikoslovcu, saj je njegova glasba odraz dolgoletne ljubezni do jezikov in književnosti, predvsem poezije.24 Merkù je bil jezikovno in literarno najgloblje navezan na Srečka Kosovela, Carla Betocchija, Svetlano Makarovič in Roberta Piuminija: prvi trije so mu nudili pesniško podlago, na kateri se je glasbeno spopadal s tematikami bivanjske stiske, staranja in smrti, medtem ko Piuminijeve pesmi odsevajo iskanje sonca, veselja in miru v zadnjih letih glasbenega ustvarjanja. Slovenščina in italijanščina pa vendarle nista edina jezika, v katerih je Merkù iskal izraznost in muzikalnost oziroma ritmične, melodične in barvne odtenke. V njegovem glasbenem opusu najdemo tudi grške in latinske tekste (Sapfo, Alkuin, liturgična besedila), ki so ostanek njegovega klasičnega študija, angleščino Williama Shakespeara, nemščino Bertolta Brechta, furlanščino Luciana Morandinija in Leonarda Zanierja, sardščino Ottona Baccaredde, tržaščino Claudia Grisancicha in razna narečja iz slovenskega ali italijanskega ljudskega izročila. Zvest svojemu prepričanju, da »jezik je tudi glasba«,25 je tako v svojem vokalnem opusu združil glasbeni in jezikoslovni del svoje osebnosti. Vseeno pa vokalna glasba ne nudi celovite slike: Merkù se je glasbeno rodil kot violinist, zato lahko tudi v instrumentalnih delih opazujemo njegov slogovni razvoj in odkrivamo vplive drugih skladateljev.26 23 Prim. [Giorgio Cesare,] »la libellula di mercù«, Il Meridiano di Trieste, 18. mar. 1976, str. 8. 24 Prim. Merkujev odnos do slovenskega jezika, književnosti in kulture v: Merkù, Poslušam, str. 75–122. 25 Merkù, Pajčevina in kruh, str. 95. 26 Prim. Arnaldo Bressan, »'Una scelta cosciente e responsabile': Pavle Merku«, Uomini e libri 115 (1987), str. 22; Lučka Čehovin, »Bomo sposobni postavljati splošne vrednote nad osebne tesni?«, Kras 50 (2002), str. 26–27, 31; Roberto Dedenaro, »Pavle Merkù, parole e musica per una Trieste senza divisioni«, Il Piccolo, 10. jul. 2007, str. 11; Jevnikar, »Merkù Pavle«, str. 406; Branka Kljun, »Pavle Merku«, Glasbena mladina 11, 5 (1981), str. 12–13; Merkù, »Autobiografia«, str. 6–7, 13–14, 21–23, 34–36; Pavle Merkù, »Vivere

