Issuu

ISBN 978-961-237-965-0 (45) Zupaničeva knjižnica

ISBN 978-961-237-965-0

Cena 24,90 €

Države praznujejo

Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije Uredila Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik

Uredila Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik

Prazniki dajejo državi/narodu s praznovanji globino, legitimnost in avtentičnost, ko se sklicujejo na oživljeno in oživljajočo državno/narodno preteklost, pa četudi je ta mitična. Razgled po prazničnih koledarjih narodov/držav na območju bivše jugoslovanske države kaže predvsem na to, v kakšnih okoliščinah, zakaj in kako – s kakšnimi strategijami so bili postavljeni narodni in državni prazniki, da bi ustvarili in poustvarjali kolektivne izkušnje pripadnosti. S tem pretežno sledijo prevladujočemu pogledu raziskav nacionalizma (v pomenu narodne/državne pripadnosti in zavesti), ki opozarjajo, kako se ob državnih praznovanjih lahko ustvarijo nacionalna čustva in pripadnosti, ne pa, kako jih praznovanja dejansko ustvarijo, četudi so zelo premišljeno načrtovana in izvedena. Produkcija in recepcija praznikov sta komplementarna ali vzajemna procesa, kar vsekakor zahteva podrobnejše raziskave posredovanja in recepcije, torej načinov, ali in kako so ljudje postajali, postali in ostali državljani.

Države praznujejo

9 789612 379650

Drzave_praznujejo_naslovka_FINAL.indd 1

6.11.2017 11:10:24

DRŽAVE PRAZNUJEJO DRŽAVNI PRAZNIKI IN SKUPNOSTI NA OBMOČJU BIVŠE JUGOSLAVIJE

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 1

3.11.2017 13:54:06

Države praznujejo Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije Uredila Božidar Jezernik, Ingrid Slavec Gradišnik Recenzentki Alenka Bartulović Marjana Strmčnik Zbirka Zupaničeva knjižnica, št. 45 Jezikovni pregled Ingrid Slavec Gradišnik Prevod povzetka Jeremi Slak Odgovorni urednik zbirke Boštjan Kravanja Uredniški odbor zbirke Bojan Baskar, Mateja Habinc, Vito Hazler, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Miha Kozorog, Boštjan Kravanja, Uršula Lipovec Čebron, Ana Sarah Lunaček Brumen, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič, Peter Simonič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017.

najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiran-jem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva. Založila Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Za založbo Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Ljubljana, 2017 Naklada 300 izvodov Oblikovna zasnova zbirke Vasja Cenčič Prelom in priprava za tisk Jure Preglau Tisk Birografika Bori, d. o. o.

Vse pravice pridržane.

Cena 24,90

Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v

Raziskovalni projekt št. J6-4007 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 2

3.11.2017 13:54:06

Države praznujejo Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije Uredila Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik

Ljubljana 2017

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 3

3.11.2017 13:54:06

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 4

3.11.2017 13:54:06

Vsebina

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 5

3.11.2017 13:54:06

Ingrid Slavec Gradišnik

O koledarjih, praznikih in praznovanjih

DRŽAVNI PRAZNIČNI KOLEDARJI Mladena Prelić

Državni praznici u Srbiji u istorijskoj i savremenoj perspektivi

Nevena Škrbić Alempijević i Kristina Uzelac

Mijene državnih kalendara u Hrvatskoj

Lidija Vujačić

Transformacija praznika i praznovanja u Crnoj Gori – između socijalističke prošlosti i tranzicione stvarnosti

Ingrid Slavec Gradišnik

Državni koledarji v času – slovenski primer

PRAZNIKI Božidar Jezernik

Bajka o treh prepirljivih bratih

Petko Hristov

„Vidovdеn će stići i svatko će dobiti 177 što zaslužuje“: Vidovdеn i Sveti Vit u bugarskoj tradiciji

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 6

135

3.11.2017 13:54:06

Adnan Jahić

Odnos Islamske vjerske zajednice 183 prema obilježavanju dana Sv. Save u školama monarhističke Jugoslavije (1918–1941)

Svein Mønnesland

Življenje in smrt državnega praznika

Ines Prica

„Hristos se rodi“: Pravoslavni Božić 217 u hrvatskom političkom prostoru

Peter Simonič

Dan državnosti kot prizorišče političnega boja: Oportunizem in praznovanja Janeza Janše

Jaka Repič

255 Jugoslavija z druge strani: Ritualizacija spominov na jugoslovansko komunistično revolucijo med Slovenci v Argentini

Mateja Habinc

Ukinjanje praznikov in socialistična 271 (ne)delovna mentaliteta

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 7

201

231

Stvarno in imensko kazalo

289

Povzetek

309

Summary

311

Avtorice in avtorji

313

3.11.2017 13:54:06

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 8

3.11.2017 13:54:06

O koledarjih, praznikih in praznovanjih Ingrid Slavec Gradišnik

Ko govorimo o državnih praznikih, mislimo na praznike, zapisane v uradnih, državnih koledarjih. Kot takšni sodijo v kategorijo političnih praznikov, ki pa niso le slikovito okrasje politične moči, temveč to moč (so)ustvarjajo in ciklično poustvarjajo, oziroma, če sledimo Cliffordu Geertzu (1980: 123–35) – politični rituali, ki iz navadnih ustvarijo praznične dni, se ne nanašajo na politiko, so politika. Zgoščeno je oznaka političnih ritualov povzeta v naslednjem: Politični rituali so prakse, umeščene v konkretne kronotope; z njimi se izrazijo in materializirajo pripadnosti, oblikovanja identitete, vzpostavljanja lokalne, regionalne, etnične, nacionalne ali državne entitete. So hkrati polje socialne kohezije, samoidentifikacije, označevanja socialne pripadnosti in izključevanja drugega. Politični rituali so preprosto neogibni za socialno integracijo (Lukes 1975), za socializacijo hierarhij in razmerij; kažejo tudi na rabe moči (Kertzer 1988). Posebej

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 9

3.11.2017 13:54:06

so aktualni takrat, ko se z njihovo pomočjo vsako leto znova definirajo in utelešajo, materializirajo etnične, jezikovne in druge meje, ob katerih ni mogoče skoraj nobenemu posamezniku, ki se je socializiral v eni ali drugi skupnosti, ostati neprizadet ali neopredeljen. Na eni strani, kot pravi Steven Lukes, politični rituali mobilizirajo pristranost (bias), na drugi pa odpirajo vprašanja o razmerju med različnimi diskurzi, npr. med uradnim političnim diskurzom vladajočih strank, diskurzi medijev, t. i. navadnim, zdravorazumskim (common sense) in subkulturnim diskurzom, opaznem predvsem med različnimi ekstremnimi skupinami. Na določen način pričajo tudi o družbi in ustanovah, zagotavljajo in poustvarjajo njihov ekstraktivni ali inkluzivni značaj (North 1990: 1991). (Fikfak 2013: 239)

Politični prazniki so s svojimi rituali torej vedno osredinjeni na vprašanja skupnosti, usmerjajo in nadzorujejo njihovo upravno, gospodarsko, versko in nasploh vsakdanje življenje. V tem smislu jih gre razumeti kot sestavino državljanske religije (réligion civile) v izvirnem pomenu Rousseaujeve Družbene pogodbe (1762). Njen smisel je, da ustvarja družbene temelje, ko med državljani spodbuja občutja družbenosti in predanost javnim zadevam. Državni prazniki kot sestavina državljanske religije so eno od orodij ali posredniki državljanske vzgoje ali vzgoje za javno življenje, ko na ritualen način obnavljajo družbeno pogodbo. Ta ne izključuje verskih praznikov, izključuje pa versko nestrpnost. V različnih družbenih ureditvah se glede na razmerja med civilno oblastjo in verskimi ustanovami v uradnih državnih koledarjih spreminja tudi razmerje med sekularnimi in verskimi prazniki.1 Koledarji v družbeni red in prakse skupnosti, ki so jim namenjeni, s ponavljanjem zapisujejo vrednote »skupnega«, materializirane na primer v spominjanju na mite o izviru skupnosti, odločilne dogodke in osebnosti. Te vsebine, ki so ali naj bi bile gradniki skupin in skupnosti, na primer naroda, države, verskega občestva, so v dolgo zgodovino koledarjev in praznikov vpisane kot proces izbir in nadzorovanja. Koledarski praznik je namreč »dramatičen poskus, da bi določene dele življenja trdno in določno postavili pod urejen nadzor. Spada k strukturirajočemu delu kulturnega/historičnega procesa,« ki kaos transformira v red, skladno podmeno, da se družbeno življenje plete med imaginarnima nasprotjema – med absolutnim redom na eni strani in absolutnim kaotičnim konfliktom ter anarhično improvizacijo na drugi strani. Med njima je nenehna napetost in hkrati tudi sočasnost, nasprotje med

Pri tej analitični razmejitvi je treba upoštevati težave pri razmejevanju svetega od posvetnega; razumeti ju gre kot skrajni točki spektra različnih družbenih aktivnosti, ki pogosto vsebujejo prvine obojega (Shils in Young 1953; Leach 1954: 12–3; primerjaj, na primer, Lukes 1975; Moore in Myerhoff 1977; Hunt 1977: 143; Falassi 1987; Koster 2003).

Ingrid Slavec Gradišnik

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 10

3.11.2017 13:54:06

»strukturo in antistrukturo« (Turner 1968; Moore in Myerhoff 1977: 3). Koledarji in praznični dnevi ne le da opisujejo družbeni red, temveč ga oblikujejo, ko v neurejenost vpisujejo pomene in skladno s tem bolj zaželeno zoperstavljajo manj zaželenemu (primerjaj Simonič 2000: 32). Poleg urejanja naravnega in družbenega časa (Rihtman-Auguštin 1990, 2001) in ustavljanja družbenega časa s spominjanjem na »svete« dni (Velikonja 2013) so regulativna in integracijska funkcija in stratifikacijski učinek osrednji stebri, ki jih v družbi soustvarjajo koledarji in nanje vezana praznovanja. Po klasični funkcionalistični teoriji, od Durkheima (1912) naprej, je eden bistvenih namenov integracija, to je ustvarjanje in vzdrževanje družbene kohezije, povezanosti ljudi na podlagi skupnega obzorja, ki ga napolnjujejo »predmeti, razmerja, vloge, ideje in tako naprej, ki imajo posebno mesto v življenju skupine in do katerih se ob določenih časih s posredovanjem ritualov pritegne njena pozornost na različnih ravneh zavesti in z različnim čustvenim nabojem« (Lukes 1975: 291). Izhodišče je torej vezivo med pripadniki skupnosti, skupna dediščina in še posebej vrednote, ki se uprizarjajo in poustvarjajo s praznovanjem, učinki pa naj bi bili manjšanje razločkov med ljudmi z ubranim mišljenjem, čutenjem in delovanjem (Warner 1962: 7), ki krepijo družbene in etične norme. Ali: »Družbena kohezija zahteva prepričanje ali kod ravnanja ali prevladujoče občutje, ali pa, najbolje, nekakšno kombinacijo vseh treh« (Russel 1938: 104). Pričakuje se, da akterji »koherentno mislijo in čutijo o svojih vzajemnih socialnih razmerjih« (Poderman Sørensen 2008: 528). Funkcionalisti pa so spregledali vzporeden in hkrati s strani postavljavcev koledarja in ob ritualnih praksah razviden, nasproten in nezaželen stratifikacijski ali segregacijski učinek;2 družbena kohezija je lahko namreč ob socialni, interesni in še kakšni diferenciranosti družbe pač le ideal. Ko praznik in ritual na eni strani ustvarjata pripadnike skupnosti, na drugi strani neogibno ustvarjata ne-pripadnike. Institucija praznika in praznovanja je zaradi tega identifikacija družbene pripadnosti in nepripadnosti, je pripis identitete, povezane s specifičnim načinom ravnanja (Bourdieu 1991: 119–21). Če o njej obvelja družbeno soglasje, je mogoče govoriti o socialni magiji.3 Za državne praznike ali 2 Za kratek povzetek te kritike glej, na primer, Lukes 1975: 296–301, 305. 3 Bourdieu je sicer socialno magijo tematiziral z zgledi klasičnih obredov prehoda (npr.

vpeljave dečkov, poroka, rituali v akademskem svetu – vse to so obredi (raz)ločitve ene skupine od druge, pripadnikov od ne-pripadnikov), a jo je mogoče uporabiti tudi za prehode družb in razmerja v njih. Socialna magija deluje le, če vsa skupnost prizna razločke med družbenimi skupinami in njihovimi ustreznimi ravnanji, če torej temelji na prepričanju skupine, da pozna in prizna veljavni ritual ali ritualni red. Njegova simbolična učinkovitost se spreminja skladno s stopnjo, za katero so njegovi udeleženci »bolj ali manj pripravljeni, bolj ali manj naklonjeni, da ga sprejmejo« (Bourdieu 1991: 125).

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 11

O koledarjih, praznikih in praznovanjih

3.11.2017 13:54:06

državotvornost praznikov to pomeni, da se ljudje ob njih kljub siceršnjim individualnim, socialnim in drugim razločkom počutijo kot državljani. Ko na državne koledarje kot zapis posebnih dni v letu pogledamo z vidika praznovanj – brez njih bi bili le črke na papirju, saj šele ta z impliciranjem posebnih dejanj zares ustvarijo njihovo »posebnost« – se ritualizacija4 pokaže kot »strategija za ustvarjanje omejenih ali omejujočih razmerij moči. To ni razmerje, v katerem ima ena družbena skupina absolutni nadzor nad drugo, temveč takšno, da hkrati vsebuje soglasje in upor, nesporazum in prilaščanje« (Bell 1992: 8). V tem pogledu so koledarji z državnimi, in seveda tudi drugimi prazniki, nekakšen simbolni seizmograf, vpisani so v duhovni in družbeni zemljevid in so, kakor množica človeških aktivnosti, družbeni metakomentar (Geertz 1973: 448). Njegove glavne sestavine so izbor praznikov oziroma vsebin, to je fenomenov, ki jih označujejo, vzorci njihove distribucije v koledarskem letu, ritualizacija kot način izvedbe, in družbeni akterji. Pri družbenih akterjih mislimo na tiste, ki z določno politično, ideološko ali etično intenco praznike postavljajo, jih uzakonijo,5 kanonizirajo, in na tiste, ki naj bi jih prazniki nagovorili in so jim namenjeni, da jih na takšne ali drugačne praznujejo ali pa tudi ne. V tem smislu so v življenje koledarja, v državne praznične prakse, ki so rituali institucije zaželenega, vgrajeni konflikti: to v vseh obdobjih starejše in novejše zgodovine in v sodobnosti na diskurzivni ravni potrjujejo razprave o njihovih vsebinah in sporočilih, o primernosti tega ali onega praznika in načinih njegovega praznovanja, na drugi, praktični ravni pa to napetost izražajo različne stopnje indiferentnosti do čaščenja prazničnih dni, v skrajnih primerih njihovi proti-prazniki, prazniki upora ali uporniški rituali.6 Ko državni prazniki kot izraz hegemonske moči na različne načine s svojimi vsebinami in sporočili, tj., ko razkrivajo in prikrivajo, utrjujejo in pozabljajo dogodke in osebnosti iz preteklosti, s tem ne izrisujejo le družbenega/kolektivnega spomina in pozabe ( Jezernik 2013b: 9–10; primerjaj Makarovič 1995). Z njima 4

Ritualizacija je po opredelitvi Catherine Bell stateški način delovanja, ki učinkuje v določenem družbenem redu oziroma družbenih okoliščinah in se razločujejo od drugih dejanj (Bell 1992, 67, 74), sama po sebi ne »nadzoruje« posameznikov ali družbe, je pa zelo povezana z močjo – v tem pogledu »je strateško prizorišče za izražanje razmerij moči« (Nav. delo: 170). Po mnenju nekaterih raziskovalcev je prav pravna kodifikacija najmočnejši instrument družbene stabilnosti in »mobilizacije soglasja«, določa to, kar naj bo s stališča oblasti za državljane tako rekoč samoumevno (Lukes 1975: 301). Med tradicijskimi prazniki je med takšnimi najpogosteje omenjen karneval, ki daje prostor simbolični inverziji družbenih vlog in statusov. Na t. i. praznike upora je med prvimi opozoril antropolog Max Gluckman, ki je ob klasični integracijski funkciji ritualov opozoril, da so ti tudi izraz družbenih napetosti, ki se ciklično sproščajo, da socialni sistem ostaja stabilen.

Ingrid Slavec Gradišnik

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 12

3.11.2017 13:54:06

označujejo poti družb med preteklostjo in prihodnostjo in hkrati bolj ali manj neposredno nadzorujejo življenje ljudi, ko jim pripovedujejo, kje in kako so postavljeni v družbenem svetu. Na drugi strani pa hkrati alternativne ali subverzivne prakse »od spodaj navzdol« problematizirajo ta status moči in vsiljene naracije o identiteti. Da bi bili ti konflikti blažji, se določanje in razporejanje praznikov pogosto opre na preskušene, uveljavljene, tradicijske vsebine in oblike, ki pa jih, v praksi, nagovorjeni državljani ob »predpisanih« ritualih praznujejo na množico mogočih in tudi alternativnih načinov. Ne gre torej za enosmeren proces, ki bi utelešal asimetrično razporejenost moči v družbi, temveč za dinamično vzajemnost: skupine z večjo ali manjšo politično močjo in vplivom resda ustvarjajo, definirajo praznike in v večji ali manjši meri tudi njihove rituale, vendar jih morajo, da bi bili učinkoviti, tudi transformirati, prilagajati nikoli povsem enakim družbenim razmeram in razpoloženju državljanov. Če jih ne, kakor se primeri v totalitarnih režimih, si jih prilagodijo ljudje sami. Le na način nekakšnega soglasja lahko postopoma prispevajo k oblikovanju predstav posameznikov v skupnosti in njihovemu (samo) razumevanju in (samo)razmejevanju, ki naj bi se skladale z intenco državnih praznikov in praznovanj, da ustvarijo državljanke in državljane. Družbeni nadzor, kakor se uresničuje z njimi, raziskovalci pojasnjujejo na različne načine – z mentalno indoktrinacijo in ponavljajočim se drilom, na drugi pa s posebnim stanjem skupinskega navdušenja, torej tako z učinki skupinskega/skupnostnega obredja na psihologijo posameznika kakor tudi na ustvarjanje vzajemnih razmerij med ljudmi (Bell 1992: 169). Deloma je to povezano tudi z dejstvom, da so koledarji hkrati nerekurzivni in ciklični. Ciklična razsežnost, ki prinaša ponavljanje, reprodukcijo vsebin in vzor(c)e njihovih uprizoritev, prispeva k ponotranjenosti in utelešenosti praznikov, ki je, ko premišljamo o družbenih akterjih, eden od mehanizmov ali del oprave, ki pojasnjuje socializirano produkcijo pripadnosti (npr. z vzgojo, z udeležbo v ritualnih praksah, izobraževalno in medijsko posredovanostjo) in jezik njenega izražanja. Pri tem ljudje niso le pripadniki zamišljene skupnosti, ki zgolj sledi vsiljenim praksam, postavlja pa izziv, kako pojasniti njihovo navdušenje ali nenavdušenje pri ritualih skupnostih in mehanizme njihove osebne in kolektivne ponotranjenosti, katere del je tudi občutje njihovega državljanstva. Poskusov odgovora na to vprašanje je več; dotikajo se zapletenih razmerij med individualnimi in kolektivnimi identifikacijami, čustvene vzgoje oziroma emocionalnega razvoja (Geertz 1973: 449), banalnega nacionalizma kot tematizacije implicitne in naturalizirane družbene reprodukcije socialnih kategorij (Billig 1995),

Drzave_praznujejo_FINAL.indd 13

O koledarjih, praznikih in praznovanjih

3.11.2017 13:54:06

ISBN 978-961-237-965-0 (45) Zupaničeva knjižnica

ISBN 978-961-237-965-0

Cena 24,90 €

Države praznujejo

Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije Uredila Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik

Uredila Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik

Države praznujejo

9 789612 379650

Drzave_praznujejo_naslovka_FINAL.indd 1

6.11.2017 11:10:24

Države praznujejo. Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije