Novicke_zazdravje apr-maj 2026 (164)

Tiskane novice –so vam odslej še bližje

Pogosto nam pišete, da tiskane novice z veseljem berete, a vam jih ne uspe vedno pravočasno dobiti. Mnogim je bližje papir kot zaslon, zato vztrajamo pri tisku revije, ki vam ponuja zanesljiv vir informacij in ki jo lahko vzamete v roke.

Brez skrbi pri plačilu – zdaj tudi z nakazilom (SEPA)

Marsikdo je danes previden, ko gre za spletna plačila, in to povsem razumemo. Kar nekaj bralcev nam je pisalo, da bi tiskane novice z veseljem naročili, a ne želijo plačevati s kartico.

Razširite dobre vsebine –postanite info

točka

Bi želeli, da dobre vsebine pridejo do več ljudi?

Če imate prostor, kjer se ljudje radi ustavijo in prelistajo kakovostne informacije – knjižnico,

Zato imamo dobro novico: odslej lahko poleg kartičnega plačila izberete tudi SEPA plačilo.

Kaj to pomeni v praksi? Postopek je zelo podoben trajniku. Vnesete svoj IBAN, sistem pa nato poskrbi za urejeno plačilo in vas o vsem pravočasno obvešča. S tem si zagotovite svoj izvod v domači nabiralnik – brez iskanja in brez skrbi, ali bo še na voljo.

Vsaka številka prinaša preverjene vsebine, ki jih skupaj ustvarjamo za zdravje človeka in narave.

Če ste do zdaj oklevali, je morda zdaj pravi trenutek. Hvala, ker nas berete in ste del te zgodbe.

Naročilo na tiskane novice

na voljo kartica ali SEPA znanje.zazdravje.net/novice

lekarno, društvo, trgovino, šolo, vrtec ali ambulanto – lahko postanete naša info točka. Tako na en naslov prejmete več izvodov tiskanih novic in s tem omogočite, da znanje najde pot do še več bralk in bralcev.

Več informacij vas čaka na QR kodi ali na: www.zazdravje.net/ tiskane-novice-info-tocke

Okus žive hrane

Nikoli v zgodovini nismo toliko vedeli o hrani, a hkrati še nikoli nismo bili toliko zmedeni. Na tisoče novih raziskav, ki nastajajo vsako leto, nas vodi v vedno nove smeri, pogosto pa tudi v vse več dvomov. Enkrat je nekaj priporočljivo, drugič vprašljivo, tretjič celo nezaželeno.

Tudi na krožnikih je več izbire, kot je je bilo kdaj koli prej, a nam kljub vsemu obilju vse bolj primanjkuje ključnih hranil.

Če se za trenutek pomudimo pri vprašanju, kaj je nekoč pomenila hrana, ugotovimo, da ni šlo zgolj za to, da nas nasiti. Jedli smo, kar je zraslo v določenem času, kar je dozorelo brez prehitevanja in kar ni zdržalo neskončno dolgo. Hrana je bila del naravnega ritma. Rasla je, zorela, fermentirala, se tudi pokvarila. Danes pa vse pogosteje jemo izdelke, ki so obstojni mesece ali celo leta, vedno enakega okusa, barve in teksture. Še več – hrana prihodnosti se ustvarja v laboratorijih.

Ko okusimo polnost, živost hrane, ki zraste iz žive, zdrave zemlje, ko se zavedamo, da vsaka rastlina potrebuje čas, sonce, potrpežljivost, spoznamo, da obstaja ogromen svet onkraj polic, deklaracij, smernic in priporočil, ki jih že jutri povozijo drugačna.

Zato ne potrebujemo še več informacij, temveč predvsem več zaupanja v preprosta, preverjena načela. Ne potrebujemo še ene »popolne diete«, mnogo bolj dragocen je notranji občutek, ki nam pomaga prepoznati razliko med hrano, ki telo gradi, in tisto, ki ga le zaposli.

Prisrčno vabljeni k prebiranju prispevkov, ki v nas obujajo ta védenja. Naj nam vsem služijo kot notranji kompas, ki nas v poplavi informacij znova usmeri k bistvu.

Sabina Topolovec, urednica

Zdravje se začne pri majhnih korakih

Naj vas enkrat tedensko spomnimo nanje!

www.zazdravje.net/enovice

Vsebina

4 Česa nam v resnici manjka?

6 Zdrava prehrana prihodnosti raste iz zdravih tal

8 Magnezij: Zakaj ga lahko primanjkuje tudi na polnem krožniku

10 Mikrobiom v središču sodobnega razumevanja zdravja

12 Pomladna aktivacija energije po TKM

14 En klobuk – tisoč razlogov, zakaj gob ne bi smeli prezreti

16 Bistro Maha: zavetje za tiste, ki so siti prazne hrane

18 Z vohanjem nad staranje?

20 So-ja ali ne?

22 6 razlogov, da sok zelene postane del vaše jutranje rutine

24 Sirotka – starodavni napitek za moderne čase

26 Popolna pasja skleda?

28 Ali res potrebujemo toliko prehranskih dopolnil

30 Navdih za spomladanski premik

IMPRESUM: Novice izdaja: Društvo Ognjič, info@zazdravje.net

Glavna urednica: Sabina Topolovec

Fotografije: Saša Vučina, Adobe Stock

Na naslovnici: Mateja Reš

Oglasno trženje: Zavod za celostno samooskrbo Š. Loka

Oblikovanje: Saša Vučina (Opa!celica)

Tisk: Schwarz print

Česa nam v resnici manjka?

BESEDILO: SABINA TOPOLOVEC

Na svojih predavanjih poslušalce pogosto izzovem z vprašanjem, kaj je najpomembnejša trditev glede prehrane. Kaj v poplavi vseh informacij najbolj vpliva na to, ali si s hrano dolgoročno pomagamo do trdnejšega zdravja?

Je to lokalno pridelana, ekološka hrana? Je to sveže pripravljena hrana? Morda vegetarijanska ali veganska prehrana? Keto dieta? Mediteranska dieta? Kateri drug način prehranjevanja? So to redni obroki, npr. trikrat ali petkrat dnevno? Postenje? Kateri odgovor bi izbrali vi oziroma katerega bi podali, če ga ni med naštetimi? In če bi lahko odgovorili le z enim?

Ni preprosto, kajne? Tudi sama se težko odločim, posebej ker še zdaleč nisem naštela vsega, kar pri prehranjevanju zares šteje. Ali bolje rečeno – kar naj bi štelo. Morda pa je v resnici čas, da s štetjem prenehamo in se vrnemo k tistim, ki tega nikoli niso počeli. Naše babice in dedki niso bili toliko vešči matematike in preračunavanja kalorij, vlaknin, beljakovin, kot to počnemo danes. Hrane niso secirali na prafaktorje, niso je niti imeli v tolikšnem obilju, kot jo imamo danes. Marsikdo je bil večkrat lačen kot sit. Danes pa je ravno obratno – imamo preobilje prekomerno težkih, kronično bolnih, depresivnih ali drugače bolnih oseb. Začenši z otroci!

VESELI STOLETNIKI

Kar pa mi vedno znova zares da misliti, so današnji stoletniki, še pogosteje – stoletnice. Novinarji jih skoraj vedno povprašajo po receptu za dolgoživost, ki postaja vse bolj »modna«. Še nikoli nisem slišala odgovora v smislu »pazim, da zaužijem dovolj beljakovin«, »ne jem belega kruha« ali »uživam izključno ekološko pridelano hrano« … Vsi, brez izjeme, pa so – vitki. In morda še pomembnejše: skoraj vsi nosijo nekaj, kar jim daje vsaj 10–20 let manj: nasmeh! Skupnih imenovalcev je še več, a med najpomembnejšimi je tisti, ki sem ga namenoma izpustila zgoraj – skromnost. Predvsem pri obrokih! Vsi se spominjamo pogoste modrosti babice, ki je trdila: »Vsega po malem«. V tem drobnem stavku se skriva vsa modrost, ki jo današnja znanost secira do onemoglosti: raznolikost in majhne količine.

IZ MALEGA JE ZRASLO VELIKO

V mojem domačem kraju imamo manjši muzej na prostem, ki prikazuje značilno domačijo iz 19. stoletja. Majhne lesene hiške, krite s slamo, veliko povedo o skromnosti naših prednikov. Zakonska postelja, s katero danes ne bi bil zadovoljen povprečen najstnik, je zadoščala za dva odrasla, ki sta ustvarila veliko otrok. Zanje je bila na voljo le ena sobica, z eno posteljo. Ali pa so spali na skednju ali krušni peči … Pa niti ni treba gledati toliko nazaj. Že za časa našega življenja, če ste nekje srednjih let ali starejši, smo male avtomobile zamenjali za orjaške »živali«, ki jih le še stežka stlačimo v parkirne hiše iz »prejšnjih časov«. Kavč, kjer je nekoč običajno ležal le oče, zavzema glavnino dnevnega prostora, žal pa se na njem vse pogosteje nalaga vse kaj drugega kot družina, saj je televizor v vsaki sobi. Nekoč lične male skodelice za kavo, so danes velikosti čajnih. Če bi kavo za današnje dimenzije pripravljali po maminem receptu, bi postregli rjavo vodeno »brozgo«, ki si je nihče ne želi. Zdi se, kot bi vse nekako zraslo, čeprav tega niti ne opazimo več, kajti zrasli smo tudi sami – predvsem v širino.

NAJ TOREJ POZABIMO

NA MATEMATIKO?

Žal ni tako preprosto. Na žalost nam v preobilju vsega manjka marsičesa. Tudi zato toliko različnih prehranskih dopolnil. Naši predniki niso izbirali med toliko živili, je pa bilo tisto, kar so imeli na voljo,

veliko bolj polnovredno in polno življenja, pa če ravno so to bili le orehi, proso, repa, fižol, krompir in le redko tudi meso. Uživali so tisto, kar je zraslo na domačem vrtičku, pa tudi tistega ne tako zelo veliko kot danes. Poglejte kakšen babičin servis, če ste pozabili.

ZNANOST NAD KMEČKO PAMETJO

Pogosto se dogaja, da v praksi ena teorija (tudi znanstvena) izpodbija drugo. Zato je določeno živilo občasno najbolj zaželeno, nato pa se mu iznenada pričnemo izogibati. Takšnih primerov je veliko. Prehranske navade neredko slonijo na nekih trenutnih trendih. Če ste v dvomih, je na mestu zdrava kmečka pamet. Kaj bi dejala babica? Kaj so od nekdaj učile tradicionalne medicine?

Oglejmo si dva primera, ki se pogosto navajata tudi kot vir vlaknin: krompir in ovseni kosmiči. Prvi z njimi sicer ni tako bogato založen kot drugi, imata pa obe živili zelo različne načine priprave. Hladnemu oz. pogretemu krompirju se pripisuje vse več vrednosti, saj v takšnem nastaja t. i. odporni škrob, ki deluje podobno kot vlaknina in podpira črevesno mikrobioto. Tako trdijo raziskave, zato temu ne gre oporekati. A če pomislimo na babico, je ta vedno govorila, da se krompirja ne pogreva! Krompir je že samo po sebi težko in energijsko gledano hladno živilo in to energijo uravnovešamo s pripravo (najbolje na ognju) in dodatkom toplih začimb (kurkuma, koriander, rožmarin ipd).

Pri ovsenih kosmičih pa so zadnja leta modni tisti, ki jih preko noči namakamo v jogurtu, morda dodamo še nekaj sadja in drugih dodatkov in to zjutraj vzamemo v službo. Tak obrok je seveda bogat s hranili, manjka pa mu marsikaj tistega, kar ravno tako vpliva na to, kako ga telo sprejme. Kaj vam pride na misel od babičinih modrosti? Da je hrano treba skuhati, vedno zaužiti nekaj toplega, da moramo hrano pripravljati z ljubeznijo, da jo je potrebno zaužiti v miru, za mizo, v krogu družine? Ta isti kozarček kosmičev je torej daleč od naštetega, ne glede na to, kako privlačno izgleda na Instagramu. Če bo res poskrbel za nasmeh pri devetdesetih ali stotih letih, pa bo pokazal čas.

ZAKAJ BREZ VLAKNIN NE GRE

Vlaknine so dolgo veljale za nepomemben del prehrane, danes pa vemo, da imajo ključno vlogo pri ohranjanju ravnovesja v telesu. Ne le da podpirajo prebavo in vplivajo na občutek sitosti, temveč so tudi osnovna hrana za črevesno mikrobioto. Ta pa

sodeluje pri številnih procesih – od presnove do delovanja imunskega sistema. Ko vlaknin primanjkuje, telo tega ne občuti takoj, a se sčasoma začnejo kazati znaki neravnovesja.