Kacji_pastir_FINAL.indd 10

6.12.2018 9:32:27

Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

1.1 Neoklasicistični začetki Dragocene informacije o Merkujevi glasbeni izobrazbi nam posreduje skladatelj v svojih avtobiografskih spisih27 in v korespondenci s Primožem Ramovšem. Iz teh primarnih virov izvemo, da so prvi Merkujevi spomini vezani na komorno glasbo. Njegovi starši so namreč igrali v domačem klavirskem triu in vsak teden organizirali komorne večere, ki se jih je Merkù sprva udeleževal kot poslušalec, nato pa je še sam pristopil k skupnemu muziciranju. Ta srečanja so bila zanj pomemben glasbeni pouk, saj so mu omogočila dobro poznavanje glasbenega repertoarja, ki je segal od dunajske klasike do pozne romantike. Te prve glasbene vtise je obogatil s študijem violine, najprej z očetom Josipom Merkujem (1931–38), nato pa ga je učil priznani violinist Cesare Barison (1938–43). S pomočjo svojega instrumenta je odkrival baročno instrumentalno glasbo (še posebno italijansko violinistično šolo), ki jo je skladatelj v naslednjih letih vedno cenil, v nasprotju z dolgoveznostjo Ludwiga van Beethovna in predstavnikov glasbene romantike.28 Otroške glasbene izkušnje so očitno pustile globoko sled v Merkujevem ustvarjanju. Okrog leta 1950 so se kristalizirale v neobjavljenem klavirskem triu, ki je bil »sad dvojne ljubezni: do komorne glasbe (spomin na mladostno domače muziciranje) in do italijanskih baročnih mojstrov«.29 Kasneje je petstavčni trio raje predelal v Baročno uverturo za dvojni godalni orkester, klavir in tolkala (1958), vendar ta komorna skladba in številne druge izdajajo njegovo nagnjenost do manjših zasedb. Že površni pregled Merkujevega instrumentalnega opusa namreč razkrije zajeten korpus komornih in solističnih del, medtem ko je skladatelj la Morte« (Trst: P. Merkù, 1989), str. 4–26; Luciano Morandini, »Quel far musica nella Mitteleuropa«, Messaggero Veneto, 11. febr. 1994, str. 11; Stefania Amisano, »Per i sensi profondi: Scelte poetiche e poetiche musicali in Pavle Merkù«, v: Lungo il Novecento: La musica a Trieste e le interconnessioni tra le arti, Festschrift in onore del centenario della fondazione del Conservatorio Giuseppe Tartini di Trieste 1903–2003, ur. Maria Girardi (Venezia: Marsilio Editori, 2003), str. 329–336. 27 Gl. Merkù, »Autobiografia«, str. 1, 6, 15, 17–18, 32–33; in Poslušam, str. 22–29. Podatke dopolnjuje Jevnikar, »Merkù Pavle«, str. 406. 28 Prim. Merkù, »Autobiografia«, str. 36; Merkù, pismi Ramovšu, 12. in 24. sept. 1955, v: Ramovš, »Kronika«. Pavle Merkù je drugo romantično generacijo, v katero je uvrščal Johannesa Brahmsa, Antona Brucknerja, Richarda Wagnerja, Petra Iljiča Čajkovskega, Nikolaja Rimskega Korsakova in druge, označil za Nietzschejevo filozofijo v glasbi, saj je privedla »do skrajnih konsekvenc težnjo k nenavadno razviti obliki in (instrumentaciji) orkestraciji«. Podobne občutke je gojil do glasbe Ludwiga van Beethovna, cenil pa je prvo romantično generacijo, kamor spadajo Franz Schubert, Robert Schumann, Frédéric Chopin in Felix Mendelssohn. V istem pismu nadaljuje: »Kar se tiče II rom. generacije, je nekaj redkih ljudi v njej, ki so znali biti malo bolj uravnovešeni. Ali vsaj kolikor toliko bolj uravnovešeni. Beri: Cesar [sic] Franck, Simfonija v d. Sicer naj živi barok! Nerad opredeljujem skladatelje v kategorije. Ali, če bi moral to storiti, bi stavil na najvišje mesto Bacha, Mozarta in Ravela. Od romantikov pa sta po mojem najgenialnejša Schumann in Musorgskij. Ne zamenjam Borisa in Slike za celega Beethovna, za celo romantiko! Kar se baroka tiče, ga obožujem: Monteverdi, Corelli, Vivaldi, Viotti, Tartini, Nardini, Veracini, Geminiani, Sammartini, Borghi, Locatelli, Scarlatti, Rameau, Bach, Haendel, Couperin itd itd.« Merkù, pismo Ramovšu, 24. sept. 1955, v: Ramovš, »Kronika«. 29 Andrej Rijavec, Slovenska glasbena dela (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979), str. 181.

Kacji_pastir_FINAL.indd 11

6.12.2018 9:32:27

Sara Zupančič

manj pozornosti namenil simfonični glasbi, saj je tudi v tem primeru raje pisal za komorne ali godalne orkestre.30 Leto 1943 predstavlja pomembno ločnico v Merkujevem življenju: oktobra tistega leta je skladateljeva mati nepričakovano umrla, domače muziciranje je prenehalo, Merkù pa je zaradi vnetja rebrne mrene oziroma plevritisa, ki ga je pestil enajst mesecev, moral prekiniti s študijem violine. Ljubezen do glasbe je kljub temu ostala. Bodoči skladatelj je bil že podkovan v komorni, simfonični in operni glasbi od renesanse do praga 20. stoletja, proti koncu druge svetovne vojne pa je začel odkrivati še sodobno glasbo. Življenjske travme in vojne grozote so namreč v njem vzbudile vzgib, da bi se približal komponistom svojega časa, saj je z njihovo pomočjo bolje dojemal napeto ozračje okoli sebe. Spoznavanje prej neznanih del mu je sprva omogočil radio London (vredno omembe je Merkujevo podoživljeno poslušanje klavirskega izvlečka Sedme simfonije Dmitrija Šostakoviča),31 po vojni pa je v Trstu in drugje začel obiskovati koncerte, na katerih je poslušal dela skladateljev 20. stoletja, kot so Igor Stravinski, Béla Bartók, Paul Hindemith, Sergej Prokofjev, Leoš Janáček, Zoltán Kodály, Heitor Villa-Lobos in drugi. Tudi z branjem knjig, ki jih občasno omenja v svojih pismih Primožu Ramovšu, in s pisanjem glasbenih kritik si je postopoma ustvarjal lastni pogled na glasbo.32 Osebne in vojne stiske so v Merkuju porodile tudi potrebo po študiju kompozicije, da bi še sam prevajal »prihodnost v glasbo, ki bi bila te prihodnosti zrcalo in priča«.33 Skladanja se je lotil kot samouk leta 1944 in že naslednje 30 Prim. Merkù, Catalogo, str. 9–17. 31 Prim. Merkù, Poslušam, str. 23–24. 32 Gl. naslednje odlomke iz Merkujevih pisem (12. sept. 1955, 18. sept. in 17. okt. 1956, 25. jul. 1957) v: Ramovš, »Kronika«: »Naročil sem knjigo o Béli Bartòku [sic] (Atlantis Musikbuecherei) in jo že imam v knjižnici. Zdaj prebiram Schoenberga. Danes sem dobil dve deli, ki sem ju naročil pred kratkim: Paul Hindemith: Unterweisung im Tonsatz (Theoretischer teil [sic] und Uebungsbuch fuer den Zweistimmigen [sic] Satz) in Paul Hindemith: III klavirska Sonata (1936) Poročal Ti bom o teh dveh delih, ko si ju bom pregledal.« »Kupil sem si čudovito knjigo in sicer zbirko esejev Modernità e tradizione nella musica contemporanea, delo romunskega skladatelja Romana Vlada, ki stalno živi v Rimu (rojen 1919). Poznam nekaj njegovih skladb in jih cenim. Eseji so najboljša stvar, ki sem jo kdajkoli bral o glasbi. Pridno in kar z andahtjo jih prebiram in študiram. Naročil sem se na Rassegna musicale italiana.« »O Vladovi knjigi Ti ne bom ponavljal hvale, Rassegna je najboljša in najresnejša italijanska glasbena revija. Sodelujejo Massimo Mila, Vlad in sploh najodličnejši italijanski muzikologi pa še mnogo tujih. Urejuje jo Guido Gatti. Do sodobne glasbe ima Revija resno sodobno stališče Jaz sem naročen tudi na Ricordiana, ki Ti je pa ne svetujem.« »Odkril sem Busonija! Namreč v Benetkah sem slišal njegovo Berceuse élégiaque. Kar strmel sem. Nato sem si nabavil njegove spise: končno najdem – črno na belem – vse to, kar sam mislim o Beethovnu Brahmsu Debussyju pa tudi o Mozartu itd. Kakšen mož, pa kako jasno je videl naprej. Leta 1912 ti je krasno opisal zvočni učinek elektronske glasbe! Kar se ne morem načuditi njegovi bistrovidnosti in globini. Kar dodobra ga bo treba preštudirati.« 33 Merkù, Poslušam, str. 24.

