Hiše, ki pomnijo - knjižica razstave 2026

Hiše, ki pomnijo

Zgodba starih stavb v občini Žirovnica

Ko se peljemo skozi vasi občine Žirovnica, stare hiše pogosto opazimo le mimogrede. Nekatere stojijo ob glavni cesti, druge se skrivajo za vrtovi, kozolci ali drevesi. Nekatere imajo nova okna in sveže fasade, druge je že načel zob časa in počasi izginjajo iz našega spomina. A vse so del iste pokrajine in iste zgodbe prostora pod Stolom.

Ko govorimo o dediščini, največkrat pomislimo na muzejske hiše, zaščitene spomenike ter stavbe državnega ali lokalnega pomena. Redkeje pa razmišljamo o starih hišah, ki nimajo spomeniškega statusa, a kljub temu pomembno oblikujejo podobo naših vasi in občutek pripadnosti prostoru. Prav te »navadne« hiše ustvarjajo značaj kraja, njegove ulice, dvorišča, poglede in vsakdanjo atmosfero.

Večina hiš, predstavljenih na tej razstavi, še vedno stoji v svojem prvotnem okolju. Niso muzeji, temveč del vsakdanjega življenja vasi. V njihovih zidovih so ostali glasovi ljudi, ki so tukaj delali, praznovali, čakali, se prepirali, odhajali in ostajali. V njih so se rojevale družine, nastajali leseni sodi, delovale gostilne, žage in delavnice.

Zato se nam je zdelo pomembno, da v prenovljenem gospodarskem poslopju Prešernove rojstne hiše predstavimo tudi te nekoliko prezrte in pogosto spregledane bisere lokalnega okolja. Hiše, ki morda nimajo spominske plošče ali uradne zaščite, a v sebi še vedno nosijo zgodbe prostora in ljudi, ki so jih soustvarjali.

Razstava Hiše, ki pomnijo predstavlja hiše različnih usod. Med njimi so nekdanje gostilne, žage, domačije, delavske hiše, domovi obrtnikov in kmetov. Vsaka nosi svoj značaj, svoj ritem in svojo zgodbo. Pomemben del razstave so tudi hišni predmeti, ki niso le muzejski eksponati, temveč sledovi ljudi in časa. Vsaka omara, skrinja, opeka ali orodje govori o rokah, ki so jih izdelale, uporabljale in ohranjale skozi generacije.

Pisnih virov o številnih izmed predstavljenih hiš je danes malo, spomini pa počasi bledijo. Zato razstava ni zamišljena kot dokončen prikaz, temveč kot začetek procesa zbiranja, raziskovanja in ohranjanja zgodb naših vasi pod Stolom. Nastala je v sodelovanju z domačini, ki so prispevali fotografije, predmete, spomine in pripovedi. Prav zato je razstava tudi povabilo k skupnemu ohranjanju spomina na naše vasi, njihove ljudi in njihove hiše.

Hiše, predmeti in zgodbe ostajajo živi le toliko časa, dokler se jih nekdo še spominja in zanje skrbi.

Pri Kramarju (P r

Krámarjo) e

Naselje: Zabreznica

Stara hišna številka: 10

Kramarjeva hiša je bila skozi generacije tesno vpeta v življenje družine

Finžgar in pomeni pomemben del okolja, iz katerega je izhajal tudi Fran Saleški Finžgar. Po družinskih zapisih sta brata Franc Finžgar (*1830–1918, Breznica) in Janez Finžgar (*1834–?) kupila Francetovo hišo v Zabreznici. V hiši so živeli Janez Finžgar, Mina Marija Finžgar (*1857–1909, Zabreznica), Franc Finžgar, Mina Finžgar, Neža Finžgar in Katra Finžgar. Franc Finžgar se je leta 1868 poročil na Dolenčevo kajžo v Doslovčah, kjer se je rodil tudi njegov sin, pisatelj Fran Saleški Finžgar. Leta 1892 se je družina preselila v novo hišo na Breznici. Njegov brat Janez Finžgar in sestra Mina Marija Finžgar, pisateljev stric in teta, sta še naprej živela v hiši v Zabreznici. Družina je bila močno vpeta v življenje v Zabreznici in širšem prostoru Žirovnice.

