Issuu

Florence Gacoin-Marks ISBN 978-961-237-958-2

ISBN 978-961-237-958-2

9 789612 379582

Vladimir_levstik_naslovka_FINAL.indd 1

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost

Florence Gacoin-Marks

Florence Gacoin-Marks je odrasla v Parizu, kjer je študirala francoščino in slovenščino. Leta 2004 je na Sorboni doktorirala iz primerjalne književnosti z disertacijo o slovenskem realističnem romanopisju med vojnama v evropskem kontekstu. Trenutno je docentka za francosko in frankofonske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vzporedno pa v francoščino prevaja dela slovenske književnosti. Raziskovalno se ukvarja predvsem s francosko-slovenskimi kulturnimi stiki in prevodoslovjem.

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost

Prva monografija o Vladimirju Levstiku, ki deloma temelji na obdelavi doslej neznanega arhivskega gradiva, najprej raziskuje, kako se je uporniški slovenski mladenič srečal s francoskim jezikom in kulturo, s katerima se je kmalu do take mere istovetil, da ju je vzel za svoja. Skozi podrobno analizo Levstikovih prevodov iz francoščine se raziskava nadaljuje s preučevanjem različnih prevajalskih vprašanj, s katerimi se soočajo vsi literarni prevajalci, še posebej tisti, ki se ukvarjajo s francosko književnostjo. Knjiga potem obravnava vpliv francoskih pisateljev na Levstikovo izvirno prozo in pisateljev razvoj iz epigona slovenske moderne v evropskega realista, ki je v svoja dela rad vpletel tudi dobro mero družbene satirike. Čeprav se Levstikova življenjska in poklicna pot umešča v čas in prostor in je v tej knjigi obravnavana zgolj z zornega kota francosko-slovenskih literarnih stikov, v njej prepoznamo stalnico – usodno srečanje s tujo kulturo –, na kateri temelji sleherna medkulturna literarna študija.

14.11.2017 11:45:15

Florence Gacoin-Marks

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska knjiĹževnost

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 1

13.11.2017 9:24:53

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Florence Gacoin-Marks Recenzenti: Tone Smolej, Gregor Perko, Martina Ožbot Currie Lektorica: Mojca Smolej Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Ilustracije na naslovnici: Lea Marks © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2017 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 22,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskovalni program št. P6-0265 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09Levstik V. 821.133.1.09 GACOIN-Marks, Florence Do Pariza in nazaj : Vladimir Levstik in francoska književnost / Florence Gacoin-Marks. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-958-2 291943424

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 2

13.11.2017 9:24:53

Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1 Vladimir Levstik in francoski jezik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 1.1

Učna leta (1904–1907) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 1.1.1 »Metoula«, Langenscheidtova metoda . . . . . . . . . . . . 12 1.1.2 Jezikovno in kulturno izpopolnjevanje v francoski prestolnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14

1.2

Poskus ovrednotenja Levstikovega razumevanja francoskega jezika na začetku prevajalske kariere skozi analizo zgodnjih prevodov iz francoske književnosti (1907–1912) . . . . . . . . . . . 19 1.2.1 Molière, Tartuffe (okrog 1907) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 1.2.2 Champol, Le Mari de Simone (1908) . . . . . . . . . . . . . . . 28 1.2.3 Émile Zola, La Débâcle (1911) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 1.2.4 Georges Courteline, Boubouroche (okrog 1912) . . . . . . . 39

1.3

Levstikov prijatelj iz Pariza - ljubljanska leta Alberta Algouda (1911–1914) in kasnejša »francoska« korespondenca . . . . . . . . 42 1.3.1 Dvoletno bivanje Alberta Algouda v Ljubljani . . . . . . . . 43 1.3.2 Vpliv družine Algoud na Levstikove nazore . . . . . . . . . . 47 1.3.3 Levstikova »francoska korespondenca« (1934–1957) . . . 52

