Petra Kavrečič (iz recenzije)
Vinceremo, videt čemo
Avtorji zbornika obravnavajo okupacijo Bele krajine, ki je med drugo svetovno vojno »pripadla« italijanskemu okupatorju, mejila pa je na ozemlje NDH. Prispevki na podlagi arhivskih, časopisnih, predvsem pa ustnih pričevanj, raziskujejo razmere oziroma življenje ljudi na tem območju. V ospredju je »mali« človek, njegovo doživljanje medvojne okupacije, trpljenje in izgube.
Delo je spreten preplet podatkov iz arhivskih virov, osebnih pričevanj in terenskih raziskav. Ponuja nove in še neobdelane podatke o italijanskih vojaških postojankah, o vzpostavljanju utrjene meje, ponuja mikroprikaz razmer v posameznih belokranjskih vaseh, iz pozabe pa trga tudi zgodbe iz življenja prebivalcev na tem obmejnem področju, ki so se dnevno soočali z represalijami, internacijami, streljanjem talcev ter požigi hiš in gospodarskih poslopij. Dotikajo se življenja otrok med vojno, zaznamovanega s pomanjkanjem, travmami zaradi požganih domov in ubitih družinskih članov, pa tudi spominov na prijazne tuje vojake, ki so otrokom dajali sladkarije.
9 789610 603160
9 789610 603160 Historia_34_naslovka_FINAL.indd 1
34
Uredil:
Bojan Balkovec
HISTORIA 34
ISBN 978-961-06-0316-0
znanstvena zbirka
VINCEREMO, VIDET ČEMO Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
Meta Remec (iz recenzije)
14,90 EUR ISBN 978-961-06-0316-0
HISTORIA oddelka za zgodovino filozofske fakultete univerze v ljubljani
4.4.2020 9:25:08
HISTORIA 34
znanstvena zbirka oddelka za zgodovino filozofske fakultete univerze v ljubljani
Vinceremo, videt Ä?emo:
Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
Uredil:
Bojan Balkovec
Ljubljana 2020
Historia_34_FINAL.indd 1
3.4.2020 11:04:01
Vinceremo, videt čemo Okupacijske meje v Beli krajini 1941-1945 Zbirka Historia; 34
ISSN 1408-3957 (Tiskana izd.) in ISSN 2712-388X (Spletna izd.) Uredil: Bojan Balkovec
Urednik zbirke: Bojan Balkovec
Recenzenta: Petra Kavrečič, Meta Remec
Lektoriranje besedil v slovenskem jeziku: Aleksandra Repe
Prevod povzetkov v angleški jezik: Sašo Braz, Furocat d. o. o. Kartografi: Rok Ciglič, Manca Volk Bahun, Matija Zorn
Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za zgodovino
Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2020 Prva izdaja
Naklada: 200 izvodov Cena: 14,90 EUR
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons AttributionShareAlike 4.0 International License (except photographies). Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Publikacija je izšla s podporo Belokranjskega muzeja Metlika.
Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610603146
Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=304770048 ISBN 978-961-06-0316-0 E-knjiga COBISS.SI-ID=304758528 ISBN 978-961-06-0314-6 (pdf )
Historia_34_FINAL.indd 2
3.4.2020 11:04:01
3
5 7 47
75 119 139
Historia_34_FINAL.indd 3
3.4.2020 11:04:01
Historia_34_FINAL.indd 4
3.4.2020 11:04:01
5
Predgovor Publikacija Vinceremo, Videt čemo: Okupacijske meje v Beli krajini 1941-1945 obsega del raziskave »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«, krajše imenovano Okupacijske meje. Pod enakim naslovom je odprta tudi stran na Facebooku, kjer so predstavljene fotografije, različno gradivo in filmski posnetki pričevanj. Vsi filmski posnetki pričevanj, ki so nastali pri projektu, so dostopni na Youtube predvajalnem seznamu https://www.youtube.com/playlist?list=PLRtNtrQJTHOwr9R_8Rgj1 KXtJo1T7nB0o. Rezultat projekta je tudi razstava, ki si jo na spletu lahko ogledate na naslovu https://okupacijskemeje.si/exhibition04.html Belo krajino je med drugo svetovno vojno okupirala fašistična Italija, okupacijska meja se je vzpostavila z ustaško Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Na podlagi gradiva, ki smo ga zbrali