dr. Matija Ogrin Izdaja Beatinega dnevnika naposled prinaša prvi slovenski dnevniški roman v znanstveno-kritični obliki, spremlja pa jo tudi dragocena študija, v kateri avtorica in urednica Urška Perenič utemelji novo razumevanje tega besedila, ki se pomembno odmika od dosedanjih stereotipnih razlag. dr. Marijan Dović Dvojezična avtorica Luiza Pesjak postaja enakopravni sestavni del slovenskega literarnega sistema, načrtovana izdaja je odličen primer literarnovedne študije, nastale v okvirih prostorsko orientirane literarne vede, spoznanje o zgledovanju Pesjakove pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana pa v slovenskem kontekstu novost. dr. Peter Scherber S knjigo vstopa v središče slovenske literarne zgodovine pisateljica iz začetkov slovenske književnosti, ki je bila doslej na njenem robu. Slovenski literarni kanon bo popestrila po spolni, stanovski in žanrski plati: Luiza Pesjak ni napisala le izvirnega ženskega romana, ki se dogaja na gradu Snežnik in v njegovi očarljivi okolici, ampak je napisala tudi prvi slovenski dnevniški roman. dr. Miran Hladnik Prva faksimilirana izdaja prvega slovenskega dnevniškega romana Beatin dnevnik Luize Pesjak, ki jo je z obsežno spremno študijo in znanstvenokritičnimi komentarji skrbno pripravila Urška Perenič, je pionirsko delo. Na podlagi poglobljenega študija dokumentarnih arhivskih virov in novih odkritij dvojezični avtorici daje zasluženo priznanje. S prestopom v slovenski kulturni krog brez prekinitve dialoga z nemško kulturo je Luiza Pesjak v okoliščinah, ko je literatura ohranjala osrednje mesto v slovenskem kulturnem življenju, brez dvoma pripomogla k narodni prepoznavnosti ter h krepitvi slovenskega jezika in kulture. ddr. Irena Avsenik Nabergoj ISBN 978-961-06-0179-1
Lujiza Pesjakova • Beatin dnevnik: Roman Urška Perenič • Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
Urška Perenič je z analizo in znanstvenim komentarjem z romana prepričljivo odstranila plast slabšalnih sodb, razkrila njegove literarne povezave z evropsko literaturo na eni strani, na drugi pa njegovo konkretno umestitev v domači prostor Notranjske in snežniških gozdov. To odkritje je verodostojno in bo v literarni vedi kot takšno tudi ostalo.
Lujiza Pesjakova / Urška Perenič
Beatin dnevnik: Roman Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
Lujiza Pesjakova / Urška Perenič
Beatin dnevnik: Roman Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
Ljubljana 2019
Book_1ak.indb 1
17.4.2019 8:26:58
Beatin dnevnik: Roman / Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika Avtorica vira: Lujiza Pesjakova, Beatin dnevnik: Roman, Novo mesto: J. Krajec, 1887 Avtorica spremne študije in kritičnih opomb: Urška Perenič Recenzenti: Matija Ogrin, Marijan Dović, Peter Scherber, Miran Hladnik Fotografija na spojnem listu: Iz zasebnega intimnega dnevnika pisateljice. Ms. 488, II.1. Hrani NUK. Prevod povzetka v angleščino: Timothy Pogačar Prelom in oblikovanje: Davorin Mikuž Tehnično urejanje: Jure Preglau To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.
Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 € Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Raziskovalni program (P6-0239) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610601784 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID= 299625984 ISBN 978-961-06-0179-1 E-knjiga COBISS.SI-ID=299622144 ISBN 978-961-06-0178-4 (pdf)
Book_1ak.indb 2
17.4.2019 8:26:58
Kazalo Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika...............................7 Beatin dnevnik: Roman ..........................................................................51 Opombe........... ......................................................................................215 Povzetek................................................................................................227 Summary........... ......................................................................................228 Imensko kazalo....................................................................................231
Book_1ak.indb 3
17.4.2019 8:26:58
Ta izdaja vsebuje faksimile romana Beatin dnevnik Lujize Pesjakove, ki ga je leta 1887 založil tiskar Janez Krajec v Novem mestu. Faksimile je na začetku pospremljen z izčrpno literarnozgodovinsko študijo in na koncu s kritičnimi opombami Urške Perenič.