2 Véliki prevodi francoske in frankofonske proze 19. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 2.1

Gustave Flaubert, Madame Bovary (1915) . . . . . . . . . . . . . . . 56 2.1.1 Nastajanje Levstikovega prevoda . . . . . . . . . . . . . . . . 57 2.1.2 Izdaje Levstikovega prevoda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 2.1.3 Splošne ugotovitve o kakovosti Levstikove Gospe Bovaryjeve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 2.1.4 Prevodoslovna obravnava Flaubertovega stilema: kurzivna pisava v prevodih Madame Bovary . . . . . . . . . . 68

2.2

Charles de Coster, La légende de Till Ulenspiegel (1947) . . . . . . . 91 2.2.1 Prevajanje jezikovnih arhaizmov . . . . . . . . . . . . . . . . 93 2.2.2 Refreni in ponavljajoči se elementi . . . . . . . . . . . . . . . 96 2.2.3 Prevajanje pesmi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 3

13.11.2017 9:24:53

2.3

Balzacovi romani (1948–1955) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 2.3.1 Levstikovi prevodi Balzacovih del v okviru prevajanja realistične in naturalistične proze na Slovenskem . . . . . 112 2.3.2 Glasovi »človeških komedijantov« . . . . . . . . . . . . . . 116

2.4

Guy de Maupassant, Bel-Ami (1955) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 2.4.1 Odmiki, ki popačijo posamezne prizore ali odlomke . . 138 2.4.2 Spremembe, ki popačijo literarne like . . . . . . . . . . . . 142

2.5

Dodatek: prevajanje francoskih citatov v Tolstojevem romanu Vojna in mir . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148 2.5.1 Kalki v ruskem prevodu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 2.5.2 Odstopanja od ruskega prevoda . . . . . . . . . . . . . . . 152

3 Vplivi francoskega romana na Levstikovo prozo . . . . . . . . . . . . 157 3.1

Vladimir Levstik in romanopisna poetika . . . . . . . . . . . . . . . 157 3.1.1 Mesto Levstikove proze v slovenskem literarnem zgodovinopisju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 3.1.2 Teoretični spisi o romanopisni poetiki . . . . . . . . . . . . 159 3.1.3 Poglavitna zgodnja prozna dela (1909–1919) . . . . . . . 162

3.2

Satirični roman Višnjeva repatica med francoskimi feljtonisti in Balzacom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 3.2.1 Slovanski in slovenski vplivi . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 3.2.2 Višnjeva repatica, Grof Monte Cristo in Nostradamus . . . . 175 3.2.3 Višnjeva repatica in Balzac . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179

3.3

Hilarij Pernat (1926–1927) in Balzacov roman Le Cousin Pons . . . 182 3.3.1 Zgodba o zbiratelju in dediščini . . . . . . . . . . . . . . . . 182 3.3.2 Hilarij Pernat in Balzacova poetika . . . . . . . . . . . . . . 188

3.4

Motiv francoske književnosti v povesti Rdeči volk in Minehaha . . 190

4 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 193 Résumé . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215 Dodatno gradivo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 221

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 4

13.11.2017 9:24:53

Albertu Algoudu, starejšemu v čast, mlajšemu v poklon. Philippu Algoudu, v spomin na njegovega slovenskega botra.

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 5

13.11.2017 9:24:53

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 6

13.11.2017 9:24:53

»Sin sem slovanskega ženija in učenec latinske kulture.« Vladimir Levstik

Uvod V svojih spominih je znani slovenski komparativist Janko Kos zapisal, da se je začel zanimati za primerjalno književnost zato, ker je bila »tista veda, ki je najbolj odprta k drugim vedam, k lingvistiki, zgodovini, psihologiji, sociologiji in nazadnje – naj nam bo všeč ali ne – k filozofiji kot maternici vseh evropskih znanosti« (Kos, 2015, 143-144). Podobno velja tudi za literarno prevodoslovje, ki združuje pogosto nepobotljivi področji humanistike: literarne vede in jezikoslovje. Zato ga znanstveniki opredeljujejo enkrat kot vejo primerjalne književnosti, drugič kot vejo uporabnega jezikoslovja. A njegova večplastnost se pri tem še ne ustavlja, saj prevodoslovci občasno prehajajo tudi na raziskovalno polje zgodovine, sociologije kulture, bibliotekarske vede itd. V tem oziru ga je najlažje opredeliti kot vejo medkulturnih literarnih študij. Pričujoča knjiga je posvečena pomembni osebnosti v zgodovini prevajanja francoske književnosti v slovenski jezik. Za Vladimirja Levstika sem slišala kmalu po prihodu v Slovenijo pred triindvajsetimi leti, saj sem si takoj zapomnila ime prevajalca, ki je prvič poslovenil Flaubertovo mojstrovino Madame Bovary – steber francoskega modernega romanopisja. Levstik mi je postal še bolj zanimiv takrat, ko sem prebrala njegov roman Višnjeva repatica, ki je še danes poleg Prežihovih romanov med najljubšimi deli slovenske književnosti, ki so nastala pred drugo svetovno vojno. In ko sem si želela kaj več prebrati o tem književniku, ki je bil hkrati prevajalec francoske književnosti, sem ugotovila, da ni veliko literature, s katero bi lahko potešila svojo radovednost. Pravzaprav imata največje zasluge za to, da Vladimir Levstik ni povsem utonil v pozabo, Celjana ddr. Igor Grdina in dr. Anton Šepetavc, ki sta mu posvetila del svojih raziskovalnih prizadevanj. Tako se je torej začelo moje raziskovalno delo o Vladimirju Levstiku. Ko sem ugotovila, da sem lahko kot Francozinja, slovenistka in komparativistka prispevala novo gradivo, nove ugotovitve in nov pogled, sem se odločila za nadaljnje raziskovanje in pisanje monografije, v kateri so predstavljeni rezultati tega dela. Knjiga namerava osvetliti posebno vprašanje v zvezi z mojim raziskovalnim področjem: odnos Vladimirja Levstika do francoskega jezika in kulture, zlasti do francoske književnosti, ki jo je prebiral in prevajal. V ta namen je potekala raziskava v

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 7

13.11.2017 9:24:53

tri različne smeri. Najprej sem poskusila opisati Levstikov odnos do francoskega jezika od trenutka, ko se ga je začel učiti, do prvih prevodov. Ta učna pot je namreč v kontekstu slovenskega kulturnega prostora na začetku 20. stoletja atipična in zato vredna podrobnejšega preučevanja. Zbrala sem raznovrstno gradivo in analizirala tako zgodnje prevode kot prevajalčeva pisma v francoščini, da bi poskusila oceniti Levstikovo jezikovno pasivno in aktivno znanje francoskega jezika. V drugem poglavju sledi preučevanje poglavitnih – in tudi najbolj zahtevnih – Levstikovih prevodov francoske proze, ki so bili objavljeni od 1915 naprej. Poglobljen pregled teh šestih prevodov nas pripelje do različnih vprašanj in dilem, ki so še danes stalnice literarnega prevajanja iz francoščine v slovenščino. V tem oziru imajo ugotovitve, do katerih nas pripelje analiza vsakega posameznega prevoda, ne samo dokumentarno, pač pa tudi uporabno vrednost, saj ovrednotenje Levstikove prevajalske strategije ni mogoče opraviti brez razmišljanja o reševanju vsake prevajalske zagate, s katero se je soočil. Tretje poglavje je posvečeno vplivom francoske književnosti na Levstikovo literarno ustvarjanje, natančneje na romana Višnjeva repatica in Hilarij Pernat. Sinteza rezultatov treh poglavij osvetljuje estetski razvoj pisatelja oz. pomen zgodnjega realizma in satirične proze v njegovem literarnem ustvarjanju v dvajsetih letih 20. stoletja. Preden se bomo podali na pot, ki sem jo na kratko predstavila, se želim zahvaliti vsem, ki so me spodbudili k raziskovanju. Prav tako se iskreno zahvaljujem vsem, ki so na takšen ali drugačen način pripomogli k zasnovanju, lektoriranju in oblikovanju te monografije, zlasti pokojnemu Evaldu Korenu za spodbujanje k raziskovanju in pisanju, Tonetu Smoleju za popravke in smotrne nasvete ter Mojci Smolej za potrpežljivo in natančno lektoriranje. Posebne zahvale naslavljam tudi družini Algoud, brez katere bi mi dobršni del Levstikove francosko-slovenske pustolovščine ostal zakrit.1

Pri prevodoslovnih analizah sem za boljšo preglednost podčrtala besede, besedne zveze in dele stavkov, ki so vredni posebne pozornosti.

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 8

13.11.2017 9:24:53

Vladimir Levstik in francoski jezik

Če pogosto zelo težko osvetljujemo, kako je nekdo postal pisatelj, ponavadi lažje sledimo poti literarnega prevajalca, saj se zgodba prične zmeraj enako: nekega dne se je človek, rojen v določenem obdobju in okolju, srečal s tujim jezikom in preko tega jezika še s tujo deželo, zgodovino in kulturo. Pogosto je do prvega srečanja z jezikom prišlo že v gimnaziji in bodoči prevajalec se je po maturi izpopolnjeval na domači ali tuji univerzi vse do pridobitve diplome. Tako so se izobraževali številni slovenski prevajalci francoske književnosti iz prve polovice 20. stoletja: Anton Debeljak, Stanko Leben, Edvard Kocbek in še nekateri drugi. Pot, po kateri se je Vladimir Levstik izoblikoval v poznavalca francoskega jezika in prevajalca francoske književnosti, ni bila tipična za slovenskega intelektualca in je zato težje izsledljiva, saj o njegovem znanju ne obstajajo nobeni formalni dokazi. Zaradi uporniškega značaja, družinskih razmer in finančnih težav je Levstik leta 1903 opustil šolanje na ljubljanski drugi gimnaziji, kjer je obiskoval 7. razred, in tako brez mature zaključil svojo formalno izobrazbo. Ruščino in francoščino ter druge jezike, ki jih je pozneje znal, se je Levstik naučil sam s pomočjo pripomoč kov, zlasti knjig, in trdega osebnega dela. Ker je prevajalčeva jezikovna kompetenca ključnega pomena za ocenjevanje njegove prevajalske prakse, bomo prvo poglavje pričujoče knjige posvetili poteku in rezultatom neformalnega izobraževalnega procesa daleč od šolskih klopi, s pomočjo katerega je Levstik postal eden vodilnih slovenskih prevajalcev francoske književnosti svojega časa in pomembna figura slovensko-francoskih literarnih odnosov.

1.1

Učna leta (1904–1907)

Za razumevanje Levstikovega intelektualnega razvoja se moramo vrniti k družinskemu in družbenemu okolju, v katerem je preživel prvih 17 let svoje mladosti. Vladimir (Ciril) Levstik se je rodil 18. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, blizu Velenja.2 Bil je prvi otrok in edini sin Mihaela in Neže Levstik; v rosnem otroštvu je dobil tri sestre. Oče je bil strog, hladen in fanatično klerikalen učitelj, ki je služboval na več šolah v okolici Celja in v mestu samem. Mati je bila predana soproga in ljubeča mati. Po končanem šolanju v Št. Andražu nad Polzelo ga je oče leta 1896 vpisal na celjsko nižjo gimnazijo, kjer je bil med najbolj uspešnimi učenci. V prostem času se je od 10. leta naprej ukvarjal s pisanjem poezije, branjem in risanjem. Leta 1899 se je oče odločil, da bo sina poslal v Maribor v internat, kjer naj bi se naučil reda in discipline. Ta izkušnja je bila očitno zelo mučna, saj se je Levstik 2

Ta odstavek povzema podatke, ki jih navajata Igor Grdina (1995) in Anton Šepetavc (2000).

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 9

13.11.2017 9:24:53

daleč od družine in v strogem klerikalnem okolju vedno manj učil. Ko ga je oče poklical nazaj v Celje, je obiskal »Programm des k. k. Staats-Gymnasium in Cilli«, kjer se je do leta 1903 šolal v nemščini in se med drugim učil latinščino in staro grščino. Ko je oče dognal, da se sin v Celju premalo trudi z učenjem, ga je spodil od doma. Vladimir Levstik se je nato še zadnjič prepisal, tokrat na ljubljansko I. gimnazijo, kjer ni dokončal niti 7. razreda gimnazijskega programa.3 Dokončno sprt z očetom, ki je še vedno nadzoroval njegovo življenje, je opustil šolanje in se začel preživljati s prevajanjem ruske proze.4 Na Levstika, zlasti na njegov slovanski patriotizem in protigermanstvo, je prav tako močno vplival položaj savinjske Štajerske in njenega glavnega mesta Celja do razpada Habsburške monarhije, zato moramo temu vprašanju posvetiti nekaj vrstic.5 Najprej moramo poudariti, da so bile razmere v tem delu sedanje Slovenije drugačne kot v Ljubljani, kjer je bil delež nemškega prebivalstva vedno manjši in je bilo politično-kulturno življenje mesta skoraj popolnoma poslovenjeno. Čeprav je bilo leta 1880 le 7,7 % prebivalstva okolice Celja nemškega, so Nemci sestavljali dobro polovico (61,2 %) prebivalstva mesta intra muros. Proti koncu 19. stoletja so se odnosi med nemškimi in slovenskimi prebivalci močno zaostrili. Nemci so menili, da je bilo Celje »pranemško« mesto, zato so se počutili ogrožene, ko se je slovensko meščanstvo okrepilo. Prav tako so se pojavljali slovenski izobraženci, ki pogosto niso skrivali svoje želje, da bi tudi savinjska regija postala popolnoma slovenska. Na primer leta 1892 – ko je bil Levstik star komaj šest let – je bilo v celjskem časopisu Domovina zapisano: »Celje mora zopet slovensko postati. S Celjem vred morajo dobiti očiten slovenski obraz tista naša mesta in trgi, kjer ni podlage za nemštvo, kjer je nemščina tuja rastlina med drugimi domačimi koreninami, katerim jemlje ona le sok in moč.« Levstik se je že poslavljal od otroštva, ko so izbruhnili resni spori ob ustanovitvi slovenske vzporednice na celjski gimnaziji (1894–1895) in odprtju slovenskega Narodnega doma (7. in 8. avgusta 1897). Na splošno je bila napetost med pripadniki obeh etničnih skupin vse do razpada avstro-ogrske monarhije velika in ulični pretepi niso bili redki. Po pričevanju njegovega soseda iz Litije, publicista Jožeta Župančiča, mu je Levstik pripovedoval, kako je tovrstne situacije preizkusil na lastni koži: »Tedaj so bili v Celju in Mariboru razburljivi časi, kjer se je slovenska mladina večkrat sporekla s sošolci nemškega rodu. Taki spori pa so prinašali zavednim slovenskim fantom v 3 4

O Levstikovem kaotičnem šolanju Šepetavc, 2000, 38–41. Za prvi prevod velja prevod črtice »Strugar Petrov«, ki je izšel februarja 1904 v Domu in svetu. Osemnajstletni prevajalec, ki se skriva pod večkrat uporabljenim, po ruski navadi sestavljenim psevdonimom »Vladimir Mihajlovič« (dobesedno: Vladimir Mihajlov sin), opremi svoj prevod s predstavitvijo ruske proze in del Čehova. Potem se je dogovoril z goriškim založnikom Andrejem Gabrščkom. Razmere v Celju povzemamo po monografijah Janeza Cvirna (1988, 2006).

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 10

13.11.2017 9:24:53

šoli nevšečnosti in slabe ocene« (Župančič, 1967). O Levstikovi zgodnji narodni ozaveščenosti priča tudi pesem »Perun«, ki jo je napisal, ko je bil star komaj deset let, in kjer beremo med drugim naslednje verze: »Budi prastari se Perun / In mane si očesa trudna. / Strmi nad tem, kaj zdaj zazre, / dejanja vidi zdaj ostudna. / Slovan je rob, German gospod.«6 Seveda moramo dodati, da je pri Levstiku – tako kot pri drugih protinemško usmerjenih Slovanih avstro-ogrske monarhije – sovraštvo do Nemcev in njihove kulture protislovno, saj je povsem jasno, da je bila nemščina kot jezik znatnega deleža šolanja pomemben del njegovega jezikovno-kulturnega obzorja in da mu je koristila pri nadaljnjem neformalnem izobraževanju (med drugim tudi pri učenju francoščine). V tem jeziku se je počutil tako doma, da je leta 1906 Ivanu Cankarju predlagal, da bi »priredil« nemški prevod Hiše Marije Pomočnice ali Polikarpa.7 A ta odnos do nemške kulture je bil v resnici podoben odnosu do francoščine, ki ga še danes gojijo nekateri intelektualci iz nekdanjih francoskih kolonij: gre za nujno komponento istovetnosti in zgodovinsko napako hkrati.8 Levstik je bil torej v konfliktu z očetom in se je zaradi slabih odnosov med Nemci in Slovenci v rodnem Celju razvil v protinemškega domoljuba oz. slavofila. A še vedno ostaja odprto vprašanje vzgibov, iz katerih se je odločil za učenje francoskega jezika. Če se namreč zdi njegovo zanimanje za ruski jezik logično, skoraj neizbežno za slavofila, se lahko vprašamo, zakaj se je mladenič odločil za francoščino, ki je bila tedaj sicer še vodilni jezik na evropski in celo svetovni ravni, a ni bila posebej prisotna v njegovem neposrednem okolju. Če verjamemo temu, kar je Levstik zapisal na začetku feljtona »V Babilonu svobode«, sta ga Francija kot dežela, ki si je za državno geslo izbrala tudi svobodo, in Pariz kot središče »vsega prosvetljenega sveta« od nekdaj fascinirala: [Ž]e izza prazgodovinske dobe moje pameti me domovina Rafaela, Michelangela, Macchiavela in Eretinca nikdar ni mikala tako, kakor sem hrepenel od nekdaj, da bi zagledal nekoč ponosno stolico vsega prosvetljenega sveta na bregovih Seine, tisti Pariz, o katerem je dejal že kralj Franc I.: »Paris, ce n'est pas une ville, c'est un monde!« Pariz ni mesto, temveč svet (Levstik, 1907, 34). 6 7 8

Osrednja knjižnica Celje (OKC), Levstikova literarna zapuščina, Ms 236/I. NUK, Rokopisna zbirka, Cankarjeva zapuščina, Ms 819, ovoj 4, pismo I. V tem oziru se Vladimir Levstik razlikuje od kranjskih kolegov, med drugim od Otona Župančiča, ki je ob 120. obletnici Ilirskih provinc zapisal : »Francoze ljubim, Nemcev ne sovražim. Doslej smo gledali z enim očesom. Odprimo še drugo in glejmo z obema. To je bolj naravno, kakor gledati z enim in drugo po sili zatiskati« (Župančič, 1984, 38). V resnici je bil Ivan Cankar, kadar je govoril o »tuji učenosti«, še najbližji Levstikovemu stališču.

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 11

13.11.2017 9:24:53

Da je imel dostop do tega intelektualnega in umetniškega zaklada, se je moral naučiti francoski jezik, kar je storil takoj potem, ko se je izpisal iz gimnazije.9 Jože Župančič pripoveduje, da se je bodoči prevajalec začel učiti ruščino in francoščino v letu, ki je sledilo prvi pesniški objavi v Ljubljanskem zvonu, torej leta 1904.10 Kako se je kot mladenič učil francoski jezik, nam zaupa Levstik sam. V članku z naslovom »Kako se naučim tujih jezikov (nekaj za naše samouke)« iz leta 1926 razlaga, da so morali Slovenci, ki so se pred prvo svetovno vojno želeli učiti tuje jezike, večinoma uporabljati nemške učbenike. Omenja tudi lastno izkušnjo: »Ko sem leta 1906 štrbunknil iz Ljubljane v Pariz, sem imel vso Langenscheidtovo metodo v mezincu […]« (Levstik, 1926, 12). Nemško metodo je sicer kritiziral, saj se mu je zdela premalo praktično usmerjena, a dejstvo je, da je iz nje črpal trdno osnovo, ki jo je potem z drugimi sredstvi izpopolnil. Ta metoda je prav gotovo vredna podrobnejšega ogleda.

1.1.1

»Metoula«, Langenscheidtova metoda

Ko Levstik govori o »Langenscheidtovi metodi«, govori nedvomno o zelo znani metodi Charlesa Toussainta in Gustava Langenscheidta z naslovom »Brieflicher Sprach- und Sprech- unterricht für das Selbststudium Erwachsener« ( Jezikovni tečaj za odrasle samouke v obliki pisem), ki jo je založba Langenscheidt prvič izdala leta 1856 in je pred koncem stoletja že doživela svojo 51. izdajo. Bila je tako znana, da so jo sodobniki imenovali »Methode Toussaint-Langenscheidt« ali kar »MeTouLa« oz. »Metoula«. Leta 1863 je bila dopolnjena s slovarjem, ki sta ga sestavila Karl Sachs in Césaire Villatte, in je leta 1912 doživela še skrajšano izdajo.11 Knjiga je velikega formata in šteje več kot tisoč strani; sestavljena je iz 36 »pisem« oz. zvezkov, ki so jih uporabniki prvotno očitno lahko kupili posamezno; izšli so tudi posebni zvezki z dodatnimi vajami, tabelami in pet tematskih dodatkov (naslovljeni »Predstavitev francoske izgovarjave«, »Kratek slovar galicizmov«, »Popravljeni germanizmi«, »Francoska korespondenca«, »Pregled razvoja francoskega jezika in književnosti«). 9

Iz spričeval 6. in 7. razreda (1901/02 in 1902/03), ki ju hrani OKC, vemo, da se francoščine do leta 1903 ni učil v okviru formalnega šolanja. Edini dvom obstaja glede letnika, ki ga Levstik ni dokončal na Klasični državni gimnaziji v Ljubljani in med katerim bi lahko – po objavljenem zborniku predavanj – izbral francoščino kot izbirni predmet (dve uri na teden). 10 Prva objavljena pesem nosi naslov »Izgubljeni raj« (Ljubljanski zvon, 1903, 83). Ker jo je takratni urednik Fran Zbašnik objavil pod avtorjevim pravim imenom (Vlado Levstik), je za sinovo pesnikovanje izvedel tudi Levstikov oče, ki ga je za to »pošteno oštel«. Naslednje leto se je prav tako razjezil, ko je izvedel, da se sin uči francoščino in ruščino, saj se je bal, da sin zaradi »obšolskih« dejavnosti šolanja ne bo dokončal, kar se je dejansko zgodilo: leta 1906 je Vladimir Levstik opustil šolanje na ljubljanski prvi gimnaziji in je kmalu odpotoval v Pariz (Župančič, 1967). 11 Sledili so učbeniki za samostojno učenje 13 drugih tujih jezikov. Leta 1915 so izšli tudi posnetki angleške metode na »fonografskih ploščah«, kar je bila takrat prava inovacija.

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 12

13.11.2017 9:24:53

Lekcije temeljijo na branju celotnega literarnega dela – Chateaubriandovega kratkega romana Atala (1801) – ki je tako razdeljeno na 36 odlomkov. V prvih lekcijah je podana izgovarjava celotnega odlomka, v naslednjih pa le težjih besed oz. zlogov. Na hrbtni strani je nemški prevod, na podlagi katerega mora bralec prenesti lasten prevod nazaj v izvirni jezik. Potem sledijo podrobna obrazložitev besedila, rešitve vaj iz prejšnje lekcije, poglavje iz francoske slovnice (besedotvorje, spregatve, raba časov, raba konjunktiva, stavčna analiza itd.) ter lekcije iz »konverzacije« (t. i. »causeries« oz. neformalni pogovori). Iz tega lahko sklepamo, da je bila »Metoula« idealno pedagoško sredstvo za oblikovanje bodočega literarnega prevajalca. Z njeno pomočjo je bil Levstik že od samega začetka seznanjen s klasičnim literarnim jezikom, ki ga je pozneje med letoma 1915 in 1955 največ prevajal. Poglobljene razlage teksta, frazemov in pasti so izoblikovale »smisel« za francoski jezik, ki veje iz vseh njegovih prevodov, tudi iz najzgodnejših. Prevodi ne izkazujejo samo nadarjenosti za tuje jezike, temveč so tudi plod učenja, ki je temeljilo na natančnem razumevanju literarnega jezika tako v pripovednih besedilih kot v dialogih. Za bodoči Levstikov poklic je bil nemški učbenik prav gotovo zelo ustrezna podlaga. Kakor smo že videli, Levstik kljub temu ni bil navdušen nad pedagoškim pristopom avtorjev »Metoule«, saj se mu je zdel učbenik premalo praktično usmerjen.12 Kot mladenič se je želel sporazumevati s Francozi, kar se pa tako rekoč ni mogoče naučiti iz omenjenega učbenika. Po lastni izkušnji piše, da lahko samouk pomanjkljivosti »Metoule« kompenzira na dva načina. Prvi način je bivanje v tujini: Najglje preboliš to razočaranje v tuji deželi. Ostani tam mesec ali dva in začutil boš, kako postaja jezik, za katerega si se tolikanj potil brez slovnice in brez guljenja, tvoja živa last. Ne posamezne besede, ampak vsa gibčna, prelivajoča se celota govorice ti zveni od dne do dne bolj domače, prilagaja si tvoje možgane in jih uči misliti po svojih zakonih, dokler se ne vlije tuja beseda pristno in neprisiljeno iz tvojih ust. Tako se uveriš, da je pot do obvladanja jezika za odraslega tista kakor za otroka; skočiti moraš v vodo in boš splaval, da sam ne boš vedel kdaj (Levstik, 1926, 12). Drugi način za samoučenje tujega jezika je branje knjig v tem jeziku: Podobno se nam godi, ako smo ostali doma in smo vztrajali pri knjigi […]; bomo vrtali za vsebino tujih stavkov, čuteč, kako se nam jezik od poglavja do poglavja približuje in razodeva. Druga knjiga nam bo že lažja od prve; pri deseti, morda šele pri dvajseti, pri eni pa gotovo, nam bo 12 Zdi se mu, da je sodobnejša Mertnerjeva metoda veliko bolje zasnovana in zato tudi bolj učinkovita.

Vladimir_Levstik_FINAL.indd 13

13.11.2017 9:24:53

Florence Gacoin-Marks ISBN 978-961-237-958-2

ISBN 978-961-237-958-2

9 789612 379582

Vladimir_levstik_naslovka_FINAL.indd 1

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost

Florence Gacoin-Marks

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost

14.11.2017 11:45:15

Do Pariza in nazaj. Vladimir Levstik in francoska književnost