Okoli leta 1900 se je družina preselila iz hiše v Čehlovo hišo v Zabreznici (danes Zabreznica 24, nekoč št. 8). Kramarjevo hišo je nato kupil Janez Finžgar (*1881–1970), bratranec pisatelja Frana Saleškega Finžgarja. Janez Finžgar je bil mizar, planinec, gasilec in nekaj časa tudi župan Breznice. Med prvo svetovno vojno je bil ujetnik v Rusiji, po ustnem izročilu pa naj bi se peš domov vračal skoraj leto dni.

Janez Finžgar je sodeloval tudi pri gradnji Prešernove koče na Stolu in bil zaradi dobrega poznavanja gora leta 1912 član reševalne odprave ob tragični nesreči dr. Josipa Cerka pod Stolom. Časopisni članek Kako je bila krščena Finžgarjeva skala pod Stolom opisuje, kako je pri reševanju zdrsnil po zaledenelem pobočju in se hudo poškodoval, vendar je kljub temu nadaljeval delo v reševalni ekipi. Po dogodkih pod Stolom je del skalovja dobil ime »Finžgarjeva skala«. Pisatelj Fran Saleški Finžgar je kasneje obledeli napis na skali celo obnovil ter tam pogosto posedal, bral in pisal.

Janez Finžgar je bil poročen s Frančiško (Francko) Finžgar (*1886–1971). Imela sta hčerko, ki je umrla že v otroških letih. Po njuni smrti je hišo podedovala Franckina sestra Anica Zupan, poročena Urh, skupaj z možem Andrejem Urhom. V hiši sta nato živela njuna otroka, Majda in Janez Urh. Janez Urh je bil zadnji prebivalec Kramarjeve hiše in je v njej živel vse do svoje smrti leta 2024.

Pomemben del hišne dediščine so tudi predmeti in pohištvo, ki so se ohranili v hiši. Janez Finžgar je kot mizar izdelal več kosov pohištva, med njimi tudi čudovite rdeče omare, ki pričajo o njegovem mojstrskem znanju in življenju v hiši.

Kramarjeva hiša danes pomeni pomemben del lokalne dediščine in spomina na življenje družine Finžgar ter na okolje, iz katerega je izšel eden najpomembnejših slovenskih pisateljev.

Fotografija, posneta okoli leta 1931 v planinah pod Stolom. Na fotografiji so člani družine Finžgar. Na levi strani stoji Fran Saleški Finžgar, v sredini pa njegov bratranec Janez Finžgar s soprogo Frančiško (Francko) Finžgar. Original hrani Majda Tancar

Kramarjeva hiša v Zabreznici leta 2026. Fotograf: Aleš Košir

Omara, ki jo je po pričevanju izdelal Janez Finžgar iz Kramarjeve hiše v Zabreznici. Fotograf: Aleš Košir, 2026. Predmet je del zbirke Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica

Vahtnica Moste

(Na vahtnc)

Naselje: Moste

Tik ob železniški progi v Mostah še danes stoji majhna vahtnica, verjetno postavljena v času gradnje gorenjske oziroma Rudolfove železnice v letih 1869–1870, v obdobju Avstro-Ogrske. Takšne stavbe so bile nekoč pomemben del železniškega sistema, ki je za vedno spremenil podobo prostora pod Stolom ter življenje ljudi v naših krajih.

Prihod železnice je pomenil novo obdobje hitrosti, povezovanja in modernizacije. Prav železnica je tudi Franceta Prešerna navdihnila za znamenito pesem Železna cesta, v kateri je v prihodu vlakov prepoznal simbol napredka in novega časa. Proga, ki danes teče mimo vahtnice v Mostah, je bila del velike mreže povezav, ki je v 19. stoletju povezovala Ljubljano, Jesenice, Trbiž, Dunaj in širši evropski prostor.

Pomemben del železniške infrastrukture so bile tudi vahtnice (Bahn-

wärterhaus), v katerih so živeli železniški čuvaji s svojimi družinami.