v letih od 2017 do 2020, se je vsaj v grobem izrisala zgodovinska podoba takratnega življenja ob okupacijski meji v deželi med Kolpo in Gorjanci. Ukvarjali smo se predvsem s človeškimi ranami – ljudmi in njihovimi usodami. Del življenja ob takratni okupacijski meji smo iztrgali pozabi tudi z željo, da se takšne razmere ne bi nikoli več ponovile. Gre za opozorilo vsem, tudi v sedanjosti, kajti raziskava se nehote dotika tudi sodobnega časa, vse preveč podobnega tistemu. Pri raziskovanju smo uporabljali arhivske vire, velik pomen smo dajali ustnim virom in raziskavam na terenu. Raziskava je skušala zajeti celoten čas in prostor, kolikor je to bilo mogoče. Moramo pa bralce opozoriti, da vse kar smo vključili v to knjigo, seveda ni dokončna zgodba o različnih okupacijskih mejah, ki so med leti 1941 in 1945 vplivale na življenje v Beli krajini. Pri zbiranju pričevanj smo se najprej naslonili na osebe, ki smo jih poznali oz. zanje vedeli, kasneje pa pritegnili nove. Zavedamo se, da bi se zagotovo še našli pričevalci, katerih pripoved bi bila pomembna za razjasnitev zgodovinskega dogajanja. Črnomaljski župnik Lojze Jože Žabkar je v svojem osebnem dnevniku 3. avgusta 1943 zapisal: »Metliški prošt Alfonz Klemenčič danes goduje, zato sem se ob enajstih odpeljal k njemu. Metlika – sami bunkerji, žice, jarki. Italijani še zmeraj napenjajo žico (Rosalnice – Slamna vas). Čemu, ko se imperij podira? Mnogi lepi spomini me vežejo na Metliko
Historia_34_FINAL.indd 5
3.4.2020 11:04:01
6
Vinceremo, videt čemo: Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
– tu sem bil pred šestimi leti kaplan in sem se odlično počutil. A danes je vse drugače.« Generacije, rojene po drugi svetovni vojni, lahko dandanes ob pogledu na ožičeno reko Kolpo ugotavljajo podobno kot Lojze Jože Žabkar leta 1943. Razlika je v tem, da tokrat žico napenja naša oblast. Le kaj bi rekli mnogi naši predniki, ki so zaradi življenjskih razmer morali zapustiti svoje domove v Beli krajini, če bi bili ob prihodu na želeni cilj sprejeti z dobrodošlico: bodečo žico in množičnimi protesti? Prepričanje, da se zgodovina v taki ali drugačni obliki ne more ponoviti je zelo naivno. Zato upamo, da bo ta publikacija spodbudila širši razmislek. Avtorji se zahvaljujemo vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je knjiga zagledala luč sveta. Bojan Balkovec
Historia_34_FINAL.indd 6
3.4.2020 11:04:01
7
Božidar Flajšman*
Vinceremo, videt čemo: Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945** V času druge svetovne vojne so si štirje okupacijski režimi, nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Neodvisne države Hrvaške, Slovence razdelili med različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt. »Kdo bo dobil kateri del jugoslovanskega ozemlja, je določil Hitler sam, večinoma že 27. marca, dokončno pa 3. in 12. aprila 1941. Sestanek med nemškim in italijanskim zunanjim ministrom 21. in 22. aprila na Dunaju, je obravnaval le italijanske želje ali pripombe k Hitlerjevi določitvi /…/.«1 »Zaradi partizanskega upora je narod preživel, čeprav je bil namenjen uničenju.«2 Italijani so po zidovih pisali VINCEREMO – ZMAGALI BOMO.3 Po pričevanju Antona Stipaniča pa so belokranjski antifašisti dodali VIDET ČEMO.4 * **
1
dr. Božidar Flajšman, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, bozidar.jozef.flajsman@ff.uni-lj.si Prispevek je nastal v okviru nacionalnega raziskovalnega projekta »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva« ( J6-8248), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Prispeva tudi k nacionalnemu raziskovalnemu programu Slovenska zgodovina (P6-0235), ki ga prav tako financira ARRS. Ferenc, 2006, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno: Izbrana dela 1, 72.
2 Repe, S puško in knjigo, 19, 330. 3
4
Zgodovinar Andrej Vovko je v knjigi Nasmejana zgodovina zapisal, da so Italijani med okupacijo zelo cenili tiste, ki so se prostovoljno odločili za učenje italijanščine. Zapisal je naslednji primer: »Tako so v Beli krajini zelo upoštevali nekega slovenskega uradnika, ki jih je lepo pozdravljal z njihovim pozdravom »Vinceremo!« (Zmagali bomo!), le da je mož pozdrav »slabo izgovarjal«: »Vincežremo!« Ko jim je neki manj zavedni Slovenec ta pozdrav točno prevedel, je bilo uradnikove priljubljenosti pri Italijanih seveda takoj konec.« Vovko, Nasmejana zgodovina. Popotovanje skozi čas v 189 nasmehih, 190. Poleg napisa VINCEREMO je na fasadi nekdanjega župnišča na Sinjem Vrhu viden še kasneje dodan napis KMETIJSKA ZADRUGA SINJI VRH. Ta isti napis najdemo tudi na zunanji steni, kjer je vhod, zraven pa še napisa W TITO in W STALIN. Napis VINCEREMO je bil napisan v času italijanske okupacije – maj 1941 do 8. september 1943, ko so Italijani imeli na Sinjem Vrhu svojo postojanko. Napisa W TITO in W STALIN sta bila napisana po italijanski okupaciji, se pravi po 8. septembru 1943. Napis KMETIJSKA ZADRUGA SINJI VRH pa je bil napisan v povojnem obdobju, ko se je ustanavljalo kmetijske zadruge. Glej tudi: Štangelj, »''Vinceremo-vincežremo!''« http://zgodovina.si/vinceremo-vincezremo/ Intervju z Antonom Stipaničem, Vinceremo Videt čemo. https://youtu.be/dmSKMLqAF_s (Ogled januar 2020)
Historia_34_FINAL.indd 7
3.4.2020 11:04:01
8
Božidar Flajšman
Slika 1: V vasi Sinji Vrh pri Vinici je na fasadi nekdanjega župnišča še viden italijanski napis VINCEREMO, 24. marec 2018.
Italijanska okupacijska cona, poimenovana Provinzia di Lubiana (Ljubljanska pokrajina), je zajemala Notranjsko, Ljubljano, večji del Dolenjske in Belo krajino oziroma območje sreza Črnomelj. Okupirali so jo spomladi 1941.5
Slika 2: Italijanska vojska v Metliki, tik ob mejnem prehodu čez reko Kolpo, 26. oktober 1942. 5
Italijanska vojska je 4. 5. 1941 v paradi vkorakala v Metliko. Rus, Kronika mesta Metlike II., 15.
Historia_34_FINAL.indd 8
3.4.2020 11:04:03
9
Vinceremo, videt čemo: Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
Po kopnem je ta meja potekala od Trdinovega vrha ali cerkve sv. Jere do izliva Kamenice v Kolpo pri Božakovem in nato ob Kolpi navzgor do Predgrada. Že pred letom 1941 je srez Črnomelj (oziroma Bela krajina) obsegal tudi takratno občino Radatovići v Žumberku, zato so tudi to območje leta 1941 v celoti okupirali Italijani.6 Ob italijanski okupaciji je tako meja Dravske banovine postala tudi meja med fašistično Italijo in ustaško Hrvaško. Prihod okupatorske vojske je bil sprejet na različne načine. Po pričevanju Marije Starešinič s Preloke je preloški župnik Jože Pokorn dekletom dejal: »Dekleta, zdaj so v Preloki tuji ljudje, ki nosijo uniforme. Ako bo šla katera s temi fanti plesat, ali da bi se z njimi družila, ona ni vredna, da bi jo po vojni en slovenski fant povohal, ni vredna, da jo obsije slovensko sonce.«7
Slika 3: Župnik Jože Pokorn z dekleti iz Preloke, 25. marec 1942. Marija Starešinič stoji v drugi vrsti (četrta z leve).
V nekaterih vaseh so neznanci 16. maja 1941 obesili nemške zastave: v Malem Nerajcu, Dol. Suhorju in Stari Lipi v občini Vinica, kot je razvidno iz dopisa Žandarmerijske stanice v Vinici sreskemu načelniku v Črnomlju.8 6
7 8
Krajevni leksikon Dravske banovine, 129.
Intervju z Marijo Starešinič, Ni vredna, da jo obsije slovensko sonce, https://youtu.be/xuVmLPmkVgw (Ogled januar 2020) SI AS, 1790, škatla 5, mapa 4. Dopis Žandarmerijske stanice v Vinici sreskemu načelniku v Črnomlju, 18. 5. 1941.
Historia_34_FINAL.indd 9
3.4.2020 11:04:03
10
Božidar Flajšman
Slika 4: Dopis Žandarmerijske postaje v Vinici sreskemu načelniku v Črnomlju, 18. maj. 1941.
Posamezniki so maja 1941 začeli zbirali podpise za priključitev Bele krajine (sreza Črnomelj) k Nemčiji. Iz poročila Žandarmerijske postaje Dolnji Suhor je razvidno, da je 20 posameznikov iz vasi v okolici Suhorja zbiralo tovrstne podpise. Skupaj z občani občine Gradac in Semič so jih v dnevih od 5. do 8. maja 1941 odnesli na nemško komando v Brežice, na katero so naslovili tudi prošnjo, da Nemci čim prej zasedejo oz. okupirajo Belo krajino. To se ni zgodilo, čeprav so jim Nemci zatrdili, da bodo prišli 10. maja, kot piše v omenjenem poročilu.9 Vzrok, da so nekateri želeli pod Nemčijo, je Belokranjec Anton Stipanič pojasnil takole: » Vsi so se Italijanov bali, ker so stari ljudje večinoma sodelovali v prvi svetovni vojni, bili so tudi na italijanski fronti in niso marali Italijanov. Če sem čisto iskren, če že okupator, potem so Nemci boljši od Italijanov. Veliko ljudi je delalo v Nemčiji in so dobro služili, pošiljali so denar domov, med njimi je bil tudi moj oče.«10 9
AS 1790, škatla 5, mapa 4, Žandarmerijska stanica Dol. Suhor, Br. 79, 12. 5. 1941, Prijava sreskemu načelstvu Črnomelj.
10 Intervju z Antonom Stipaničem, Vinceremo Videt čemo, https://youtu.be/dmSKMLqAF_s, (Ogled januar 2020)
Historia_34_FINAL.indd 10
3.4.2020 11:04:04
Vinceremo, videt čemo: Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
11
Slika 5: Zbiranje podpisov za priključitev Bele krajine k Nemčiji. Izsek iz prijave Žandarmerijske stanice Dol. Suhor, br. 79, 12. maj 1941, sreskemu načelstvu v Črnomlju. V originalnem dokumentu je nad tem komentarjem seznam s podatki o dvajsetih podpisnikih.
Medtem, ko so nekateri obešali nemške zastave in zbirali podpise, da bi se Bela krajina priključila Nemčiji, pa so po besedah Marije Jelenič nekateri Viničani za praznovanje 1. maja pripravili veliko rusko zastavo (za zvonik cerkve na Žežlju pri Vinici) in 50 malih papirnatih zastav s srpom in kladivom.11 Bilo je še nekaj drugih zapletov, da meja ne bi potekala tako, kot je bilo odločeno na najvišjih inštancah. Kotarska oblast v Jastrebarskem je tako obvestila Občino Radatovići, da jo je Ministrstvo za notranje zadeve NDH na željo prebivalcev Radatovićev in društva Žumberčanov iz Zagreba (riješenje od 25. 4. 1941 br. 483 Pr. M.U.P. 1941) priključilo NDH.12 V arhivih ni zaslediti dokumenta, ki bi potrjeval takšno željo krajanov Radatovićev. Kot bomo videli iz ostalih dokumentov in pričevanj, je bila zgodba očitno povsem drugačna. Kraljevi civilni komisariat za zasedeno slovensko ozemlje je 3. maja 1941 s pismom osebno odgovoril okrajnemu glavarju v Črnomlju, da je bilo z odlokom »zasedeno slovensko ozemlje proglašeno kot integralni del Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko provinco. Črnomaljski srez je v vsej svoji celoti del imenovane province.«13 Kaže, da se je nato zadeva tudi zaključila, čeprav so sledili še zapleti z razmejitveno komisijo, ki naj bi na terenu določila mejo med Italijo in NDH. V poročilu občine Radatovići 5. novembra 1941 piše, da je bila razmejitvena komisija NDH v Radatovićih 21. oktobra 1941 predvsem zaradi propagande, ne pa zaradi topografije oz. razmejitvenega dela med Kraljevino Italijo in NDH. V poročilu lahko preberemo, da jih je zanimalo le 11 Intervju z Marijo Jelenič, Marija Jelenič, https://youtu.be/-QrhQ9Y1MhA (Ogled januar 2020)
12 SI AS 1790, škatla 5, mapa 2. Kotarska oblast u Jastrebarskom, Broj: 623, Pov.-1941. Jastrebarsko, dne 26 travnja 1941. Predmet: Radatovići općine pripojenje kotaru Jastrebarskom.
13 SI AS 1790, škatla 5, mapa 2. Kr. Civilni komisariat za zasedeno slovensko ozemlje v Ljubljani, I. No.216/1, Ljubljana, dne 3. maja 1941. Radatoviči, občina v sestavi sreza Črnomelj. Občino Radatoviči je visoki komisar za Ljubljansko pokrajino z odredbo št. 21 dne 9. maja 1941 priključil tej pokrajini. Glej Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 39, 14. 5. 1941. Ferenc, Fašisti brez krinke, dokumenti 1941–42, 315.
Historia_34_FINAL.indd 11
3.4.2020 11:04:04
12
Božidar Flajšman
Slika 6: Občina Radatovići je spadala v srez Črnomelj. Kotarska oblast v Jastrebarskem je obvestila Občino Radatovići, da jo je Ministrstvo za notranje zadeve NDH na željo prebivalcev Radatovićev in Društva Žumberčanov iz Zagreba priključilo NDH.
Historia_34_FINAL.indd 12
3.4.2020 11:04:07
Vinceremo, videt čemo: Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
13
razpoloženje ljudi, denimo, zakaj je bil v Radatovićih postavljen slavolok v čast visokega komisarja iz Ljubljane in podobno.14
Slika 7: Prva stran referata občine Radatovići o obisku razmejitvene komisije NDH v Radatovićih, 5. november 1941. 14 SI AS 1790, škatla 3, mapa 1. Obćina Radatovići, Broj:1 kom. pov./1941, Radatovići, dne 5. novembra 1941. Predmet: referat o dolasku i bivanju u Radatoviči hrvatskog povjerenišva iz Zagreba za razgraničenje izmedju Nezavisne države Hrvatske i Kraljevine Italije.
Historia_34_FINAL.indd 13
3.4.2020 11:04:08
Petra Kavrečič (iz recenzije)
Vinceremo, videt čemo
Avtorji zbornika obravnavajo okupacijo Bele krajine, ki je med drugo svetovno vojno »pripadla« italijanskemu okupatorju, mejila pa je na ozemlje NDH. Prispevki na podlagi arhivskih, časopisnih, predvsem pa ustnih pričevanj, raziskujejo razmere oziroma življenje ljudi na tem območju. V ospredju je »mali« človek, njegovo doživljanje medvojne okupacije, trpljenje in izgube.
Delo je spreten preplet podatkov iz arhivskih virov, osebnih pričevanj in terenskih raziskav. Ponuja nove in še neobdelane podatke o italijanskih vojaških postojankah, o vzpostavljanju utrjene meje, ponuja mikroprikaz razmer v posameznih belokranjskih vaseh, iz pozabe pa trga tudi zgodbe iz življenja prebivalcev na tem obmejnem področju, ki so se dnevno soočali z represalijami, internacijami, streljanjem talcev ter požigi hiš in gospodarskih poslopij. Dotikajo se življenja otrok med vojno, zaznamovanega s pomanjkanjem, travmami zaradi požganih domov in ubitih družinskih članov, pa tudi spominov na prijazne tuje vojake, ki so otrokom dajali sladkarije.
9 789610 603160
9 789610 603160 Historia_34_naslovka_FINAL.indd 1
34
Uredil:
Bojan Balkovec
HISTORIA 34
ISBN 978-961-06-0316-0
znanstvena zbirka
VINCEREMO, VIDET ČEMO Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945
Meta Remec (iz recenzije)
14,90 EUR ISBN 978-961-06-0316-0
HISTORIA oddelka za zgodovino filozofske fakultete univerze v ljubljani
4.4.2020 9:25:08