Najnovejše smernice priporočajo, da jih vsak dan zaužijemo 30 g. Kar pri sodobnem jedilniku, zaužitem v naglici, ni vselej najbolj preprosto. Poglejmo dva primera. Če zajtrk izpustimo in spijemo le kavo, za malico v naglici pojemo sendvič iz avtomata, za kosilo zaužijemo govejo juho, pražen krompir, ocvrtega piščanca in sestavljeno solato, večerja pa je kruh s salamo in sirom, ne dosežemo niti tretjine priporočila. V tem primeru nam torej preostane dvoje: ali poiščemo način, kako vlaknine nadomestiti, ali pa začnemo jesti »kot nekoč«. Če bi za zajtrk zaužili proseno kašo s suhimi slivami, za dopoldansko malico jabolko in pest orehov, za kosilo zelenjavno juho, pražen krompir, piščanca in solato, za večerjo pa juho od kosila in pirine palačinke, v telesu vlaknin zagotovo ne bi primanjkovalo.

Vrnimo se k vprašanju, kaj je torej tista magična začimba v prehrani, ki zagotavlja dolgoživost. Glasujete lahko le enkrat. Jaz bi svoj glas oddala –ljubezni. Ne le v kuhinji. Predvsem – v sebi.

Za več vlaknin v prehrani

» vlaknine - hrana za koristne bakterije

» visoka topnost v vodi

» nežno za prebavo

» preverjena kakovost Sunfiber

www.bioma.si / 031 23 88 90 / info@bioma.si

Zdrava prehrana

prihodnosti raste iz zdravih tal

BESEDILO: PROF. DDR. ANA VOVK

Povezava med mikrobioto tal in črevesja, regenerativnim kmetijstvom ter biodinamično prehrano

V zadnjih desetletjih se človeštvo sooča z vedno večjimi izzivi na področju hrane, zdravja in okolja. Industrijsko kmetijstvo je sicer omogočilo večjo proizvodnjo hrane, vendar je hkrati povzročilo degradacijo tal, izgubo biotske raznovrstnosti in zmanjšanje hranilne kakovosti hrane. V tem kontekstu postaja vse bolj očitno, da je prihodnost zdrave prehrane tesno povezana z zdravjem tal.

TLA KOT ŽIV EKOSISTEM

Tla niso zgolj snov, v kateri rastejo rastline, temveč kompleksen, dinamičen in živ ekosistem, v katerem potekajo številni biološki, kemični in fizikalni procesi. V enem samem gramu rodovitne prsti lahko živi več milijard mikroorganizmov – bakterij, gliv, alg, praživali in drugih mikrobov. Ti organizmi tvorijo talno mikrobioto, ki ima ključno vlogo pri kroženju hranil, saj razgrajuje organsko snov in omogoča sproščanje dušika, fosforja in drugih esencialnih elementov, potrebnih za rast rastlin. S tem procesom prispevajo tudi k nastajanju humusa, stabilne organske snovi, ki izboljšuje strukturo tal, zadrževanje vode in rodovitnost.

Poleg tega mikroorganizmi delujejo kot naravna zaščita rastlin, saj preprečujejo razvoj patogenov in spodbujajo odpornost rastlin na stresne razmere. Posebej pomembna je mikoriza, simbiotska povezava med glivami in koreninami rastlin, pri kateri glive povečajo absorpcijsko površino korenin ter rastlinam omogočajo boljši dostop do vode in mineralov, zlasti fosforja. V zameno rastline glivam zagotavljajo ogljikove spojine. Ta vzajemni odnos je temelj zdravih in produktivnih talnih ekosistemov ter pomembno vpliva na stabilnost in trajnost kmetijskih ter naravnih sistemov.

NOVA KNJIGA: ŽIVA ZEMLJA

– ZDRAVA PRIHODNOST

V svojih raziskavah in v knjigi Živa zemlja – zdrava prihodnost pogosto poudarjam, da je prst živ organizem, v katerem potekajo neprestani in medsebojno povezani procesi med minerali, vodo, mikroorganizmi, rastlinami in talnimi živalmi. Gre za zapleten sistem ravnovesij, kjer vsak element prispeva k stabilnosti in rodovitnosti tal. Mineralni del zagotavlja osnovno strukturo in vir hranil, voda omogoča transport snovi, mikroorganizmi pa poganjajo ključne biokemijske procese, kot so razgradnja organske snovi, vezava hranil in tvorba humusa. Rastline in talne živali pri tem sodelujejo kot aktivni oblikovalci talnega okolja.

Ko tla razumemo kot živ sistem, se bistveno spremeni tudi naš pogled na kmetijstvo in upravljanje z zemljišči. Namesto da tla obravnavamo zgolj kot inertno podlago, ki ji dodajamo mineralna gnojila, jih moramo negovati, varovati in spodbujati njihovo biološko aktivnost. Tak pristop vključuje ohranjanje organske snovi, zmanjševanje mehanskih posegov ter spodbujanje biotske raznovrstnosti v tleh. S tem ne izboljšujemo le rodovitnosti, temveč tudi odpornost agroekosistemov na podnebne spremembe, sušo in bolezni, kar je ključno za dolgoročno trajnostno pridelavo hrane.

POVEZAVE MED ZDRAVO ZEMLJO IN ZDRAVJEM ČLOVEKA

Kljub temu so tla danes ena najbolj ogroženih naravnih dobrin. Intenzivno kmetijstvo, erozija, urbanizacija in onesnaženje so povzročili zmanjšanje biološke aktivnosti tal. Prekomerna uporaba pesticidov, mineralnih gnojil, globoko oranje in monokulture zmanjšujejo vsebnost humusa in mikrobno

raznovrstnost, kar se odraža tudi v slabši kakovosti hrane.

Sodobne raziskave mikrobioma kažejo, da obstaja tesna in večplastna povezava med mikrobioto tal, mikrobioto rastlin ter človeško črevesno mikrobioto. Človeško črevesje vsebuje trilijone mikroorganizmov, ki sodelujejo pri prebavi hrane, sintezi vitaminov (npr. vitamina K in nekaterih vitaminov skupine B) ter pri uravnavanju imunskega sistema. Mikroorganizmi iz tal lahko preko rastlin, sveže hra ne in neposrednega stika z okoljem prehajajo v človeško telo, kjer prispevajo k raznolikosti črevesne mikrobiote.

Raziskave kažejo, da večja biotska pestrost v tleh pogosto pomeni tudi bolj raznoliko in stabilno mikrobioto rastlin ter posledično bolj kakovostno prehrano za človeka. Nasprotno pa degradirana tla z zmanjšano mikrobno aktivnostjo lahko vodijo v osiromašeno prehransko verigo. Zato kakovost tal ne vpliva le na pridelavo hrane, temveč ima neposreden pomen tudi za javno zdravje, odpornost proti boleznim ter splošno dobro počutje ljudi.

kmetije kot živega organizma. Uporaba kompostov, zeliščnih pripravkov in naravnih ritmov spodbuja talno življenje, povečuje humus ter krepi biotsko raznovrstnost. Tak način kmetovanja dolgoročno izboljšuje rodovitnost in stabilnost tal.

LOKALNA PRIDELAVA HRANE

Velik pomen pripisujem tudi lokalni pridelavi hrane. Lokalni prehranski sistemi pomenijo krajše transportne poti, večjo svežino hrane in večjo povezanost med kmeti in potrošniki. Lastni vrtovi in manjše kmetije omogočajo stik z naravo ter pomagajo razumeti pomen tal in naravnih procesov.

Koncept One Health poudarja, da so zdravje ljudi, živali in okolja tesno povezani. V središču tega sistema so prav tla. Zdrava tla omogočajo zdrave rastline, kakovostno hrano in posledično tudi zdrave ljudi. Če tla izgubijo svojo biološko aktivnost, se ta veriga poruši.

Ko zmanjšamo mikrobno raznolikost v tleh, zmanjšamo tudi raznolikost mikroorganizmov v hrani. Nasprotno pa regenerativne in ekološke metode kmetovanja povečujejo biotsko raznovrstnost tal in lahko prispevajo k bolj hranljivi hrani ter bolj stabilnemu črevesnemu mikrobiomu.

OBNOVITVENO KMETIJSTVO

Obnovitveno kmetijstvo je zato zelo pomemben pristop k obnovi tal. Njegov cilj ni le ohranjanje tal, temveč njihova aktivna regeneracija. Med ključne prakse sodijo minimalna obdelava tal, pokrovni posevki, kolobarjenje, kompostiranje ter povezovanje rastlinske in živinorejske pridelave. Takšni pristopi povečujejo organsko snov v tleh in spodbujajo razvoj mikroorganizmov.

BIODINAMIČNO KMETIJSTVO

Pomemben pristop k zdravim tlom predstavlja tudi biodinamično kmetijstvo, ki temelji na razumevanju

Skupaj smo lažje samooskrbni

s hrano, semeni, zeliščnimi pripravki ...

Brez večletnih poskusov in učenja na lastnih napakah!

Pridruži se nam!

Ponujamo bogato znanje in izkušnje vsem, ki so pripravljeni zavihati rokave. Povezani smo v veliko samooskrbno mrežo s skoraj 500 člani.

Magnezij: Zakaj ga lahko primanjkuje

tudi na polnem krožniku

BESEDILO: SABINA TOPOLOVEC

Magnezij je mineral, okoli katerega se krešejo različna mnenja. Na eni strani beremo, da smo z njim dobro preskrbljeni, na drugi pa vidimo, da se teorija ne ujema s tem, kar v resnici živimo. Ker ima pomanjkanje zelo veliko obrazov, bo najbolje, da se vsakdo sam »pogleda v ogledalo«.

Ko beremo, kje vse magnezij najdemo, se nam resnično poraja vprašanje, zakaj bi sploh potrebovali dopolnila. In v resnici jih ne rabimo – ko so na krožniku prava živila, v glavi manj skrbi in ko svoje zdravje krepimo na naraven način. Pa nam to zares tudi uspeva?

KAKO VSE SE LAHKO KAŽE POMANJKANJE MAGNEZIJA

Magnezij sodeluje v več sto encimskih procesih v telesu, zato lahko njegovo pomanjkanje vpliva na številne telesne funkcije. Omenimo jih le nekaj.

Najpogosteje se kaže z nevromišičnimi težavami, kot so mišični krči, trzanje mišic, povečana živčna

razdražljivost, utrujenost ter mravljinčenje ali odrevenelost v okončinah. Pojavijo se lahko tudi motnje srčnega ritma, glavoboli, težave s spanjem ter povečana občutljivost na stres.

Ker magnezij sodeluje pri uravnavanju krvnega tlaka, delovanju mišic in presnovi elektrolitov, lahko dolgotrajno pomanjkanje prispeva tudi k razvoju nekaterih kroničnih težav, kot so povišan krvni tlak, motnje srčno-žilnega sistema ali zmanjšana mineralna gostota kosti.

Magnezij ima pomembno vlogo tudi pri delovanju imunskega sistema in uravnavanju vnetnih procesov v telesu. V raziskavah so zato pogosto opazili nižjo raven magnezija pri različnih kroničnih boleznih, med drugim pri fibromialgiji, Raynaudovem sindromu ali nekaterih avtoimunskih motnjah.

Ta mineral ima pomembno vlogo tudi v živčnem sistemu, saj sodeluje pri prenosu živčnih signalov in zaščiti živčnih celic pred oksidativnim stresom. Zaradi tega raziskovalci preučujejo njegovo vlogo pri kognitivnih funkcijah in nevrodegenerativnih boleznih, kot sta Alzheimerjeva ali Parkinsonova bolezen. Pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD) so nekatere študije pokazale nižje ravni magnezija kot pri zdravih vrstnikih.

5 RAZLOGOV, DA PRIHAJA

DO POMANJKANJA

Prvi in najpogostejši se skriva v napačni izbiri prehrane. Bolj kot je ta industrijsko predelana, manj je v njej tudi magnezija. V predelanih živilih je količina magnezija pogosto bistveno manjša kot v polnovrednih živilih. Med predelavo žit, denimo, se odstrani največ mineralov, ki so skoncentrirani predvsem v kalčku in ovojnici zrna. Bela moka tako vsebuje le še približno 20 do 30 % magnezija v primerjavi s polnozrnato moko. Podobno velja za riž: v belem rižu ostane le približno petina magnezija, ki ga vsebuje rjavi riž. Rafinirani namizni sladkor pa je med najbolj osiromašenimi živili. Med predelavo sladkorne pese se namreč skoraj v celoti odstranijo minerali, tako da v končnem izdelku magnezija praktično ni več.

Največ magnezija vsebujejo semena (bučna, sončnična, chia), oreščki (mandlji, indijski oreščki) ter kakav in temna čokolada. Pomemben vir magnezija so tudi ajda, ovseni kosmiči, kvinoja, amarant, rjavi riž, temnozelena listnata zelenjava, čičerika. V

tem času ne pozabimo tudi na divje rasle rastline. Regačica vsebuje nekajkrat več magnezija od špinače, pa jo povsod preganjamo kot plevel. Zelenjavo po vsebnosti magnezija prehitijo tudi rogovilček, kislice in škrbinka. Vabljeni k branju članka Magnezij in železo iz narave na https://www.zazdravje.net/ samooskrba/magnezij-in-zelezo-iz-narave/.

Tudi naslednja dva razloga sta povezana z živili. Eden pomembnejših je način pridelave. Na mineralno sestavo rastlin pomembno vpliva tudi stanje tal in način gnojenja. V sodobnem kmetijstvu se pogosto uporabljajo mineralna gnojila, ki vsebujejo predvsem dušik, fosfor in kalij (t. i. NPK gnojila). Ta sicer omogočajo visoke in stabilne pridelke, vendar se pri enostranski uporabi lahko zgodi, da nekateri drugi minerali v tleh postopoma postanejo manj dostopni rastlinam. Vzrok za to je neravnovesje med posameznimi kationi v tleh, kar vpliva na sprejemanje mineralov v rastline. Visoke koncentracije kalija ali kalcija lahko tako zmanjšajo učinkovitost sprejemanja magnezija skozi koreninski sistem. Vse to je dobro imeti v mislih pri naslednjem izboru živil v supermarketu in morda del nakupov opraviti pri bližnjem ekološkem kmetu.

Do izgub pa prihaja tudi pri sami pripravi živil. Ker je magnezij vodotopen mineral, se lahko med kuhanjem delno izluži v vodo. Če vodo, v kateri smo živila kuhali, zavržemo, s tem odstranimo tudi del raztopljenih mineralov. Pri kuhanju zelenjave, žit ali stročnic se lahko izgubi približno 10 do 30 % magnezija, v nekaterih primerih tudi več, zlasti če živila kuhamo v veliki količini vode in jo po kuhanju odlijemo. Izgube so običajno manjše pri pripravi hrane na pari, pri dušenju ali kadar tekočino od kuhanja uporabimo tudi v jedi (na primer v juhah ali omakah). Tradicionalni načini priprave hrane (namakanje, kaljenje, fermentacija) pomagajo zadržati več magnezija (in mikrohranil) – torej bo oreške, semena, žita in stročnice treba odpreti na pravi način, da nam podarijo vse obilje, ki ga je vanje vtisnila narava.

Ob pomanjkanju magnezija je torej dobro premisliti, kje vse lahko izboljšamo svoje prehranske navade, po potrebi pa ta pomemben mineral tudi dodajamo.

Primanjkljaj je lahko povezan tudi z uživanjem nekaterih zdravil, med ostalim tudi z zaviralci protonske črpalke, bronhodilatatorji, kortikosteroidi, nekaterimi antibiotiki ter odvajali.

Na koncu svoj račun izstavi še stres. Raziskovalci govorijo o začaranem krogu med stresom in

Mgnificent magnezij ZDRAVJE / ŠPORT / WELLNESS

SLOVENSKA BLAGOVNA ZNAMKA IN PROIZVODNJA PREMIUM KAKOVOST!

Mgnificent magnezijev napitek:

» pet oblik magnezija z visoko absorpcijo,

» cink, vitamini C, B1 in B6,

» naravni izvleček robidnice in borovnice, sladkan s stevijo.

Mgnificent magnezijevo olje:

» sprošča, krepi in deluje blagodejno,

» 100 % naraven izdelek brez konzervansov,

» popršite na kateri koli del telesa in razmažite.

Za več informacij, možnost nakupa in seznam prodajnih mest obiščite www.mgnificent.com ali pokličite na telefonsko št.: (051) 245 222.

magnezijem: stres lahko znižuje ravni magnezija, nizke ravni magnezija pa lahko povečajo občutljivost na stres.

NEKAJ PREPROSTIH

ZAMENJAV, LAHKO OPAZNO POVEČA VNOS MAGNEZIJA

» Namaz iz sončničnih semen na domačem polnovrednem kruhu, ki ga pripravimo z drožmi, namesto sira ali mesnih izdelkov na običajnem kruhu.

» Domače mandljevo mleko s 100 % bio kakavom in melaso namesto kravjega mleka z instant praškom za kakav.

» Energijske kroglice iz oreščkov, semen in suhega sadja namesto običajnih sladkarij.

Biorazpoložljivost magnezija izboljšamo z ustrezno predpripravo: oreščke in semena namakamo, sončnično seme nakalimo ipd.

Mikrobiom v središču sodobnega razumevanja zdravja

BESEDILO: SABINA TOPOLOVEC

»Prazna vreča ne stoji pokonci,« pravi znani slovenski pregovor. Dolgo smo verjeli, da jo je treba čim bolje napolniti. Pravzaprav so v ospredju mnogih prehranskih teorij še vedno kalorije, beljakovine, superživila …

Kaj si o tem misli ves živi svet v nas, na katerega smo do nedavnega povsem pozabljali, je druga zgodba. Koliko je v resnici živ, najbolje pokaže zdravje, ki kljub poplavam teorij vse bolj peša.

Ta svet je naš mikrobiom. In ni ga malo! Spremlja nas na vsakem koraku in sodeluje pri skoraj vseh pomembnih procesih v telesu: pomaga oblikovati naš imunski odziv, vpliva na presnovo, sodeluje pri uravnavanju vnetij in celo komunicira z našimi možgani. Je kot pridna mravljica, ki je ne opazimo, dokler se ne zruši. Takrat se pokažejo znaki, ki jih običajno pripišemo stresu, letom ali slabi prebavi. Vsi smo se že vsaj občasno srečali z njimi: napihnjenost, utrujenost po obrokih, nenavadna želja po sladkem, občutljivost na določena živila. In to kljub temu, da naj bi naša prehrana bila zdrava. Čas je,

da pogled na prehrano obrnemo za 180 stopinj. Ni pomembno le to, koliko so izbrana živila »zdrava« –temveč, ali znajo podpreti tudi življenje v nas.

OBUJANJE STARIH DOBRIH NAVAD

Nekoč so fermentirana živila predstavljala osnovo prehrane. Kislo zelje, repa, kefir, jogurt, kisani napitki, celo fermentirane žitarice in stročnice, vse to je bilo del vsakdana. Fermentacija ni bila modna muha, ampak način preživetja. Seveda naši predniki hrane niso fermentirali zato, ker bi poznali mikrobiom ali govorili o dobrih bakterijah. Fermentacija je bila predvsem praktična rešitev: kako hrano ohraniti dlje časa, kako jo narediti varnejšo za uživanje in kako iz preprostih sestavin ustvariti nekaj, kar telo lažje sprejme. Šele danes razumemo, da so s tem, morda nehote, podpirali tudi svoje zdravje.

V sodobnem času imamo to prednost, da lahko to znanje obudimo in ga tudi nadgradimo. Marsikaj lahko naredimo že doma. Ne le kislo zelje in repo. Številna fermentirana živila lahko uživamo vse leto.

S pomočjo mlečno-kislinske fermentacije in kančka spretnosti lahko na domačem pultu vlagamo različne vrste zelenjave, pripravljamo kefir, kombučo, kruh z drožmi. Fermentiramo lahko tudi kaše, začimbe, limone in ustvarjamo nov svet okusov, ki hrani vse tisto, kar nas v resnici ohranja čile in zdrave. S fermentacijo namreč živila postanejo lažje prebavljiva, hranila bolje dostopna, hkrati pa nastajajo snovi, ki hranijo in uravnavajo naš mikrobiom.

KAJ PA, ČE NAM FERMENTIRANA ŽIVILA DELAJO TEŽAVE

Kako je mogoče, da prav teh tako koristnih živil marsikdo ne »prenese« več? Če je mikrobiom že dlje časa porušen, če je črevesna sluznica občutljiva ali če primanjkuje določenih mikroorganizmov, lahko fermentirana živila resnično povzročajo napenjanje, nelagodje ali reakcije, ki jih povezujemo s histaminom.

A to ne pomeni, da so fermentirana živila slaba. Le strategija, kako telo vnovič navaditi nanje, je nekoliko drugačna. Najprej je črevesno okolje potrebno podpreti, da bo fermentirano hrano sploh zmožno sprejeti. Pa ne le te. Tudi vlaknine, ki so izjemno pomembne, lahko predstavljajo veliko breme, ko naš mikrobiom ni v ravnovesju.

Ko se torej telo upira, lahko svoje navdušenje nad domačimi fermentiranimi pripravki, ki kar kipijo od številnih mikroorganizmov, odložimo za nekaj časa in si pomagamo s sodobnimi, nadzorovano pripravljenimi fermenti z bolj stabilnimi in preverjenimi mikrobnimi kulturami.

VLOGA POSTBIOTIKOV

IN BUTIRATA

Probiotiki, o katerih se zadnja leta veliko govori, so ključni predvsem zaradi snovi, ki jih proizvajajo –to so t. i. postbiotiki, ki so presnovni produkt probiotikov in delujejo kot signalne molekule. V prihodnje si v prehrani in telesu želimo predvsem teh. Med najpomembnejšimi je butirat – kratkoverižna maščobna kislina, ki nastaja pri fermentaciji vlaknin. Prav zato se v zadnjem času tako zelo poudarja pomembnost njihovega zadostnega uživanja. Butirat je primarni vir energije za celice debelega črevesa in eden ključnih dejavnikov, ki ohranjajo črevesno steno čvrsto in funkcionalno. Ko ga imamo dovolj, je črevesna bariera bolj stabilna, vnetni odzivi so bolj uravnoteženi, tudi signal sitosti deluje bolj usklajeno.

KAKO PODMAZATI KOLESJE, DA BO V PRIHODNJE ZMOGLO SAMO

Raziskave kažejo, da ima veliko ljudi zmanjšano prisotnost bakterij, ki proizvajajo butirat. To ni presenetljivo, če pogledamo naš vsakdan: manj vlaknin, manj raznolikosti v prehrani, več predelane hrane in stresa. Pomanjkanje je povezano tudi z debelostjo, sladkorno boleznijo tipa 2 in vnetnimi črevesnimi boleznimi. Tu se skriva tudi odgovor, zakaj marsikdo ne prenaša dobro fermentiranih živil in vlaknin ter zakaj histamin povzroča vse več težav.

Če ste med 30–50 % odraslih, ki ga imajo premalo, si zgolj s spremembo prehrane težko pomagate. Butirat iz živil (in običajnih dopolnil) se namreč absorbira že v zgornjem delu prebavil, medtem ko se fiziološko pomemben tvori v debelem črevesu. V tej fazi potrebujemo dopolnilo, ki butirat dostavi do debelega črevesa. Dolgoročno pa si seveda želimo lastne proizvodnje butirata iz prehranskih vlaknin.

V današnjem tempu lahko lovimo svoj rep in skušamo vse pripraviti sami. Po drugi strani pa nam morda manjka zavedanje, kako pomemben je vsak korak, ki ga zmoremo sami ali s pomočjo dopolnil narediti v smeri zdravja. Srednja pot naših prednikov naj nas vodi tudi takrat, ko »krpamo« svoj mikrobiom.

Podprite mikrobiom

Podprite mikrobiom

KLJUČNA VLOGA V ZDRAVJU

KLJUČNA VLOGA V ZDRAVJU

Multi EM ferment Colobioma

Multi EM ferment Colobioma

Multibiotik z 31 sevi koristnih mikroorganizmov, pre- in postbiotiki.

Multibiotik z 31 sevi koristnih mikroorganizmov, pre- in postbiotiki.

NAJNAPREDNEJŠE REŠITVE ZA MIKROBIOM

NAJNAPREDNEJŠE REŠITVE ZA MIKROBIOM

Butirat in MCFA s ciljno dostavo v debelo črevo.

Butirat in MCFA s ciljno dostavo v debelo črevo.

Pomladna aktivacija

energije po TKM

BESEDILO: DIANA VLAHINIČ, CERTIFICIRANA

SVETOVALKA TRADICIONALNE KITAJSKE MEDICINE

Uskladite se z naravnim ritmom in nežno podprite svojo energijo v času pomladne obnove.

HARMONIJA TELESA IN NARAVE

V POMLADNEM CIKLU LETA

Kitajska medicina nas uči, da smo neločljiv del narave, zato naravni cikli neposredno vplivajo na naše telo, raven energije in splošno dobro počutje. Razumevanje teh ritmov nam pomaga pri vzdrževanju harmonije in vitalnosti skozi celo leto, saj nam omogoča, da delujemo v skladu z naravnimi silami namesto proti njim. Pomlad je čas za obnovo in rast, v tradicionalni kitajski medicini pa je ta sezona tesno povezana z jetri, ki skrbijo za prost pretok či-ja (Qi) oziroma življenjske energije po vsem telesu. Medtem ko je bila zima čas za shranjevanje in globok počitek, nam pomladna modrost odpira pot, da se zavestno odzovemo na zunanje spremembe in podpremo svoje telo v novem življenjskem ciklu.

NEŽEN PREHOD V OBDOBJE NOVE ENERGIJE

V prehodu iz zime v pomlad kitajska medicina poudarja pomen notranjega ravnovesja in prilagajanja. To je idealno obdobje za nežno prenovo telesa s posebnim poudarkom na jetrih, saj lahko oviran pretok energije v tem času vodi do občutkov razdražljivosti ali spomladanske utrujenosti. Ključno je, da z ustreznimi izbirami podpremo delovanje jeter in spodbudimo naravno gibanje energije navzgor in navzven. Priporočljiva je lahka, sveža hrana, ki s svojo sestavo prispeva k optimalnemu delovanju prebave in razbremenitvi celotnega sistema, vendar moramo biti pozorni, da prehod iz zimske tople hrane na pomladno svežino izvedemo postopoma.

TOPLINA, KOT KLJUČ ZA JUTRANJI ZAGON JETER

Eden najpomembnejših nasvetov za to obdobje je ohranjanje toplote v prebavnem sistemu, zlasti zjutraj. Čeprav nas pomladno sonce že vabi k svežim sokovom in smutijem, kitajska medicina uči, da hladen zajtrk »pogasi« naš prebavni ogenj in obremeni jetra, ki se zjutraj šele prebujajo. Priporočljiv je zato topel zajtrk, s po možnosti grelnimi začimbami, ki bo nežno prebudil metabolizem in omogočil jetrom, da svojo energijo usmerijo v prost pretok či-ja namesto v ogrevanje mrzle hrane. S toplim obrokom na začetku dneva telesu sporočimo, da je varno in preskrbljeno, kar neposredno vpliva na stabilnost našega čustvenega stanja in raven energije čez cel dan.

IZBRANA HRANILA ZA PREBUJANJE VITALNOSTI

Spomladi načrtno izbiramo živila, ki podpirajo naravno težnjo telesa po širjenju energije, hkrati pa skrbijo za vnos vitalnih snovi. V tem času se izogibamo težki, mastni hrani in preveč intenzivnemu kislemu okusu, saj njegov krčilni učinek lahko ovira prost pretok energije. Namesto tega v jedilnik vključujemo mlade poganjke in kalčke, ki so polni vitalne moči ter podpirajo naravno prebavno moč. Zelena listnata zelenjava, kot je špinača, blitva, mlada kopriva in regratovi listi, prispeva k vnosu dragocenega klorofila in mineralov, ki so ključni za podporo jetrnim funkcijam. Artičoke in beluši

delujejo kot naravni spodbujevalci, ki podpirajo normalno delovanje žolčnika in ledvic, medtem ko zelena in peteršilj s svojo svežino nežno spodbujata delovanje prebavnih sokov. Jagodičevje, predvsem borovnice in jagode goji, pa v kitajski medicini veljajo za hrano, ki dodatno podpira kri in vid, kar je neposredno povezano z zdravim stanjem jeter.

ZELIŠČA ZA GLOBOKO PODPORO NOTRANJIM ORGANOM

Določena zelišča s svojimi specifičnimi lastnostmi močno podprejo naravno sposobnost telesa za prenovo in harmonizirajo delovanje organov. Korenina in listi regrata, na primer, v tradiciji kitajske medicine prispevajo k normalnemu delovanju jeter ter prebavnega trakta, kar je osnova za naravno ravnovesje v telesu. Tudi pegasti badelj nedvomno ostaja nepogrešljiv zaveznik normalnega delovanja jeter. Kurkuma s svojo toplino podpira tako delovanje jeter kot žolčnika ter pomaga vzdrževati splošno notranje ravnovesje, korenina repinca pa prispeva k dobri kakovosti krvi in podpira zdravje kože. Za pomiritev pregrete energije jeter se pogosto uporablja krizantemin čaj, ki prispeva k jasnosti vida in pomirja notranjo nemirnost, medtem ko šisandra deluje kot celovit

tonik, ki podpira naravno odpornost telesa ter krepi energijo jeter in ledvic.

SKRB ZA ČREVESJE IN ČUSTVENO RAVNOVESJE

Skrb za prebavni sistem ostaja prioriteta, saj je uravnotežena črevesna mikrobiota temelj za nemoten pretok energije. Namesto mlečnih izdelkov, ki lahko v tem času povzročijo občutek teže in zasluzenosti, je modro izbrati kakovostna dopolnila s koristnimi kulturami, ki podpirajo naravno ravnovesje v prebavilih. Poleg prehrane je ključno tudi ravnovesje med aktivnostjo in počitkom. Vadbe, kot sta čigong ali ozaveščena hoja v naravi, nežno spodbujajo gibanje energije in krepijo občutek vitalnosti. Poiščete lahko določene čigong gibe, ki so zasnovani prav za podporo energijskemu ravnovesju jeter.

V kitajski medicini jetra vplivajo na našo sposobnost za sproščeno soočanje z izzivi, žolčnik pa podpira jasnost misli in odločnost. Celovit pristop, ki združuje pravilno izbiro toplih obrokov, uporabo podpornih zelišč in obvladovanje stresa, prispeva k harmoniji telesa in duha, kar nam omogoča, da v pomlad vstopimo z novo močjo in jasno vizijo.

En klobuk –

tisoč

razlogov, zakaj gob ne bi smeli prezreti

BESEDILO: TAMARA BUKOVEC

Gobe so med najbolj podcenjenimi živili na našem krožniku. Hranilno bogate, kulinarično vsestranske in globoko zasidrane v tisočletnih tradicijah, a še vedno pogosto prezrte.

Ste se kdaj vprašali, zakaj so gobe v azijskih kuhinjah že tisočletja stalnica, pri nas pa so pristale v vlogi stranskega okrasa na pici? Vzhodnoazijske kulture so razvile globoko razmerje z gobami, ki sega daleč onkraj kuhinje. V japonski in kitajski tradiciji so nekatere vrste veljale hkrati za cenjeno živilo in naravno sredstvo za krepitev telesa.

Danes Zahod dediščino gob odkriva znova, in to ne brez razloga. Njihova največja prednost pred ostalimi t. i. superživili je njihova vloga naravnih adaptogenov. Adaptogeni so snovi, ki delujejo kot nekakšen notranji uravnalec – telesu pomagajo, da se lažje prilagodi vsakodnevnim izzivom, okoljskim dejavnikom in dinamičnemu življenjskemu slogu. Gobe pomagajo povrniti energijo in vzpostaviti notranje ravnovesje, ne da bi pri tem povzročale neželena nihanja energije.

GOBE NISO NE RASTLINE NE ŽIVALI

Gobe spadajo v povsem samostojno kraljestvo živih organizmov, ločeno od rastlin in živali, in so evolucijsko celo bližje živalim kot rastlinam. Ta posebnost se odraža v njihovi edinstveni sestavi, saj vsebujejo beljakovine z ugodnim aminokislinskim profilom, vlaknine ter minerale, med katerimi izstopata selen in baker. Posebej zanimiva je vsebnost vitamina D, ki ga gobe sintetizirajo ob izpostavljenosti UV-svetlobi, enako kot naša koža. Goba, izpostavljena soncu, ima zato bistveno višjo vrednost vitamina D kot tista, ki je rasla v temi.

ZAKAJ JIM PRAVIMO MEDICINSKE GOBE

Nekatere vrste, kot so reiši, resasti bradovec in šitake, v strokovni in poljudni literaturi pogosto srečamo pod izrazom medicinske gobe. Ime izhaja iz dolge tradicije njihove uporabe v azijski ljudski medicini, kjer so jih pripravljali kot čaje, juhe in poparke ter jim pripisovali krepčilne lastnosti. Ne gre torej za uradno medicinsko kategorijo, temveč bolj za kulturno-zgodovinski vzdevek, ki poudarja, da te gobe v tradiciji niso bile le hrana, temveč tudi del vsakdanje skrbi za počutje. Sodobna botanika in živilska znanost jih danes preučujeta predvsem kot živila z zanimivo hranilno sestavo, kar je že samo po sebi dovolj, da jih vzamemo resno.

TRI VRSTE GOB, KI JIH JE POMEMBNO POZNATI

» Šitake ali užitni nazobčanec (Lentinula edodes) so odlično izhodišče za vsakogar. Okus je globok, zemeljski in bogat, Japonci ga opisujejo z besedo umami, petim okusom, ki daje jedem polnost brez mesa. Posušene šitake imajo še intenzivnejši okus kot sveže, voda, v kateri jih namočite, pa je odlična osnova za juho. Med vsemi gobami so kulinarično najbolj vsestranske, hkrati pa vsebujejo beta-glukane in lentinan – spojine, ki jih tradicionalna azijska medicina že tisočletja ceni kot naravno podporo telesu in njegovi odpornosti.

» Resasti bradovec ali levja griva (Hericium erinaceus) je vizualno najbolj posebna vrsta, bela in kosmata, z visečimi nitkami, ki spominjajo na levjo grivo. Njegov okus je presenetljivo nežen in rahlo morski, kuharji ga vse pogo- steje odkrivajo kot zanimivo rastlinsko alternativo za morske sadeže. V azijski tradiciji mu pripisujejo sposobnost krepitve uma in osredotočenosti, kar mu je prineslo vzdevek goba uma. Med vsemi gobami ravno on najbolj vabi k razmišljanju, kaj vse se skriva v naravi še neodkritega.

» Reiši ali svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum) pa je povsem drugačna zgodba. Grenak in lesen okus jo naredi neprimerno za neposredno kulinarično uporabo, toda v azijski tradiciji jo že tisočletja kuhajo kot čaje in juhe. Ni naključje, da jo v kitajski tradiciji imenujejo goba nesmrtnosti. Pripisujejo ji sproščajoče lastnosti in podporo telesu v obdobjih povečanih obremenitev, kar jo v azijski tradiciji uvršča med najbolj cenjene med vsemi gobami.

ZAKAJ JIH JE VREDNO

JESTI POGOSTEJE

Poleg okusa je tu še vprašanje prehranskih vlaknin, natančneje beta-glukanov, ki jih v gobah najdemo v precejšnjih količinah in ki jih v drugi hrani le redko srečamo. Gobe so tudi idealen dodatek k stročnicam, skupaj tvorijo popolnejši beljakovinski profil, zato je ta kombinacija vse bolj zavestno na jedilniku tistih, ki se opredeljujejo za rastlinsko prehrano.

DOBRA NOVICA ZA RADOVEDNE

Gob ni treba uvajati previdno ali s posebnimi pripravki. Dovolj je že, da šampinjone v rižoti naslednjič zamenjate s šitakami ali da resastemu bradovcu ponudite priložnost na ponvi namesto morskih sadežev. Okus je presenečenje, ki ga večina ljudi ne pričakuje.

Narava nam je z gobami pripravila eno bolj zanimivih skrivnosti prehranskega sveta. Na nas je le, da jih vržemo v ponev. V vsakem primeru, bodisi na krožniku, bodisi v skodelici čaja ali kot dopolnitev prehrane, gobe ponujajo enkratno priložnost, da okrepimo svoje zdravje in starodavno modrost prenesemo v svoj vsakdan.

Bistro

Maha: zavetje za tiste, ki so siti prazne hrane

INTERVJU VODILA: SABINA TOPOLOVEC.

Pogovarjali smo se z Erikom Božičem, chefom ljubljanskega Bistroja Maha, ki kuhinjo razume precej drugače, kot smo je vajeni. Erik odkrito spregovori o iluziji sodobnega gostinstva, o tem, zakaj se je kot chef moral poglobiti tudi v nutricionistiko, in zakaj se je po letih svetovanja ponovno vrnil za štedilnik.

Zaradi prostorske stiske objavljamo le kratek izsek pogovora. Celoten, izjemno pronicljiv intervju vas čaka na našem portalu Zazdravje.net.

Erik, kakšno je poslanstvo Bistroja Maha in zakaj ste čutili, da Ljubljana in Slovenija potrebuje takšen prostor?

Naš cilj je, da vas nahranimo tako, da bo vaše telo reklo »hvala«, vaši možgani pa bodo ob dveh popoldne dejansko delali, namesto da bi iskali najbližji kavč. Ne samo Slovenija, naša celotna civilizacija potrebuje pravo hrano. Žal pa se vse prevečkrat naš vsakodnevni boj zreducira na »le« potešitev lakote. Imamo ogromno restavracij, ponudnikov hitre prehrane, pekarn in vsega mogočega, en kup mrtvih hranil, ki sicer v povprečju zgledajo lepo na Instagramu, a je to le iluzija.

Kdo ste v svojem bistvu in kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko vam »zgolj okusen krožnik« v vrhunskih kuhinjah ni bil več dovolj?

Sem nekdo, ki ne more »ne-videti« resnice, ko jo enkrat spozna, chef, ki je moral postati nutricionist, da bi sploh lahko še naprej mirno kuhal.

Vrhunske kuhinje so me naučile discipline in estetike, ampak hkrati sem gledal, kako s tistimi »popolnimi« krožniki, polnimi rafiniranih maščob, sladkorjev in biokemijskega hrupa, goste v resnici »lepo zapakirano« utrujamo. Ko sem videl ljudi, ki so plačevali stotine evrov za večerje, nato pa odhajali z napihnjenim trebuhom in vnetji, mi je postalo jasno: prodajamo iluzijo.

Ko sem začel delati s klienti, predvsem športniki, pa tudi ostalimi nadpovprečno storilnimi in uspešnimi posamezniki širom Evrope in videl, kako drastično se jim spremeni življenje, ko iz prehrane izločijo tisto, kar jih »ubija«, »ovira« in »moti«, nisem mogel več nazaj. Od tistega trenutka mi ni bilo več dovolj, da gost reče, uau, kako je dobro. Danes mi je pomembno le to, da gost ceni sebe, da razume, zakaj je prišel k nam, ter odide brez megle v glavi in z energijo, ki traja.

Zadnjih nekaj let niste bili neposredno aktivni v kuhinji, zdaj pa se v Bistroju Maha vračate v operativno vlogo. Zakaj ste se odločili, da stopite za štedilnik?

Ko enkrat postaviš standarde tako visoko, kot sva jih z dr. Perkom v Bistroju Maha, hitro ugotoviš, da v klasičnem gostinstvu težko najdeš ekipo, ki bi bila

pripravljena delati na sebi, nadgrajevati zadeve, pozabljati na bližnjice in podobno.

Zadnja leta sem svetoval, pisal protokole, upravljal in gledal z nekoliko distance. Naučil sem se pa predvsem to, da moram biti jaz tisti, ki drži kuhalnico. Želim, da se ve, da sem jaz tisti, ki je izbral proso, jaz tisti, ki je sestavil nabavni asortiman in osnovne sestavine, in tudi tisti, ki stoji za obljubo, da smo delo opravili po naših najboljših močeh. Poleg tega pa ... pogrešal sem ta stik. Pogrešal sem trenutek, ko vidim gosta, ki prvič poskusi nekaj bazičnega in ugotovi, da je okus dejansko boljši od tistega, kar so mu leta prodajali kot vrhunsko.

Kakšna je vaša brezkompromisna filozofija pri izbiri surovin in s kakšnimi realnimi izzivi se soočate, ko želite na mizo prinesti le najboljše?

Iščem ravnovesje med biokemijo in užitkom. To pomeni, da ne kupujem konvencionalne pšenice, ki je polna glutena in pesticidov, ampak iščem

starodavna žita, kot sta recimo khorasan-kamut in proso, ki sta naravno bazična in hranljiva. Pri nas ne uporabljamo nobenih sestavin, ki s seboj nosijo odvečna tveganja, tako se držimo omejenega nabora vrhunskih maščob in olj, kot so ekstra deviško olivno, ričkovo, olje črne kumine, sezamovo in kokosovo. Ostalega pri nas praktično ni. Seveda pa je fokus na ekoloških sestavinah.

Če govoriva povsem odkrito – kakšna je realna razlika v stroških surovin med vašim modelom in konvencionalnim gostinstvom?

V konvencionalnem gostinstvu je cilj čim cenejša vhodna surovina, ki jo s tehniko, kompromisi in začimbami »narediš« okusno. Tam kupuješ rafinirano sončnično olje v 20-litrskih kantah za drobiž; jaz pa za liter domačega ričkovega olja odštejem 28 eurov in 26 centov. To je tistih nekaj kapljic, ki jih pokapamo na vsako našo juhico. Sladek krompir dobite v trgovini za 2 evra in pol na kilogram; mi kupujemo ekološkega od uglednega avstrijskega kmetovalca za 4 evre in še nekaj malega centov. Navadne bele moke sploh

BISTRO MAHA, V SOZVOČJU

Z NARAVO IN ŽIVLJENJEM

V našem sproščenem bistroju ponujamo trajnostne sestavine in metode, ki spodbujajo premišljeno prehranjevanje in negujoče trenutke povezovanja s fokusom na lastno zdravje. Verjamemo, da mora hrana obnavljati tako telo kot duha, biti sveža, po možnosti ekološka, nasitna in okusna. Zavedamo se dejanske potrebe po nudenju alternative standardni gostinski ponudbi, ki odraža naš hektičen način življenja.

MAHA BISTRO

Nazorjeva ulica 3, Ljubljana, Slovenija t: +031 884 844 / e: bistro@maha.si / w: www.bistromaha.si

ne bi omenjal, pri nas je ni. So pa kostanjeva, prosena, čičerikina in podobne.

Ko v enačbo dodaš še vrhunske fermente, dobre miso paste in specifične začimbe (mi praviloma uporabljamo Sonnentorjeve, ki so ekološke in niso polne soli in ojačevalcev okusa), hitro ugotoviš, da moj strošek hrane na krožnik, t. i. »food cost«, nima nobene zveze s standardnimi izračuni v širši regiji, tudi onkraj državnih meja. Food cost je v dobrih restavracijah med 25 in 28 %, pri nas se giblje okoli 44 %.

Dr. Sebastjan Perko asistira v kuhinji

Kdo je vaš idealen gost, koga si želite za svojo mizo in komu na stežaj odpirate vrata Bistroja Maha?

Smo zavestna izbira za tiste, ki v domeni dolgoživosti izberejo sebe. Naša vrata so odprta vsem, ki so pripravljeni, da jih hrana zares podpre. Če iščete »običajno«, tega pri nas ne boste našli. V Bistroju Maha ne iščemo idealnih gostov, ker tudi sami nismo idealni. Iščemo pa zavedne. Tiste, ki so siti kompromisov in ki vedo, da njihovo telo zmore več, kot mu vsiljuje trenutna kultura prazne hrane. Dajte priložnost predvsem sebi.

Z vohanjem nad staranje?

BESEDILO: EVA NEDELKO

Staranju ne moremo ubežati, lahko pa na staranje gledamo kot na »dozorevanje«. Najbrž ga ni med nami, ki si ne bi želel lepega in vitalnega zrelega obdobja življenja. Da si pri tem lahko pomagamo tudi z vohanjem, je za marsikoga presenetljivo. A znanost nas pogosto preseneti z novimi spoznanji.

Obstaja več obsežnih epidemioloških študij, ki so preučevale povezavo med izgubo voha in povečano umrljivostjo ljudi. Švedska longitudinalna študija iz leta 2019, ki je trajala 6–12 let in je zajela vzorec 2.500 udeležencev, je pokazala zanimive rezultate. Spremljali so sposobnost prepoznavanja 16 različnih vonjev pri udeležencih od 72. leta starosti naprej. Vsaka napačno prepoznana vonjava na testu je bila povezana s približno 5–6 % večjim tveganjem smrti v naslednjih letih spremljanja. Slabši rezultat na testu identifikacije vonjev je bil povezan z višjim tveganjem smrti v 10–12 letih spremljanja. Podobne rezultate so dale tudi avstralska kohortna študija iz leta 2012, ameriška študija iz leta 2014 in še mnoge druge študije.

KAKO JE VOHANJE POVEZANO

Z »DOZOREVANJEM«

Raziskovalci poudarjajo, da izguba voha verjetno ni vzrok smrti, ampak biomarker splošnega biološkega staranja. Voh je zelo občutljiv pokazatelj splošnega stanja telesa, izguba voha po 60. letu pa je zgodnji opozorilni znak drugih bolezenskih procesov v telesu, in ne neposreden znak bližnje smrti. Izguba voha tudi ne pomeni nujno bolezni. Razen starosti so lahko pogosti drugi vzroki delne ali popolne izgube voha kajenje, kronični sinusitis, okužbe, poškodbe glave, COVID-19. Zato je voh predvsem pokazatelj tveganja, ne pa diagnostični test.

Voh je edino čutilo, ki ima zelo neposredno povezavo z možgansko skorjo. Vohalni signali potujejo iz vohalnih receptorjev neposredno v področja možganov, ki so ključna za spomin, čustva in učenje. Ta del možganov je med prvimi, ki ga prizadenejo procesi staranja možganov. Zato se spremembe pogosto pokažejo najprej v vohu. Dobra novica pri tem je, da se nevroni v nosu neprestano obnavljajo. Pri staranju ali boleznih se ta proces obnavljanja nevronov sicer upočasni, vendar pa lahko nevroplastičnost (sposobnost obnavljanja vohalnih nevronov) spodbudimo z enostavnim in vsem dostopnim vohalnim treningom.

PREPROST DOMAČ TEST SPOSOBNOSTI VOHANJA

Če želite za začetek dela s čutom voha svoje vohalne sposobnosti oceniti kar sami, lahko izvedete preprost domač test vohanja. Uporabite pet običajnih stvari, ki jih imamo v domači kuhinji: kavo, limono ali pomarančo, česen, čokolado, meto ali zobno pasto. Test naredite takole:

» zaprite oči,

» naj vam nekdo približa vonj na 2–3 cm od nosu,

» normalno vdihnite 2–3-krat,

» poskusite prepoznati vonj,

» med posameznimi vonji počakajte 30 sekund.

Če ste pravilno prepoznali vseh pet, je vaš voh verjetno normalen. Če ste prepoznali tri do štiri vonje, je vaš voh rahlo oslabljen. Če pa ste prepoznali največ dva, je možna izrazitejša izguba voha (anosmija).

KAJ ZMORE TRENING VOHANJA

Pri treningu vohanja gre za redno, načrtno vohanje različnih močnih vonjev, s čimer se spodbuja obnavljanje in prilagajanje vohalnega sistema. Zaradi

že omenjene nevroplastičnosti je trening vohanja učinkovit tudi v starosti.

Klasičen protokol treninga vohanja traja 3 mesece in je razdeljen na tri faze. V prvem mesecu vključuje štiri različne vonje, na primer vrtnica, limona, evkaliptus, klinčki. V drugem mesecu uporabite štiri nove vonje - pomaranča, meta, kava, med. V tretjem mesecu pa uporabite vonje bora, banane, čokolade in sivke.

Postopek izvajanja treninga je v vseh treh fazah enak in je dokaj preprost:

» vsak vonj vohate približno 20 sekund,

» istočasno z vohanjem si poskušate zavestno priklicati spomin na vonj,

» vohajte 2-krat na dan,

» vztrajajte vsaj 3–6 mesecev.

Številne raziskave kažejo, da približno 30–60 % ljudi opazi izboljšanje. Rezultati so boljši, če je izguba voha delna in ne popolna. Pomembno je tudi, da se s treningom začne čim prej po izgubi vonja in da se izvaja dovolj dolgo (več mesecev). Zato iz novejših študij izhaja, da bi trening vohanja lahko postal preprosta nefarmakološka podpora možganom pri staranju.

KAKO NAPREJ

Obstaja kar nekaj raziskav, ki podpirajo idejo, da lahko stimulacija vohalnega sistema (npr. trening vohanja) vpliva na možgane in potencialno upočasni nekatere vidike kognitivnega staranja. Nobena raziskava ni zaznala škodljivih stranskih učinkov te metode. Pomembno pa je poudariti, da so dokazi še vedno omejeni in večinoma posredni (kognitivni testi, magnetna resonanca možganov, funkcionalne povezave).

Trening vohanja verjetno ne podaljša življenja neposredno, lahko pa izboljša voh in uživanje v hrani ter drugih prijetnih vonjih, zmanjša tveganje za podhranjenost, spodbuja možgane preko nevroplastičnosti in poveča kognitivno stimulacijo. Vse to so dejavniki, ki so povezani z boljšim zdravjem v zrelem obdobju.

Najbrž bo trajalo še kar nekaj časa, preden bo ta metoda našla pot v preventivno klinično prakso. Zato je na nas samih odločitev, ali bomo te izsledke upoštevali ali ne. Lahko se prepustimo pasivnemu čakanju ali pa zavihamo rokave in se dela lotimo sami. V katero skupino sodite vi?

Skupaj za zdravje človeka in narave | 04-05/2026 | Zazdravje.net 19

So-ja ali ne?

BESEDILO: SABINA TOPOLOVEC

Nekateri bi sojo pribili na križ, drugi jo častijo kot boga. Kako je mogoče, da ima živilo, ki je izvrsten nadomestek živalskih beljakovin, mleka in mlečnih izdelkov toliko nasprotujočih si podob?

Preden si je človek pričel domišljati, da lahko stopi v škornje stvarnika, je bilo sojino zrnje podporno za ves svet. Seveda pa ga ves svet ni potreboval. V časih, ko smo še uživali zgolj tisto, kar zraste »doma«, in ko še ni bilo poplave različnih »načinov prehranjevanja«, soje pri nas skorajda nismo poznali. A prav danes, ko je prehrana kljub izjemno raznoliki ponudbi v praksi pogosto prehransko osiromašena, bi jo še kako potrebovali. In raste tudi na evropskih tleh!

RASTLINA Z DOLGO ZGODOVINO

Soja je ena najstarejših gojenih rastlin na svetu. V vzhodni Aziji jo uživajo že več kot tri tisoč let. Zanimivo je, da se je soja v Evropi in Ameriki razširila šele precej pozno. Dolgo je bila predvsem agronomska zanimivost ali krmna rastlina. Šele v zadnjih desetletjih je začela dobivati večjo vlogo tudi v prehrani ljudi – predvsem zaradi zanimanja za rastlinske beljakovine. Soja namreč vsebuje visok delež kakovostnih beljakovin z ugodnim aminokislinskim profilom, zato jo pogosto primerjajo z

živalskimi beljakovinami. Vsebuje tudi nenasičene maščobne kisline, vitamine skupine B, vitamin E ter številne bioaktivne spojine. Posebej zanimiva je za osebe z laktozno intoleranco in za vsa obdobja, ko so potrebe po beljakovinah večje.