Luiza Pesjak, avtor: Jožef Zalar, Zbirka upodobitev znanih Slovencev, NUK, dLib.
Book_1ak.indb 4
17.4.2019 8:26:58
PRVI SLOVENSKI DRUŽINSKI ROMAN V OBLIKI DNEVNIKA Urška Perenič
Moji družini
Book_1ak.indb 5
17.4.2019 8:26:58
Book_1ak.indb 6
17.4.2019 8:26:58
1 Roman Beatin dnevnik (Novo mesto: J. Krajec, 1887) Luize Pesjak v pogledu domačih literarnih zgodovinarjev in literarnih zgodovinark V zavesti slovenske literarne zgodovine je globoko zasidrana izjava Franceta Koblarja, ki je v Slovenski biografski leksikon zapisal, da je Beatin dnevnik, to sicer najobsežnejše delo Luize Pesjak, tipičen ženski roman, ki »prinaša tipične konflikte in presenečenja tedanjih sentimentalnih družinskih povesti iz višjih slojev in je vse prepleteno s tujo konverzacijo in duhovičenjem« (1935). Koblarjeva umestitev k žanrskemu vzorcu družinskega romana sploh ni bila napačna, vendar je problematična njegova površna in slabšalna razlaga, ki ni mogla spodbudno vplivati na nadaljnje in resnejše preučevanje te literature. Tudi literarni zgodovinar Anton Slodnjak je romanu Pesjakove na podoben način odrekel umetniško prepričljivost in življenjsko verjetnost (1975: 210–11). Resnejše preučevanje besedil avtoric, med katere sodi dnevniški roman Luize Pesjak, se je v slovenski literarni zgodovini takó pričelo šele v 80. letih prejšnjega stoletja. Od stališč »moško ekskluzivn[e]« in celo »moško šovinistične« literarne zgodovine se je prvi odmaknil Miran Hladnik (1981; 2005, 2007). V Beatinem dnevniku je prepoznal značilnosti ženskega (ljubezenskega) romana, katerega glavne značilnosti so: umeščenost v mestno-grajski milje, motiv Pepelke in bolezni, ljubezenski trikotnik, kategorični imperativ in srečni konec. Romanu je v nasprotju s svojimi predhodniki priznal inovativnost, saj si je avtorica izbrala žanrski vzorec, ki je bil povezan s tujo literaturo, s tem pa pomagala zapolniti žanrsko vrzel, ki je dotlej zevala v slovenski literaturi. Med njenimi literarnimi zgledi je namignil na angleški in nemški razsvetljenski in sentimentalni roman oz. družinsko povest (npr. Sophie von la Roche).1 Med kvalitetami romana je izpostavil pripovedno dolžino, po kateri je avtorica, ki je na literarno prizorišče sicer stopila kot nemška pesnica, močno prekašala moške sodobnike, avtoričino spretnost v pripovedovanju, spregledal ni niti duhovitih, humorno-ironičnih vložkov v romanu. Pokazal je na njegov periferni pomen v slovenski literarni zgodovini, saj so izobraženi in dvojezični slovenski bralci take zgodbe že pred tem lahko brali v nemščini in jim delo »ni moglo pomeniti kaj bistveno novega« (1981).
1
Nekoliko pozneje je na zgledovanje pri sicer francoskem sentimentalnem romanu namignila Katarina Bogataj Gradišnik (1989).
Book_1ak.indb 7
17.4.2019 8:26:58
8
Urška Perenič
Čeprav bi bilo umeščanju romana Beatin dnevnik k ženskemu romanu – tega Hladnik razume kot tip romana izpod peresa ženske avtorice, z glavnim ženskim likom, za prevladujočo žensko bralko, po žanrskem zgledu nemškega Frauenroman in brez slabšalnega prizvoka – mogoče ugovarjati, je šele s tem prišlo do prve izčrpnejše literarnozgodovinske obravnave romana Luize Pesjak. Pozneje je Katja Mihurko Poniž mesto romanu Pesjakove videla drugje. Ko je leta 2010 analizirala pripovedne strategije in povezave z deli evropskih pisateljic 19. stoletja, je nasprotovala obravnavi Beatinega dnevnika (in nekaterih del Pavline Pajk) kot sentimentalne podvrste trivialne književnosti. Zagovarjala je umeščanje ženskega romana k psihološkemu oz. socialnemu romanu, kakor je to na podlagi motivne analize predlagala Katarina Bogataj Gradišnik (Mihurko Poniž 2010: 50). Mihurko Poniževa je opozorila na povsem spregledane povezave z drugimi književnostmi, kjer je izpostavila roman Jane Eyre (1847) Charlotte Brontë (med podobnostmi je navedla ljubezensko zgodbo med guvernanto in moškim iz višjega sloja, med inovacijami pa podčrtala uporabo motiva incesta, na katerega je v nekoliko drugačnem kontekstu opozoril Hladnik) in dramo Georgea Noela Gordona Byrona Manfred (1817), zraven je pokazala na podobnosti med biografijo francoske pisateljice George Sand (1804–1876) in književnega lika Francozinje Zoë de Latour iz Beatinega dnevnika (prav tam: 52–54). Luiza Pesjak se je po tej poti znašla v galantnejši družbi predstavnic angleškega oz. evropskega psihološkega romana. Urška Perenič je leta 2018 opozorila na nekatere spreglede v obravnavi Beatinega dnevnika in skušala z obravnavo novih vidikov romana dopolniti dotlejšnja spoznanja domače literarne zgodovine. Prvič, izmed vseh stališč se ji je zdelo najbolj problematično tisto o domnevni nerelevantnosti žanrskega tipa, ki si ga je izbrala pisateljica, v razvijajočem se literarnem sistemu nacionalne književnosti. To stališče se namreč skozi literarno kritiko in literarno zgodovino vleče že od Janka Kersnika, ki je v kritiki za Ljubljanski zvon leta 1888 zapisal zgrešeno trditev, da gre pri Beatinem dnevniku za epigonsko delo po zgledu nemške romanopiske E. Marlitt (1825–1887), a dodal, da je z njim »prišlo v slovensko slovstvo nekaj novega, česar sicer do sedaj – nismo pogrešali, a tudi ne posebno iskali.« (379) Očitno se je zavedal inovativne
Book_1ak.indb 8
17.4.2019 8:26:59
Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
9
izbire oblike dnevnika, zaradi česar Beatin dnevnik stoji na začetku slovenske zgodovine dnevniškega romana.2 Drugič, ker je bil Beatin dnevnik obravnavan bodisi kot žanr ženskega romana bodisi kot podvrsta psihološkega oz. socialnega romana, ni bila praktično nikakršne pozornosti deležna njegova oblika dnevnika, ki ima svoje specifične vsebinske, motivno-tematske in izrazne oblikovne možnosti (Perenič 2018b). Taki spregledi seveda kažejo na to, da je imela slovenska literarna zgodovina skozi čas različne predstave o svojem predmetu raziskovanja ali je to ni zanimalo. Tretjič, dosedanje obravnave so povsem spregledale,3 da ima literarno dogajališče v romanu stvarno geografsko predlogo. Na podlagi novega branja, spodbujenega s prostorskim obratom (ang. spatial turn), namreč postanemo pozorni na razmerja med stvarnimi geoprostori in namišljenimi, v romanu imaginarno oblikovanimi svetovi. Táko novo branje je obenem v nasprotju s spoznanjem o nacionalni neafirmativnosti romana, saj pokaže prav na njegovo narodno razsežnost. Osrednja lokacija dogajanja ni zgolj »neka podeželska graščina« (Hladnik 2007:42), ampak je literarno dogajališče v romanu modelirano po stvarni lokaciji s poudarjeno narodno simboliko (Perenič 2018a: 251–63). Četrtič, izsledki o navezavah Pesjakove na dela avtoric francoske in angleške književnosti so vsekakor vredni pozornosti, vendar ostaja odprto vprašanje, katera izmed teh del je Luiza Pesjak dejansko brala in poznala in koliko so ji »služila« kot zgled. Medtem ko sta Koblar in Hladnik namigovala na zgledovanje pri razsvetljenskem in sentimentalnem romanu, Bogataj Gradišnikova na zgledovanje pri francoskem sentimentalnem romanu in Mihurko Poniževa na zgledovanje pri angleškem in francoskem psihološkem romanu, je ostalo spregledano zgledovanje Pesjakove pri sočasnem severnoevropskem, skandinavskem meščanskem družinskem tipu romana, kakršnega je od konca 20. let 19. stoletja pisala njej najljubša pisateljica Fredrika Bremer (1801–1865). 2 Na začetku zgodovine dnevniškemu romanu verjetno najbližjega žanra pisemskega romana pa v slovenski književnosti stoji Zorin (1870) Josipa Stritarja, ki je izhajal v njegovi dunajski reviji Zvon. Zorina za razliko od Beatinega dnevnika in več del slovenskih pisateljic radi postavljamo v imenitnejšo družbo, največkrat ob približno stoletje starejši Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja (1774). 3 Ob tem moramo spomniti na znanstveno-uredniško delo Marje Boršnik, ki se je med slovenskimi literarnimi zgodovinarji še kako zavedala pomembnosti prostora in je popisovala lokacije, ki so bile predloge za literarna dela. Posebej mislimo na njeno uredniško delo za Zbrana dela Ivana Tavčarja (prim. Hladnik 2012).