Vsak čuvaj je skrbel za določen odsek proge, pregledoval tire in objekte ob njih ter zagotavljal varnost železniškega prometa. Vahtnice so običajno stale ob železniških prehodih, kjer je bilo treba stalno nadzorovati prečkanje proge.

Iz fotografskih in pisanih virov je razvidno, da je bil železniški prehod prvotno v neposredni bližini mostniške vahtnice. Danes ga je zamenjal nov nadvoz nekoliko višje, zato je nekdanjo podobo prostora ob železnici precej težje prepoznati.

Življenje železniškega čuvaja je bilo vezano na natančnost, red in stalno prisotnost ob progi. Dneve in noči so tukaj določali zvoki vlakov, dim lokomotiv, čakanje, mraz in življenje v ritmu prihajanja ter odhajanja kompozicij. Vahtnica ni bila le službeni objekt, temveč tudi dom. V njeni majhnosti so se prepletali delo, družinsko življenje in stalna bližina železnice.

Med redkimi ohranjenimi predmeti iz vahtnice je tudi petrolejka dunajske znamke Ditmar iz časa Avstro-Ogrske. V obdobju pred elektriko so takšne svetilke osvetljevale dolge večere, nočne izmene in življenje ob železniški progi. Danes ostaja petrolejka tih spomin na čas, ko so svetlobo ustvarjali ogenj, petrolej in potrpežljivo čakanje na prihajajoče vlake.

Danes vahtnico počasi prerašča rastje in zob časa. Odpadajoči omet, stara polkna in bližina železniške proge še vedno ustvarjajo občutek nekdanjega življenja ob tirih. Hiška tako ostaja tih spomin na čas, ko je železnica pomenila stik naših vasi z velikim svetom.

Pri Anžovcu (P r Ánžovc) e

Naselje: Zabreznica

Stara hišna številka: 22

Hiša pri Anžovcu v Zabreznici stoji visoko nad vaškim koritom, na robu vasi pod pobočjem Rebra, kjer so nekoč stale skromne kajže manjših kmetov in obrtnikov. Današnja hiša je sicer skozi desetletja doživela številne prezidave in spremembe, vendar družinski zapisi pričajo, da domačija na tem mestu stoji že vsaj od 16. stoletja. Najstarejši znani član družine, zapisan v družinskem drevesu Rakarjevih, je Nace Rakar, rojen leta 1736 v Zabreznici.

Sedanji lastnik hiše Stanislav (Slavc) Rakar pripoveduje, da je bila domačija nekoč precej skromna. Kljub temu je družina skozi generacije živela tesno povezana z zemljo, delom in obrtjo. Na območju okoli hiše so nekoč sejali lan, v hiši pa so našli vsaj tri stare statve, ki pričajo o domačem tkanju platna. Ob hiši je nekoč stal lesen skedenj, ki so ga leta 1980 nadomestili z zidanim gospodarskim poslopjem. Tudi takrat so pri

hiši še vedno redili štiri glave živine. Slavc Rakar je skupaj z ženo kmetoval vse do leta 2022, ko je moral zaradi poškodbe rame opustiti delo z živino.

Pomemben pečat domačiji je pustil Slavčev ded Alojz Rakar, ki se ga družina spominja kot izredno delavnega in sposobnega človeka. Bil je vojak, tekoče je govoril nemško in sodeloval tudi pri gradnji hidroelektrarne Završnica – prve slovenske javne elektrarne, ki so jo začeli graditi leta 1911, električno energijo pa je v omrežje prvič oddala leta 1915. Alojz je bil tudi gasilec. V hiši se še danes ohranjata njegova gasilska uniforma in trobenta, s katero je opozarjal vaščane ob požarih in drugih nesrečah. Z vztrajnim delom je postopoma kupoval zemljo in širil domačijo.

Alojz je imel tri sinove: Hermana (*1908–1980), Leopolda in Franceta, ki je umrl mlad. Slavčev oče Herman Rakar je bil, podobno kot njegov oče, človek številnih znanj in spretnosti. Med drugo svetovno vojno je bil partizan v 9. korpusu na območju Vojščice na Primorskem. Po vojni je skupaj z bratom obiskoval mizarsko delavnico Polajnar v Zabreznici, kjer se je izučil za sodarja.

Sodi, ki jih je izdeloval Herman Rakar, so bili znani po vsej občini in tudi širše. Za izdelavo enega soda je bilo pogosto potrebnih tudi do teden dni dela. Herman je skrbno izbiral les in verjel, da je kakovost materiala ključna za dober sod. Rad je poudarjal, da je lahko tudi smreka, ki raste na senčni strani Rebra nad hišo, kakovostnejša od macesna ali hrasta, če ima dovolj gost les. Poleg sodov je izdeloval tudi vedra, deže, putrihe in druge lesene predmete za vsakdanjo uporabo. Slavc se še danes spominja, kako je kot otrok pomagal očetu v delavnici in opazoval nastajanje sodov.

Pomemben del zgodbe hiše je tudi Stanislav (Slavc) Rakar sam. Bil je uspešen smučarski skakalec in član jugoslovanske reprezentance, leta 1975 pa je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v poletih v Kulmu v Avstriji. S športom se je aktivno ukvarjal vse do leta 1978.

Čeprav hiša danes ni več povsem takšna kot nekoč, v njej še vedno živijo zgodbe, spomini in predmeti, ki pričajo o življenju več generacij družine Rakar. Posebno mesto med njimi imajo kakovostni sodi, ki jih je Herman Rakar podpisoval s svojim imenom in s tem za vedno zaznamoval svojo obrt ter domačijo pri Anžovcu. Domačija tako ostaja pomemben spomin na sodarsko tradicijo Zabreznice in ljudi, ki so s svojim delom, znanjem in vztrajnostjo soustvarjali življenje pod Stolom.

Lesena deža in lesen škaf za kisanje zelja, dela Hermana Rakarja, sodarja iz hiše pri Anžovcu v Zabreznici. Fotograf: Aleš Košir, 2026

Pri Skutenku

(P

r Skút nk) e e

Naselje: Moste

Stara hišna številka: 8

Hiša pri Skutenku v Mostah sodi med najstarejše domačije v kraju. Po ustnem izročilu naj bi bila stara okoli štiristo let ali celo več. Stoji na območju grabna, ki je danes zapuščen del vasi, nekoč pa je pomenil eno najživahnejših gospodarskih središč v okolici. Ob glavni cesti so delovale žage, kovačnice, mlin in predilnica, življenje pa je bilo tesno povezano z lesom, obrtjo in prometom.

Hiša je bila dolga desetletja povezana z družino Rev. Njen gospodar Alojz Rev je bil lastnik Skutenkove žage, ki je stala v neposredni bližini domačije in delovala vse do šestdesetih let 20. stoletja. Bil je podjeten gospodar, ki je za potrebe žage postopoma kupoval gozdove na pobočjih Karavank. Lokalni les je pomenil osnovo delovanja žage in vir preživetja domačije. Poleg Skutenkove je v bližini delovala tudi Matu-

hova žaga, zaradi česar je bil graben pomembno središče lesarske dejavnosti v Mostah.

Alojz in njegova žena Alojzija sta imela več otrok, domačijo pa je nazadnje podedovala njuna hči Ivanka Rev (1922–2009). Imela je še dve sestri, medtem ko so trije sorojenci umrli že v mladosti. Njena velika ljubezen je med drugo svetovno vojno padla na ruski fronti. Ivanka se ni nikoli poročila in ni imela otrok. Vse življenje je ostala na domačiji ter skrbela za starše in hišo.

Po pripovedovanju je Ivanka pogosto obujala spomine na vojni čas. Med zgodbami, ki jih je pogosto pripovedovala, je bila tudi tista o bombardiranju mostu v Mostah. Nemška letala naj bi zgrešila cilj, ena od bomb pa je padla v bližino hiše. Eksplozija naj bi skozi zatrep odnesla veliko skalo, ki naj bi bila po družinskem izročilu še danes ohranjena na podstrešju.

Posebno mesto v zgodbi hiše ima tudi družina Pintarič. Leta 1948 se je v Moste priselil Slavko Pintarič starejši, zaposlen v jeseniški železarni. Kot hlapec je živel pri Revovih in pomagal pri delu na domačiji ter žagi. Prav tam se je izučil žagarskega dela. Njegov sin Slavko Pintarič mlajši, rojen leta 1957, je del otroštva preživel v Skutenkovi hiši. Kasneje se je družina Pintarič preselila na Breg, z Revi pa so ostali povezani vse do konca Ivankinega življenja. Tudi Slavko mlajši je bil zaposlen v Železarni Jesenice, pozneje pa si je uredil lastno žago in nadaljeval družinsko povezanost z lesarstvom.

Po smrti Ivanke Rev je hišo prevzela družina Pintarič. Slavko se Ivanke še danes spominja kot »tete Ivanke«, čeprav z njo ni bil v sorodu.

V zadnjih letih njenega življenja je zanjo tudi skrbel na svojem domu. Iz

časa Skutenkove žage so se ohranili posamezni deli opreme, v družini pa še danes hranijo priročnik za preračun lesa iz leta 1921, ki ga je Slavkov oče prejel od Alojza Reva. Po njegovih besedah so podatki v njem še vedno med najbolj natančnimi za vsakodnevno delo z lesom.

Čeprav Skutenkove žage danes ni več, hiša še vedno pripoveduje zgodbo o času, ko je bil graben poln življenja, zvoka žag, kovaških kladiv in furmanskih vozov. Pri Skutenku tako ostaja pomemben spomin na lesarsko tradicijo Most in ljudi, ki so jo skozi generacije soustvarjali. V njenih zidovih in ohranjenih predmetih še danes odmeva čas, ko je les pomenil temelj življenja in preživetja številnih družin pod Stolom.

Molznica z nameščeno mesoreznico iz hiše pri Skutneku v Mostah. Predmet priča o praktičnosti in iznajdljivosti nekdanjih prebivalcev domačije. Fotograf: Aleš Košir, 2026. Predmet hrani Zavod za turizem in kulturo Žirovnica

Dovoljenje za obratovanje žage, izdano Alojzu Revu leta 1925. Original hrani Januš Šivic

Pri Šimnu

(P r Šímno) e

Naselje: Moste

Hiša pri Šimnu v Mostah je ena najbolj prepoznavnih domačij v vasi in je že več kot stoletje pomemben del življenja kraja. Domačini jo poznajo po hišnem imenu pri Šimnu, ki izhaja iz Simona Mežka, graditelja hiše in strica Janeza Mežka. Na podboju glavnega vhoda sta še danes vklesani letnica 1902 in začetnici S. M., ki pričata o njenem nastanku. Po pripovedovanju so hišo gradili italijanski mojstri, številni prvotni arhitekturni elementi pa so se ohranili vse do danes.

Med njenimi posebnostmi so masivna hrastova vhodna vrata, kamniti vogali, stari leseni stropi, obokan strop v delu pritličja in secesijska stropna poslikava, ki so jo med obnovo odkrili v nekdanji kadilnici. Ohranjenost številnih prvotnih elementov priča o spoštovanju dediščine, ki jo je skozi generacije izkazovala družina Mežek.

Prvi gospodar hiše Simon Mežek ni bil le gostilničar, temveč tudi kmet, živinorejec in gospodar obsežne domačije. Ob hiši so stali hlev, skedenj, šupa, drvarnica in svinjak. Na okoliških zemljiščih so pridelovali žito, krompir, zelje, repo in drugo zelenjavo, pod Stolom pa je družina gospodarila tudi z gozdovi. V pritličju je delovala gostilna, kjer so se ustavljali furmani, kmetje, delavci in popotniki. Pred hišo sta rasla mogočna kostanja, ob vhodu pa sta bila nameščena droga za privezovanje konj. Stranska stavba ob hiši je skozi desetletja opravljala različne vloge. V njej so delovale brivnica, trgovina, papirnica, avtošola in po drugi svetovni vojni tudi policijska postaja. Danes prostori služijo mladim in društveni dejavnosti ter tako nadaljujejo dolgo tradicijo družabnega življenja v hiši.

Družina Mežek po očetovi strani izvira iz Smokuča, kjer so domačiji rekli pr' Jalnu. Tudi po preselitvi v Moste so domačini družino pogosto imenovali po starem hišnem imenu. Pomembno vlogo pri ohranjanju hiše so imele Simonova žena Johana in poznejše generacije družine Mežek, ki so hišo razumele kot družinsko dediščino in prostor skupnega življenja.

V hiši je odraščal tudi glasbenik Aleksander Mežek. Njegovi spomini razkrivajo hišo kot živahen prostor, v katerem so se prepletali delo, glasba in družabno življenje. Pomemben pečat je pustila njegova sestra Helena, ki je v zgornjem nadstropju igrala klavir in hišo napolnjevala z glasbo. Prav v teh prostorih so se začeli oblikovati tudi Aleksandrovi prvi ustvarjalni impulzi.

Po drugi svetovni vojni je del pritličnih prostorov služil tudi kot policijska postaja in zapor za ljudi, ki so jih ujeli pri poskusih prehoda meje.

V kleti so še danes ohranjeni napisi na stenah, kovinsko ojačana vrata in drugi sledovi tega obdobja. Aleksander Mežek se je pozneje spominjal, da je kot otrok skozi rešetke včasih prinesel kos hrane priprtim ljudem, saj je v njih videl predvsem ljudi v stiski.

Po odhodu v London leta 1972 je Aleksander Mežek ostal tesno povezan z domačo hišo. Čeprav je več kot štiri desetletja ustvarjal v tujini, je Moste vedno dojemal kot svoj dom. Po smrti matere Cecilije se je lotil obsežne obnove hiše, pri kateri so sodelovali tudi sorodniki in prijatelji. Danes hiša hrani bogat družinski in glasbeni arhiv, številne predmete iz preteklosti ter spomine na ljudi, ki so tukaj živeli in ustvarjali.

Pri Šimnu danes ni pomembna le zaradi svoje starosti ali arhitekture. Pomembna je predvsem zato, ker že več kot stoletje ostaja prostor življenja. V njej so se menjavale generacije, obrti, dejavnosti in zgodbe, hiša pa je ves čas ostajala odprta za ljudi. Kot pravi Aleksander Mežek, hiše ne ohranjajo zidovi, temveč ljudje in odnosi med njimi.

Pri Matuhu

(P r Matúh) e

Naselje: Moste

Hiša pri Matuhu je ena najimenitnejših in hkrati najmanj poznanih zgodovinskih stavb v občini Žirovnica. Mogočna trietažna hiša z gospodarskimi poslopji stoji ob potoku Završnica v mostniškem grabnu in je bila nekoč del obsežnega posestva bližnje graščine Javornik. Njena zgodba je tesno povezana z železarstvom, lesarstvom in izkoriščanjem vodne moči, ki je stoletja oblikovala življenje v Mostah.

Območje mostniškega grabna je bilo zaradi potoka Završnice že od 16. stoletja pomembno gospodarsko središče. Po stari deželni cesti, ki je pred letom 1734 vodila skozi Moste proti Dolini, so potovali trgovci, furmani in obrtniki. Ob vodi so nastajali različni obrati, ki so izkoriščali njeno moč – fužine, kovačije, mlini, predilnice in žage. Med njimi je pomembno mesto zavzemala tudi Matuhova domačija.

Pomemben preobrat v njeni zgodovini se je zgodil v prvi polovici 19. stoletja, ko je posestvo prešlo v last Serafine Zois pl. Aichelburg, vdove Karla Zoisa in članice znamenite rodbine Zois. Leta 1838 je odkupila manjšo kovačijo v Mostah in jo želela preurediti v sodobnejšo fužino za predelavo železa. Ker za obratovanje ni mogla pridobiti dovoljenja, je morala dokazati, da je na tem območju železarska dejavnost obstajala že v preteklosti. S pomočjo zgodovinskih virov je dokazala obstoj fužin v Mostah že v 16. stoletju in leta 1844 pridobila dovoljenje za obratovanje. Obstoječo kovačijo je nato temeljito preuredila in ji dala podobo, ki jo v osnovnih potezah prepoznamo še danes.

Po prehodu javorniških posesti v last Kranjske industrijske družbe leta 1869 je fužina še nekaj časa delovala, nato pa ob koncu 19. stoletja, podobno kot številni manjši železarski obrati na Gorenjskem, izgubila bitko s sodobno industrijsko proizvodnjo. V prostorih nekdanjih železarskih obratov je svoje mesto našel mlin, ki ga je še naprej poganjala voda Završnice. Po pripovedovanju zadnjih prebivalcev hiše so se otroci v poletni vročini radi igrali v rakah, po katerih je voda tekla proti mlinskemu kolesu.

Novo poglavje je hiša doživela leta 1923, ko so vzhodno od nje postavili žago venecijanko. Žaga je občasno delovala vse do sredine devetdesetih let 20. stoletja in je danes zadnja ohranjena historična žaga te vrste v občini Žirovnica. Kot pomemben del tehniške dediščine je vpisana tudi v Register nepremične kulturne dediščine pod imenom Matuhova žaga.

Zadnja gospodarja posestva sta bila Anton Volk in Anica Volk, rojena Noč. Družina se je leta 1971 zaradi gradnje viadukta regionalne ceste

Žirovnica–Jesenice preselila v novo hišo na Bregu, stara domačija pa je postopoma izgubila svojo prvotno funkcijo. V zadnjih desetletjih 20. stoletja so v njej začasno prebivale različne družine.

Hiša pri Matuhu je danes izjemen spomenik gospodarske zgodovine Most in širšega prostora pod Stolom. V njenih zidovih se prepletajo zgodbe fužinarjev, mlinarjev, žagarjev in kmetov, ki so skozi stoletja izkoriščali moč vode ter soustvarjali razvoj kraja. Skupaj z Matuhovo žago pomeni redek in dragocen spomin na čas, ko je Završnica poganjala življenje celotne doline. Hkrati pa ostaja tudi opomin, kako hitro lahko pomembna dediščina postane prezrta, če zanjo ne skrbimo in je ne prepoznamo kot del skupnega spomina prostora.

Fotografijo hrani Zdenka Vovk

Kovana vrata s hiše pri Matuhu. Fotograf: Tine Vovk, 1970. Fotografijo hrani Zdenka Vovk

Pod Stovom (Pod Stôvam)

Naselje: Moste

Stara hišna številka: 17

Gostilna Pod Stolom v Mostah je ena najbolj prepoznavnih zgodovinskih gostiln v občini Žirovnica. Njena zgodba je tesno povezana z deželno cesto, ob kateri stoji že več kot stoletje. Starejši domačini se gostilne še danes spominjajo po hišnem imenu p r Gášperjo, medtem ko se v novejšem času pojavlja tudi ime p r Školáris.

Nad desnim robom mostniškega grabna se je tik ob cesti najkasneje do sredine 19. stoletja oblikovala tipična furmanska gostilna, ki je poleg hrane zagotavljala tudi prenočišča. Ob gostilni so stali tudi hlevi za poštne in furmanske konje. Gostilna je imela tudi ledenico, gostilniški vrt e e

Z nadgradnjo stare glavne ceste, ki je prvotno potekala preko Završnice v grabnu v Mostah, so okrog leta 1734 cesto premostili s kamnitim obokanim mostom preko ozkega vseka Završnice nekoliko višje. S tem je cesta postala lažje in hitreje prevozna ter se je izognila grabnu.

in ob njem salon. Poleg gostilne je bila v stavbi nekaj časa tudi trgovina. V prvi polovici 20. stoletja so ob glavni severni fasadi postavili prepoznavno leseno vrtno uto – senčnico – s pogledom na cesto, ki je bila tlakovana z lesenim parketom in je bila namenjena obedovanju v vročih poletnih dneh.

V drugi polovici 19. stoletja se na Gorenjskem začne razvijati turizem, kar se kaže tudi v primeru gostilne Pod Stolom, saj poleg furmanov postanejo pomembni gosti tudi turisti, ki prebivajo v sobah nad gostilno. Do konca 50. let 20. stoletja je gostilno vodila Nikolaja Školar Narobe, okrog leta 1960 pa sta jo odkupila zakonca in gostilničarja Milada in Leo Žener iz Štajerske. V tistem času so sobe nad gostilno spremenili v bivalne prostore za družino, tri sobe za goste s skupno desetimi posteljami pa so uredili nad salonom na vzhodni strani gostilne. Sobe so bile namenjene predvsem prehodnim gostom, ki so tukaj prespali med potjo na Obalo, pa tudi turistom, ki so ostali dlje časa. V drugi polovici 20. stoletja se je namreč na Obali turizem razcvetel in večji del prometa s severa prek Gorenjske je potekal neposredno mimo gostilne. Najbolj živahno je bilo med junijem in sredino septembra, ko so bile sobe praviloma ves čas zasedene.

V gostilni so nudili predvsem domače jedi. Poleg domačinov in turistov, ki so sem hodili na kosila in večerje, so v gostilni redno prirejali tudi poroke in druge dogodke. Živahno družabno življenje se je odvijalo tudi na gostilniškem vrtu, kjer je bil pod mogočnimi kostanji med drugim tudi prostor za balinanje in prostor za plese, tako imenovani tancpodn.

Leta 1973 je bila zgrajena nova regionalna cesta Žirovnica–Jesenice, ki se je z viaduktom mostniškega grabna izognila stari vijugasti cesti sko-

zi Moste. Kljub temu, da se je s tem tranzitni promet umaknil iz Most, pa je gostilna živela naprej.

Z izgradnjo avtoceste v 90. letih 20. stoletja pa je promet v gostilni v popolnosti zamrl. Gostilna je delovala vse do leta 1997, do konca pa jo je ob pomoči družinskih članov vodila Milada Žener. Z zaprtjem gostilne leta 1997 se je končalo pomembno poglavje zgodovine Most. Tako kot drugod po Sloveniji je tudi tukaj izginil del tradicije starih obcestnih gostiln, ki niso bile le kraji prehranjevanja, temveč pomembna središča družabnega življenja, srečevanja in povezovanja skupnosti.

v

Hiše, ki pomnijo - Zgodbe starih stavb v občini Žirovnica

Priložnostna razstava v gospodarskem poslopju Prešernove rojstne hiše, julij 2026

Izdajatelj: Zavod za turizem in kulturo Žirovnica (zanj Matjaž Koman)

Besedilo: Matjaž Koman, Rok Humerca Raziskava in zbiranje gradiva: Matjaž Koman, Rok Humerca ob sodelovanju lokalnih prebivalcev občine Žirovnica

Fotografije: Arhiv Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, arhiv Januš Šivic, arhiv družin in posameznikov Predmeti: Zbirka Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica ter prispevki lokalnih prebivalcev

Restavriranje predmetov: Anja Bunderla

Inventarizacija predmetov: Petra Alič Digitalna obdelava in koloriranje arhivskih fotografij za video prezentacijo: Janez Dolžan

Lektoriranje: Tadeja Ivančič Toth

Oblikovanje: Maruša Žemlja

Tisk: Tiskarna Medium Žirovnica, 2026

Zahvaljujemo se vsem domačinom, ki so s fotografijami, predmeti, dokumenti, spomini in pripovedmi pomagali soustvariti razstavo ter prispevali k ohranjanju skupnega spomina naših vasi pod Stolom. Posebna zahvala gre: Petri Alič, dr. Janezu Bogataju, Janezu Dolžanu, Branetu Horvatu, Božidarju Janežiču, Alešu Koširju, Aleksandru Mežku, Miri Novak, Hasanu Odobašiću, Slavcu Rakarju, Slavku Pintariču, Majdi Tancar, Janušu Šivicu, Zdenki Volk in Igorju Ženerju

Fotografija na naslovnici: Hiša pri Muhovcu v Žirovnici, rojstna hiša Prešernove matere Marije Svetina (1774–1842). Fotograf: Alojz Vengar

www.visitzirovnica.si