KOLIKO SOJE ZARES POJEMO

Mnogi imajo občutek, da svet danes prideluje ogromne količine soje zato, da bi zadostil porastu vegetarijanske ali veganske prehrane. Statistika pa pokaže precej drugačno sliko. Večina soje sploh ni namenjena neposredno človeku. Po ocenah različnih analiz se okoli 70–80 % svetovne proizvodnje predela v krmo za živali. Le 20 % je namenjene prehrani ljudi in od tega je gre večina za sojino olje. Le majhen delež – 7 % se je predela v tofu, sojino mleko, tempeh in edamame (kuhana mlada, še zelena zrna soje).

Pridelava soje tudi ne pušča velikega okoljskega odtisa. Tofu, denimo, odda le 3 % izpustov toplogrednih plinov, porabi 10 % vode in le 1 % zemlje v primerjavi z enako količino govedine (ZPS, 9/24). Ko izbiramo sojine izdelke, nam je lahko v pomoč tudi oznaka Planet-Score. Tisti z oznako A spadajo med okoljsko najbolj trajnostne.

KJE SO TOREJ PRAVI »IZZIVI«

Ob vseh dobrobitih je ključno, kakšno vrsto soje uporabljamo. In tukaj je ekološka pridelava nujna, saj se le tako lahko izognemo gensko spremenjeni soji. Zagotovo smo na varnejši strani, če posegamo po soji, ki jo pridelamo v Evropi, saj tu gojenje gensko spremenjene soje ni dovoljeno. V Franciji, denimo, so leta 2020 pridelali skoraj pol milijona ton soje in s tem postali druga najmočnejša država po pridelavi soje znotraj EU.

Poiščimo znamke, ki imajo dolgotrajna partnerstva z ekološkimi kmeti in kjer iz soje znajo narediti kakovostne produkte brez spornih dodatkov (pri uporabi prvovrstnih osnovnih sestavin ti tudi niso potrebni). To pomeni čim krajši seznam sestavin, na katerem je minimalno ali nič dodanega sladkorja in kjer za zgoščevanje uporabljajo le naravne dodatke, kot so rožičev gumi, pektin ali guar moka.

Ne pozabimo, da sojo najdemo tudi v mnogih izdelkih, kjer je ne pričakujemo, in sicer v obliki sojinega olja, moke, beljakovin, lecitina. Bodite pozorni na deklaracijo – če ti izdelki niso označeni kot certificirano ekološki, imamo lahko opravka z gensko

spremenjenimi organizmi. To lahko velja tudi za vašo najljubšo tablico čokolade, ki praviloma vsebuje sojin lecitin.

SOJINI »MLEČNI« IZDELKI

Fermentirana živila sodijo med najpomembnejša podporna živila. Sojini jogurt, kefir, skyr in kisla smetana so zanimivi predvsem zato, ker ne vsebujejo laktoze in holesterola, ponujajo pa kakovosten rastlinski vir beljakovin. Izberimo takšne, ki imajo dodane probiotične žive kulture in kjer se uporablja izključno ekološko pridelana soja. Poleg odličnih sadnih sojinih jogurtov imamo na voljo tudi običajnega, ki ga z nekaj dodatki spremenimo v okusno sladico. Preizkusite odlične "Bounty" lučke in poglejte dva okusna video recepta, kjer boste našli dodatne ideje, kako uporabiti sojine izdelke.

Kavni jogurt z neoluščenim prosom https://www.zazdravje.net/recepti/ kavni-jogurt-z-neoluscenim-prosom/)

Juha kot iz babičine kuhinje https://www.zazdravje.net/recepti/ video-recept-juha-kot-iz-babicine-kuhinje/

Sojade - 100 % rastlinsko, več kot jogurt

iz ekološke francoske soje brez GSO fermentirano z živimi kulturami naravno brez laktoze in glutena brez holesterola

vsebuje nenasičene maščobne kisline vir vitaminov B in E vir rastlinskih beljakovin z naravnimi zgoščevalci

Različni okusi in teksture: naravni, sadni, grški, skyr, kefir in kisla smetana

Sojade izdelke najdete v prodajalnah Spar, Mercator, E.Leclerc in v bolje založenih ekoloških trgovinah. www.prema.si

»Bounty« lučke

» 200 g grškega sojinega jogurta

» 40 g naribanega posušenega kokosa

» 20 ml javorovega sirupa

» ¼ žličke čiste mlete vanilje

» 120 g temne čokolade (vsaj 70 % delov)

» 20 g deviškega kokosovega olja

» začimbe po želji (vanilja, cimet ...)

Sojin jogurt osladimo po okusu, dodamo vaniljo, ki občutek sladkosti še poveča, nato pa vanj vmešamo kokosove kosmiče. Pustimo počivati približno 20 minut. Nato iz mase na krožnik oblikujemo 6 krogov debeline 1 cm in v vsakega zapičimo daljšo paličico (nabodalca). Postavimo v skrinjo za 1 uro.

Lučke nato okopamo v čokoladni kopeli, ki jo pripravimo tako, da raztopimo temno čokolado in jo nekoliko razredčimo s kokosovim oljem. Čokolado po želji dodatno oplemenitimo z začimbami (npr. vanilja, kardamom, cimet). Ob stiku s hladno lučko se bo čokoladni preliv v hipu strdil.

Pred zaužitjem počakamo nekaj minut, da se sredica nekoliko odtali, nato postrežemo.

6 razlogov, da sok zelene

postane del vaše jutranje rutine

PO KNJIGI SOK ZELENE POVZELA: KAJA REGULA

Ste že poskusili sok zelene, ki ga je medicinski medij Anthony William okronal za najmogočnejše zdravilo našega časa? Anthony je sprožil svetovno gibanje za uživanje soka zelene, ki drastično izboljša naše zdravje na vseh ravneh. To, kar se je pred desetletji začelo kot tiho gibanje, pa je zdaj postalo globalna revolucija zdravljenja.

Sok zelene namreč spodbuja zdravljenje, tudi ko se zdi, da to ne bo mogoče. To dokazujejo med drugim zvezdniki, ki opisujejo, da ga uživajo vsak dan, ljudje vseh poklicev in družbenih stanov pa objavljajo fotografije in pričevanja o dramatičnem izboljšanju stanja.

Sok zelene krepi zdravje pri kroničnih boleznih in najrazličnejših simptomih

Sok zelene obnovi zdravje ljudi, ki trpijo zaradi najrazličnejših kroničnih in nepojasnjenih bolezni ter simptomov, vključno z utrujenostjo in možgansko meglo, aknami, zasvojenostjo, primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, motnjami v delovanju ščitnice, sladkorno boleznijo, razrastom bakterij v tankem črevesu, avtoimunskimi motnjami in težavami z očmi. Hkrati zdravi prebavila, lajša prebavne motnje ter uravnava krvni sladkor, krvni tlak, težo in delovanje nadledvičnih žlez.

Osupljivo delovanje

vitamina C v zeleni

Vitamin C v zeleni učinkuje bolj osupljivo kot tisti v paradižniku, brokoliju in celo pomaranči. Enkratna različica tega vitamina v zeleni namreč ne terja metilacije v jetrih, da bi jo lahko telo uporabilo. To pomeni, da lahko vitamin C okrepi imunski sistem jeter bolj kot katera koli druga oblika tega vitamina, saj je v biološko dostopni, premetilirani različici.

Sok zelene je eden najboljših prebiotikov

Druga prebiotična živila stradajo nekoristne bakterije in vsaj za trenutek okrnijo njihovo sposobnost prehranjevanja, kar kolonijam koristnih bakterij omogoči razrast. Sok zelene učinkuje na višji prebiotični ravni kot drugi prebiotiki. Nekoristnim bakterijam ne le odreka hrano, ampak jih aktivno razgradi, oslabi in uniči.

Iz telesa odstranjuje

toksične težke kovine

Ena od nalog antioksidantov v soku zelene je odstranitev ostankov maščobe, ki so v bližini ostankov

Priporočamo, da se s stebelno zeleno oskrbite z lastnega vrta, pri lokalnih kmetih ali preko samooskrbnih zadrug, kot sta npr. Zelenikrog.si ali Oskrbovalnica.si. Več jih najdete na seznamu, ki smo ga objavlili na www.zazdravje.net/ zdrava-hrana/eko-trznice/

toksičnih težkih kovin v našem telesu. Težke kovine in njihova oksidacija pa so med glavnimi vzroki možganske megle, depresije, tesnobe, bipolarne motnje, primanjkljaja pozornosti ter motnje hiperaktivnosti in avtizma.

V njem se raztapljajo hranila in fitokemične spojine

Kozarec soka zelene je nasičen z informacijami. Nasičen je z inteligenco. Hidrobioaktivna voda v soku je takšna, da se hranila in fitokemične spojine, ki omogočajo življenje, raztopijo v njem. Tako so te snovi pripravljene, da jih lahko naše telo sprejme.

Uničuje toksine v krvi in organih

Skupki natrijevih soli v soku zelene so zmožni izničiti učinkovanje toksinov v krvnem obtoku in organih. Ko se jih te soli dotaknejo, jih onesposobijo in poskrbijo, da ne morejo več povzročati težav in postanejo prijaznejši, bolj sprejemljivi za telo in manj strupeni, tako da nič več ne škodijo našim celicam in tkivom organov.

Skupki natrijevih soli v soku zelene se še posebej lotevajo toksičnih težkih kovin. Te imajo uničevalen, aktiven naboj, zato škodijo celicam jeter, možganov in celicam v drugih delih telesa. Soli v skupkih izničijo naboj in poskrbijo, da kovine postanejo neaktivne in manj agresivne – še posebej učinkovito onesposobijo toksične težke kovine, kot so baker, živo srebro in aluminij.

Neverjetno zdravilen napitek

Kadar sok zelene uživamo pravilno, predstavlja mogočen in skorajda čudežen zdravilni pripravek. Ljudje hitro opazijo koristi, ki jih prinaša – recimo čistejšo kožo, izboljšano prebavo, manj napihnjenosti, enakomerno količino energije, izboljšano delovanje uma, izgubo telesne teže, stabiliziranje razpoloženja …, če jih omenimo le nekaj.

V knjigi Sok zelene preberite, kako pravzaprav sok zelene učinkuje protivnetno, kako okrepi alkalnost telesa, kako ga pravilno pripraviti, koliko ga spiti, kdaj ga uživati in kaj pričakovati, ko se začne telo razstrupljati. Naročite jo lahko na www.primus.si ali na telefonski številki 07 49 65 505.

Ne spreglejte tudi

Vaje za stik s telesom

Prisluhnite

modrosti svojega telesa

22 €

Znova regulirani

Osvobodite se okov

PTSM iz otroštva in travmatsko pogojenih vedenj, zaradi katerih ste obtičali na mestu

25 €

Metoda Wima

Hofa za ženske

Moč mraza in dihalnih vaj za uravnoteženje hormonov, krepitev zdravja in izkoriščanje našega polnega potenciala

29 €

Založba Primus www.primus.si

Založba Primus zalozba.primus

Sirotka –starodavni napitek za moderne čase

BESEDILO: SABINA TOPOLOVEC

Če bi morali izbrati eno živilo, ki so ga generacije pred nami cenile skoraj kot eliksir dobrega počutja, bi bila sirotka zagotovo visoko na seznamu. Napitek, ki nastane kot stranski produkt pri izdelavi sira, skriva presenetljivo bogastvo snovi, ki lahko podpirajo prebavo, presnovo in splošno vitalnost. Nič čudnega torej, da se danes ponovno vrača v ospredje zanimanja.

OD HIPOKRATA DO EVROPSKIH ZDRAVILIŠČ

Uporaba sirotke sega daleč v preteklost. Že antični zdravniki so v svojih dietnih priporočilih omenjali različne mlečne pripravke, med njimi tudi mlečni serum – tekočino, ki nastane pri sesirjenju mleka in jo danes poznamo kot sirotko. Cenili so jo predvsem kot lahek in osvežujoč napitek, ki ga je telo pogosto lažje sprejelo kot težja živila.

V naslednjih stoletjih je sirotka dobila posebno mesto tudi v evropskih zdraviliščih. V 18. in 19. stoletju so bile zelo priljubljene tako imenovane »sirotkine kure«, pri katerih so gostje več tednov pili svežo sirotko kot del prehranskega režima. Takšne kure so bile posebej znane v alpskih zdraviliščih v Švici in južni Nemčiji. O sirotki je pisal tudi znani pruski zdravnik Christoph Wilhelm Hufeland (1762–1836), eden pomembnejših zagovornikov preventivne medicine in zdravega življenjskega sloga.

K ponovnemu zanimanju za sirotko je v 20. stoletju veliko prispeval tudi švicarski pionir naravnega zdravljenja Alfred Vogel (1902–1996). V svojih knjigah in člankih je poudarjal pomen naravne prehrane in med drugim pisal tudi o uporabnosti sirotke, ki jo je predstavil širšemu krogu ljudi kot preprost del vsakdanje prehrane.

KAKO NASTANE SIROTKA

Ko mleku dodamo mlečnokislinske bakterije in sirilo, se sesiri. Pri tem se ločita trdni del, iz katerega nastane sir, in tekočina, ki ji pravimo sirotka. Svetla, rumeno-zelenkasta tekočina vsebuje vrsto snovi, ki izvirajo iz mleka, predvsem minerale in druge naravne sestavine, hkrati pa zelo malo maščob.

Sveža sirotka je precej občutljiva in se hitro pokvari, zato jo je treba predelati kmalu po nastanku. Eden od načinov, kako ohraniti njene lastnosti, je fermentacija z izbranimi kulturami mlečnokislinskih bakterij. Pri tem nastaja tudi L(+)-mlečna kislina, ki je telesu lastna oblika in jo organizem lažje presnavlja. Med fermentacijo bakterije razgrajujejo tudi mlečni sladkor, zato takšen koncentrat fermentirane sirotke vsebuje zelo malo laktoze. Na tem postopku temelji tudi priprava koncentrata fermentirane sirotke Molkosan. Njegova dodatna značilnost je, da je pridobljen iz ekološko pridelanega mleka ter praktično ne vsebuje maščob in beljakovin. In ker je brez laktoze, ga pogosto dobro prenašajo tudi osebe, ki se izogibajo mlečnim izdelkom. Vsebuje tudi visok delež L(+)-mlečne kisline – približno 80 % celotne mlečne kisline je v tej obliki, ki je za človeški organizem fiziološko ustreznejša.

PODPORA PREBAVI IN ČREVESNEMU RAVNOVESJU

Ena najpogosteje omenjenih prednosti sirotke je njen vpliv na prebavni sistem. Mlečna kislina

prispeva k okolju v prebavilih, ki je ugodno za koristne bakterije črevesne mikrobiote. Dobro ravnovesje teh bakterij je pomembno za urejeno prebavo in za učinkovito izkoriščanje hranil iz hrane. Prav zato mnogi sirotko vključujejo v prehrano kot podporo prebavnemu ravnovesju. Urejena črevesna mikrobiota pa je pomembna tudi širše, saj je povezana z našim splošnim počutjem in z delovanjem obrambnih mehanizmov organizma.

TRADICIONALNA RABA

SIROTKE V NARAVNI NEGI

Sirotko so v naravni medicini uporabljali tudi pri negi kože. Fermentirano koncentrirano sirotko lahko zaradi naravno prisotne mlečne kisline dodajamo kopelim ali jo uporabljamo v obliki obkladkov, kjer prispeva k ohranjanju naravne kislosti kože. Njeno uporabo je v svoji knjigi Ljudski zdravnik opisoval tudi Alfred Vogel. V njegovih zapisih najdemo številne primere tradicionalne rabe – med drugim pri negi kože ob različnih nevšečnostih, kot so razdražena ali nečista koža, pa tudi v povezavi z nego stopal, intimnih predelov in sluznic ter pri izpiranju grla. Takšni načini uporabe izhajajo iz izkušenj naravne medicine in razumevanja vloge kislega okolja pri negi kože in sluznic.

V večini primerov se koncentrat sirotke uporablja razredčen: za nego intimnih predelov približno v razmerju 1 : 1, za kopeli pa okoli 1 : 30.

KAKO JO UPORABLJATI POGOSTEJE

Seveda ni treba čakati tako dolgo, da telo pokliče na pomoč. Najbolje je, če sirotko uporabljamo vsak dan, kot sestavni del naših obrokov ali napitkov. Možnosti je res veliko. Koncentrat sirotke prijetno obogati in osveži napitke, tako sokove kot tudi vodo ali čaj. Nekaj je lahko dodamo v mineralno ali obi čajno vodo, vanjo iztisnemo še nekaj soka limone, dodamo nekaj zrnc soli in žličko medu in že smo ustvarili čudovit izotonični napitek. Marsikdo se je poslužuje tudi v spomladanskih prečiščevalnih ku rah, kot sestavni del uživanja sadnih in zelenjavnih sokov. Pri tem nam koristi tudi kot dodatna pomoč pri uravnavanju telesne teže. Alfred Vogel je pri poročal, da jo spijemo 20 minut pred obrokom, po želji z žličko medu. Ta navada nam koristi že zato, ker se navadimo piti vodo pred obrokom in ne po njem, saj tako ne redčimo prebavnih sokov in

KAKO LAHKO SAMI NAREDITE KAKOVOSTEN SHRANEK

Manj znana, a zelo zanimiva uporaba koncentrirane fermentirane sirotke je njena vloga t. i. »starterja« pri pripravi fermentiranih shrankov. Zaradi prisotnosti mlečne kisline in ostankov mlečnokislinskih bakterij jo nekateri uporabljajo kot začetno kulturo pri domači fermentaciji.

V praksi to pomeni, da lahko manjšo količino sirotke dodamo pri pripravi fermentirane zelenjave, namazov ali napitkov, kjer pomaga vzpostaviti kislo okolje in spodbuditi začetek fermentacije.

prebava lažje steče. Tudi v teh primerih jo ustrezno razredčimo, za pitje je primerno razmerje 1 : 10.

Še preprostejša pa je uporaba na solatah, v solatnih prelivih, kjer lahko nadomešča kis (deloma ali v celoti). Ta hip torej morda še na regratu ali pa že na kateri od svežih spomladanskih solat.

Popolna pasja skleda?

BESEDILO: ANDREJA AVSEC ZUPANC

Večina pasjih skrbnikov si želi, da bi bil njihov pes čim dlje zdrav, živahen, v dobri kondiciji, z lepo dlako, urejeno prebavo in dovolj življenjske energije. Ravno zato nam ne bi smelo biti vseeno, kaj se vsak dan znajde v njegovi skledi.

PREVELIKA IZBIRA

Danes je ponudba vnaprej pripravljene pasje hrane ogromna. Police specializiranih trgovin ponujajo različna pakiranja suhe hrane, polvlažne briketirane hrane, hladno stiskane pelete, konzerve, kuhane popolne obroke v steklenih kozarčkih, surovo (barf) prehrano. Ob vseh teh možnostih res ni čudno, da se marsikdo ob njej počuti zmedeno, izgubljeno. Še posebej zato, ker embalaža pogosto obljublja skorajda popolnost in v nas včasih vzbuja občutek krivde, če ne posežemo po njej. A preverjeni, strokovni viri nas pri tem vedno znova vračajo k osnovam: ni najpomembnejše, ali je hrana suha, mokra, kuhana ali surova. Veliko bolj pomembno je, da je obrok popoln, uravnotežen in primeren za konkretnega psa ter da z njim njegovo telo dobi vse, kar potrebuje. Komercialno pripravljene hrane

se med seboj res razlikujejo po vsebnosti vode, energijski gostoti in načinu izdelave, vendar sama oblika še ne pove, katera izbira je boljša.

KO SKRBNIK IŠČE ALTERNATIVNO REŠITEV

Sama to zelo dobro razumem tudi iz lastne prakse. Več kot 12 let sem bila aktivno v vlogi prehranskega svetovalca za pse in mačke. Ob sebi sem imela hudega alergika in skozi leta sem srečala mnogo skrbnikov, ki niso iskali »modne« prehrane, temveč rešitev za resne težave svojih pasjih prijateljev: srbež, občutljivo prebavo, vztrajne driske, ponavljajoča se vnetja, slabo dlako, hujšanje in splošno slabo počutje. Njim komercialna ponudba velikokrat ni prinesla želenega rezultata in olajšanja, stiska skrbnikov pa je postajala čedalje večja. Rešitev so tako poiskali v doma pripravljeni kuhani ali surovi prehrani. Da je doma pripravljena dieta lahko psu ustrezna, če je pravilno formulirana, potrjujejo tudi strokovni viri. Hkrati pa nas opozarjajo, da največ napak in težav nastane zaradi receptov, ki niso prehransko uravnoteženi.

NAJPOGOSTEJŠA NAPAKA: PREMALO KALCIJA, PREVEČ FOSFORJA

Če je hrana domača, še ne pomeni, da je popolna. Najpogostejša napaka ni to, da je kuhana ali surova, temveč da ni pripravljena v pravilnem razmerju in da ji manjkajo pomembni sestavni deli. Pogosto prihaja do neravnovesja med kalcijem in fosforjem Meso vsebuje veliko fosforja, kalcija pa zelo malo. Če pes redno dobiva predvsem čisto meso, nekaj priloge in malo zelenjave, brez ustreznega dodatnega vira kalcija, se ravnovesje lahko hitro poruši. Pri pasjih obrokih mora biti vsebnost kalcija vedno vsaj toliko ali nekoliko več kot fosforja (Ca : P ≥ 1 : 1). Strokovne smernice FEDIAF za popolne obroke navajajo, da mora razmerje med njima ostati v varnem območju med 1 : 1 in 2 : 1. Pri odraslih psih je idealno območje najpogosteje med 1,2–1,6 : 1, pri mladičih v rasti pa je to ravnotežje še pomembnejše in običajno nekoliko višje (pogosto med 1,3–1,8 : 1). Če je fosforja v hrani preveč in kalcija premalo, pasje telo začne ta primanjkljaj pokrivati iz lastnih zalog, kar na dolgi rok lahko vpliva na krhost kosti, mišične težave in slabše splošno počutje

DOMAČA HRANA DA, AMPAK

PREMIŠLJENO

Če želimo doma pripravljeno prehrano uporabljati vsak dan, moramo misliti širše. Poleg vira beljakovin potrebujemo tudi primeren vir energije, dovolj maščob, nekaj vlaknin, ustrezen dodatek kalcija in pogosto tudi dodaten vir maščobnih kislin omega-3. Slednje so pomembne, ker sodelujejo pri uravnavanju vnetnih procesov, podpirajo kožo, dlako, sklepe in živčni sistem. V praksi jih najpogosteje dodajamo v obliki kakovostnega ribjega olja (ne posegamo po žarkih, slabo hranjenih ali vprašljivih oljih), olja alg ali z vključevanjem mastnih rib. Pri doma pripravljeni hrani je smiselno razmišljati tudi o zadostnem vnosu vitamina E, posebej kadar redno dodajamo maščobe in olja. Vitamin E varuje pred oksidacijo maščob, daje dobro podporo imunskemu sistemu in je naravni antioksidant za pse. Dodamo ga lahko v obliki jajčnega rumenjaka, špinače ali pšeničnih kalčkov

Za vir kalcija lahko uporabimo različne možnosti. Med njimi so odlične in cenovno ugodne predvsem fino zmlete jajčne lupine (dobro sprane in posušene v pečici – cca 15 min na 100 °C, zmlete v prah z mlinčkom ali mešalnikom) ter surove kosti v ustrezno zasnovanih surovih obrokih, kjer moramo še posebej dobro poznati razmerja in varnost pri rokovanju s surovimi sestavinami, saj obstaja nevarnost bakterijske kontaminacije.

ČE SMO ZAČETNIKI, ZAČNIMO POČASI

Kuhana hrana je za marsikoga lažji prvi korak, ker je bolj preprosta za pripravo in rokovanje kot surova prehrana. Slednja zahteva več natančnosti pri higieni rok, površin in posod, shranjevanju in na sploh primerni izbiri sestavin ter sestavi popolnega, uravnoteženega obroka.

Dobra pasja prehrana se ne začne pri popolnosti, temveč pozornosti. Pomembno je predvsem to, da si vzamemo čas, opazujemo svojega psa in obroke pripravljamo premišljeno, z razumevanjem in z željo, da svojemu psu ponudimo nekaj, kar mu res koristi. Dobra novica je, da danes na tej poti nismo sami. Vedno več je kakovostnih delavnic, izobraževanj, strokovno vodenih tečajev, videov in priročnikov, ki nas pri tem podpirajo. Celoten, razširjeni članek z navedenimi viri lahko preberete na portalu Zazdravje.net.

Preprost, doma pripravljen kuhan obrok za odraslega psa (12–15 kg)

Sestavine:

» 200 g kuhanega pustega puranjega mesa (puranje prsi ali izkoščičeno stegno brez kože; vir beljakovin in fosforja)

» 160 g kuhane buče hokaido (vir vlaknin)

» 2 žlici drobno nasekljanih nežno kuhanih bučk (dodatek vlaknin in vlage)

» ½ žličke nasekljanega svežega peteršilja (za aromo in zaščitne rastlinske snovi)

» 1 žlička (cca 5 ml) kakovostnega ribjega olja (vir maščobnih kislin omega-3; izberite izdelek z jasno navedeno vsebnostjo EPA + DHA)

» dodatek kalcija: 1,5 g fino zmlete jajčne lupine ali ustrezen komercialni kalcijev dodatek za pse (za uravnoteženost obroka in zagotovitev varnega razmerja Ca : P)

Priprava:

Meso in zelenjavo skuhamo skupaj do mehkega. V ohlajen obrok vmešamo riblje olje in kalcij. Peteršilj dodamo na koncu (ali ga vmešamo prej, če je pes izbirčen). Postrežemo.

Ta primer je prijazna osnova za prve korake v doma pripravljeno hrano, ni pa univerzalen recept za vse pse. Obrok predstavlja približno polovico dnevne energijske potrebe za povprečno aktivnega psa te velikosti (običajno psa hranimo 2-krat dnevno).

Pomembno:

Če bi želeli takšen obrok uporabljati redno, bi morala biti količina kalcija in drugih dodatkov (vitaminov, mineralov) natančno prilagojena psu glede na njegovo specifiko.

Ko se pes navadi na domačo kuho, lahko začnete postopoma dodajati druga živila (po eno novost naenkrat, na vsake 4–7 dni):

» manjše količine drobovine (srce, jetra, začnemo s 5–10 % obroka),

» drugo vrsto mesa (piščanec, riba …),

» drugo kuhano zelenjavo (korenje, brokoli, špinača …),

» majhno količino sadja (naribano jabolko, borovnice),

» funkcionalne dodatke (kurkumina zlata pasta, probiotiki, glukozamin …).

Ali res potrebujemo toliko prehranskih dopolnil

BESEDILO: BOBAN PAUKOVIĆ, PREHRANSKI SVETOVALEC IN TRENER

V zadnjih letih se je na področju prehrane zgodil zanimiv premik. Vedno več pozornosti dobivajo različni napitki, praški in kapsule. Police trgovin so polne prehranskih dopolnil, ki obljubljajo več energije, boljšo regeneracijo, močnejši imunski sistem ali celo daljše življenje.

Ob tem pa smo pogosto priča nasprotnemu. Medtem ko vse bolj iščemo vedno nove dodatke, se osnovni temelji prehrane postopoma izgubljajo. Redni obroki, polnovredna živila, dovolj beljakovin, vlaknin in zdravih maščob – vse to postaja skoraj postranskega pomena. Kot da bi želeli graditi hišo z najnovejšimi materiali, medtem ko temeljev sploh še nismo postavili.

Danes pa dodatno opažamo še en zanimiv pojav. V fitnes centrih so vitrine z dopolnili pogosto bolje

založene kot hladilniki z osnovnimi živili. Razlogov za to je več: agresiven marketing, vpliv družbenih omrežij, želja po hitrih rezultatih in občutek, da obstaja bližnjica. Prašek v šejkerju je postal simbol napredka, čeprav pogosto nadomešča nekaj, kar bi lahko dobili že na krožniku.

KAJ SO KUHALE BABICE

V preteklosti je bila prehrana precej bolj preprosta. Obroki so temeljili na osnovnih živilih: meso, ribe, jajca, žita, zelenjava, sadje, stročnice, mlečni izdelki in naravne maščobe. Babičin lonec so zamenjale gore predelane hrane, vse tisto, kar manjka, pa iščemo po bližnjicah.

A prehransko dopolnilo je lahko zgolj nekaj, kar prehrano dopolnjuje in ne nadomešča. Z njimi sicer v telo lahko vnesemo določene izolirane snovi, a pravega ravnovesja, kakršnega dosežemo le s polnovrednimi živili, ne moremo pričakovati.

Polnovredna živila namreč vsebujejo kombinacijo beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, vlaknin, vitaminov, mineralov in številnih drugih bioaktivnih spojin. Ko pojemo kos ribe, jajce ali skledo zelenjave, v telo vnesemo celoten prehranski paket.

Le s polnovrednimi živili pa telesu zagotovimo boljšo absorpcijo hranil in učinkovitejšo presnovo.

TEMELJI PREHRANE, KI JIH POGOSTO SPREGLEDAMO

Ko govorimo o prehrani, se pogovor hitro preusmeri na vprašanje, kateri dodatek je najboljši ali kateri napitek daje največ energije. Spregledamo pa precej bolj osnovna vprašanja: So obroki redni? Vsebujejo dovolj beljakovin? Ali telo prejme dovolj vlaknin za podporo prebavi in mikrobiomu? Ali smo zaužili dovolj kakovostnih maščob? So živila raznolika in čim manj predelana?

Velik del prehrane temelji na močno predelanih živilih, ki so sicer energijsko bogata, a pogosto vsebujejo precej manj mikrohranil kot naravna živila. Poleg tega je način življenja pogosto drugačen kot nekoč. Marsikdo večji del dneva preživi v zaprtih prostorih, se premalo giba in je podvržen veliki meri stresa. Tudi spanje je pogosto krajše ali manj kakovostno.

Vse to se seveda sešteva in še kako vpliva na našo

presnovo, hormonsko ravnovesje in tudi na potrebe po določenih hranilih. Pomanjkanje sončne svetlobe, denimo, vodi v nižje ravni vitamina D, nezadostno gibanje pa dolgoročno vpliva na mišice, presnovo in kostno gostoto.

KAJ POTREBUJE TELO PRI VEČJIH OBREMENITVAH

Pri športnikih ali ljudeh z večjimi fizičnimi obremenitvami so telesne potrebe nekoliko drugačne. Večja aktivnost pomeni večjo porabo energije, večjo potrebo po regeneraciji in tudi večje zahteve po določenih hranilih.

V takšnih razmerah postanejo pomembni predvsem trije prehranski stebri:

» Prvi so beljakovine, ki omogočajo obnovo mišičnega tkiva in podporo regeneraciji.

» Nato so tukaj ogljikovi hidrati, ki predstavljajo pomemben vir energije pri intenzivnem treningu.

» Tretji steber pa so zdrave maščobe, ki sodelujejo pri številnih hormonskih in presnovnih procesih.

Kar pa pogosto spregledamo, je to, da se večina teh potreb lahko pokrije že s prehrano. Beljakovine lahko dobimo iz mesa, rib, jajc, mlečnih izdelkov ali kombinacije rastlinskih virov. Ogljikove hidrate iz riža, krompirja, žit, sadja. Maščobe iz olj, masla, oreščkov, rib, jajc itd. Dopolnila postanejo smiselna šele takrat, ko zaradi tempa življenja, apetita ali specifičnih ciljev teh potreb ne uspemo pokriti z običajno prehrano.

Ob tem športniki pogosto potrebujejo tudi več določenih mineralov in vitaminov, saj se del teh izgubi s potenjem ali povečano presnovo. Vendar osnovno pravilo ostaja enako. Prehrana mora najprej temeljiti na pravih živilih, šele nato lahko določena dopolnila pomagajo zapolniti vrzeli.

KDAJ SO DOPOLNILA

DOBRODOŠLA

Eden najbolj raziskanih dodatkov v športu je kreatin, ki sodeluje pri proizvodnji energije v mišičnih celicah in lahko pomaga pri izboljšanju moči, eksplozivnosti in regeneracije. Sodeluje tudi pri proizvodnji celične energije, zato ga v zadnjih letih vse pogosteje povezujejo tudi z delovanjem možganov, regeneracijo in splošno vitalnostjo.

Pomembni pa so tudi nekateri drugi, o katerih pogosto pišemo. Sodoben človek, ki je večino časa zaprt v notranjih prostorih, težko pokriva svoje potrebe po vitaminu D brez prehranskih dopolnil. Dodatki beljakovin v obliki napitkov so lahko v podporo pri večjih obremenitvah in ko s prehrano ne dosegamo zadostnega vnosa. Izjemno pomembne so tudi maščobne kisline omega-3, posebej ker je v naši prehrani veliko premalo rib.

Če pogledamo prakso v fitnesu, so danes med najbolj priljubljenimi dopolnili: beljakovinski praški, kreatin – pred treningi (pre-workout), vitamini, omega-3 in različni topilci maščob (fat burner). A priljubljenost še ne pomeni nujno potrebe. Veliko teh izdelkov se uporablja bolj zaradi občutka, da “nekaj delamo za napredek”, kot pa zaradi dejanske potrebe telesa.

Seznam se tukaj seveda ne ustavi, saj ima vsakdo svoje specifične potrebe, ki jih zaradi različnih okoliščin ne zmore ali zna pokriti s prehrano.

Pomembno pa je zavedanje, da ob nerednih obrokih, enolični prehrani, premalo gibanja in svežega zraka, premalo spanca in preveč psihičnih obremenitvah nobeno dopolnilo ni čudežna paličica.

Zato se je smiselno vprašati tudi naslednje: Kdo nam sploh svetuje dopolnila?

Danes lahko skoraj vsak trener ali vplivnež priporoča izdelke, čeprav za to nima poglobljenega znanja iz prehrane ali biokemije. Po drugi strani obstajajo nutricionisti z večletnim izobraževanjem, a tudi med njimi so velike razlike v znanju in pristopu. Zato je kritično razmišljanje ključnega pomena, ne glede na to, kdo stoji na drugi strani.

Tudi dolgoživost, ki je na vrhu priljubljenosti zadnja leta, posebej ko so v ospredju različna prehranska dopolnila, je le posledica naših dobrih vsakodnevnih navad. In če si ob teh zdravih temeljih pomagamo še z različnimi dodatki, bomo morda bolj čili dočakali višjo starost. Resnične garancije pa seveda nima nihče.

Na koncu ostane preprosto vprašanje: Bomo gradili telo s hrano ali z vedno več “krmili” v prahu?

Navdih za spomladanski premik

Ko boste poslušali naš najnovejši podkast z Matejo Reš, boste od navdiha zlahka zavihali rokave –morda prekopali svojo ljubo zelenico ali zasadili še zadnje prosto korito na balkonu. Seveda v oddaji ni mogla povedati vsega. Zato vas vabimo, da za več natančnih, praktičnih napotkov prelistate knjigo Samooskrba v praksi.

Če želite pridelati več – in predvsem hi treje, se naučite izkoristiti prostor, ki ga imate na voljo. Marsikatero »neuporabno« površino lahko v zelo kratkem času spre menite v rodovitno gredico. In ko boste odkrili, kako nadgraditi tudi ustaljene načine setve ali sejanja, bo vaš pridelek občutno bogatejši.

To ni le še en priročnik z lepimi fotografijami in nasveti, ki v praksi ne zaživijo. Sanja Lončar, ddr. Ana Vovk, Mateja Reš, Fanči Perdih in Irena Rotar so ustvarile celovit, z izkušnjami podprt vodnik, v katerem vas čakajo zares preverjene rešitve, ki delujejo na naših tleh, v našem podnebju in z našimi rastlinami.

Plod dela strokovnjakinj so z veliko mero hvaležnosti in navdušenja v številnih komentarjih potrdili tudi bralci: »To je moj učbenik – preberem –sejem. Zelo uporabna, praktična, strokovna. Hvala.« (Bernarda K.), »Ogromno znanja je potrebnega za nastanek takšne knjige.« (anonimno), »Nazorno, razumljivo, zelo uporabno.« (Petra K.) …

ENERGIJA NA KATERO POŽIVILO?

Da pa vam ob vsem navdihu in delu, ki zahteva tudi nekaj fizične pripravljenosti, predvsem pa energije, slednje ne zmanjka, priporočamo še nadaljevanje uspešnice Kako do več energije: Zbogom, utrujenost (Kako do več energije 2).

Ko enkrat razumemo, kako lahko že z drobnimi spremembami vplivamo na svojo vsakodnevno energijo, se odpre povsem nov pogled na to, kaj nas zares poganja. Tudi običajna skodelica kave lahko postane nekaj več, če jo znamo ustrezno nadgraditi ali obogatiti.

Še bolj zanimivo pa je, ko začnemo raziskovati druge poti, ki podpirajo vitalnost na bolj uravnotežen način. Morda kave v prihodnje sploh ne boste več potrebovali

NOVA EPIZODA PODKASTA

Kaj danes sploh še pomeni biti samooskrben?

Je to vrt za hišo, nekaj domačih shrankov in dobra volja ali pa gre za nekaj širšega?

V tej epizodi gostimo Matejo Reš, ustanoviteljico Vrta okusov, predavateljico in avtorico, ki že vrsto let živi in predaja praktično znanje o samooskrbi. V pogovoru z Nino spregovorita o učnem vrtu, ohranjanju semen, sezonskem kuhanju in o tem, zakaj samooskrba ni idealizirana podoba vrta, ampak živ proces, ki zahteva čas, prilagajanje in povezanost z drugimi.

Kako spremljati podkast?

Ključne teme:

 Zakaj brez sodelovanja samooskrba težko zares zaživi.

 Vrt okusov kot prostor učenja, srečevanja in prenosa znanja.

 Ohranjanje semen in pomen lokalno prilagojenih sort.

 Kako iz napak in omejitev pogosto nastanejo boljše rešitve.

 Navdih za kuhanje, ki pride neposredno z vrta.

Skeniraj QR kodo in se »Naroči/Subscribe« na našem YouTube kanalu https://youtube.com/@zazdravje_net (obvestilo dobiš takoj, ko bo oddaja na voljo).

Podkast je na voljo na: