Rudi Rizman
Čas (brez) alternative Sociološke in politološke refleksije
Znanstvena knjižnica – Refleksije Fakulteta za družbene vede Ljubljana, 2014
Rudi Rizman
Čas (brez) alternative Sociološke in politološke refleksije Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede in Znanstvena založba Filozofske fakultete Zbirka: Znanstvena knjižnica – Refleksije 4 Urednik: dr. Niko Toš Uredniški odbor: dr. Aleš Debeljak, dr. Vlado Miheljak, dr. Zdenko Roter, dr. Slavko Splichal, dr. Slavko Kurdija, dr. Samo Uhan Organizacija: Ivana Kecman Lektorica: Tina Petrovič Slika na naslovnici: Nočna straža (Rembrandt) Likovna oprema in prelom: Polona Mesec Kurdija Tisk: Present, d. o. o., Dolenjska c. 43, Ljubljana Naklada: 250 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.334.3 RIZMAN, Rudi Čas (brez) alternative : sociološke in politološke refleksije / Rudi Rizman. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2014. (Znanstvena knjižnica / Fakulteta za družbene vede. Refleksije ; 4) ISBN 978-961-235-714-6 277032192
Kazalo Niko Toš Knjigi R. Rizmana na pot Predgovor urednika ...........................................................................................8 Zygmunt Bauman Svet brez alternativ(e) Predgovor .......................................................................................................11 I. del Triumf mrtve ideje ‒ neoliberalizem Zlom finančne alkimije.........................................................................................17 Upanje iz Pandorine skrinjice ...............................................................................22 »Kreativna destrukcija« kapitalizma? .....................................................................28 Moralno hazardiranje ...........................................................................................33 Desetletje zapravljenih priložnosti ........................................................................39 Krivec za globalno krizo – neoliberalizem .............................................................45 Anatomija krize ....................................................................................................54 Varčevanje – nevarna ideja ....................................................................................66 Alkimija varčevanja ..............................................................................................71 Triumf mrtve ideje ...............................................................................................76 2. del Globalizacija brez izbire Globalizacija, post-militarizem in Nato ................................................................83 Nadaljevanje človeštva z drugimi sredstvi ..............................................................89 Neznosna lahkotnost »kapitalističnega komunizma« .............................................95 Svetu ni mogoče vladati z vojaškimi možgani .....................................................102 Globalizacija žre lastne otroke ............................................................................111 V globalizacijo ne vodi ena sama pot ..................................................................116 Ekonomski nacionalizem proti globalizaciji ........................................................120 Globalizacija brez možnosti izbire je tiranija .......................................................126 Premešane geopolitične karte ..............................................................................137
3. del Civilizacije v dialogu in spopadih Problem iz pekla .................................................................................................145 Etika karikature in sveto .....................................................................................154 Zgodovina ne pozabi prihodnosti .......................................................................163 Papež proti preroku ali znanosti? ........................................................................168 Drugi utegne imeti prav .....................................................................................175 Dialog se začne doma .........................................................................................179 Služenje ali oblast? ..............................................................................................185 Sadovi sovraštva ..................................................................................................190 Democid hujši od vojne .....................................................................................195 4. del EU pred hamletovsko dilemo Od birokratske k demokratični legitimnosti EU .................................................203 Nazaj k suverenosti nacionalnih držav ................................................................207 Ljudstvo, ki se ga drži v tajnosti .........................................................................212 Ukane zgodovine – 1968 in 1989 .......................................................................217 Evropska »banalnost zla« ali bogovi so še žejni ....................................................222 Konec evropskih sanj? ........................................................................................229 Ali se je EU znašla v slepi ulici? ..........................................................................234 EU pred hamletovsko dilemo .............................................................................239 Spopad velikih interesov .....................................................................................244 Unija po »evroskeptičnem cunamiju« .................................................................255 Začetek konca unitarne države ...........................................................................260 5. del America contra mundum »America contra mundum« ................................................................................267 Slovo od Wilsona, Roosevelta in Kennedyja .......................................................273 Ameriški unilateralizem ......................................................................................278 Dominacija ali partnerstvo? ................................................................................282 Amerika proti Evropi...........................................................................................287 Karizma na preizkušnji .......................................................................................295 Od ameriškega sna do ameriške more .................................................................302 Konservativen po slogu, radikalen, ko gre za bistvo ............................................308
6. del Erozija človekovih pravic in demokracije Kako ukrotiti leviatane .......................................................................................315 Varnost in svoboda .............................................................................................321 »Ne« vojni, a tudi Sadamovemu režimu ..............................................................325 Med sodnim idealizmom in sodnim kolonializmom ...........................................330 Izgubljeno v tranziciji – demokracija ..................................................................334 Aritmetika in pornografija moči .........................................................................340 Vest in moč ........................................................................................................347 Po letu »1989« – demokracija brez demokratov? .................................................353 Človekove pravice – odrinjene in zlorabljane ......................................................359 Demokracija in strpnost kot oviri .......................................................................364 Demokracija žrtvovana za tržno družbo ..............................................................369 Ugrabljena demokracija ......................................................................................374 Človekove pravice: ideologija novega sveta ali poslednja utopija .........................380 7. del Od terorizma do triumfa varnostne države Terorizem v globalni dobi ...................................................................................387 Uzakonjeno mučenje ..........................................................................................393 Naši borci, njihovi teroristi; njihovi teroristi, naši borci ......................................402 Teror in upanje ...................................................................................................411 Sodniki ne plešejo z volkovi ................................................................................420 Od napačne metafore do Kafkove strategije ........................................................430 Lažni prerok .......................................................................................................436 Triumf varnostne države .....................................................................................441 8. del Akademski kapitalizem Znanost, iskanje resnice in demokracija ..............................................................449 »Vojne« v znanosti ..............................................................................................453 Izzivi univerz v 21. stoletju .................................................................................457 Problem merjenja znanstvene in akademske odličnosti .......................................463 Več »bolonje«, manj univerze ..............................................................................466 Akademski kapitalizem .......................................................................................472 Univerza – poslanstvo za kritično mišljenje .........................................................479 Napaki Alfreda Nobela .......................................................................................488
9. del Na ramenih družboslovnih velikanov Intelektualec s smislom za pravičnost – Edward W. Said .....................................495 Iskalec resnice – Noam Chomsky .......................................................................498 Vest njegovega časa – Jean-Paul Sartre ................................................................501 Urbano v birokratsko regulirani masovni družbi – Arthur J. Vidich ....................506 Zanimala so ga nekonvencionalna vprašanja – John Kenneth Galbraith .............509 Ali je monetarist v resnici premagal humanista? – Milton Friedman ...................513 Američanom je razlagal Ameriko – Seymour Martin Lipset ................................520 Zavezanost praktični filozofiji – Richard Rorty ...................................................524 Teoretik novolevičarskega gibanja – André Gorz .................................................528 Človek renesanse – Umberto Eco .......................................................................532 Od spopada do dialoga med civilizacijami – Samuel P. Huntington ....................537 Družboslovni erudit in kritični javni intelektualec – Ralf Dahrendorf ................542 Socialist, liberalec in konservativec v enem – Daniel Bell ....................................547 Velikan zgodovinske sinteze – Eric Hobsbawm ...................................................552 Kako nadzorovati oblast in preprečiti tiranijo večine – Robert A. Dahl ...............557 10. del Slovenska tranzicija in prebujeni glas državljana Meje referendumske demokracije .......................................................................563 Slepe pege predsedniških volitev .........................................................................568 Paradoks moči in morale ....................................................................................574 Slovenija pred izzivom globalne krize ..................................................................577 Totalitarizem in zgodovinski spomin ..................................................................584 Proti tiraniji vsiljenih izbir ..................................................................................589 Upor je neizbežen ...............................................................................................594 Prebujeni glas državljana .....................................................................................596 Imensko kazalo ..........................................................................................601
Klemnu, Tilnu in Brini za prihodnost, v kateri upanje ne bo pora탑eno
8
Predgovor urednika
Knjigi na pot Profesorja Rudija Rizmana poznam in spremljam skoraj 50 let. Že kot mlad docent in raziskovalec ter kot izjemno pronicljiv družboslovec je s profesionalnim in civilnodružbenim delovanjem močno presegal takratne slovenske in jugoslovanske okvire. V povezovanju slovenskega s svetovnim družboslovjem in družboslovci se je izoblikoval v izjemno osebnost. V tem kratkem zapisu lahko navedem le nekaj njegovih značilnih vlog in delovanj. Na primer: urednikovanje in pisanje komentarjev v študentski Mladini in Naših razgledih, članstvo v mednarodnem Russllovem razsodišču, kamor sta ga povabila akademik Vladimir Dedijer, Titov kritični biograf, in v tistem času eden največjih živečih družboslovnih mislecev Bertrand Russell. Sodeloval je v odboru Jean-Paula Sartra za podeljevanje alternativne Nobelovih nagrad, doktoriral je na ljubljanski in kasneje na prestižni harvardski univerzi. Kot gostujoči ali redni predavatelj je predaval na številnih tujih univerzah, v zadnjih letih še posebej na Univerzi v Bologni. Profesionalno in prijateljsko se je povezoval s številnimi svetovno znanimi intelektualci in družboslovci, med njimi so na primer Noam Chomsky, Umberto Eco, Jean-Paul Sartre, Ralph Miliband, Seymour Martin Lipset, Zygmunt Bauman, Daniel Bell, Ralph Dahrendorf, Ernest Gellner, Samuel Huntington, André Gorz, Robert Dahl, Adam Michnik, Jacques Rupnik in drugi. Vsi navedeni so na njegovo povabilo obiskali Slovenijo. Številne so njegove objave, znanstveni članki in knjige, v tujini in doma. Čeprav je ta zapis namenjen komentarjem in kritičnim refleksijam, ki jih je R. Rizman v zadnjih desetih letih objavil v Delu, Dnevniku,
9
Mladini in drugod, pa ni težko videti, da je pisanje, ki ga je namenjal predvsem kritičnemu in razmišljajočemu civilnodružbenemu občestvu v Sloveniji, črpal iz svoje raziskovalne in pedagoške predanosti, ki se razteza od sociologije do politične znanosti – se pravi politični sociologiji. Knjiga, o kateri je govor, nadaljuje s »projektom« knjige z naslovom Izzivi odprte družbe – sociološki komentarji (1989–1996), ki jo je objavil leta 1997. V strokovnem in znanstvenem pogledu sta civilnodružbena vsebina in diskurz te knjige podprta z drugo Rizmanovo knjigo, Odprte sociološke agende – globalizacija, demokracija in intelektualci, ki je izšla v letošnjem letu. Tudi pri njegovi taki interdisciplinarni osredotočenosti je zanj značilen neobičajno širok repertoar družbenih in političnih problemov oziroma tem, o katerih je sam menil, da jih je treba, v vlogi javnega in delujočega intelektualca, predstavljati in razlagati širši in ne izključno strokovno usmerjeni javnosti. Sicer pa je najboljše dokazilo tega, kar sem pravkar zapisal, izjemen obseg knjige, v kateri se R. Rizman opira na avtoriteto, argumente, spoznanja in ideje prek več sto avtorjev – bodisi imen klasikov ali sodobnikov, od katerih je le malokdo nepoznan slovenski ali mednarodni javnosti, ki jih zanimajo družbena vprašanja, o katerih govori ta knjiga. Knjiga R. Rizmana vključuje tematske zapise in analize, razvrščene v deset poglavij, ki jih lahko predstavimo z naslednjimi ključnimi pojmi in problemskimi sklopi: neoliberalizem in aktualna kriza; globalizacija, civilizacije v dialogu in spopadih; Evropska unija; geopolitična vloga ZDA; človekove pravice in demokracija; terorizem in pojav varnostne države; o kritični vlogi univerze; prispevki družboslovnih »velikanov«; o problemih slovenske tranzicije in državljanskega upora. O relevantnosti naštetih poglavij (naj)več povejo besede velikega britansko-poljskega sociologa Zygmunta Baumana na hrbtni strani te knjige: »Kolikor mi je znano, se do sedaj še nihče ni lotil takšnega izčrpnega popisa slepih ulic, ki jih je sedanje stanje obrodilo – dilem, ki kličejo po razrešitvi.« K tem besedam je težko dodati kaj bistvenega ali bolj presežnega. Zadnja, vendar ne najmanj pomembna, je še naslednja odlika Rizmanovih socioloških in politoloških refleksij: v njej težko prepoznamo
10 »prepričevanje« bralca, še najmanj pa tisto, kar velikokrat v preteklosti in še danes srečujemo kot »ideološko prepričevanje«. Čeprav avtor ne skriva svojih stališč oziroma pogledov, pa ga pri njegovem pisanju predvsem vodi želja, da bi bralca spodbudil k lastnemu kritičnemu razmišljanju, da bi razmišljal naprej in se (tudi) sam dokopal do spoznanj. In končno, naj dodam, da se s knjigo Rudija Rizmana kot četrto v seriji Refleksije ta potrjuje kot svojski družboslovni knjižni projekt. Lahko bi ga poimenovali biseri slovenskega kolumnizma. Kamnik, 14. 12. 2014
Niko Toš, urednik
11
Predgovor
Svet brez alternativ(e) Nad ruševinami berlinskega zidu lebdi prikazen sveta brez alternative. Takšni prikazni nismo priča prvič; njena ključna noviteta pa je globalno podaljšan svet nad katerim lebdi. V stoletjih ozemeljske suverenosti in neodvisnosti, ki so sledila vestfalskemu sporazumu iz leta 1648, je bila odsotnost alternative (uglašena s formulo »cuius regio eius religio« - kjer je »religio« kasneje nasledil »natio«) omejena na prostor zamejen z mejami države; brezmejne širjave, ki so se začenjale onstran mejne črte pa so pokale od alternativ in naloga teritorialne suverenosti je bila slej ko prej preprečiti takšnim alternativam prečkati omenjeno linijo, pa naj bo to zlepa ali zgrda. Rušenje in uničenje berlinskega zidu je vse te lokalno zamejene prikazni NINA – »NI Nobene Alternative« združilo v eno samo, globalno. Proces združevanja je bil sicer dodobra v teku še precej preden je zid padel – to zgodnje mešanje, spočeto in izvajano znotraj teritorialno suverenih supra-nacionalnih kampov, sicer še ni bilo planetarno, saj je bilo omejeno z medsebojnim postavljanjem teritorialnih meja drug drugemu – čeprav je vsak od kampov stremel k planetarni dominaciji. S tem pa, ko je do tedaj prepovedane dele planeta na široko odprl neoliberalnemu članu iz družine prikazni, je padec berlinskega zidu navdihnil in širil fukujamovsko vzdušje konca zgodovine. Stoletja rivalstva med prikaznimi, ki je vedno znova zdrsnilo v bratomorno vojno, naj bi bila zdaj končana; in tako se je zmagovalec, neoliberalna prikazen, na planetu znašel sam, brez izzivalcev in nič več prisiljen pogledovati čez ramo, da bi držal v šahu, zajezil ali spreobračal svoje alternative – zdaj izstopajoče le še po zaslugi neizogibne odsotnosti. Tako so vsaj verjeli njegovi preroki in apostoli. Oba Busha, oče in sin, sta se morala v hi-
12 trem zaporedju, skupaj s svojima britanskima prepisovalcema Margaret Thatcher in Anthonyjem Blairom soočiti z zgrešenostjo lastnih prepričanj na boleč – krvav, sramoten in ponižujoč – način. Kljub temu je kratka, vendar v svojem času absolutna vladavina nazora NINA na Evropi pustila trajne posledice, katerih globina in obstojnost še vedno nista bili zadovoljivo ocenjeni. Postopna demontaža mreže institucij namenjene zaščiti žrtev vse bolj deregulirane, s pohlepom gnane ekonomije, rastoča brezbrižnost javnosti do družbene neenakosti, ki je ušla izpod nadzora, skupaj z vse večjim številom nemočnih državljanov, ki so sedaj prepuščeni (saj ne predstavljajo več grožnje kapitalističnemu redu in potencialnega semena družbene revolucije) zasebnim, a hkrati očitno boleče nezadostnim sredstvom in sposobnostim, se med dejanskimi in bodočimi nosilci interesa demokracije odraža skozi vztrajno upadanje zaupanja v zmožnost demokratične institucije, da izpolni svoje obveznosti – v ostrem nasprotju z visokoletečimi upi opojnega, optimističnega obdobja po sesutju berlinskega zidu. Poleg tega je prišlo do hitro povečujoče se razdalje in prekinitve v komunikaciji med političnimi elitami in hoi polloi. Navidezno zmagoslavje demokratičnega modusa človeške koeksistence je v praksi prineslo vztrajno plahnenje in pojemanje javnega zaupanja v njegove domnevne dosežke. Te neprijazne in depresivne posledice so, sicer v neenaki meri, zajele vse države članice Evropske unije; ne glede na to, pa se zdijo najbolj boleče prisotne prav tam, kjer je prizor sesutja berlinskega zidu vzbudil največje upe: v državah, ki so se osvobodile izpod jeklenega prijema komunističnih diktatur, da bi se pridružile svetu svobode in obilja. Takole je stanje v Litvi četrt stoletja po padcu berlinskega zidu opisal izjemni litovski politični filozof Leonidas Donskis: »Razlike v ekonomski moči, splošnemu potencialu, kupni moči in kvaliteti življenja med Zahodno in Vzhodno-Srednjo Evropo ostajajo velike. Občutek superiornosti nad ostalo bivšo Sovjetsko zvezo, ki so si ga baltske države delile in uživale kot »Vzhod ZSSR« je začel izginjati. Občutek ponosa in velika pričakovanja v zvezi s prenovo zgodovine v smeri povrnitve družbene solidarnosti in vere v skupen projekt prihodnosti so v Litvi zamenjali grenko razočaranje nad lastno državo, toga
13 in nesmiselna birokracija, odsotnost spoštovanja lastnih državljanov, grobe kršitve človekovih pravic in podobno. Vse to je vodilo do zaskrbljujočega premika – če gre verjeti uradnim statistikam (ki pa so po trditvah ljudi še vedno daleč od dejanske slike), je v zadnjih desetih letih Litvo zapustilo skoraj pol milijona ljudi. Za velike narode ko sta denimo Ukrajina in Poljska takšne številke še zdaleč nebi predstavljale eksistencialne grožnje. Jo pa vsekakor za majhno Litvo (z manj kot tremi milijoni prebivalcev). Ne glede na to, koliko leporečenja namenimo družbeni in akademski mobilnosti in hvalimo v nebo ambicioznost in bistrost mladih Litovcev, ostaja dejstvo da nam vztrajno polzi iz rok vitalna priložnost za reformiranje, obnovo in prenovo našega visokega šolstva in političnega življenja. Več kot pol milijona ljudi, katerih del so visoko izobraženi in kreativni posamezniki, sposobni spremeniti ali vsaj občutno vplivati na moralno in politično ozračje države ni mala stvar. To je smer prihodnosti.« (citirano iz rokopisa dela, ki je še v nastajanju)
In še en pogled – tokrat iz Poljske, Litvine neprimerljivo večje in bogatejše sosede. V vodilnem dnevniku z znatnim vplivom na javno mnenje, Gazeta Wyborcza, je njegov kulturni urednik Roman Pawłowski 24. oktobra leta 2014 ponudi tezo o soobstoju dveh generacij, v kateri so se razdelili današnji Poljaki: prve imenuje »otroci transformacije« in druge »otroci krize«. Pripadniki prve generacije, zdaj v svojih štiridesetih in poznejših letih, »so na krilih entuziazma iz devetdesetih verjeli, da ‚izobrazba in trdno delo zagotavljata dostojno življenje‘, [zdaj pa] garajo šestnajst ur na dan in prenašajo slabe razmere in zlorabo s strani korporacij, da bi lahko poplačali posojila in vzdrževali družino«. Pripadniki druge generacije, ki so zdaj v svojih tridesetih in »nimajo družin in niso kreditno sposobni pa se ubijajo v zanič službah in živijo v najetih sobah ali so obtičali pri starših«. Člani prve generacije kljub vsemu, tako Pawłowski, še vedno verjamejo v »superiornost zasebnega nad javnim lastništvom ter individualnega na javnim interesom in so sumničavi do javnih izdatkov, ki jih vidijo ‚metanje denarja skozi okno‘, medtem ko na prejemnike javne pomoči gledajo kot na (…) prisklednike«. »Za njih šteje lastno udobje in interesi – navsezadnje so oni tisti, ki plačujejo davke in prispevajo k BDP«. Mlada generacija »nima nobenih iluzij glede prednosti globalnih trgov« - medtem ko je
14 skupno in javno za njih »enako pomembno, kot individualne in zasebne zadeve.« Do rasti BDP so pretežno brezbrižni – bolj jih zanima družbeni kapital. »Čeprav je njihov odnos do sveta prav tako sebičen, pa v pomoči šibkejšemu ne vidijo težave, saj se dobro zavedajo, da se lahko sami znajdejo potrebni podobne pomoči.« Pred petindvajsetimi leti so ljudje jurišali na zid kronan z bodečo žico, ki je utelešal njihovo ne-svobodo – v upanju, da jim bo po njegovem padcu demokracija prinesla svobodo, ta pa zagotovila blagostanje. Petindvajset let po padcu zidu se demokracija nahaja v stanju (takrat povsem nepredstavljive) krize brez primere. Kot je pred kratkim komentiral Ivan Krastev (Journal of Democracy, zvezek 25, številka 4, oktober 2014), ta pronicljivi opazovalec stranpoti stanja v katerem smo se vsi skupaj znašli: »Nekatere evropske države danes predstavljajo klasične primere krize demokracije, ki so jo povzročili premajhni vložki. Zakaj bi se Grki ali Portugalci odpravili na volitve, ko pa dobro vedo, da se zaradi posledic težav povezanih z Evrom politika naslednje vlade ne bo prav nič razlikovala od trenutne. V času hladne vojne so se državljani lahko zatekli k volilnim skrinjicam v prepričanju, da bodo njihovi glasovi odločili o usodni države – ali bo ta ostala del Zahoda oziroma se pridružila Vzhodu, in ali bo zasebna industrija nacionalizirana. Na dnevnem redu so bila velika, mogočna vprašanja. Danes so razlike med levico in desnico praktično izpuhtele in voljenje je postalo bolj vprašanje osebnega okusa, kot pa nekaj kar bi si zaslužilo ime ideološkega prepričanja. Volitve niso le izgubile sposobnosti pritegniti domišljijo javnosti, ampak so tudi prenehale biti orodje za učinkovito soočanje s krizami. Ljudje so začeli izgubljati zaupanje vanje in širi se sum, da so postale Sizifovo delo.«
In tu naj sam dodam, da obstaja upravičen sum, da ima prste vmes pri tem kako smo bili preneseni naokrog NINA … (© Eutopia Magazine – creative commons) Leeds, november 2014 (prevedel Matic Večko)
Zygmunt Bauman
I. del
Triumf mrtve ideje – neoliberalizem »Vse je odvisno od ljudi. To, kar imamo zdaj, ni naravni red, ki bi ga bilo nemogoče spremeniti« (Noam Chomsky)
17
Zlom finančne alkimije Sedanji finančni zlom (v) ZDA, s kakršnim se ta država in z njo tudi svet po ekonomski krizi leta 1929 še ni srečal, je izziv, za katerega ne zna nihče zanesljivo napovedati, kako se bo odvijal naprej. Reševanje za zdaj spominja na ekonomski in družbeni Titanik, na katerem, odvisno od naklona ladje, premeščajo le stole in mize. Oba glavna igralca – vlada in trg – ujeta v lastni dinamiki, sta vsak po svoje prispevala k finančnemu Armagedonu. V tem smislu sta oba prej del problema kot pa rešitve. Čeprav je problem po svojih neposrednih posledicah ekonomski – nevzdržno in porušeno ravnovesje med realno ekonomijo in neobrzdanim finančnim svetom delnic, obveznic, raznovrstnih monetarnih fondov, kreditnih priložnosti in podobnega –, je v resnici veliko bolj kompleksen. George Soros ga preprosto poimenuje s »finančno alkimijo«. Katero gospodarstvo ali družba lahko brez hudih pretresov prenese to, kar se je med letoma 1980 in 2008 zgodilo v ZDA: delež dolga finančnega sektorja v bruto družbenem proizvodu (BDP) je zrasel z 21 na 116 odstotkov? Medtem se je državni dolg povzpel na devet ameriških trilijonov (po »naše« 9 in 18 ničel!). Ko so v igri ideologija, politika, geopolitične razsežnosti in navsezadnje tudi sama ekonomska veda, postane jasno, da finančnega zloma na dolgi rok ne bo mogoče odpraviti s takšnimi nedomišljenimi in ne dovolj radikalnimi ukrepi, kakršen je predlog zakona o reševanju finančne krize, vreden več kot 800 milijard ameriških dolarjev. Tega je minule dni sprejemal ameriški kongres, v času, ko bo ta članek natisnjen, pa ga je najbrž tudi že sprejel.