Kacji_pastir_FINAL.indd 12

6.12.2018 9:32:27

Kačji pastir – La Libellula: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

leto začel zasebno študirati harmonijo, kontrapunkt, glasbeno oblikoslovje in kompozicijo pri slovenskem skladatelju Ivanu Grbcu (1889–1966) iz Trsta. Kot lahko razberemo iz Merkujevih spominov, je Grbčeva metoda poučevanja temeljila na analizi, še posebno del Johanna Sebastiana Bacha in Ludwiga van Beethovna. Zato so prve Merkujeve stvaritve le epigonski poskusi, ki izhajajo predvsem iz pozne romantike.34 Značilna kompozicija tega obdobja je klavirska Balada (1949): naslov, nekoliko patetični podnaslov »Moja bieda (Chopin)« in klavirski slog so očiten poklon Frédéricu Chopinu, vendar se tonalna nestabilnost skladbe s pogostimi odmiki, alteracijami in gosto kromatiko bolj navezuje na Richarda Wagnerja. Klavir se večkrat poigrava s Tristanovim akordom in ga v taktu 25 celo bežno citira (gl. notni primer 1). Takšna neposredna navezava ni naključna, saj ne gre za osamljen primer v Merkujevem opusu. Skoraj štirideset let kasneje je skladatelj med komponiranjem svojega tretjega godalnega kvarteta, ki ga je zasnoval v duhu Roberta Schumanna,35 pisal Primožu Ramovšu: Vendar me je prav te dni pičila hudo razdražena osa (nekaterniki ji pravijo navdih) in sem si znašel v glavi hudo zrelo idejo in sem jo seveda takoj vrgel na papir: QUARTETTO N. 3 »ROMANTICO«. Seveda je govorica zelo protiromantična, čemu torej naslov? Ker so prisotni tile elementi: nenehne pospešitve in umiritve v tempu; povsem prosta gradnja v smislu »fantazije«; citat, v začetnem mottu (prvi štirje takti), Tristanovega akorda. Dovolj, da je naslov upravičen. In če zveni poleg tega naslov dvoumno, se tega le veselim.36

Notni primer 1: Pavle Merkù, Balada za klavir op. 4 (t. 25–26) 34 Prim. Jevnikar, »Merkù Pavle«, str. 406; Ivan Klemenčič, Slovenski skladatelji akademiki = Slovenian composers academicians, jubilejni zbornik (I. zvezek) s tremi zgoščenkami ob 65-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ur. Lojze Lebič, prev. Mateo Zore in Marina Horak (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2003), str. 135; Massimo Tognolli, »Amo l'umanità ma odio la gente«, Il Meridiano di Trieste, 22. okt. 1987, str. 21; Pavle Merkù, »Jan [sic] Grbec: compositore, educatore, saggista«, v: Lungo il Novecento, nav. d., str. 141, 143. 35 Gl. skladateljev komentar z naslovom »Pavle Merkù: Quartetto N° 3 'Romantico' (1987)« v: Merkù, »Fondo Pavle Merkù«. 36 Merkù, pismo Ramovšu, 12. mar. 1987, v: Ramovš, »Kronika«.

Kacji_pastir_FINAL.indd 13

6.12.2018 9:32:27

ISBN 978-961-06-0137-1

9 789610 601371

Glasbena vecjezicnost opere Pavleta Merkuja ^ ^

Kacji_pastir_naslovka_2.indd 1

ISBN 978-961-06-0137-1

(Pavle Merkù v pogovoru z avtorico 16. januarja 2014)

KAČJI PASTIR – LA LIBELLULA: Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja

»Glasba je zame govorica, ki vse zmore, več kakor besede, ki včasih zavajajo.«

KACJI PASTIR – LA LIBELLULA

Sara Zupancic

27. 11. 2018 08:49:37

Kačji pastir – La Libellula. Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja