Valentin Kalan Različne fundacije so mu omogočile študijsko bivanje na univerzah na Dunaju, v Münchnu, Tübingenu in Atenah. Raziskovalno se ukvarja z grško filozofijo (predsokratiki, Platon, Aristotel, Plotin), z grško književnostjo (Tukidid,) s sodobno filozofijo (Nietzsche, Dilthey, Heidegger) in s politično filozofijo. S teh področij so tudi njegove filozofske monografije in prevodi. Je član več strokovnih društev: Slovensko filozofsko društvo, Fenomenološko društvo, Društvo za antične in humanistične študije; Hrvatsko filozofsko društvo, Martin-Heidegger-Gesellschaft, Gesellschaft für Antike Philosophie. Je član uredniškega odbora pri revijah Phainomena in Keria. Je dobitnik nagrade Sklada Borisa Kidriča (1983) in Velikega priznanja Filozofske fakultete (2003).
Hypocrisis_naslovka_FINAL.indd 1
ISBN 978-961-06-0093-0
ISBN 978-961-06-0093-0
9 789610 600930
Hypokrisis: Fenomenološka interpretacija Aristotelovih epohalnih del
Profesor dr. Valentin Kalan, rojen 12. februarja 1943 na Jami pri Mavčičah na Sorškem polju, je v letih 1961–66 je študiral filozofijo in svetovno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v letih 1966–70 poučeval filozofijo, sociologijo in umetnostno vzgojo na gimnaziji (Idrija, Kamnik) in 1969 opravil strokovni izpit za naziv profesor filozofije. 1970 je postal pripravnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete za področje antične grške filozofije in filozofije srednjega veka, ki je ostalo vakantno po odhodu Alme Sodnik. Na podlagi disertacije o Aristotelovem Organonu in Metafiziki je bil 1977 izvoljen za docenta za zgodovino filozofije (od vključno antike do renesanse) in bil imenovan za vodjo katedre za zgodovino filozofije na Oddelku za filozofijo FF; redni profesor 1990. Na oddelku je bil štiri mandate predstojnik.
Valentin Kalan
HYPOKRISIS Fenomenološka interpretacija Aristotelovih epohalnih del
V naslovu te knjige je uporabljen grški zapis ὐπόκρισις, ker hipokrizija danes pomeni hinavščina, licemerstvo. Vse do Platona in Aristotela ὐπόκρισις pomeni razjasnjenje, tolmačenje, razlago, napoved, presojo, kar je blizu besedam hermenevtika in interpretacija. V Aristotelovi Retoriki in Poetiki pomeni umetnost gledališkega igralca, gledališko predstavo, govornikov nastop, deklamacijo, kar vključuje vse vrste rabe jezika. Tako je govor kot ὐπόκρισις izvorna raba jezika, kakor je vedno že odgovor na določeno situacijo v svetu – ὐποκρίνεσθαι pomeni tolmačiti, razlagati, pa tudi izrekati na vprašanje svojo sodbo, odgovarjati, odvračati. V tej knjigi je zbranih dvanajst spisov, ki – razen spisov o etiki in politiki – razjasnjujejo nekatera Aristotelova dela, ki pomenijo epoho v zgodovini filozofije: O duši, Metafizika, Fizika in O nastajanju in propadanju. (Izostati je morala razprava o Nikomahovi etiki.) V vseh sestavkih se avtor navezuje na Heideggra: od Biti in časa preko Gozdnih poti do poznejših objav. Njegovo premišljanje o epohah biti se zdi posebej artikulirano v razpravi Anaksimandrov izrek. Epohe svetovnega dogajanja so naznačene tudi v Kantovem govoru o »preroški zgodovini« človeškega rodu. Pogoj za premislek o epohalnem dogajanju resnice biti je dojetje resnice ἀ-λήθεια 'ne-skritosti'. Razprava Duša in tubit pojasnjuje, da za človečnost bivanja ni zadosti govoriti o človeku kot razumnem živem bitju, temveč moramo prevzeti končnost bivanja v svetu: to pa ni le menjava mnenja, temveč postajanje in dogajanje.
25.7.2018 14:37:38
Valentin Kalan
HYPOKRISIS FenomenoloĹĄka interpretacija Aristotelovih epohalnih del
Hypokrisis korekture FINAL.indd 1
26.7.2018 9:12:22
HYPOKRISIS Fenomenološka interpretacija Aristotelovih epohalnih del Avtor: Valentin Kalan Recenzenta: Dean Komel, Robert Petkovšek Lektorica: Tina Petrovič Tehnično urejanje: Jure Preglau Prelom: Aleš Cimprič
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. / To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca
Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2018 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2017. Raziskovalni program št. P6-0252 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1Aristoteles:165.62 KALAN, Valentin, 1943Hypokrisis : Fenomenološka interpretacija Aristotelovih epohalnih del / Valentin Kalan. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0093-0 295839488
Hypokrisis korekture FINAL.indd 2
26.7.2018 9:12:22
Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1. ODSEK: HEIDEGGER IN ARISTOTEL 1 Od »logike« in teorije resnice k dogajanju – ἀ-λήθεια-resnice (1996) . . 27 1.1
Faze Heideggrove recepcije Aristotela . . . . . . . . . . . . . . . . . 28
1.2
»Hegel in Grki« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
1.3
»Logika« in teorija resnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39
2 Duša (ψυχή) in tubit: Bit in čas kot mesto epohalne razločitve (1998) . . 55 2.1
Eksistencialna analitika in psihologija (Bit in čas, §10) . . . . . . . . 60
2.2
Eksistencialno-ontološki pojem psihičnih fenomenov . . . . . . . 63
2.3
Zaključujoča pripomba o duši in tubiti . . . . . . . . . . . . . . . . . 77
3 Aristotel, Metafizika, IX. knjiga – bit kot možnost in dejanskost (1999) . . 79 3.1
Bit kot možnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80
3.2
Bit kot dejanskost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87
2. ODSEK: METAFIZIKA 4 Uvod v Aristotelovo metafiziko (1999) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93 4.1
Ime metafizika in naslov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93
4.2 Knjige Metafizike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 4.3
Metafizika in pomeni bivajočega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 a) Ontologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 b) Metafizika: »četvernost« biti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 c) Bivajoče kot prisotnost in o kategorialnosti . . . . . . . . . . . 105
4.4
Aristotelova teologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107
4.5
Aristotelovo filozofiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111
4.6
O prevodu dveh besed: οὺσία in τὸ τί ἦν εἶναι . . . . . . . . . . 112
4.7
Tradicija aristotelizma, usoda metafizike in izročilo Metafizike . . 113
5 Aristotelova fizika (2004) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 5.1 Mesto Fizike med Aristotelovimi deli, zaris fizike in njena enotnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119
Hypokrisis korekture FINAL.indd 3
26.7.2018 9:12:22
5.2
Tematski sklopi Fizike s posebnim poudarkom na prvih štirih knjigah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123
5.3
Nekaj zaključujočih opomb k Fiziki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 140
6 Fenomenološke interpretacije Aristotelove kozmologije: Περὶ οὐρανοῦ, Περὶ γενέσεως καὶ φθορᾶς (2005) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 6.1
Physis in kosmos: fizika, metafizika, kozmologija . . . . . . . . . . 145
6.2
Svet in bog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153
6.3
Namesto zaključka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155
7 Uvod v knjigo O nastajanju in propadanju (2012) . . . . . . . . . . . 157 7.1
Pregled vsebine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157
7.2
Vsebinski poudarki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171
3. ODSEK: VIDI DUŠE, ETIKA, POLITIKA 8 Aristotelova psihologija (1993) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 8.1
Mesto spisa O duši v corpusu Aristotelovih del . . . . . . . . . . . 179
8.2
Vprašanje o duši kot vprašanje biti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181
8.3
Določitev biti duše . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182
8.4
Bit in bistvo zaznavanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187
8.5
Mišljenje in um kot prisotnost biti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 192
9 Aristotelova teorija volje in dejavnega uma (1995) . . . . . . . . . . 197 10 Duša in resnica: Aristotel o domišljiji – φαντασία (2001) . . . . . . . 207 10.1
Aristotel o domišljiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207