Book_1ak.indb 9
17.4.2019 8:26:59
10
Urška Perenič
2 Roman Luize Pesjak kot dnevniški roman Dnevniški roman temelji na dnevniku kot eni od komunikacijskih oblik rokopisne kulture in načinov zasebne komunikacije, ki se skozi tiskano objavo (v primeru, da je bil pisan s takim namenom) in prek fingiranega prvoosebnega pripovedovalca osvobodi praktičnouporabnega in rokopisnega konteksta (Kellner 2015: 16–18), se na ta način literarizira in prek svoje forme dnevnika postane podlaga za nastanek literarnega žanra dnevniškega romana (ang. diary novel, nem. Tagebuchroman). Ko Beatin dnevnik obravnavamo z vidika njegove komunikacijske oblike dnevnika, v kateri se roman izraža in posreduje, nas posebej zanima, kako dnevniška oblika vpliva na vsebinsko-tematsko (npr. intimnost komunikacije) in izraznostrukturno raven dela (npr. členitev po dnevih). Rečeno drugače, kako okvirni medij dnevnika sooblikuje tako vsebino in pomen literarnega sporočila kakor tudi vpliva na njegove formalnostrukturne značilnosti (Perenič 2017: 8–10).
2.1 Glavne značilnosti dnevniškega romana V slovenski literarni vedi dnevniški roman za razliko od npr. avtobiografske proze ni bil predmet samostojnega obširnejšega preučevanja.4 Zato se pri obravnavi najprej ponujajo primerjave z nekaterimi drugimi žanri. Če nas zanima oblika romana, je Beatin dnevnik gotovo smiselno postaviti v bližino žanra pisemskega romana, saj ta enako sloni na eni od oblik rokopisne komunikacije, tj. pismu, oba žanrska tipa pa s svojo obliko vzbujata vtis faktičnosti oz. avtentičnosti te komunikacije. Razlikovanje med faktično in fiktivno pripovedjo postane v teoriji eden od temeljev za razlikovanje med pismom in pisemskim romanom oz. dnevnikom in dnevniškim romanom (prim. Kellner 2015: 18–20). Zaradi dokumentarnega oz. faktičnega značaja je dnevnik mogoče postaviti v bližino spominov, reportaže, potopisa,5 ki postanejo vrste literarnega pisanja v primeru, ko se faktičnost podredi fiktivnosti, kar pomeni, da je tudi pripovedovalec fiktivni, prav tako pa je pomembno, da so bili pisani z namenom objave. Glede na genezo se ponuja vsaj še primerjava Izpostavimo diplomsko delo Igorja Škamperleta, ki se ukvarja z dnevnikom kot obliko literarnega pisanja (1990). 5 V COBISS-u imamo pri izbirnem iskanju skupni ukaz LC=l1 za spomine in dnevnik (Koda za literarno vrsto). 4
Book_1ak.indb 10
17.4.2019 8:26:59
Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
11
dnevniškega romana z žanrom feljtonskega romana (prim. Hladnik 2014), le da je ta povezan s tiskanim medijem časopisa oz. z objavami v nadaljevanjih, v podlistku časopisa. Morda se tu še najbolj pokaže, kako medialni okvir periodične publikacije določa značaj literature, zgradbo, strukturo in navsezadnje idejnost, sporočilnost romana.6 Na pomanjkanje relevantnih raziskav na področju žanra dnevniškega romana v številčno večjem nemškem jezikovnem prostoru opozarja raziskovalka Renate Kellner. Med drugim pogreša primernih leksikonskih in enciklopedičnih definicij.7 Plodnejše zaledje ponuja anglosaški prostor, iz katerega črpa tudi sama in kjer se je s to obliko literarnega pisanja izčrpno ukvarjala raziskovalka Lorna Martens. V monografiji The Diary Novel (1985) je prikazala historiat žanra od 18. stoletja do sodobnosti. Obravnavala je primere iz angleške, nemške, francoske književnosti, podala je zglede iz ruske in skandinavskih književnosti. Kellnerjeva nasprotuje umeščanju dnevniškega romana v kontekst avtobiografskega pisanja, kakor je to predlagala Martensova, saj meni, da se na ta način znajde med t. i. faktičnim pisanjem (Kellner 2015: 3). Vendar istočasno od nje prevzame način razmejevanja med avtobiografijo in avtobiografskim romanom, ki ga je Lorna Martens sicer povzela po Lejeunu (1975).8 Tako razmejevanje se ji zdi smiselno za obravnavo žanrov, razpetih med t. i. faktičnim in fikcijskim pisanjem. Na teh podlagah Kellnerjeva slednjič vpelje razlikovanje med dnevnikom in dnevniškim romanom, ki ga torej jasno oddeli od avtobiografije in postavi bližje avtobiografskemu romanu. Kakor za avtobiografski roman, tako za dnevniški roman velja, da njegov subjekt, ki se konstituira v procesu pisanja in je v vlogi pripovedovalca, iznajdeva fikcijsko zgodbo. Obe vrsti pripovedi, tj. dnevniška in avtobiografska, sta (po G. Genettu) avtodiegetski. To pomeni, da je pripovedovalec protagonist in pripada namišljenemu svetu pripovedi. Vendar s tem, da je razmerje med doživljajočim in pripovedujočim subjektom Na začetku zgodovine feljtonskega/podlistkarskega romana na Slovenskem stoji Josip Jurčič z zgodovinskim romanom Ivan Erazem Tattenbah (Slovenski narod, 1873), med bolj plodovitimi avtorji žanra je Miroslav Malovrh. Hladnik piše, kako lahko nazorska orientacija periodične publikacije (npr. t. i. konservativne publikacije nasproti naprednim publikacijam) vpliva na sporočilnost objavljenega dela. 7 Gesla Tagebuchroman ni niti v nemški spletni enciklopediji, geslo Tagebuchliteratur je škrbina; naštetih je nekaj dnevniških romanov iz različnih književnosti. Slovensko geslo na Wikipediji, ki je iz leta 2012, je dokaj izčrpno; poleg kratke definicije žanra so nanizane njegove glavne značilnosti, podan je historiat žanra, kjer je omenjena Luiza Pesjak, od drugih jezikov ga pozna samo še švedščina. 8 Philippe Lejeune, Le pacte autobiographique, Pariz, 1975.
6
Book_1ak.indb 11
17.4.2019 8:26:59
12
Urška Perenič
v dnevniškem in avtobiografskem romanu različno. Medtem ko v avtobiografski pripovedi pripovedovalec običajno »dokumentira« nekaj, kar se je v njegovem življenju že zgodilo, in sta pišoči oz. pripovedujoči in doživljajoči subjekt bolj oddaljena drug od drugega, je za dnevniški roman značilneje, da pripovedujoči in doživljajoči subjekt sovpadata oz. da pride pogosteje do ujemanja med ravnmi doživljanja, spominjanja in pisanja. Primerjava dnevniškega in avtobiografskega romana zajema tudi čas kot narativno kategorijo (po Genettu in Lejeunu). Kellnerjevo zanimajo načini organizacije časa (reda), trajanje in frekvenca, ki pomenijo različne odnose med časom zgodbe in diskurza. Za dnevniški roman je značilno, da praviloma ne vsebuje anahronij (datum je tisti, ki kaže na red, kronologijo dogodkov), saj se pripoved vrti okrog zelo bližnjih dogodkov. V primerjavi z avtobiografskim romanom, ki je sploh bolj nagnjen k časovnim strnitvam, je dnevniški roman dovzetnejši za obširnejše popisovanje dogajanja, opisovanje (čas diskurza je zato daljši od trajanja popisanih dogodkov v zgodbi). Dogodek, ki se je zgodil enkrat, pa se v dnevniškem romanu praviloma poda enkrat (ne izključuje niti več reprezentacij istega dogodka, npr. v funkciji lajtmotiva). Na kratko, čas dogajanja in pripovedovanja sta v dnevniškem romanu malone prekrivna, saj dogajanje v času pisanju še ni zaključeno (Kellner 2015: 10–15). Tako Lorna Martens kot Renate Kellner sta dnevniški roman kot obliko literarnega pisanja opredelili v odnosu do (neliterarnega) dnevnika. Za obe vrsti pisanja je značilno skorajda takojšnje vpisovanje doživetega in izkušenega, kar pomeni, da vpisovalec v dnevnik do teh doživetij in dogodkov nima večje distance (prav tam: 15). Ob upoštevanju spoznanj Petra Boernerja (1969: 11 v Kellner 2015: 15), ki je obravnaval formalne značilnosti dnevniškega pisanja, veljavne tudi za dnevniški roman, Kellnerjeva izpostavi rednost vpisovanja oz. poročanja po dnevnih ter jasno ločitev posameznih vpisov oz. dogodkov. Po Sybille Schönborn (2003: 577 v Kellner 2015: 16–17), ki razlikuje med fikcijskimi in nefikcijskimi dnevniki, pa je poleg glavne formalne značilnosti kronološke navedbe dogodkov, označenih z datumom in na ta način razmejenih med seboj, povzela, da gre pri dnevniku po vsebinski plati za zasebno pisanje. S. Schönborn opominja na še eno značilnost dnevniškega romana, in sicer da zapisovalec v njem velikokrat »dokumentira« ustvarjalni proces pisanja (metafikcijski značaj pisanja). Rahlo drugače Matias Martinez in Michael Scheffel (92012 in 2003: 89 sl. v Kellner 2015: 268) strukturirano členitev dnevnika po datumih oz. dnevih povezujeta z zavestno namero vzbuditi iluzijo stvarne pripovedi in dati zgodbi navidezno dokumentarni značaj. Na to posebno zgradbo dnevniškega romana je sicer že pred njima
Book_1ak.indb 12
17.4.2019 8:26:59
Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
13
opozorila Lorna Martens; zapisala je, da poročanje, opisovanje po dnevih vzbuja občutek dejanskosti dogajanja (1985: 21). Zraven je izpostavila še eno pomembno značilnost avtodiegetskega pripovedovalca, ki se v dnevniškem romanu ne samo konstituira kot subjekt, ampak je hkrati sam svoj bralec.
2.2 Beatin dnevnik skozi definicijo dnevniškega romana Prvi slovenski dnevniški roman, ki se tako samoopredeljuje v naslovu (in v paratekstu kot roman), se na več mestih celo samorefleksivno loteva zgoraj naštetih značilnosti dnevnika. Zlasti je zanimivo opazovati, kako se v odnosu do svojega okvirnega medija dnevnika konstituira njegova doživljajoča, pišošča in nazadnje tudi beroča pripovedovalka. Pripovedovalka Beata, ki je protagonistka romana, skoraj na samem koncu (vpis v dnevnik z dne 19. julija 1876), in sicer potem ko ji je Rihard razkril svojo ljubezen in jo prišel zasnubit na graščino, samo sebe imenuje lastno bralko. Je tista oseba, ki je v romanu sama sebi govorila o sami sebi in zase. S takimi besedami se za več kot eno leto poslovi od dnevnika:9 Koliko sladkih mislij bodem vtkala v vsako reč in v bodočih časih bodem tudi v nji spominaje se čitala kakor v svojem dnevniku (poudarila U. P.). […] Z Bogom zatorej, ljubi, zvesti prijatelj, prazunj posedaj in počivaj mirno! Jednoč, se vé, kedar bodem srčnejša, prideš zopet na dan, kajti skrivnosti ne sme biti mej možem in ženo, a do tačas zdravstvuj! (Pesjak 1887: 159–60)
V romanu zaradi pogostnosti še bolj izstopajo Beatini premisleki svoje vloge kot pripovedovalke in glavnega lika. Na ta način je mogoče brati vsa tista mesta, kjer Beata nagovarja in obenem pooseblja dnevnik kot medij pisanja, s tem pa vseskozi uzavešča obliko umetniškega dela (dnevnik) in permanentno oživlja imaginarno komunikacijsko situacijo, v kateri na način dialoga10 pripoveduje o svojem sedanjem (fiktivnem) življenju na graščini. Pripovedovalka se sedemkrat obrne na dnevnik z besedami »dnevnik moj« ali »dnevnik, stari prijatelj« ter na način navideznega dialoga, ki je dejansko monolog, vzbuja občutek zaupnosti (prijateljskega) pogovora. Bralec že na začetku romana (vpis v dnevnik z dne 20. maja 1875) izve, da Beata, ki je izgubila mater, potrebuje sogovornika; pripovedovalka si predstavlja, da 9
Epilog dnevnika zatem napiše v Rihardovi vili N. 21. avgusta 1877. leta. Janko Kos je Beatin dnevnik skupaj z romani Trpljenje mladega Wertherja, Zorin, S poti in nekaterimi drugimi romani, ki spadajo bodisi v pisemski bodisi dnevniški žanr, opredelil kot dialoški roman (1998: 5).
10
Book_1ak.indb 13
17.4.2019 8:26:59
dr. Matija Ogrin Izdaja Beatinega dnevnika naposled prinaša prvi slovenski dnevniški roman v znanstveno-kritični obliki, spremlja pa jo tudi dragocena študija, v kateri avtorica in urednica Urška Perenič utemelji novo razumevanje tega besedila, ki se pomembno odmika od dosedanjih stereotipnih razlag. dr. Marijan Dović Dvojezična avtorica Luiza Pesjak postaja enakopravni sestavni del slovenskega literarnega sistema, načrtovana izdaja je odličen primer literarnovedne študije, nastale v okvirih prostorsko orientirane literarne vede, spoznanje o zgledovanju Pesjakove pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana pa v slovenskem kontekstu novost. dr. Peter Scherber S knjigo vstopa v središče slovenske literarne zgodovine pisateljica iz začetkov slovenske književnosti, ki je bila doslej na njenem robu. Slovenski literarni kanon bo popestrila po spolni, stanovski in žanrski plati: Luiza Pesjak ni napisala le izvirnega ženskega romana, ki se dogaja na gradu Snežnik in v njegovi očarljivi okolici, ampak je napisala tudi prvi slovenski dnevniški roman. dr. Miran Hladnik Prva faksimilirana izdaja prvega slovenskega dnevniškega romana Beatin dnevnik Luize Pesjak, ki jo je z obsežno spremno študijo in znanstvenokritičnimi komentarji skrbno pripravila Urška Perenič, je pionirsko delo. Na podlagi poglobljenega študija dokumentarnih arhivskih virov in novih odkritij dvojezični avtorici daje zasluženo priznanje. S prestopom v slovenski kulturni krog brez prekinitve dialoga z nemško kulturo je Luiza Pesjak v okoliščinah, ko je literatura ohranjala osrednje mesto v slovenskem kulturnem življenju, brez dvoma pripomogla k narodni prepoznavnosti ter h krepitvi slovenskega jezika in kulture. ddr. Irena Avsenik Nabergoj ISBN 978-961-06-0179-1
Lujiza Pesjakova • Beatin dnevnik: Roman Urška Perenič • Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika
Urška Perenič je z analizo in znanstvenim komentarjem z romana prepričljivo odstranila plast slabšalnih sodb, razkrila njegove literarne povezave z evropsko literaturo na eni strani, na drugi pa njegovo konkretno umestitev v domači prostor Notranjske in snežniških gozdov. To odkritje je verodostojno in bo v literarni vedi kot takšno tudi ostalo.
Lujiza Pesjakova / Urška Perenič
Beatin dnevnik: Roman Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika