Issuu

dr. Jože Vogrinc (iz recenzije)

ANATOLIJ IGNATJEVIČ VON ŠPAKOVSKI

Vladimir Bartol (Dnevniške zabeležke 1944–1964, 9. XI. 1951)

»Pri tem velja poudariti, da je bil A. I. Špakovski, poznejši profesor na ameriški državni univerzi v Jacksonvillu v Alabami in avtor vplivnih znanstvenih študij, natisnjenih v več jezikih, le eden izmed nadarjenih in zaslužnih avtorjev na različnih področjih znanosti, ki so se izobraževali in/ali delovali na ljubljanski univerzi, ji prinesli mednarodni ugled in ji, s svojim inovativnim raziskovanjem, trudom, pronicljivim in nadarjenim umom, oziroma odmevnimi dosežki, vtisnili neizbrisen, prepoznaven znanstveno-raziskovalni pečat. S spominom na izjemne osebnosti iz preteklih desetletij slovenske zgodovine avtor potrjuje spoštovanje plemenite akademske tradicije in tudi trdne temelje za nadaljnji razvoj znanstvene misli na Slovenskem, krati pa, spodbudno odpira nove možnosti novim rodovom na poti do znanja in znanosti.« dr. Vladimir Osolnik (iz recenzije)

ISBN 978-961-237-838-7

9 789612 378387

Anatolij_ihnatijevic_spakovski_naslovka_FINAL.indd 1

Alojz Cindrič

»Drugače je bil Spahovski pravi aristokrat, bele prosojne polti in s plavimi žilicami na finih, lepo oblikovanih rokah. Obraz mu je bil lep, vojaško aristokratski, čelo ne previsoko, lasje počesani na prečo kot pri ruskih oficirjih. Držal se je ponosno, a bil je sicer nenavadno skromen, tehten, tih. Bil je srednje postave, smejal se je sunkovito, kot bi eksplodiral zamašek pri steklenici šampanjca.«

Prispevek k bio-bibliografiji

»Z raziskavami in objavami Alojza Cindriča se Anatolij Ignatjevič Špakovski vrača v prostor, ki je bil zanj izjemno pomemben. Njegova disertacija, ki se objavlja v tej knjigi, je eno od mnogih nespregledljivih opozoril, da si je slovenščina v 20. stoletju pridobila status nadnacionalno pomembnega nosilca znanstvenih in filozofskih spoznanj. Nikakor ni bila ovira ne globini misli ne veličini dosežkov človeškega duha. Prav nasprotno: bila je njun voljni instrument.« ddr. Igor Grdina (iz predgovora)

Alojz Cindrič: Anatolij Ignatjevič von Špakovski – prispevek k bio-bibliografiji

»Monografija dr. Alojza Cindriča o Špakovskem je izviren prispevek k intelektualni zgodovini začetkov humanistike na ljubljanski univerzi in zato h kulturni zgodovini Slovenije. Pomembno je tudi zato, ker nas opozarja na obstoj bogatega, dostopnega, a skoraj povsem neizkoriščenega gradiva za zgodovinsko proučevanje nastanka znanstvenih disciplin v Sloveniji. Vednosti, predvsem za zavedanja o tem, je ne le v širši slovenski intelektualni javnosti, marveč celo na univerzah in celo v samih znanstvenih disciplinah, tako malo, da Cindričevo delo na tem področju ni le pionirsko, marveč je tudi dragocena spodbuda, da nehamo zanemarjati podstat intelektualne samostojnosti slovenske humanistike in slovenske znanosti sploh.«

29.6.2016 10:50:54

ANATOLIJ IGNATJEVIČ VON ŠPAKOVSKI ANATOL VON SPAKOVSKY АНАТОЛИЙ ИГНАТЬЕВИЧ ФОН ШПАКОВСКИЙ

Prispevek k bio-bibliografiji Alojz Cindrič

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 1

24.6.2016 13:01:08

Anatolij Ignatjevič von Špakovski Anatol von Spakovsky Анатолий Игнатьевич фон Шпаковский Prispevek k bio-bibliografiji

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 Avtor: Alojz Cindrič Avtor dodatnega besedila: Anatolij Ignatjevič Špakovski Avtor predgovora: Igor Grdina Recenzenta: Vladimir Osolnik, Jože Vogrinc Jezikovni pregled: Suzana Švencbir Prevod uvodne besede v angleščino: Janko M. Lozar Prevod uvodne besede v ruščino: Tatjana Komarova Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Kopija doktorske listine doktorja Anatolija I. Špakovskega. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za sociologijo Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2016 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 200 izvodov Cena: 7,90 EUR Knjiga je bila objavljena s podporo Ustanove Igor Grdina, ustanove za podpiranje knjižnih izdaj na področju slovenistike in slovenske literarne in glasbene zgodovine.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Špakovskij A. I. CINDRIČ, Alojz Anatolij Ignatjevič von Špakovski = Anatol von Spakovsky = Anatolij Ignat´evič von Špakovskij : prispevek k bio-bibliografiji / Alojz Cindrič ; [avtor dodatnega besedila Anatolij Ignatjevič Špakovski ; avtor predgovora Igor Grdina ; prevod uvodne besede v angleščino Janko M. Lozar, prevod uvodne besede v ruščino Tatjana Komarova]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 ISBN 978-961-237-838-7 285221120

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 2

24.6.2016 13:01:08

Kazalo Predgovor 5 Anatolij Ignatjevič von Špakovski (Anatol von Spakovsky / Анатолий Игнатьевич фон Шпаковский) prispevek k bio-bibliografiji Uvodna beseda

13 15

Foreword 17 Предисловие 19 Biografija 21 Bibliografija dr. Anatolija Ignatjeviča von Špakovskega

Viri in literatura

Appendix: Anatolij Špakovski, Psihološka analiza časa, Ljubljana 1925

Imensko kazalo

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 3

24.6.2016 13:01:08

Profesor dr. Anatolij Å pakovski.

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 4

24.6.2016 13:01:08

Igor Grdina

Predgovor

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 5

24.6.2016 13:01:08

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 6

24.6.2016 13:01:08

Predgovor

ruskem Sankt Peterburgu 27. februarja 1895 rojeni in v alabamskem Huntsvillu 11. januarja 1988 umrli Anatolij Ignatjevič Špakovski je brez dvoma znanstveno najvplivnejši doktorand Univerze Kraljestva SHS v Ljubljani (1919–1929). Po slovesu mu je med njimi dandanes podoben edino Vladimir Bartol, ki pa si je pot v občo pomembnost utrl kot pisatelj. Tudi Alma mater Alexandrina (1929–1941) bržčas ni podelila najvišjega akademskega naslova v velikem svetu bolj uveljavljenemu mislecu. Študija o svobodi, determinizmu in indeterminizmu, ki jo je 23. maja 1925 promovirani doktor ljubljanske univerze podpisal kot Anatol von Spakovsky, je v času od prve izdaje v nizozemskem Haagu leta 1963 do danes pridobila in potem tudi ohranila status klasičnega dela o najzapletenejših vprašanjih prostosti oziroma vnaprejšnje določenosti. Ta njegov dosežek je toliko večji zato, ker so o tej problematiki razmišljali tudi osrednji intelektualni graditelji 20. stoletja – še posebej sugestivno največji humanist med fiziki Max Born. Leta 1919 oblikovana univerza v slovenski prestolnici se je mogla pohvaliti z vrsto uglednih profesorjev. Tako njeni imenovani matičarji kakor tudi pozneje izvoljeni sodelavci so bili večinoma odlični in kar najširše priznani poznavalci disciplin, ki so se jim zapisali na poteh življenja. Večinoma so se dokazali na visokošolskih in ustanovah malo prej razpadle habsburške monarhije, nekaj pa jih je služilo znanosti na Univerzi svetega Vladimirja v Kijevu. Med slednjimi je bil najuglednejši njen poslednji rektor Jevgenij/Evgen Vasiljevič Spektorski. Posamezniki, kakor pozneje tako znameniti lingvisti Lucien Tesnière ali v švicarskem Fribourgu promovirani Aleksandar Stojičević, so prišli tudi od drugod. Nadvse zaslužni »odkritelj Gallusa« Josip Mantuani, Ivana Prijatelj in France Kidrič so poprej raziskovalno delali v dunajski Dvorni knjižnici oziroma v kranjskem/slovenskem Deželnem/Narodnem muzeju. Karel Hinterlechner se je prekalil na geološkem zavodu v avstro-ogrskem glavnem mestu, Jaroslav Foerster na ljubljanski srednji tehnični šoli, Milan Vidmar v

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 7

24.6.2016 13:01:08

Igor Grdina

inženirski praksi ... Res pa je, da so Slovenci pred letom 1918 kljub opozorilu pesnika Antona Aškerca, da v znanstvenem svetu ne obstajata samo »nemškošovinistični Gradec in feaški Dunaj«, študirali predvsem v štajerski in avstrijski metropoli. Ob oblikovanju ljubljanske univerze so prek profesorjev iz različnih okolij dobili neposredno izkušnjo kulturnih tradicij in koncepcij znanstvenega življenja tudi od drugod. To je bilo velikega pomena za širino in globino razumevanja številnih tematik. Ljubljanska univerza je prav tako pritegovala zanimanje študentov iz različnih okolij. Posamezniki so se nanjo vpisali iz radovednosti, večina iz pragmatičnih razlogov – ker jim je bila prostorsko, jezikovno in duhovno najbližja. Splitčan Bogdan Radica – poznejši zet znamenitega historiografa Guglielma Ferrera – je prišel v Ljubljano študirat umetnostno zgodovino, saj se mu je šola Izidorja Cankarja in Vojeslava Molèta zdela obetavnejša od zagrebške konkurence. Slovensko prestolnico, ki jo je potem občutil kot nazorsko ozkosrčno in zatohlo, je le po letu dni zamenjal za živopisnejše, čeprav že dokaj fašizirane Firence. Za razliko od njega si je več drugih prišlekov, zlasti tistih z ozemlja razpadlega Ruskega imperija, v Ljubljani pridobilo zaželene akademske naslove. Nekateri, kakor baletni plesalec in koreograf Peter Gresserov Golovin, ki je diplomiral iz elektrotehnike, so se ne glede nanje uveljavili na drugih področjih. Anatolij Špakovski pa je svoji poznejši karieri položil temelje prav z doktoratom v Ljubljani. Srbsko-hrvaško-slovenska kraljevina je bila ob Češkoslovaški, Nemčiji, Franciji, Bolgariji in Kitajski središče ruske republikansko-demokratične in monarhistične emigracije po prvi svetovni vojni. Nova država, ki je nastala na robovih Srednje Evrope in Balkana iz Srbije, Črne gore in delov Avstro-Ogrske, se je tako iz človekoljubnih kakor iz zgodovinskih razlogov čutila dolžna pomagati nesrečni »beli jati«. Med Slovenci je kar najširšo pomoč beguncem, ki so zaradi revolucije, boljševiške polastitve oblasti ter terorja in izida državljanske vojne ostali brez domovine, zagovarjal zlasti kraljevski poslanik in namestnik Ivan Hribar, poznejši četrti častni doktor ljubljanske univerze. Če so bile srbske pokrajine države Karadjordjevićev, ki so bili tako neposredno kakor prek črnogorskih Petrovićev sorodstveno povezani z dinastijo Romanov, za ruske emigrante zanimive predvsem zaradi pravoslavnega okolja, je Slovenija z novo univerzo ponujala možnost preživetja zlasti ljudem iz akademske sfere. Poleg Spektorskega je v Ljubljano prišla vrsta profesorjev iz Kijeva. Med njimi so bili najuglednejši Nikolaj Mihajlovič Bubnov, Mihail Nikitič Jasinski, Aleksander Vasiljevič Maklecov in Aleksander Dmitrijevič Bilimovič. Slednji je odigral pomembno vlogo pri zagovoru doktorata intelektualnega voditelja

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 8

24.6.2016 13:01:08

Predgovor

belega gibanja in poprejšnjega odkritelja »mladega Marxa« Petra Berngardoviča Struveja, prav tako pa je sodeloval v de facto vladi generala Antona Ivanoviča Denikina. Ne vemo, čemu se je Špakovski odločil za prihod v Ljubljano. Kot begunec, ki se je v Kraljestvu/Kraljevini SHS začasno zakoreninil v Vojvodini, bi vsekakor imel tudi druge možnosti za dokončanje leta 1914 v Moskvi začetega študija. Lahko bi ga pritegnila tako ruska kolonija v slovenski metropoli – njene člane je z občasnimi obiski vzpodbujal k delu in vztrajanju tudi sam Struve – kakor moderna zasnova študija. V Ljubljani je namreč imel glavno besedo v filozofskem seminarju France Veber, ki se je opazno razlikoval tako od Alberta Bazale v Zagrebu kakor od Branislava Petronijevića v Beogradu. Srbsko-hrvaško-slovenska kraljevina se na svojih univerzah očitno ni trudila gojiti nacionalno obarvanega modroslovja. Kljub posameznim odmevnim »političnim upokojitvam« znanstvenikov je država v glavnem le zagotavljala ustavno priznano svobodo znanstvene misli. Filozofska prvaka v hrvaški in srbski prestolnici pa je vsem nemajhnim razlikam navkljub vendarle povezoval študij pri znamenitem Wilhelmu Wundtu. Prav tako ne Bazala ne Petronijević nista imela konkurence v močni neotomistični tradiciji, ki jo je v slovenski metropoli zastopal njen tudi na tujem priznani velemojster Aleš Ušeničnik, zaradi česar jima je bilo vsekakor lažje pri uveljavljanju lastnih pogledov. Veber je že leta 1921 v Ljubljanskem zvonu opozoril na razkorak med svojo, Petronijevičevo in Bazalovo usmeritvijo. Ob sicer afirmativni oceni knjižice poznejšega filozofskega samohodca Vladimirja Dvornikovića Wilhelm Wundt i njegovo značenje, ki je malo prej zagledala luč sveta v Zagrebu, je zapisal: Mene samega […] plodonosno Dvornikovićevo delovanje tem bolj veseli, ker po svojem poklicu nisem zgodovinar, temveč teoretik filozofije, tako da morem Dvornikovićevo historično-filozofsko orijentacijo smatrati naravnost za najsrečnejšo izpopolnitev onih smeri, ki jih sam zasledujem na polju teoretično-filozofskih problemov. Kakor leži skoro neposredno za nami življenjsko delo globokega teoretika Petronijevića na eni in vestnega historika Bazale na drugi strani, med katerima nekako posreduje častitljiva osebnost Arnoldova,1 tako se mi zdi, da morem smatrati le za organično nadaljevanje teh, nam mladim danih temeljev, če z novimi silami prodiramo v svetišče filozofije zopet od dveh strani, od historično-generične in teoretično-konstruktivne. Začasno bo se morda zdelo, da so naša pota paralelna 1

Veber tu misli na filozofa in pesnika Gjura Arnolda. Albert Bazala je bil njegov nečak.

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 9

24.6.2016 13:01:08

Igor Grdina

in brez koncentričnih sil: če pa bo ostal vsakdo izmed nas na svojem mestu in posvetil vse svoje moči le onemu delu, ki mu ga narekuje sama znanstvena vest, ni dvoma, da se bomo v tem in takem skupnem delu morda prej nego slutimo dokopali do neobhodno potrebne končne sinteze med historično genezo in konstruktivno teorijo tudi v filozofiji[.] Veber se je torej štel tako generacijsko kakor konceptualno za popolnoma nestičnega z Bazalo in Petronijevićem, ki se je proslavil tudi z odkritji v naravoslovju. Wundta je slovenski profesor kritiziral zaradi pojmovanja, da se znanosti med seboj razlikujejo po metodi in ne po predmetu – na diference po ciljih mišljenja, na katere je opozarjal Eduard von Hartmann, ni pomislil – ter je iz tega izpeljeval tudi njegovo veličino v osamosvojeni psihologiji in relativno nepomembnost v filozofiji. Še prej, leta 1920, se je Veber razmejil tudi v razmerju do drugega velikega in vplivnega misleca tedanje sodobnosti – Henrija Bergsona. Čeprav je takrat imel za seboj le neznaten del svojega opusa, je nastopal kot poudarjeno samostojen in kritičen, toda vseskozi konstruktivno in neeliminacionistično usmerjen filozof. V oči namreč pade, da je zagovarjal tudi potrebo po »končni sintezi«. To je pomenilo, da noče biti egocentrični ali solipsistični samohodec. Prav v teh koordinatah pa utegne biti skrit bistveni del Vebrove privlačnosti za Špakovskega. Mladi ljudje, ki so si neposredne življenjske izkušnje pridobili v »jeklenih nevihtah« prve svetovne vojne, so imeli povsem drugačen odnos do avtoritet kot pripadniki študentskih generacij fin de siècla in la belle époque. Svet je bil po letu 1914 mnogo ostrejši in okrutnejši, s tem pa tudi mnogo bolj ogrožajoč kakor poprej. Sleherno vprašanje je lahko po vsej širini razpiralo ultimativne probleme. Pripravljenosti za nezavezujoče sprehode po vratolomnih zgradbah filozofskih sistemov je bilo iz dneva v dan manj. Človek se je mnogo bolj kot prej utemeljeval na lastni miselni in siceršnji dejavnosti. Privlačili so ga prostori, ki so mu jo omogočali razviti – ali so mu vsaj dajali občutek, da računajo z njo. Samo ugibamo lahko, kje bi Špakovski nadaljeval študij, če ne bi bilo prve svetovne vojne ali če bi se ta sklenila s triumfom njegove bodisi imperialne bodisi republikansko-demokratske domovine. Verjetno na kateri od ruskih univerz. Iz Moskve bi se utegnil iti intelektualno razgledovat in razvidevat v Sankt Peterburg/Petrograd ali v Kijev. Kot človek z rodbinskimi koreninami v pribaltskem prostoru bi se morda za nekaj mesecev podal na študije v Tartu, ki je v letih njegove mladosti nosil ime Jurjev, poprej pa Dorpat. Tamkajšnja

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 10

24.6.2016 13:01:08

Predgovor

nekoč nemška in v času vlade imperatorjev Aleksandra III. in Nikolaja II. rusificirana univerza je uživala nezanemarljiv sloves, ki je dodaten lesk dobil v 20. stoletju, ko je ondotna alma mater postala planetarno središče semiotskih študij. Kasneje bi Špakovski najverjetneje šel po svetu – a zagotovo drugače, kot je moral po revoluciji, ki je razočarala vse svoje očete iz dramatičnih zimsko-pomladnih mesecev 1917. Študij bi sicer res utegnil skleniti na kateri srednjeevropskih univerz, za Ljubljano – mesto, ki je njegovega rojaka Spektorskega spominjalo na slikovita tirolska naselbinska gnezdeca med gorami – pa bi bržčas niti ne slišal. A kljub temu ni verjetno, da bi bila njegova disertacija prodornejša od obstoječe. Z raziskavami in objavami Alojza Cindriča se Anatolij Ignatjevič Špakovski vrača v prostor, ki je bil zanj izjemno pomemben. Njegova disertacija, ki se objavlja v tej knjigi, je eno od mnogih nespregledljivih opozoril, da si je slovenščina v 20. stoletju pridobila status nadnacionalno pomembnega nosilca znanstvenih in filozofskih spoznanj. Nikakor ni bila ovira ne globini misli ne veličini dosežkov človeškega duha. Prav nasprotno: bila je njun voljni instrument. Ne gre si delati utvar, da bo delo Špakovskega v našem prostoru takoj opaženo in postalo zanj dragocenost; toda kdaj se utegne zgoditi tudi to. Josip Stritar v enem svojih Dunajskih sonetov ne pravi zaman: Vrti, spreminja čas se brez prestanka …

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 11

24.6.2016 13:01:08

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 12

24.6.2016 13:01:08

Alojz Cindrič

Anatolij Ignatjevič von Špakovski Anatol von Spakovsky/Анатолий Игнатьевич фон Шпаковский Prispevek k bio-bibliografiji

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 13

24.6.2016 13:01:08

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 14

24.6.2016 13:01:09

Uvodna beseda

natolij Ignatjevič von Špakovski1 sodi v prvo generacijo študentov in doktorandov filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (takrat še Univerze Kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani). Bil je šesti doktorand profesorja dr. Franceta Vebra, filozofa, ki je bil tudi nosilec katedre za filozofijo. Anatolij von Špakovski, oficir meščanske ruske vojske, je leta 1920 pred Rdečo armado pribežal v Kraljevino SHS. Na osnovi arhivskega gradiva, ki ga hranita Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) in arhiv Filozofske fakultete, in literature avtor oriše študijsko in življenjsko pot Anatolija Ignatjeviča von Špakovskega, filozofa, sociologa, psihologa, kulturologa, poeta in boema, in sicer podrobneje v medvojnem obdobju, ko je živel in delal v Kraljevini SHS in pozneje v Kraljevini Jugoslaviji. Avtor podrobneje spremlja njegovo študijsko pot v Ljubljani od vpisa na univerzo, tj. od imatrikulacije in inskripcije do doktorskega in profesorskega izpita, prav tako pa tudi njegovo poklicno delovanje v času bivanja v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Spremljanje dodiplomskega študija nam omogočajo seznami predmetov, ki jih je Špakovski v študijskih semestrih obiskoval. Arhivsko gradivo nam nudi vpogled v biografijo in opravljanje doktorskih in profesorskih izpitov, seznanimo se z doseženimi ocenami ter podatki ob 1

Anatolij Špakovski je v življenjepisu, ki ga je priložil ob prijavi k doktorskemu izpitu, zapisal svoj priimek s končnico -ij, v dokumentih in literaturi pa je, glede na jezik, najti tudi druge različice in posledično drugačne sklonske oblike. Sam sem se odločil za slovensko končnico -i.

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 15

24.6.2016 13:01:09

Alojz Cindrič

promociji. Naveden je tudi seznam učnega osebja, ki je sodelovalo v njegovem študijskem procesu, ter izpitna vprašanja, ki so jih prof. Veber in ostali eksaminatorji zastavili kandidatu ob doktorskem in državnem profesorskem izpitu. Znanstveno in raziskovalno pot Špakovskega spremljamo z osebno bibliografijo, za ilustracijo in uvid v način razmišljanja mladega filozofa pa je dodano tudi besedilo doktorske disertacije. Po 2. svetovni vojni je Špakovski emigriral v ZDA. Pri dvainšestdesetih letih je postal profesor sociologije na Državni univerzi v Jacksonvillu v Alabami. Deloval je na področju filozofije, sociologije, psihologije, kulturologije, antropologije, religije in poezije ter se uveljavil v mednarodnem okolju. Anatolij Ignatjevič von Špakovski je sodil v tisto nesrečno generacijo, ki je preživljala strahote dveh svetovnih vojn. Sam je namreč moral dvakrat zapustiti domovino, prvič Rusijo in drugič Kraljevino Jugoslavijo, v kateri si je pridobil državljanstvo in se poskušal ustaliti. Tretjič si je ustvaril novo življenje, družino in kariero onstran Atlantika v ZDA, in končno zaživel polno življenje raziskovalca, pedagoga in humanista.

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 16

24.6.2016 13:01:09

Uvodna beseda

Foreword

natol I. von Spakovsky belongs to the first generation of students and doctoral students of philosophy at the Department of Philosophy from the University of Ljubljana Faculty of Arts (the then Kingdom University/ Ljubljana University of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes â€“ SCS). He was the sixth doctoral student under Prof. France Veber, the then holder of the Chair of Philosophy. Anatol I. von Spakovsky, a bourgeois officer of the Russian army, fled from the Red Army in 1920 to the Kingdom of SCS. Drawing from the archives material, kept in the Historical Archive and Museum of the University of Ljubljana (ZAMU) and the Archives of the Faculty of Arts and Literature, the author outlines the academic and life path of Anatol I. von Spakovsky, philosopher, sociologist, psychologist, culturologist, poet and bohemian, paying special attention to the interwar period of his life and work in the Kingdom of Serbs, Croats and the later Kingdom of Yugoslavia. The treatise provides a detailed account of his academic journey in Ljubljana, from matriculation and inscription, doctoral and faculty examinations to his career during his stay in the Kingdom of SCS and the later Kingdom of Yugoslavia. A list of study courses attended by Spakovsky enables the author to take a closer look at the then undergraduate studies. The archives provide the material for compelling insight into his biography and pursuit of doctoral and professorial examinations, acquainting the reader with his performance assessments and providing rewarding data on his promotion. Also provided is a list of lecturers and examination questions from the doctoral and professorial state

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 17

24.6.2016 13:01:09

Alojz CindriÄ?

exams. The scientific and research path of Spakovsky can be fruitfully followed through his bibliography, and the doctoral thesis added provides promising insight into the mindset of the young philosopher. The end of WWII saw Spakovsky emigrate to the United States. In his sixties, he became professor of sociology at the State University in Jacksonville, Alabama. He worked in the fields of philosophy, sociology, psychology, cultural studies, anthropology, religion and poetry, successfully establishing himself in the international environment. Anatol I. von Spakovsky belonged to the unfortunate generation which went through the horrors of the two world wars. He was twice forced to leave his homeland, first to Russia and then to the Kingdom of Yugoslavia, where he obtained citizenship and tried to settle down. For the third and last time, he built a new life and career across the Atlantic in the US, where he eventually started to live a prosperous life of a researcher, lecturer and humanist.

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 18

24.6.2016 13:01:09

Uvodna beseda

Предисловие Анатолий Игнатьевич фон Шпаковский принадлежит к первому поколению студентов и докторантов Отделения философии Философского факультета Университета в Любляне (в то время Университет Королевства сербов, хорватов и словенцев в Любляне). Он был шестой аспирантом профессора, д.ф.н. Франца Вебера, заведующего Отделением философии. Анатолий фон Шпаковский, офицер российской царской армии, в 1920 г. под натиском наступающих войск Красной армии бежал в Королевство СХС. На основании архивных данных, хранящихся в Историческом архиве и в музее Университета в Любляне (ZAMU), а также в архиве Философского факультета в Любляне, автор описывает академическую биографию, а также воссоздает жизненный путь Анатолия Игнатьевича фон Шпаковского - философа, социолога, психолога, культуролога, поэта и представителя богемы. При этом, автор более подробно останавливается на межвоенном периоде, когда Шпаковский жил и работал в Королевстве сербов, хорватов и словенцев и позже, в Королевстве Югославия. Автор более подробно прослеживает академическую биографию учёного в Любляне с момента его поступления в университет до выпуска и записи в докторантуру, профессорского экзамена, а также его професиональную деятельность и карьеру во время пребывания в Королевстве СХС и в Королевстве Югославии. Имеющиеся списки учебных предметов, помогают восстановить прослушанный Шпаковским университетский курс обучения. Архивы дают нам представление о биографических данных, а также о сдаче Шпаковским аспирантских и профессорских

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 19

24.6.2016 13:01:09

Alojz Cindrič

экзаменов, позволяют нам познакомиться даже с полученными им оценками, и его дальнейшим карьерным продвижением. Приводится список преподавательского состава, участвовавшего в процессе его обучения, а также вопросы проф. Вебера и других экзаменаторов, полученные кандидатом Шпаковским на экзаменах при приёме в докторантуру и на государственном экзамене. Научно-исследовательская карьера Шпаковского прослеживается по библиографии его трудов, а для иллюстрации особенностей мышления молодого философа приводится текст его докторской диссертации. После 2-й мировой войны Шпаковский эмигрировал в Соединенные Штаты. В шестьдесят два года он стал профессором социологии в Государственном университете в Джексонвилле, штат Алабама. Он занимался исследовательской работой в области философии, социологии, психологии, культурологии, антропологии, религии и поэзии, зарекомендовав себя в международной научной среде. Анатолий Игнатьевич фон Шпаковский принадлежал к тому несчастному поколению, которому довелось пережить ужасы двух мировых войн. Сам он был вынужден дважды прощаться с родиной, в первый раз, когда он уехал из России, и во второй, покидая Королевство Югославия, где он успел получить гражданство и надеялся обрести второй дом. В третий раз ему пришлось строить новую жизнь с нуля - создавать семью и карьеру - уже по ту сторону Атлантического океана, в США. Здесь ему наконец удалось зажить полноценной жизнью - жизнью исследователя, педагога и гуманиста.

Anatolij_Ignatjevic_Spakovskij_FINAL.indd 20

24.6.2016 13:01:09

dr. Jože Vogrinc (iz recenzije)

ANATOLIJ IGNATJEVIČ VON ŠPAKOVSKI

Vladimir Bartol (Dnevniške zabeležke 1944–1964, 9. XI. 1951)

ISBN 978-961-237-838-7

9 789612 378387

Anatolij_ihnatijevic_spakovski_naslovka_FINAL.indd 1

Alojz Cindrič

Prispevek k bio-bibliografiji

Alojz Cindrič: Anatolij Ignatjevič von Špakovski – prispevek k bio-bibliografiji

29.6.2016 10:50:54

Anatolij Ignatjevic Spakovskij