10.2
Duša in resnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 218
11 Antična etika in etika vrlin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223 12 Opomba k fenomenu političnega (1998) . . . . . . . . . . . . . . . . . 231 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 237 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 245 Beležka o dosedanjih objavah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253 Kratice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 259 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 275
Hypokrisis korekture FINAL.indd 4
26.7.2018 9:12:22
Predgovor Brez zgodovine filozofije tudi ni filozofije. Branko Bošnjak V knjigi je v treh odsekih zbranih dvanajst sestavkov in predavanj, ki so bili napisani v zadnjih petindvajsetih letih ob trojnem delu avtorja. Najprej so bila tu predavanja o grški filozofiji na oddelku za filozofijo, nato prevajanje del Aristotela in Heideg gra, sočasno pa še študij obeh avtorjev in odkrivanje te problematike na mednarodni znanstveni ravni. Izdajanje Heideggerjevih rokopisov v zbranih delih je prineslo novo, revolucionarno razumevanje Aristotela in tudi vloge, ki jo je imela grška fi lozofija kot metafizika v zahodnem izročilu. Z naslovom »Hypokrisis. Fenomeno loška interpretacija Aristotelovih epohalnih del« sem želel poudariti dvoje: pomen grške filozofije danes in pomen Heideggra kot največjega filozofa 20. stoletja. V predgovoru bom pojasnil naslov predložene knjige, zlasti besedi ὑπόκρισις in »epoha«, s katerima označujem svoj pristop k grški filozofiji in Heideggrov pristop k zgodovini metafizike. Kaj je ὑπόκρισις? Beseda izhaja iz glagolov ὑποκρίνω (aktiv), ki pomeni »nekoliko razločiti, odbrati, odločiti«, in ὑποκρίνεσθαι (medij), ki pomeni »odvrniti, odgovo riti komu, razložiti, pojasniti«. Opiral se bom na jezikovno gradivo v Priročnemu slovarju grškega jezika Franza Passowa. 1) Ὑποκρίνεσθαι se izvornem pomenu »odvrniti, pojasniti« uporablja za tiste, ki znajo razložiti prerokbe ali znamenja na nebu, pa tudi za tiste, ki jih vprašujejo o sanjah in znajo sanje razložiti. Tako v Iliadi razlagalec, ὑποκριτής, Pulidamas, razjasnjuje neko prikazen, ki naj bi bila božje znamenje, tako, da odsvetuje napad na ladje, in pravi: »Takole nekako bi pojasnil razlagalec, ki bi v prsih jasno prepoznaval prikazni in ki mu ljudstva zaupajo.« ὧδέ χ' ὑποκρίναιτο θεοπρόπος, ὅς σάφα θυμῷ εἰδείη τεράων καί οἱ πειθοίατο λαοί. (Il.12.228-229)
Toda Hektor ga ne posluša in začne se bitka za ladje. Drugačna je usoda nekega nasveta preročišča Telmesos, ki ga je opisal Herodot. Ko je bil lidijski kralj Krez sredi vojne s Perzijci, se je predmestje Sard nenadoma napolnilo s kačami, in konji, ki so tekali okrog, so pustili pašo in jih pozobali. Krez je poslal poslance k razlagalcem v Telmesos, ki so spoznali tole: »Kroisos naj v svoji deželi pri čakuje tujegovorečo vojsko, ko pa bo prišla, si bo domačine podvrgla, in razložili, da je
5
Hypokrisis korekture FINAL.indd 5
26.7.2018 9:12:22
kača otrok dežele, konj pa sovražnik in prišlek.« Toda Krez je šel v vojno s Perzijci, ne da bi čakal odgovor teh poslancev in kljub prejšnji prerokbi, da bo povzročil propad velike države. Njegov propad je povzročila njegova lastna velika napaka, saj je bil prvi Apolonov odgovor Krezu ta, da bo uničil veliko državo. Kroisos je to razumel kot napoved zmage nad Perzijci, ni pa pomislil, da se prerokba lahko nanaša tudi na nje govo lastno državo – ki je zaradi njegove izgubljene vojne propadla (Hdt. 1.78.91). To pomeni, da odgovor preročišča računa na premislek vprašujočega samega. 2. a) V atiščini ὑποκρίνεσθαι običajno pomeni »govoriti in odgovarjati na gle dališkem odru«; nato »prevzeti, prikazovati ali predstavljati vlogo katere od dialoških oseb, ki govori oziroma vpade z odgovorom«; torej »igrati vlogo«. V absolutni rabi pomeni »biti igralec«, »igrati na odru«. O pantomimah: »mi mično prikazovati, igrati«, npr. »igrati norost« ὑπ. μανίαν (Lukijan). b) Kadar se ὑποκρίνεσθαι rabi za govornika, pomeni »dopovedovati, pledirati«; o deklamatorjih in rapsodih »povedati, deklamirati, recitirati (recitirati tuje besede)«; o pisateljih in delih »prikazovati neko dramo«; končno tudi o opicah »pačiti se glede drugih, spakovati se, slepo posnemati«. c) Očitajoče: »iti se igralca, nastopati ali ravnati igralsko izrazito«. č) Metaforično: »hliniti (svetohliniti), privzemati in oponašata neki tuji videz ali govorico, pretvarjati se, delati se kot da«. ‘Υποκρίνω označuje delo predsednika sodišča, ki udeleženim strankam pojasni po tek sodne razprave. Samostalnik ὑπόκρισις,εως, ἡ ima naslednje pomene: 1. 2. 3.
Razjasnjenje, odgovor, zlasti razjasnjenja preročišča (Hdt. 1.90). Igralčeva umetnost, njegova igra, njegova vloga in njegovo predvajanje vloge, teatralna predstava, predstava pantomimov; predavanje govornika, njegov na stop in deklamacija (Aristotel). Napačna predstavitev neke osebe ali lastnosti, hinavstvo, pretvarjanje.
Pomen samostalnika ὑποκριτής, οῦ, ὀ, tudi ὑποκριτήρ, ῆρος, ὁ (redka oblika), opi sujejo latinski izrazi actor, histrio, interpres in pomeni nekoga, ki nekaj izpostavi in poudari. ‘Υποκριτής je torej: 1. 2.
Kdor razjasnjuje – tolmač, razlagalec, razlagalec sanj. Nastopajoči: a) rapsod, b) gledališki igralec, c) hinavec, Job 34.
Beseda je blizu besede προφήτης, vates, interpres (Ast, Ind. Plat.). Vlogo razlagalcev je pojasnjeval Platon v dialogu Timaj. Pri tem je mantiko pri kazal v okviru svojega razumevanja človeške narave. Demiurg je ustvaril celoten
6
Hypokrisis korekture FINAL.indd 6
26.7.2018 9:12:22
svet, uredil elemente sveta, sestavil svetovno dušo in ustvaril večne bogove, toda rojstvo smrtnega je naložil svojim potomcem (69c). Smrtno živo bitje sestavljajo nesmrtna duša, telo in smrtna duša. Mladi bogovi so vzeli nesmrtno počelo duše in ga nato obdali s smrtnim telesom, ki je njegov nosilec. Nato so vgradili v telo smrtni rod duše, ki je dvojen: ena vrsta ima v sebi občutja, ugodje in bolečino, strah in pogum, jezo in upanje, temu pa so primešali nerazumna čutno zaznavanje in ljubezen (70d). Nesmrtno počelo duše ima mesto v glavi. Od smrtne duše ima čustveni del, ki je boljši (70e5), svoje mesto v prsih. Želelni del duše je najprej želja po hrani in pijači, prehranjevanje pa je nujno za obstoj smrtnega bitja. Nahaja se med prepono in popkom in v celotnem tem prostoru zgradi nekakšne jasli (70e). Pri teh jaslih se stalno hrani in zganja kar najmanj hrupa in kričanja, tako pa omogoča vladajočemu delu, da se v miru posvetuje. Ta del ima komaj kaj zaznave govora, ni pa v njegovi naravi, da bi skrbel za to, o čem so govori (71a3–5). Za prostor tega dela duše je eden od bogov ustvaril jetra, da bi v njih čutni del duše začutil od razuma izha jajočo moč misli. In jetra lahko s svojimi podobami povzročajo strah in bolečino ali pa z nekakšnim nadihom ljubeznivosti iz razuma naslikajo nasprotne podobe, ki prinašajo mir ter »delu duše, ki je nastanjen okrog jeter, omogočajo vedrino in srečo« (70d1–2). Zato so naši stvarniki v jetra postavili preročišče, da bi tudi »slabo nas« (71d8–e1) dosegalo resnico. Navdahnjeno in resnično prerokovanje pa ni stvar našega razuma, temveč stvar božjega navdiha. Podobe, ki jih izrečeta preroški dar in božanski zanos, nato razlagalci presodijo, »na kakšen način in za koga so znak nekega dobrega ali zla v prihodnosti ali preteklosti ali sedanjosti« (71e8–72a2). Pre roški svečenik ali svečenica, dokler je v stanju božjega navdiha, nima naloge, da bi iz samega sebe sodil/la o prikazanem in izgovorjenem, temveč morajo biti to drugi, ki so razumni in poznajo samega sebe. Platon v Timaju navaja naslednji atenski zakon, ki ločuje preroške svečenike in razlagalce prerokb: »Od tod je zakon tudi vzpostavil skupnost razlagalcev za sodnike o od boga navdihnjenih prerokbah; te nekateri imenujejo vidce, ker sploh ne vedo, da so ti razlagalci govorice in prikazanja polnih ugank, in v niče mer vedeži, in bi jih najbolj prav imenovali razlagalci prerokovanega.« (Ti. 32.72a6–b5)
V tem besedilu je Platon uporabil štiri besede: μάντις, προφήτης, κριτής, ὑποκριτής. Preroki izrekajo besede, ki jih presojajo razlagalci, razsodnik pa mora biti tisti, ki je za prerokbo prosil, oziroma je prosil za razlago lastnih sanj (Ti. 32.70d–72b). Prav na tej razliki gradi naša misel. Za ustrezno odgovarjanje je treba »jasno vedeti v srcu« (Hom. Iliada), kar je dano vedežem, modrim, prerokom in tudi filozofom. 7
Hypokrisis korekture FINAL.indd 7
26.7.2018 9:12:22
A to je dano vedeti vsakomur, kakor je govoril Herodot. V takih razlagah gre seve da za zelo usodne stvari, za katere pa je vendar odgovoren človek in ne bog, kakor pravi Herodot. Z besedo ὑπόκρισις sem se izognil morebitnemu naslovu »Dialog s Heideggrom«, kar bi bila napačna pretenzija. ‘Υπόκρισις tu je treba razumeti v pomenu glagola ὑποκρίνεσθαι »razlagati, tolmačiti, kazati, namigniti, razjasniti«, torej kot razlaga nje, tolmačenje, razjasnjenje nekega sporočila, ki ga ni lahko spraviti v obliko izjave ali sodbe. Prav tako je to besedo treba razumeti v pomenu glagola ὑποκρίνειν »ne koliko razločiti, odbrati, odločiti«, v grškem pravu pa pomeni »voditi uvodno pre iskavo«, ki je bila v kompetenci vrhovnih sodnikov. V naslovu je tedaj s ὑπόκρισις označeno, da imajo te razprave značaj začetnih in izhodiščnih razjasnjenj zadev ne tematike, nikakor pa niso odgovor kar tako. S tem skušam ustrezno opisati Heideggrovo fenomenološko interpretacijo grške filozofije. Pravzaprav je interpre tacija eden od mogočih latinskih prevodov za ta naslov. Na to interpretacijo sem reagiral v okoliščinah lastnega posredovanja antične grške filozofije na Filozofski fakulteti. ‘Υπόκρισις pomeni odgovor, ki je več od navadnega odgovora, čemur se grško reče ἀπὀκρισις. Takšen odgovor je odgovor na neko vprašanje. Medsebojni odnos vpraševanja in odgovorov je razgovor, pogovor, čemur rečemo tudi dialog. Toda te razprave niso dialog ne s Heideggrom ne z Aristotelom. ‘Υπόκρισις je, drugače od ἀπόκρισις, odgovor na neko sporočilo, ki ima karakter umetniškega sporočila ali tudi preroškega sporočila. Če vzamemo primer iz Tukidi dove zgodovine, ko je treba sredi nočne bitke, ko straža ustavi približujočo se pojavo, poznati geslo, da vojak preživi. Beseda, ki jo mora poznati, je drugi poganjek enega sporočila. Tako je ὑπόκρισις nekakšen rešilni odgovor, rešilni za naše življenje. Fe nomenološka interpretacija se osredotoči na Aristotela, ker je pri njem vprašanje biti in resnice »prvi pot radikalno postavljen in znotraj filozofskega raziskovanja Grkov prinesen do določene dovršitve«. Pri tem se mora interpretacija najprej prepustiti vodenju tradicije, pri čemer je Aristotel vodilna nit. Predloženi pristop je ὑπόκρισις, ker pričakuje, da se gre v interpretaciji iz nje ven k temu, kar ne stoji tu.1 Na podoben način Aristotel v Retoriki ὑποκρίνεσθαι določa kot odgovarjanje, ki je bistvo jezika, kajti jezik je način, kako človek išče pot spričo svoje vrženosti v svet. V naslovu knjige je ὑπόκρισις odgovarjanje na Heideggrovo fenomenološko inter pretacijo grške filozofije. Ta odgovor sem izoblikoval skozi filozofski študij in nato skozi izkustvo lastne univerzitetne pedagoške in raziskovalne dejavnosti. Na čem je gradil Heidegger? Na to vprašanje slovensko sprejemanje njegove misli ni bilo 1
Tu je citirano Heideggerjevo predavanje Tubit in bit resnice (po Aristotelu) (1923/24), v: Heidegger, 2016, ZD 81.1, 82–83.
8
Hypokrisis korekture FINAL.indd 8
26.7.2018 9:12:23
nikoli pozorno, temveč so/smo različni navdušenci kar tekmovali, kdo ga bo bolje in ustrezneje razumel. Ker smo pri tem izhajali iz čistih Heideggrovih tekstov, je marsikaj neizogibno postalo fraza. Ta verbalizem je posledica tega, da ljubljanska Filozofska fakulteta in izobraževalni ambient nista premogla pogojev, pod kakr šnimi je svoja premišljanja oblikoval Heidegger. Poleg tega je ostalo prezrto, da je Heidegger izoblikoval svojo lastno pedagogiko filozofije, ki jo lahko razberemo zlasti iz njegovih predavanj Fenomenološke interpretacije izbranih razprav Aristotela k ontologiji in logiki, ki jih je 2005 v Zbranih delih Martina Heideggra izdal Günther Neumann. Predavanja uvajata didaktično predopomba in predopažanje k aristotelskim interpretacijam, pri katerih izpostavljam zlasti naslednje točke:
• izdaje in prevodi Aristotelovih del: Bekkerjeva izdaja, kasnejše izdaje posameznih del v Bibliotheca Teubneriana: izdajatelji W. Christ. R. Susemihl, W. Biehl, C. Prantl, W. Jaeger. Pogreša, da pri Teubnerju ni izšla nova izdaja Organona. Filološko obvladanje jezika je nujno, toda »že načeloma ni zadosten pogoj razumevanja«; • nemške dvojezične izdaje in nemški prevodi; • grški komentarji, zlasti Aleksander, Sirijan in Simplicij; • opomba o prevodu in interpretaciji. Za prvo orientacijo v študiju Aristotela je Heidegger priporočal ukvarjanje z Metafiziko, Nikomahovo etiko, Psihologijo in Organonom, pri čemer sta enako dobra branje v grščini in branje prevodov. Merilo in značaj prevoda sta vedno relativna glede na cilj interpretacije.2 Heidegger je grške tekste vedno sam bral in sproti prevajal pri interpretaciji. Situacija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je bila drugačna, saj ni bilo več klasičnih gimnazij in zato študirajoči nismo mogli sodelovati pri branju/inter pretacijah grških tekstov/beril. Knjižnica oddelka za klasično filologijo in deloma NUK sta že imeli nekaj izdaj grških filozofov in dvojezičnih izdaj, ki pa so tako ostale malo izkoriščene, npr. v Loeb Classical Library. Bilo pa je popolno pomanjkanje prevodov Aristotela. Anton Dokler je sicer že nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne izročil Francetu Vebru tipkopis pre voda O duši, ki pa ne le ni bil izdan, temveč o njem ni bilo nič slišati; omenila ga ni niti profesorica Alma Sodnik. Profesor akad. Kajetan Gantar že zelo zgodaj, leta 1959, prevedel Poetiko in zelo zgodaj, leta 1964, tudi Nikomahovo etiko. Aristote lova Poetika je ne glede na usodo aristotelizma ostala elementarno berilo za študij književnosti. Nato je leta 1993 izšlo delo O duši. 2
Heidegger, 2015, 1–12.
9
Hypokrisis korekture FINAL.indd 9
26.7.2018 9:12:23
Zakaj je v naslovu govor o epohalnosti Aristotelovih del? Na to vprašanje ne iščemo odgovora skozi zgodovinopisje filozofije, temveč skozi Heideggrovo ra zumevanje resnice. Zato se pomudimo pri Heideggrovem predavanju O bistvu resnice, ki je prvič izšlo kot samostojna publikacija leta 1943 pri založbi Kloster mann, s pojasnilom, da gre za »večkrat preizkušen tekst predavanja, ki je bilo od 1930 večkrat izvedeno«.3 Predavanje je Heidegger prvič imel 14. julija 1930 v Karlsruheju na Kongresu vodečih Badencev v znanosti, umetnosti in gospodar stvu. Izdajatelj Günther Neumann je eruiral štiri verzije predelav predavanja, vanje pa je vključil še tri vmesne predelave, tako da je dokončno besedilo že osmo prerahljanje. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je imelo to predavanje neverje ten odmev. Naj omenim samo vpliv tega predavanja na Sartra. Ker je v tretjem koraku predavanja resnica kot pravilnost omogočena s prostostjo za razkritost odprtega, je bistvo resnice določeno kot svoboda. Ta ideja je prevzela Sartra, ki jo je nato razvijal v Biti in niču, ki je prava filozofija svobode, a tudi Sartrova filo zofija zgodovine in teorije delovanja kot angažmaja je nadaljevanje Heideggrove vezanosti, Bindung. Predavanje O bistvu resnice je meditacija o resnici, ki naj v več korakih privede v odnos do resnice biti. Ti koraki so: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.
Običajni pojem resnice, Notranja možnost skladnosti, Temelj omogočanja neke pravilnosti, Bistvo svobode, Bistvo resnice, Neresnica kot skrivanje, Ne-resnica kot zabloda, Vprašanje resnice in filozofija, Opomba.
Ad 1) Predavanje o resnici je primer transcendentalne logike. Resnico imamo, ka dar je stvar prava oz. se ujema, in tedaj, kadar izrečemo izjavo, ki se sklada s stvarjo. Resnica tedaj ni stvar, temveč stavek. Enkrat je edinost stvari s predmenjenim, dru go je skladanje v izjavi menjenega s stvarjo. To dvojnost ujemanja izraža filozofsko izročilo v očrtu bistva resnice, ki se glasi: veritas est adaequatio rei et intellectus. To torej more pomeniti dvoje: • resnica je prienačitev stvari na spoznanje, • resnica je prienačitev spoznanja na stvar. 3
Heidegger, 1967, 397.
10
Hypokrisis korekture FINAL.indd 10
26.7.2018 9:12:23
V obeh načinih je resnica neko »ravnati so po ...«, enkrat ad rem, enkrat po umu. V tem pojmu resnice se resnica misli kot pravilnost, Richtigkeit. Toda ta formula resnice je prav razumljena, če jo prenesemo nazaj v krščansko teološko verovanje srednjega veka, da so stvari to, kar so, če kot ustvarjene, ens creatum, ustrezajo svoji ideji, v kateri so anticipirane v intellectus divinus. Pa tudi človeški intellectus je ens creatum in mora zadostiti svoji ideji, ki mu jo je podelil Bog. Tako stvar in stavek kot ustvarjena ustrezata ideji in se vključita v božji načrt stvarjenja. Resnica je tako vedno neko skladanje, convenientia bivajočega med seboj kot ustvarjenega s stvarnikom. Svetovni red pa je lahko mišljen tudi brez teološko mišljenega reda stvarstva. Sve tovni red je sedaj predstavljen kot načrtovalnost vseh predmetov po svetovnem umu. Zdaj se zdi »logično«, da je resnica v stavku, in zdi se logično, da je stvarna resnica vedno edinost obstoječe stvari z razumnim pojmom bistva. Zdi se, da je bi stvo resnice neodvisno od razlage bistva biti bivajočega in od razlage bistva človeka kot izvrševalca uma. Formula o bistvu resnice dobi svojo za vsakogar pri tej priči uvidno občo veljavnost, poleg tega pa se zdi, da se ujema z nekim starim izročilom, da je resnica soglasje (ὁμοίωσις) izjave (λόγος) s stvarjo (πρᾶγμα). Ad 2) Toda med stvarjo, npr. dva kovanca na mizi, in izjavo, npr. ta kovanec je okro gel, ne more biti stvarne skladnosti, temveč se njuna prienačitev določa iz odnosa, ki se pritakne med stvar in izjavo. Izjava »se« nanaša na stvar, s tem da jo predstavi tako, kakor je, npr. ta kovanec je okrogel. Izjava pusti, da stvar stoji nasproti kot predmet. To nasproti se izvršuje znotraj odprtega, ki ga predstavljanje ne ustvari, temveč prevzame. Odnos je razmerje do stvari, stoji v odprtem in se drži na vselej odkrito kot takšno, a v prvi filozofiji se to od davno imenuje »bivajoče« ali »priso stvujoče«. Naše obnašanje je odprto stoječe do bivajočega. Od takšnega obnašanja izjava dobi svojo pravilnost v fevd. Takšno naše bivanje si samo pusti odkazati mero in daje naprej uravnalno mero predstavljanja ter omogoča pravilnost. Navadno in izključno prenašanje resnice na izjavo je nično. Ad 3) Obojna uglašenost s stvarjo in izjave s pravilnostjo je mogoča, če dopustimo, da nas naša sproščenost za odprto tako obvladuje, da povezuje in obvezuje naše predstavljanje. Vezanost na red in uravnavo je mogoča iz proste biti za razkrito. Takšna prostost je bistvo svobode. Bistvo resnice, razumljene kot pravilnost izjave, je svoboda. Resnica je tako nekaj, kar je človeku na razpolago, na voljo. Toda tedaj mislimo svobodo kot človekovo lastnost. Poleg tega ne upoštevamo, da napačnost, pretvarjanje, laž in prevaro pripisujemo človeku in temu zoperstavljamo resnico »po sebi«. Toda neresnica je ravno nasprotje resnici, neresnica je nebistvo resnice.
11
Hypokrisis korekture FINAL.indd 11
26.7.2018 9:12:23
Ad 4) Svoboda je odkrivajoča. Njena sposobnost odkrivanja vodi od pravilnosti k resnici. Svoboda ni le odprtost do stvari, je odprtost do bivajočega na ta način, da pusti biti bivajoče. Bistvo svobode je pustiti biti, das Seinlassen. Svoboda se izposta vi bivajočemu in je v tem smislu izstopajoča, ek-sistentna. Svoboda kot eksistenca je izpostavljenost v razkritost bivajočega kot takega (189;162).4 Neskritost bivajo čega je še nedojeta. Eksistenca zgodovinskega človeka se začne v tistem trenutku, »ko se prvi mislec vprašujoč postavi pred neskritost bivajočega z vpra šanjem, kaj je bivajoče. ... Začetno razkrivanje bivajočega v celoti, vpra šanje po bivajočem kot takem in začetek zahodne zgodovine so isto ...« (189–190;163)
Zgodovina sedaj pomeni zgodovina bistvenih možnosti, ki so zgodovinskemu člo veštvu shranjene v razkrivanju bivajočega v celoti. Človek ek-sistira le kot lastnina prostosti in je samo tako zgodovinezmožen (191;164). Zgodovinski človek kot bitje svobode lahko tudi ne pusti biti bivajočemu: bivajoče je tedaj zakrito in popa čeno. Tako resnica in neresnica v svojem bistvu nista ravnodušni. Ad 5) Svobodnost ni samo pustiti biti bivajočega, temveč je tudi spust v razkrivanje bivajočega v celoti. To novo obnašanje je uglašenost, ki razkriva bivajoče v celoti. Vsako obnašanje zgodovinskega človeka je uglašeno z odkritostjo bivajočega »v celem«, ki pa ostaja nedoločljivo, ker je to »v celem« neko skrivanje bivajočega v celoti. V eksistentni svobodi tubiti je skritost. Ad 6) Skritost odreka ἀλήθεια razkrivanje in hrani najlastnejše ἀλήθεια. Skrivanje skritosti bivajočega kot takega je skrivnost. Svoboda kot pustiti biti je domača v človekovem obnašanju do bivajočega, toda pustiti biti je skrivanje skritega v celoti. Odnos do bivajočega je pozaba skrivnosti. Zaradi tega se zgodovinski človek drži hodnega in si to »v celoti« dopolni v svoj svet po svojih potrebah, namerah in na črtih. Ko pozablja bivajoče v celoti, vztraja pri svojem in čedalje bolj jemlje samega sebe kot subjekt za mero za vse bivajoče. Do tega prihaja, ker svoboda ni samo ek-sistentna, temveč tudi in-sistentna. Tubit, ki hkrati insistira, močno vztraja pri tem, »kar kakor od sebe in na sebi nudi odprto bivajoče« (196;170). Ad 7) Vztrajanje pri hodnem bivajočem je obračanje proč od skrivnosti. Insistenca v takem početju je blodnja. To bledenje spada k ustroju tu-biti, v katero je puščen zgodovinski človek. Bledenje je protibistvo začetnemu bistvu resnice in temelj za blode. Kar filozofija pozna kot zmoto, nepravilnost sodbe in napačnost spoznanja, je samo en vidik in pri tem najbolj površinski način blodenja. Blodnja je nekaj, 4
Prva številka označuje stran v nemški izdaji, Heidegger, 19963c, druga pa stran v slovenskem prevodu, Heidegger, 1967a.
12
Hypokrisis korekture FINAL.indd 12
26.7.2018 9:12:23