Issuu

Borut Cerkovnik Cvetka Hedžet Tóth Thomas Hölscher Nijaz Ibrulj Žiga Knap Urban Kordeš Mateja Kralj Maja Malec Franc Mali Olga Markič Ana Mehle Nenad Miščević Rajko Muršič Zoran Primorac Jana S. Rošker Nenad Smokrović Toma Strle Danilo Šuster Majda Trobok Andrej Ule Marko Uršič Boris Vezjak Sebastjan Vörös Bojan Žalec

Andrej je eden izmed tistih filozofov, ki vedo/vemo, da je prava »mrežna komunikacija« v filozofiji mogoča šele tedaj, ko smo z medsebojnim spoštovanjem in seveda na osnovi prepričljivih argumentov zmožni, da se odrečemo nekaterim svojim tudi močno zakoreninjenim prepričanjem, svojim pred-sodkom, svojim »nevprašljivim«, dogmatskim pred-postavkam (čeprav so »delovne« predpostavke neizogibne in na vsaki stopnji spoznavne poti tudi konstruktivne).

Filozofska pot Andreja Uleta

Avtorji prispevkov

Filozofska pot

Andreja Uleta Uredili: Olga Markič in Maja Malec

V zborniku so zbrani prispevki, ki so jih avtorji predstavili spomladi 2016 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in osvetljujejo različne vidike filozofskega raziskovanja prof. dr. Andreja Uleta. Na svoji filozofski poti se profesor Ule posveča področjem filozofije, kot so logika, spoznavna teorija, filozofija in teorija znanosti, etika znanosti, filozofija jezika, filozofija kognitivne znanosti, zgodovina logike in filozofije, azijske filozofije (zlasti budistična) in filozofija religije. Velik del svojih raziskav je posvetil raziskovanju filozofije Ludwiga Wittgensteina in velja za največjega poznavalca Wittgensteinove misli v Sloveniji.

ISBN 978-961-06-0182-1

9 789610 601821

Ule_naslovka_FINAL.indd 1

19.4.2019 14:53:14

Filozofska pot Andreja Uleta

Ljubljana, 2019

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 1

19.4.2019 14:54:08

FILOZOFSKA POT ANDREJA ULETA Urednici: Olga Markič, Maja Malec

Recenzenta: Mirt Komel, Zvezdan Pirtošek

Lektoriranje prispevkov v slovenščini: Nina Petek

Lektoriranje prispevkov v angleščini: Leonard Ciocan Oblikovanje in prelom: Irena Hvala

Fotografija na naslovnici: Paul Klee – Rich Harbour Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za filozofijo

Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja

Naklada: 300 izvodov Cena: 24,90 EUR

To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Raziskovalni program št. P6-0252 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610601876

Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=299629568 ISBN 978-961-06-0182-1 E-knjiga COBISS.SI-ID=299637504 ISBN 978-961-06-0187-6 (pdf )

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 2

19.4.2019 14:54:08

Kazalo

Kazalo Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5 Govor o neobstoju brez dodatnih ontoloških predpostavk . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Andrej Ule Ali filozofija potrebuje enotno metodo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Marko Uršič Filozofija na prepihu: Logično-aporična dimenzija Uletove misli . . . . . . . . . . . . . . 31 Sebastjan Vörös Are Thought Experiments Done in the Head? Ule, Wittgenstein and Enactments in Thought . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 Nenad Miščević Nedosegljivost resnice: znanost, etika in Frankfurtov bullshit . . . . . . . . . . . . . . . . 57 Boris Vezjak Kategoriji smotra in vzroka v epistemologiji družbenih ved . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Franc Mali Znanost in vrednote . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 Olga Markič Kako je logika mogoča? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95 Žiga Knap Mathematics and the World – The Concept of Experiment . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 Majda Trobok Frege, Russell in Wittgenstein o ontološkem statusu in apriornosti logike �� 109 Maja Malec Kompleksno mišljenje in znanstvene teorije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 Andrej Ule in Zoran Primorac Ule o sledenju pravilom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 Borut Cerkovnik Globoko nestrinjanje in meje argumentacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 Danilo Šuster From Argument to Argumentative Dialogue . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165 Nenad Smokrović A Question of Objectivity . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Thomas Hölscher

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 3

19.4.2019 14:54:08

Kazalo

Kvantnomehanski problem merjenja kot metafora za raziskovanje doživljanja �� 181 Urban Kordeš Naturalizacija fenomenologije in nekatere posledice za kognitivno znanost �� 193 Toma Strle Wittgenstein o veri: gotovost, terapija in teologija kot slovnica . . . . . . . . . . . . . 203 Bojan Žalec Primerjalna filozofija in univerzalna etika – dialog z Andrejem Uletom �� 213 Jana S. Rošker Filozofija − preobrazbena možnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 227 Cvetka Hedžet Tóth Prepričanje v umno prakso, epistemsko družbenost in epistemsko kulturo �� 239 Nijaz Ibrulj Antropologija v filozofskem premisleku: Etnografija kot predfilozofija in antropologija kot filozofija, ki vključuje ljudi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253 Rajko Muršič Dolgi pohod na poti, ki izginja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 267 Andrej Ule Izbrana bibliografija red. prof. dr. Andreja Uleta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 309 Ana Mehle in Mateja Kralj

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 4

19.4.2019 14:54:08

Uvod

Uvod Raziskovalna in pedagoška pot profesorja Andreja Uleta je tesno povezana z Oddelkom za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer se je, diplomirani matematik, leta 1974 zaposlil kot asistent in potem na oddelku predaval do upokojitve leta 2014. Magistrski in doktorski študij je zaključil pod mentorstvom profesorja Franeta Jermana in nato kot Humboldtov štipendist večkrat gostoval pri prof. W. Stegmüllerju na Inštitutu za logiko, teorijo znanosti in statistiko na Univerzi Ludwiga in Maximiliana v Münchnu, kjer je nadaljeval raziskovalno delo na področju logike in teorije znanosti. S svojim doktorskim delom Osnovni filozofski problemi sodobne logike (Frege, Russell, Wittgenstein), ki je leta 1982 izšlo v knjižni obliki, je pomembno vplival na naslednje generacije analitično usmerjenih filozofov. V tej obširni monografiji je osvetlil osrednje probleme sodobne formalne logike, ki so jih v svojih teorijah obravnavali trije pomembni logiki in filozofi Gottlob Frege, Bertrand Russell in Ludwig Wittgenstein. V sklepnem delu s pomenljivim naslovom Logična analiza jezika med molkom in dialektiko pa je pokazal na pomembna vprašanja na meji med logiko, filozofijo jezika in spoznavno teorijo, h katerim se je na različne načine in z različnih perspektiv vračal skozi svoje dolgo raziskovalno obdobje. Za knjigo je leta 1984 dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča. Profesor Ule je na Oddelku za filozofijo FF UL, na katerem je bil v letih 1984–86 in 1998–2000 tudi predstojnik, predaval predmete s področij logike, spoznavne teorije, filozofije znanosti, filozofije jezika in zgodovine filozofije, na Fakulteti za matematiko in fiziko UL pa je vrsto let predaval filozofijo in teorijo znanosti. S svojim pedagoškim delom je pomembno prispeval k temu, da so generacije filozofov, ki jih je poučeval, dobile trdne temelje v logiki in filozofski argumentaciji ter se seznanile z najpomembnejšimi dogajanji na področju spoznavne teorije, filozofije znanosti in analitične filozofije. Bil je mentor številnim diplomskim, magistrskim in doktorskim študentom, tako iz Slovenije kot tudi iz drugih predelov Jugoslavije. Prof. Ule je pomembno prispeval tudi k vzpostavitvi in razvoju interdisciplinarnih študijskih povezav. Med drugim je bil med pobudniki in oblikovalci skupnega interdisciplinarnega in mednarodnega drugostopenjskega študijskega programa Kognitivna znanost, ki združuje 4 srednjeevropske univerze in 4 fakultete znotraj Univerze v Ljubljani, ter član Programskega sveta študija in mednarodnega konzorcija študija MEi:CogSci. Na svoji filozofski poti se profesor Ule posveča različnim področjem filozofije, kot so logika, spoznavna teorija, filozofija in teorija znanosti, etika znanosti, filozofija jezika, filozofija kognitivne znanosti, zgodovina logike in filozofije, azijske filozofije (zlasti budistična) in filozofija religije. Velik del svojih raziskav je posvetil raziskovanju filozofije Ludwiga Wittgensteina in velja za največjega poznavalca Wittgensteinove misli v

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 5

19.4.2019 14:54:08

Olga Markič, Maja Malec

Sloveniji. Z obsežnim opusom profesorja Uleta se lahko seznanimo v bibliografiji, ki sta jo za zbornik skrbno pripravili Ana Mehle in Mateja Kralj, za kar se jima iskreno zahvaljujeva. Jubilej profesorja Uleta želimo počastiti s pričujočo knjigo, zbornikom prispevkov njegovih nekdanjih študentk in študentov, kolegic in kolegov, ki smo se v svojih člankih navezali na Uletovo filozofsko misel in predstavili široko paleto tem, ki jih na svoji filozofski poti premišljuje naš slavljenec. Zahvaljujeva se vsem avtoricam in avtorjem, ki so najprej na simpoziju, ki je ob Uletovi sedemdesetletnici spomladi 2016 potekal na Filozofski fakulteti UL, nato pa še v razširjeni pisni obliki v tem zborniku, pomagali osvetliti različne vidike njegovega filozofskega raziskovanja. Zahvaljujeva se tudi dr. Nini Petek in Leonardu Ciocanu za lektoriranje slovenskih oziroma angleških prispevkov ter obema recenzentoma, prof. dr. Zvezdanu Pirtošku in doc. dr. Mirtu Komelu. Olga Markič in Maja Malec

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 6

19.4.2019 14:54:08

Govor o neobstoju brez dodatnih ontoloških predpostavk

Govor o neobstoju brez dodatnih ontoloških predpostavk Andrej Ule Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Povzetek Govorim o dveh logičnih interpretacijah stavkov o neobstoječem v raznih kontekstih: eksistenčni in univerzalni. Resnične stavke o neobstoječem glede na dani kontekst interpretiram »univerzalno«, neresnične »eksistenčno«. Te interpretacije ne potrebujejo spremembe logičnih zakonov ali semantike klasične predikatne logike in prav tako ne potrebujejo domnev o kakem obstoju irealnih, virtualnih ali abstraktnih bitnosti. Ključne besede: irealne bitnosti, kontekstualni pomen, propozicionalna vsebina, eksistenčna in univerzalna interpretacija

Talk on Non-Existence without Additional Ontological Assumptions – Abstract I present my interpretation of the sentences on the non-existent within various contexts of the discourse (discussion): the existential and the universal one. I interpret true sentences on the non-existent within a given context “universally” and false sentences “existentially.” These interpretations do not need to involve a change to logical laws or to the semantics of classical predicate logic, nor do they require assumptions about the existence of unreal, virtual, or abstract entities. Keywords: unreal entities, contextual meaning, propositional content, existential and universal interpretations

V tem sestavku se navezujem na svoja razmišljanja o logičnem pojmovanju eksistence, ki jih sicer razvijam že dlje časa. Nekaj od tega sem predstavil na svojih predavanjih, deloma tudi v svojih knjigah o teoriji znanosti, kjer razpravljam o znanstvenem realizmu (npr. Ule, 2006: 208–215). V osnovi iščem rešitev, ki bi čim manj odstopala od klasične predikatne logike in klasičnega pojmovanja kvantifikatorjev kot glavnih logičnih kazalnikov na eksistenco. Razpravo začenjam z navezavo na Saula Kripkeja. Saul Kripke je v svoji pozno izdani knjigi svojih predavanj o referenci in eksistenci iz l. 19731 predlagal zanimivo idejo, namreč da so stavki o neobstoječih predmetih pogosto zgolj navidezni stavki, tj. jezikovne strukture, ki pretendirajo na stavčni smisel, vendar 1 Gre za Kripkejeva predavanja o referenci in eksistenci na oxfordski univerzi iz leta 1973, ki so bila objavljena šele leta 2013.

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 7

19.4.2019 14:54:09

Andrej Ule

dejansko tega smisla nimajo. To pa zato, ker načeloma ni možno dati nobenih meril za identifikacijo domnevnih predmetov, o katerih govorijo.2 Moram reči, da Kripke ne zavrača kar poprek govora o neobstoječih možnostih kot zgolj pretenzij na smiseln govor o nečem, temveč zgolj govor o fikcijskih in nedejanskih predmetih. Tako je za Kripkeja v delu Imenovanje in nujnost stavek »Jonah bi lahko obstajal« dejanski in resničen stavek, ki govori o judovski osebi, za katero po Kripkeju nekateri resni zgodovinarji menijo, da ni zgolj fikcijska, mitična oseba iz Stare zaveze, temveč je mitologizacija realne osebe (Kripke, 1980: 27–28). Mislim, da ima Kripke prav vsaj v tem, da so stavki o neobstoječem načelno dvoumni in jim lahko le v določenih kontekstih dodelimo določen smisel in resničnostno vrednost. Pri tem se naslanjam na sledečo ugotovitev. Če imamo stavek »a je F« (mirno bi lahko vzel tudi kak relacijski stavek, a zaradi enostavnosti začenjam z monadičnim stavkom) in je referenca »a« zagotovljena in enoznačna, tedaj lahko temu stavku dodelimo dva kvantificirana stavka, ki sta mu logično ekvivalentna (in sta seveda tedaj tudi medsebojno logično ekvivalentna): 1. (∃x)(x = a. F(x)); 2. (∀x)(x = a ⊃ F(x)) 3.

Vendar je to smiselno le tedaj, če je a res ime z referenco, sicer sta gornji formuli nesmiselni, saj v klasični predikatni logiki preprosto ne more biti imen brez reference. Že Willard van Orman Quine je predlagal rešitev, kako vendarle govoriti tudi o nebivajočem. Tedaj termin »a« pač ne more biti ime, temveč prikrit predikat »a(x)«, ki ima pretenzijo, da je zadovoljen z enim samim predmetom. Namesto imena »Pegaz« vzemimo predikat »x pegazira« oz. formalno zapisano »pegazira (x)« in podobno storimo pri drugih terminih, ki se domnevno nanašajo na »nekaj« neobstoječega. Opozarjam, da predikat »pegazirati(x)« ni isto kot predikat »biti enak Pegazu(x)«, kajti slednji predikat je nesmiseln, saj v klasični logiki Pegaz preprosto ni ime in ni ničesar, kar bi lahko bilo enako Pegazu. Predikat »pegazirati(x)« je treba torej raje brati kot »biti Pegaz«, ne pa kot »biti enak Pegazu«. Če bi pa nekaj takšnega, kot naj bi bil Pegaz, dejansko obstajalo, potem bi bil predikat »pegazirati(x)« ekstenzionalno gledano res enak biti enak Pegazu, torej bi lahko biti Pegaz izenačili z biti enak Pegazu.4 2 Kripke je svojo teorijo gradil na kritiki Russllove teorije določnih opisov in Wittgensteinove teorije imen v Filozofskih raziskavah (Wittgenstein, 1976, 2014). Vendar Kripke Wittgensteinu neupravičeno pripisuje t. i. »opisno« teorijo imen (»descriptive« theory of names), po katerih pomen praznega imena ustreza konjunkciji karakterističnih opisov, ki jih pripisujemo domnevnemu referentu imena. Natančnejša analiza lahko pokaže, da Wittgenstein ni imel takšne teorije, vendar se v razpravo o tem vprašanju tu ne spuščam. 3 V celotnem tekstu prav tako privzemam, da so vsi privzeti določni opisi enolični in tako posebni pogoji uniformnosti niso potrebni. 4 Quine je navedeno preobrazbo individualnih imen v individualizirajoče predikate razširil sploh na vsa lastna imena, kar seveda vedno lahko storimo. S tem dosežemo, da se na bivajoče nanašamo le s pomočjo kvantificiranih

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 8

19.4.2019 14:54:09

Govor o neobstoju brez dodatnih ontoloških predpostavk

Individualnim imenom in opisom, ki naj bi jim ustrezal nek določen predmet, pravim »individualni izrazi«. V predikativnih stavkih F(a) je lahko a kateri koli individualni izraz. V primeru, da je a opisni termin (ix)a(x), moramo namesto gornjih dveh stavkov vzeti stavka: 3. (∃x)(a(x). F(x)); 4. (∀x)(a(x) ⊃ F(x)).

Kaj se zgodi, če a nima dejanskega referenta, tj. če je predikat a(x) prazen? V tem primeru je seveda stavek 3. neresničen, stavek 4. pa (trivialno) resničen. Tako nimamo nobene jasne odločitve glede logične forme stavka kot tudi glede njegove resničnostne vrednosti. Vzemimo za primer stavek o Pegazu: »Pegaz je krilat konj, ki leta na Olimp.« Ta stavek, vzet izven konteksta, ne izraža nobene propozicije in preprosto nima resničnostne vrednosti. Russllov »predpis«, da je ta stavek neresničen, izraža le njegovo odločitev, da ta stavek razume v skladu s stavkom 3., tj. kot »Obstaja nekaj, kar pegazira in je krilati konj in leta na Olimp«, ne pa 4., tj. »Vse, kar pegazira, je krilati konj in leta na Olimp«, in da ga razume glede na kontekst razpravljanja o realnih bitnostih. Ne eno ne drugo ni samoumevno. Zdi se torej bolj upravičeno reči, da stavek o Pegazu izraža smiselni in resnični stavek takrat, če ga razumemo v okviru starogrških mitov, konkretno v okviru starogrške mitologije. To pomeni, da ta stavek razumemo tako, kot nam narekuje forma 4., torej »Vse, kar pegazira, je krilati konj, ki leta na Olimp«5. Če kak stavek razumemo v skladu s formo 3., bom govoril o »eksistenčni interpretaciji«, če pa v skladu s formo 4., bom govoril o »univerzalni interpretaciji« stavka. A kako naj potemtakem razumemo (tolmačimo) stavke o neobstoječem, kot sta npr. stavka »Pegaz je imel eno samo krilo« ali »Odisej je vse življenje preživel pri Kirki«, ki jih imamo v njunih mitoloških kontekstih za netrivialno neresnične? Edina rešitev, ki se nam ponuja, je, da takšne stavke tolmačimo kot eksistenčne stavke, torej po modelu 3. Tako dobimo neresnične stavke, kot sta npr.: • •

»(∃x)(pegazira(x). x je imel eno samo krilo)« in »(∃x)(odisejira(x). x je vse življenje preživel pri Kirki)«.

Oba stavka sta tako rekoč dvakrat neresnična; prvič zato, ker dejansko ni ničesar, kar bi pegaziralo oz. odisejiziralo, in drugič zato, ker tudi v kontekstu starogrške mitologije ni spremenljivk, saj nam preostanejo le kvantificirani stavki (Quine, 1961, 1969). Pri tem je pomembno, da Quine ne potrebuje nobene teorije, po kateri bi bil smisel individualnih izrazov določen ali analitično izenačen s kakimi določnimi opisi, tako da ga Kripkejeva kritika tovrstne »teorije« ne zadeva. To Kripke tudi prizna, vendar se ne ukvarja dalje s Quinom (Kripke, 2013: 56, op. 2). 5 Predikat x je krilati konj, ki leta na Olimp lahko dalje preciziramo kot konjunkcijo treh predikatov: x je konj in x je krilati in x leta na Olimp, vendar to ni pomembno za nadaljnjo razpravo. Zato bom dalje največkrat ohranil »enotni« predikat x je krilati konj, ki leta na Olimp.

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 9

19.4.2019 14:54:09

Andrej Ule

ničesar, kar bi pegaziralo in imelo eno samo krilo, v kontekstu Odiseje pa prav tako ni ničesar, kar bi odisejiziralo in bi vse življenje preživelo pri Kirki. Tisto, kar stavke o neobstoječem dela za netrivialno resnične ali netrivialno neresnične, ni njihova logična forma (glede na njo so ti stavki pač trivialno resnični ali trivialno neresnični), ampak naša običajno netrivialna odločitev, da jih bomo v danem kontekstu imeli za resnične oz. neresnične. Šele tedaj, ko se odločimo glede teh stavkov, tj. se odločimo, ali jih bomo razumeli kot pozitivne, notranje ali zunanje negacije, resnične ali neresnične stavke, jim lahko dodelimo ustrezno logično formo, in tedaj postanejo nosilci propozicij in ne le pretendenti na propozicionalno vsebino. Zato bi bilo bolje govoriti o »držanju nečesa za resnično« (ali preprosto »držati za«) kot o »biti resnično v kontekstu«. Seveda so te odločitve le redko zavestne in eksplicitne, največkrat jih sprejmemo »v paketu« s tem, ko smo pripravljeni zaupati ustreznemu kontekstu kot opisu realnosti. Še točneje povedano: stavek F(a) o neobstoječem je brez propozicionalne vsebine z ozirom na dejanski svet in ima lahko različne pogojne propozicionalne vsebine glede na različne kontekste, v katerih lahko smiselno nastopa. Propozicionalna vsebina predikativnega stavka o irealnih bitnostih je tedaj le pogojna. Podana je le tedaj, če se odločimo za eno od obeh interpretacij in če je njegova faktična resničnostna vrednost ob tej interpretaciji enaka resničnostni vrednosti stavka glede na kontekst razprave. Propozicionalna vsebina predikativnega stavka o neobstoječem je odvisna od tega, če in kako ta stavek razumemo glede na dani kontekst govora, ne pa od domnevne (virtualne) ali realne reference in realne vsebine (intenzije) njegovih terminov, medtem ko je propozicionalna vsebina predikativnih stavkov o dejanskih bitnostih brezpogojna, tj. razumemo ga le glede na realno referenco in realno vsebino (intenzijo) njegovih terminov. Govorim o pogojni propozicionalni vsebini, kar je blizu Kripkejevi ideji o tem, da stavki o irealnih bitnostih (bolj ali manj) pretendirajo na propozicionalni smisel, nimajo pa fiksnega propozicionalnega smisla. Vendar imajo ti stavki znotraj sprejetega konteksta svoj propozicionalni smisel ter resničnostno vrednost in niso le pretenzije na smisel. Razumno je vprašanje, zakaj ne bi raje domnevali, da glede na kontekst razprave preprosto sprejmemo stavek F(a) kot resničnega in ga interpretiramo tako eksistenčno kot univerzalno. To bi seveda pomenilo, da moramo vsaj pogojno sprejeti obstoj nečesa, kar je enako a in ima lastnost F, kar je ravno tista predpostavka, ki je najbolj sporna v razmišljanju o irealnih bitnostih. V tem primeru bi morali uvesti posebno kontekstualno odvisno semantiko za te stavke, opredeliti kontekstualno referenco morebitnih imen, ki označujejo te bitnosti, in kontekstualno odvisne vrednosti vezanih spremenljivk v kvantificiranih stavkih. Mislim, da so težave, ki so že do sedaj spremljale tovrstne poskuse in ki vse po vrsti terjajo globoke spremembe klasične predikatne logike, zadosten razlog, da se tem rešitvam poskušam kar se da izogniti. Menim, da nam ni treba sprejemati virtualnega združevanja eksistenčne in univerzalne interpretacije predikativnih stavkov o irealnih

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 10

19.4.2019 14:54:09

Govor o neobstoju brez dodatnih ontoloških predpostavk

bitnostih; zadošča, da sprejmemo eno od njiju, odvisno od situacije, ne pa obeh hkrati. Menim, da obe interpretaciji predikativnih stavkov sovpadata le v dejanskem svetu, v »kontekstualnih« svetovih pa to velja le za tiste stavke, ki govorijo o dejanskih bitnostih, pri stavkih o irealnih bitnostih pa nikoli. Ti stavki imajo svojo propozicionalno vsebino in resničnostno vrednost glede na nek dani (vsaj delno irealni) kontekst razprave, ne sami po sebi. Iz tako (pre)tolmačenih stavkov ne moremo vleči brezpogojnih eksistenčnih stavkov, npr. »Je nekaj takšnega, kot je krilati konj, ki leta na Olimp«, čeprav bi to morali dopustiti, če bi prevzeli površinsko gramatično formo danega stavka kot predikativnega stavka o Pegazu. Vendar – ali ni bil znotraj grške mitologije o Pegazu resničen tudi eksistenčni stavek »Je nekaj, kar je krilati konj in leta na Olimp«? To seveda drži, a le če lahko ta stavek preobrazimo v ustrezno »univerzalno obliko«, npr. »Vse, kar pegazira, je obstoječi krilati konj, ki leta na Olimp«, formalno zapisano (v prvem približku): (a) (∀x)(pegazira (x) ⊃ (∃y)(x = y. krilati konj (y). leta na Olimp (y)).

Ta stavek je seveda trivialno resničen glede na dejanski svet in je sprejet kot netrivialno resničen v kontekstu grške mitologije ter je celo nujna logična posledica stavka: (b) (∀x)((pegazira (x) ⊃ krilati konj (x). leta na Olimp (x)),

ki ga vzamemo za interpretacijo stavka »Pegaz je krilati konj, ki leta na Olimp«. Seveda le v primeru, če v grškem mitu velja univerzalna implikacija, da je vsak krilati konj, ki leta na Olimp, obstoječi krilati konj, ki leta na Olimp: (c) (∀x)(krilati konj (x). leta na Olimp (x) ⊃ (∃y)(x = y. krilati konj (y). leta na Olimp (y)). Stavek (c) res velja tudi v kontekstu mita o Pegazu, saj je v tem mitu krilati konj, ki leta na Olimp, predpostavljen kot bivajoč in ne kot virtualen. Po zakonu o tranzitivnosti (univerzalne) implikacije iz (b) in (c) izhaja (a). Stavek (a) predstavlja pogojni eksistenčni stavek; odvisen je od tega, ali sprejemamo stavek o Pegazu kot konju, ki leta na Olimp, kot kontekstualno oz. pogojno resničen. Zato njegovo sprejemanje ne implicira brezpogojne resničnosti stavka o obstoju krilatega konja, ki leta na Olimp, in tako ne terja sprejemanja kake virtualne bitnosti, kot bi bila npr. mitološki Pegaz. Izpeljave, podobne izpeljavi stavka (c) iz stavkov (a) in (b), niso avtomatsko veljavne v vsakem kontekstu, saj niso vsi konteksti logično koherentni in ne priznavajo veljavnosti univerzalnih implikacij tipa (c) in morda tudi ne priznavajo univerzalnosti tranzitivnosti implikacije. Pravzaprav le domnevam, da je bila grška mitologija oz. konkretno mit o Pegazu tako koherenten, da lahko zgoraj navedeni sklep opravimo tudi v njegovem okviru, ne le v »kontekstu« dejanskosti, za katerega predpostavljamo, da v njem veljajo vsaj vsi logični zakoni enostavne predikatne logike. Rešitev, ki jo predlagam, je, da se v kontekstu razprave o neobstoječem, v vsakem primeru stavkov o neobstoječem, odločimo, kako obravnavamo te stavke, tj. kot

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 11

19.4.2019 14:54:09

Andrej Ule

pozitivne ali negativne, resnične ali neresnične. V primeru, da jih obravnavamo kot resnične pozitivne stavke, jih tolmačimo po »univerzalnem« modelu, tj. kot univerzalno pogojne stavke s praznimi antecendenti; če jih obravnavamo kot resnične negativne stavke, jih tolmačimo kot zanikane univerzalne pogojnike, torej kot eksistenčne stavke z ustreznimi negativnimi predikati; če jih obravnavamo kot pozitivne neresnične stavke, jih tolmačimo kot eksistenčne stavke (po tipu 3.), in če jih razumemo kot neresnične negativne stavke, jih tolmačimo kot eksistenčne stavke z ustreznimi negativnimi predikati. Upoštevanje konteksta razumevanja pri tolmačenju stavkov o irealnih bitnostih privede do tega, da razširimo obseg smiselnih in pomenljivih stavkov nad obseg stavkov, ki govorijo o obstoječem. Če vzamemo npr. kak stavek o neobstoječem, ki ga imamo v danem kontekstu za (netrivialno) resničnega in kak stavek o »istem« neobstoječem, ki ga imamo v istem kontekstu za (netrivialno) neresničnega, potem nastane vtis, da smo nekako obnovili »realistično« tolmačenje stavkov. Od tod izhaja vtis, da govorimo o nečem virtualno obstoječem, tj. o lastnostih te domnevne entitete. Ta vtis je zavedel številne filozofe in logike v hipostaziranje tovrstnih virtualnih bitnosti v psevdorealne bitnosti (Meinong idr.) ali v abstraktne bitnosti (Kripke, Zalta idr.). Mislim pa, da ta korak ni upravičen in lahko shajamo dalje brez predpostavk o tovrstnih bitnosti. Tako lahko dobimo množico stavkov o neobstoječem, ki so glede na dani kontekst razprave resnični ali neresnični. Čeprav smo s tem dobili razne »pogojne« propozicije o neobstoječem, pa stavki o neobstoječem ne predicirajo dejanskih lastnosti česar koli že in prav tako ne odrekajo nobenih dejanskih lastnosti čemur koli že. Če bi to veljalo, potem bi morali držati tudi ne glede na dani kontekst razprave; temu pravim »dejanska resničnost« ali tudi »zgolj resničnost«. Če ta moja teorija drži, potem imamo lahko kontingentno resničen ali kontingentno neresničen govor o neobstoječem, ki ne potrebuje nobenih domnev o kakem skrivnostnem »bivanju neobstoječega«, ne potrebujemo posebne logike ali posebne semantike. Posebnost je le ta, da lahko na mesto individualnih spremenljivk postavljamo tudi »prazne« individualne termine, ki pa jih razumemo kot okrajšane določne opise. Stavki, ki vsebujejo prazne termine, so lahko resnični ali neresnični, pač glede na to, kako se odločimo glede njih. Morda se sprašujete, kako pa vemo, oz. ali res vedno vemo, kdaj smo v kakem nedejanskem kontekstu, in ali se dejansko vedno znova odločamo, ali bomo stavke o predmetih tega konteksta sprejeli kot resnične ali neresnične. Tega v vsakem primeru res ne moremo zatrdno vedeti. Zato pogosto verjamemo, da smo v dejanskem kontekstu in so naši stavki faktično resnični ali neresnični, torej implicitno verjamemo, da mora pri njih univerzalna in eksistenčna oblika stavka sovpadati glede na njuni resničnostni vrednosti. Tako so npr. antični Grki verjetno govorili in mislili o svojih bogovih in mitičnih bitjih kot o dejanskih, stavke o njih pa so imeli za dejansko resnične ali neresnične. Poznejši razvoj kulture in znanosti je pokazal, da je šlo le za verjetja o določenih predmetih in

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 12

19.4.2019 14:54:09

Govor o neobstoju brez dodatnih ontoloških predpostavk

stavkih v določenem kontekstu, ne pa za faktične predmete in faktične stavke o njih. Lahko sklepamo, da so antični Grki v svojem verovanju nehote sprejemali »ustrezne« odločitve glede stavkov o raznih mitoloških bitjih. Vprašamo se seveda lahko, kako pa mi zdaj vemo, da so določeni stavki o raznih predmetih faktično resnični in niso nemara zgolj pogojno resnični stavki o irealnostih. Ali niso številni stavki naše vsakdanje in tudi znanstvene govorice le izrazi našega verjetja v določene kontekste govora in mišljenja? In končno vprašanje: ali imamo sploh kje in kdaj opraviti z nedvomno faktičnim kontekstom? Mislim, da ne, a v nadaljnjo razpravo o tem vprašanju se tu ne bom spuščal, vendar verjamem, da vsaka kultura in vsaka jezikovna skupnost predpostavljata razliko med kontekstom, ki ga razumeta kot dejanskega, in drugimi konteksti, ki so zanju bolj ali manj virtualni. Mislim, da ni bilo kulture in jezikovne skupnosti, ki bi imeli ves svoj govor (in mišljenje) le za govor v dejanskem kontekstu, prav tako ni bilo kulture in jezikovne skupnosti, ki bi imeli ves svoj govor (in mišljenje) za virtualen, zgolj domnevno resničen. Ta razlika se mi kaže kot nekakšno metajezikovno in metakulturno dejstvo ter upravičuje razlike med dejansko in navidezno logično formo stavkov ter med dejansko in kontekstualno pogojno resničnostno vrednostjo stavkov. Dejanska logična forma je tista, pri kateri pride do ujemanja med privzeto resničnostno vrednostjo stavkov v danem kontekstu in njegovo »brezpogojno« resničnostno vrednostjo v dejanskim kontekstu, navidezna pa je tista, ki ustreza površinski gramatični obliki stavka (ne glede na kontekst razumevanja). Mislim, da sem podal logično koherentno rešitev za celo vrsto standardnih problemov, ki jih vzbuja govor o neobstoječem, v prvi vrsti za govor o domnevnih fikcijskih bitnostih. Veliko problemov ostaja še nerešenih. Vzemimo relacijske stavke, v katerih nastopajo relacije med realnimi in irealnimi bitnostmi, npr. »Hamlet je bolj priljubljen od Humphreyja Bogarta«, »Martin Krpan je bil močnejši od Primoža Kozmusa«, »Sherlock Holmes je bolj zvit kot Allan Pinkerton« itd. Vzemimo v analizo stavek o Martinu Krpanu, pri čemer predpostavljam, da je Martin Krpan fikcijsko bitje iz istoimenske Levstikove drame. Ta stavek sam po sebi ne izraža nobene propozicije, kvečjemu pretendira nanjo. Kot vedno imamo dve možnosti interpretiranja tega stavka. Lahko se nanašamo na dejanski svet ali na Levstikovo zgodbo. Če počnemo prvo, potem moramo naš stavek o Martinu Krpanu interpretirati eksistenčno, tj. ime »Martin Krpan« je okrajšava ustreznega določnega opisa, npr. »(ix)(krpanizira(x)«, ki naj bi zajel natanko tisto, kar se v zgodbi pripisuje fikcijski osebi Martinu Krpanu in morda še temu, na kar je dopustno sklepati na osnovi Levstikove pripovedi. Ta stavek je (faktično) neresničen, ker pač dejansko ni bilo ničesar, kar bi krpaniziralo. V drugem primeru se opremo na kontekst Levstikove zgodbe o Martinu Krpanu in dobimo obliko (∀x)(krpanizira(x) ⊃ x je močnejši od Primoža Kozmusa)«, ali še bolj natančno: (∀x)(∃y)(krpanizira(x). y = Primož Kozmus ⊃ x je močnejši od y).

Filozofska_pot_Uleta_FINAL.indd 13

19.4.2019 14:54:09

Filozofska pot Andreja Uleta

Avtorji prispevkov

Filozofska pot

Andreja Uleta Uredili: Olga Markič in Maja Malec

ISBN 978-961-06-0182-1

9 789610 601821

Ule_naslovka_FINAL.indd 1

19.4.2019 14:53:14