Grafika_Ljubljana_'71_&_Zoran_Krzisnik-katalog-148x210mm-press

Grafika Ljubljana ’71 & Zoran Kržišnik

Grafika Ljubljana

’71: prva bienalska grafična mapa in ljubljanska grafična šola

Nadja Zgonik

Grafična mapa Grafika Ljubljana ’71 je bila prva grafična mapa, ki je leta 1971 izšla kot spremna publikacija ljubljanskega grafičnega bienala. Dotiskana je bila mesec dni pred odprtjem 9. mednarodne grafične razstave 5. junija 1971. Založil jo je Sekretariat za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav, ki je deloval v okviru Moderne galerije v Ljubljani. V njej se je predstavilo petnajst slovenskih umetnic in umetnikov, ki so v petdesetih in šestdesetih letih s številnimi mednarodnimi uspehi, razstavami in nagradami po svetu uveljavili sloves Ljubljane kot pomembnega središča grafične umetnosti.

Osrednja osebnost ljubljanskega grafičnega bienala, te svetovno uveljavljene prireditve, ki je bila prvič organizirana leta 1955 in v preobraženi obliki poteka še danes, je bil Zoran Kržišnik. Rodil se je v Žirovnici in je po študiju umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1947 začel kariero v ljubljanski Moderni galeriji, kjer je leta 1957 postal njen ravnatelj. Vodil jo je do leta 1986, nato pa do leta 2000 Mednarodni grafični likovni center (MGLC), ki je bil ustanovljen na njegovo pobudo. S svojim delom in intenzivnimi stiki z muzeji in galerijami na Zahodu se je uveljavil kot ena izmed mednarodno najvplivnejših jugoslovanskih osebnosti na področju likovne umetnosti, posebej grafike, ki je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih med najpopularnejšimi likovnimi zvrstmi.

V svoji karieri je mojstrsko spajal različne vloge, od direktorske do kuratorske, kritiške, menedžerske, vloge galerista in promotorja, bil je duhovni in organi-

zacijski iniciator ter strateg fenomena ljubljanske grafične šole. V letih 1960, 1966 in 1970 je bil komisar jugoslovanske predstavitve na Beneškem bienalu, leta 1964 član mednarodnega organizacijskega odbora documenta III v Kasslu, dobival je vabila kot selektor številnih mednarodnih grafičnih razstav ter član mednarodnih žirij bienalnih razstav v São Paulu, Tokiu, Krakovu, Fredrikstadu, Frechnu, Bradfordu in bil selektor več preglednih razstav jugoslovanske umetnosti, ki so potovale po vsem svetu. Znal je pridobiti na svojo stran tako umetnike, strokovnjake kot politike in jih vključiti v svoje projekte.

Na vrhuncu kariere se je vrnil domov in v Selu pri Žirovnici dal zgraditi modernistično vilo po načrtih arhitekta Sergeja Pavlina, s katerim sta sodelovala pri postavitvah razstav. V njej je uredil galerijo za razstavljanje slovenske umetnosti. Vanjo je predvsem v času bienala vabil strokovne prijatelje z vsega sveta, ki so sodelovali v mednarodnih žirijah ali zaradi bienala obiskovali Ljubljano, med katerimi so bili direktorji najuglednejših svetovnih muzejev za umetnost in galeristi. Znano je, da je razmišljal o tem, da bi nekoč hišo kot javno galerijo prepustil jeseniški občini – žirovniška takrat še ni obstajala.

Grafična mapa, izdana leta 1971, je bila še ena od oblik promocije, s katerimi je želel Kržišnik po svetu utrjevati ugled slovenske grafike. Po analogiji z École de Paris, pariško šolo, ki je sloves Pariza kot svetovne modernistične umetniške prestolnice širila po svetu, je začel utrjevati brand ljubljanske grafične šole. Besedna zveza ni označevala dejanske šole ali generacije, zanjo ni obstajala ozka programska definicija, pač pa je od sedemdesetih let dalje postala skupna oznaka za tehnično izbrušenost, inventivnost, eksperimentiranje in natančno nadzorovan postopek tiska grafičnih listov, ki ga avtorji niso prepuščali grafičnim delavnicam kot njihovi evropski kolegi, temveč so tiskali lastnoročno.

V grafični mapi se je predstavilo petnajst umetniških imen, od starejših, ki so kot profesorji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost s poučevanjem skrbeli za visok nivo grafične umetnosti, pa vse do njihovih učencev, ki so ravnokar zaključili podiplomske študije in jih je Kržišnik kot izstopajoče takoj opazil in vključil v skupino. V petnajsterico so bili uvrščeni: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Riko Debenjak, Dževad Hozo, Jože Horvat - Jaki, Andrej Jemec, Kiar Meško, Metka Krašovec, Lojze Logar, Vladimir Makuc, Adriana Maraž, France Mihelič, Marjan Pogačnik, Gorazd Šefran in Karel Zelenko.

Grafična mapa je odličen primer sestava grafičnih listov petnajstih avtorjev, ki je z raznolikostjo prikazala identiteto ljubljanske grafične šole. V njej so dela v različnih tehnikah, od linoreza, barvne jedkanice (ta je bila paradna disciplina ljubljanske grafične šole) do trendovskega sitotiska, ki se je nekaj let prej na Slovenskem komaj začel uveljavljati. V mapo so uvrščeni tako primeri črno-bele kot barvne grafike, zastopane so figuralne in abstraktne likovne težnje. Tako je vodilo šole –tehnična perfekcija in osebni izraz v izbranih grafikah – jasno prišlo do izraza.

Pomemben element grafične mape je vedno tudi sodelovanje z oblikovalcem, ki zasnuje zaščitni ovoj ali škatlo. Razumeti mora koncept, ki ga udejanjajo listi, zbrani v mapi, in biti uglašen z njim. V Sloveniji je imel tak pristop k oblikovanju arhitekt in oblikovalec Jože Brumen. Zoran Kržišnik ga je najprej povabil k oblikovanju razstavnih katalogov za Moderno galerijo, leta 1963 pa sta začela sodelovati na področju grafičnega oblikovanja za mednarodne grafične razstave. Leta 1969 je Brumen oblikoval bienalski znak, ki ga je izpeljal iz plakata hrvaškega umetnika Ivana Piclja za 5. mednarodno grafično razstavo leta 1963. Znak, ki je v uporabi še danes, je Brumen uporabil kot podlago za razvijanje celostne grafične podobe, ki jo je zasnoval za naslednji, 9. bienale leta 1971. Zanjo je skupaj z Janezom Bernikom, ki je bil avtor osrednjega motiva, istega leta prejel priznanje BIO 4 za celostno grafično opremo.

Na ovoju mape je ta znak postavljen čez polovico formata. Na drugi polovici pa so priimki umetnikov iz grafične mape zapisani z malimi začetnicami, s čimer se je oblikovalec navezal na bauhausovsko tradicijo uporabe malih črk. Ovoj nosi nezgrešljiv avtorski podpis, saj gradi na poudarjeni tipografiji in snovnosti. Material je grob rjav karton, za tisk je uporabljena črna tiskarska barva, kar bolj spominja na industrijsko kot pa na originalno grafiko, s čimer daje delu pečat sodobnosti. Prvič je Brumen to kombinacijo, ki je privlačna zaradi izrazitega kontrasta v barvi in snovi ter elementarnosti, kar vsakdanje in cenene materiale preobraža v sofisticiran grafični jezik, uporabil za platnice katalogov razstave jugoslovanskega paviljona na 35. beneškem bienalu leta 1970.

Princip grafične mape kot kurirane zbirke grafičnih listov, ki so izdani kot celota v skupni mapi s skupno temo in predstavitvijo avtorjev ljubljanske grafične šole, je bil idealna forma, ki je z izborom grafičnih listov in kratkimi predstavitvami umetnikov posredoval informacije o slovenski grafiki, ki so jo lahko člani mednarodne žirije odnesli s seboj domov in jo uvrstili v zbirke svojih ustanov. Ena od map pa je imela posebno pot. Ob državniškem obisku predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita pri predsedniku ZDA Richardu Nixonu jo je kot protokolarno darilo dobil podpredsednik ZDA Spiro T. Agnew. Ta jo je izročil National Gallery of Art v Washingtonu, kjer jo danes hranijo.

Oblika grafične mape je bila idealna za posredovanje značilnosti, ki jim je sledila ljubljanska grafična šola, katere predstavniki so ostajali zvesti umetniški grafiki in jih ni pritegnila reproduktivna grafika, ki se je v sedemdesetih letih vse bolj uveljavljala. Avtorji so vztrajali v privlačnosti materialnosti in vidnih sledeh procesa – zarezah, teksturi matrice, pritisku tiska, nanosu barve, kar pri gledalcu ustvarja občutek avtentičnosti in bližine, saj daje občutek zaznave fizičnega stika med umetnikom, matrico in papirjem.

Napetost, ustvarjena med izvirnikom in reprodukcijo, izvira iz tega, da je grafika hkrati originalno umetniško delo in delo v več odtisih, s čimer ohranja

nezdružljivo dvojnost – vsak odtis je del edicije, a obenem nosi drobne razlike in individualne značilnosti. Proces tiskanja vsebuje element ponavljanja, vendar nikoli ni povsem mehaničen.

Grafične mape se umeščajo v vmesno polje med zbirateljstvom in bibliofilstvom. Pogosto so takega formata, ki omogoča bližnji pogled. Prednost grafike je njena dostopnost, ki jo omogoča več odtisov, kar pomeni nižjo ceno, s čimer je bila umetniška grafika zgodovinsko bližja širšemu krogu ljudi kot unikatno slikarstvo ali kiparstvo. S tem je bila pomembna nosilka demokratične in družbene dimenzije. Za ljubljansko grafično šolo je bilo značilno tudi eksperimentiranje s tehnikami, posebej z reliefno jedkanico, številni njeni predstavniki so jo uporabljali kot prostor formalnih eksperimentov in tehničnih inovacij. Privlačnost pa je grafika ohranjala tudi zaradi prepleta rokodelstva, tehnologije in umetniške geste.

Leta 1971 je bil bienalni dogodek še zadnjič organiziran pod imenom 9. mednarodna grafična razstava, ob naslednji, 11., leta 1973 je na katalogu že natisnjeno novo ime, bienale grafike. Leto 1971 lahko imenujemo prelomno iz več razlogov. Kot izstopajočega ga ni označevala samo izdaja grafične mape, ki je prikazovala specifično identiteto in izrazno moč slovenske grafike. Že v uvodnem besedilu v razstavnem katalogu je Zoran Kržišnik pisal o močni domači šoli grafičnih umetnikov in v duhu utrjevanja pomena grafičnega središča v Sloveniji načrtoval vzpostavitev Grafičnega ateljeja Ljubljana-Bled. Ta naj bi se posvečal organizaciji seminarjev pod vodstvom velikih grafičnih mojstrov z vsega sveta in bil dopolnilna ustanova bienala. Kržišnik je na poseben način uporabil termin »reproduktivna grafika«, za katerega je poudaril, da ga opredeljuje reproduktivnost z omejeno, v bistvu ročno izvedeno naklado. Poleg tega je bil tega leta kot ena od spremljevalnih prireditev organiziran tudi pogovor na temo Grafika danes in jutri, ki ga je na Bledu 7. in 8. junija 1971 pripravila jugoslovanska sekcija AICA v zasedbi vodilnih svetovnih avtoritet za grafiko, ki naj bi problemsko začrtal pot grafiki in bienalu v prihodnosti.

Pobudo za razstavo grafične mape Grafika Ljubljana ’71 v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici je dal slikar in grafik Andrej Jemec. Zanjo je tudi posodil razstavni eksponat. Pripoveduje, kako je nastala. Leta 1971, v času bencinske krize, ko so za varčevanje z gorivom uvedli sistem vožnje par-nepar, sta se vozila skupaj z Zoranom Kržišnikom, ki je v tistem času gradil hišo z galerijo v Selu pri Žirovnici, on pa je iskal zemljišče, kjer bi si postavil hišo z ateljejem, od Žirovnice do Ljubljane in nazaj.1 Na eni takih voženj se je v Medvodah utrnila zamisel in bila do Jeprce že v vseh posameznostih zasnovana, kako bi v sklopu grafične razstave že kar tistega leta naredili še grafično mapo s predstavitvijo slovenskih grafikov. Glede na

1 Po tem, ko si je Zoran Kržišnik postavil hišo z galerijo v Selu pri Žirovnici, so si v vaseh pod Stolom atelje uredili tudi slikarski par Janez Bernik in Adriana Maraž ter slikar Andrej Jemec.

kratek čas, le kakšen mesec pred bienalom, se je ideja zdela težko uresničljiva, a je z zamišljeno enostavnostjo izvedbe obetala uresničitev. Zoran Kržišnik je poslal povabilno pismo izbrani petnajsterici, med njimi so bili avtorji z največ mednarodnimi nagradami, vključil pa je tudi predstavnike najmlajše generacije, Lojzeta Logarja, Metko Krašovec in Gorazda Šefrana. Določen je bil format (79 x 60 cm) in vsak je po lastni izbiri natisnil eno od svojih grafik v nakladi 50 izvodov. Ti so bili oštevilčeni z arabskimi številkami, dodanih pa je bilo še šestnajst avtorskih izvodov, označenih z rimskimi številkami, da je lahko vsak od umetnikov, ki so sodelovali, in Zoran Kržišnik dobil svojo mapo. Na povabilo so se odzvali vsi in v kratkem mesecu dni je bila grafična mapa s Kržišnikovim predgovorom in ovojem oblikovalca Jožeta Brumna pripravljena. Andrej Jemec se je v njej predstavil v tehniki sitotiska, s katerim se je v svoji eksperimentalni delavnici začel ukvarjati nekaj let prej, in v njej omogočil tudi tisk mlajšemu kolegu Lojzetu Logarju.

V zgodovini Grafičnega bienala Ljubljana je grafična mapa Grafika Ljubljana ’71 prva, ki ji jih je do leta 2000 sledilo še nekaj. Ko so tradicijo pred desetletjem v MGLC obnovili, so jo postavili na povsem drugačnih izhodiščih. V ospredju ni bila več ambicija po promoviranju dosežkov slovenskih umetnikov, temveč je v »postkuratorski« dobi bienale kot producent odprl vrata sodobni tradiciji izdajanja map, za katere svoja dela prispevajo na bienalu sodelujoči umetniki.

Spontanost, neuničljivi entuziazem in srečna naključja, ki so bila v veliki meri gonilo projekta mednarodne grafične razstave ob ustanovitvi leta 1955 in so pospremila njen meteorski vzpon, so leta 1971 spodbudili tudi nastanek prve grafične mape. Zgodba o grafični mapi Grafika Ljubljana ’71, ki ostaja ne le kronološko, temveč tudi po simbolnem pomenu prva med bienalskimi grafičnimi mapami, vnovič potrjuje, kako se iz prizadevanja za skupne cilje in naklonjenega sodelovanja lahko rodijo velike reči.

Za podatke o nastanku grafične mape se zahvaljujem Andreju Jemcu.

Literatura:

• Černe Oven, Petra, »Kvadrat je moje bojno polje« – modernistični pionir Jože Brumen, https:// brumen.org/blog/kvadrat-je-moje-bojno-polje-modernisticni-pionir-joze-brumen/ (20. 5. 2026).

• Dražil, Gregor, »Menedžer da sem? Sem.«: Zoran Kržišnik in začetki prodiranja slovenske moderne umetnosti na zahodno likovno prizorišče Ljubljana: MGLC, 2020.

• Kržišnik, Zoran, »Uvod«, 9. mednarodna grafična razstava/Exposition internationale de gravure/ International exhibition of graphic art, Ljubljana: Sekretariat za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav, 1971, brez paginacije.

• Kržišnik, Zoran, in Breda Škrjanec, Ljubljanska grafična šola, Ljubljana: EWO, 1997.

• Teržan, Vesna, »Trenutek, ko smo zaprosili Mnemozino, da nas vodi ...«, Mnemozina: čas ljubljanskega grafičnega bienala, Ljubljana: MGLC, 2010, str. 17–30.

Seznam grafik

1

Janez Bernik Adriana II, 1971

barvna jedkanica 49,4 x 64,5 cm

2

Bogdan Borčić Grafika št. 63, 1971 barvna jedkanica in akvatinta 64,6 x 49,5 cm

3 Riko Debenjak Magične dimenzije Nº CX, 1971

barvna jedkanica in akvatinta

49,4 x 64,5 cm

4 Dževad Hozo Veseli II, 1971 barvna jedkanica 43,3 x 57,7 cm

5 Jaki (Jože Horvat) Križanje, 1971 jedkanica 49,5 x 31,5 cm

6 Andrej Jemec Fantazija v zeleno modrem, 1971

barvni sitotisk 59,4 x 48 cm

7 Metka Krašovec Slutnja, 1971 vernis-mou 49,5 x 65 cm

8 Lojze Logar Figure KC, 1971 barvni sitotisk 63,2 x 47,5 cm

Kiar Meško Parada, 1971

tisk 49,5 x 59,5 cm 10 Vladimir Makuc Ptica, 1971

reliefna barvna jedkanica 76 x 56 cm 11

Adriana Maraž Mleko, 1971 barvna jedkanica 64 x 47,2 cm 12 France Mihelič Kurenti, 1970 linorez 49,6 x 46 cm 13

Marjan Pogačnik Mirovanje pred zoro, 1971

reliefna barvna jedkanica 60,3 x 46,9 cm 14

Gorazd Šefran Bojazen, 1971 barvna jedkanica 36,7 x 27,5 cm

15

Karel Zelenko Odpad, 1971 jedkanica 49,7 x 31,5 cm

Zoran Kržišnik

(1920–2008)

Matjaž Koman

Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najpogosteje pomislimo na imena, ki so zaznamovala slovensko literaturo, jezik in narodno identiteto – na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna. Manj pogosto pa se zavedamo, da med velike osebnosti slovenskega kulturnega prostora nedvomno sodi tudi Zoran Kržišnik, človek, ki je slovensko umetnost po drugi svetovni vojni odločilno povezal z mednarodnim prostorom in Ljubljano postavil na svetovni zemljevid sodobne umetnosti.

Rodil se je 26. januarja 1920 v Žirovnici, v hiši pr’ Birtovc, ki je nekoč stala na naslovu Žirovnica 2. Danes na tem mestu stoji nova hiša, ki še vedno ohranja gabarite nekdanje domačije. Hiša je stala na pomembnem mestu v središču vasi, neposredno ob vaškem koritu in nasproti Čopove rojstne hiše. Njegova starša sta bila Ludvik Kržišnik (1892–1947) in Alojzija Kržišnik, rojena Zima (1899–1974). Po očetovi strani je bil vnuk znamenitega Antona KržišnikaTrebušnika (1860–1925), gostilničarja, konjskega trgovca, dolgoletnega župana brezniške občine ter ene najbolj prepoznavnih osebnosti stare Žirovnice.

Anton Kržišnik - Trebušnik je bil že za časa svojega življenja skoraj mitološka figura Gorenjske. Širši slovenski prostor ga pozna predvsem po humoristični zgodbi Kako je Trebušnik hodil na Triglav, ki jo je napisal pisatelj in duhovnik Janko Mlakar. Čeprav je bil literarni Trebušnik deloma izmišljen lik, je njegovo podobo Mlakar oblikoval po resničnem Antonu Kržišniku iz Žirovni-

ce – mogočnem, duhovitem in karizmatičnem gostilničarju, ki je postal prava ljudska legenda.

Trebušnik pa ni bil le junak anekdot. Bil je pomembna osebnost tedanje lokalne skupnosti in človek izrazite narodne zavesti. Prav njemu pripisujejo zasluge, da je bila na prvi železniški postaji v Žirovnici tabla z napisom ŽIROVNICA postavljena v slovenskem jeziku pred nemškim zapisom – kar je bil v času Avstro-Ogrske pogumen simbolni izraz slovenske identitete. V lokalnem spominu je ostal kot mogočen, neposreden in samozavesten človek, ki je poosebljal trdoživost in ponos ljudi pod Stolom.

V tem okolju močnih osebnosti, pripadnosti domačemu prostoru in izrazite samozavesti je odraščal tudi Zoran Kržišnik. Toda tukaj, med gorami pod Stolom, je tudi kasneje v življenju deloval popolnoma domače in naravno. Kot otrok je pasel krave pod poletnimi krošnjami dreves, poznal vsak obraz in vsako hišo v vasi. Domačini so ga poznali kot enega svojih, vpetega v skoraj arhaični ritem domače zemlje. Prav ta močna povezanost s prostorom pod Stolom je ostala ena ključnih niti njegove življenjske zgodbe – tudi takrat, ko je deloval v Parizu, Benetkah, Tokiu ali São Paulu.

Toda njegova življenjska pot je vodila daleč preko meja Gorenjske. Po študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani je kmalu po drugi svetovni vojni začel delovati v novoustanovljeni Moderni galeriji, kjer je postal eden ključnih ljudi slovenske moderne umetnosti. Že v petdesetih letih je razumel, da slovenska umetnost ne more ostati zaprta v lokalni ali jugoslovanski prostor, ampak mora stopiti v dialog s svetom.

V času hladne vojne in politične razdelitve Evrope je Kržišnik vzpostavljal kulturne povezave med Vzhodom in Zahodom ter gradil mreže sodelovanja z muzeji, galerijami, kustosi, kritiki in umetniki po Evropi, ZDA in Japonski. Bil je izjemen organizator, vizionar kulturnega povezovanja in eden prvih resnično mednarodno usmerjenih kulturnih menedžerjev v Jugoslaviji. Leta 1955 je ustanovil ljubljanski grafični bienale, ki je kmalu postal ena najpomembnejših mednarodnih razstav grafične umetnosti na svetu. Prav preko bienala je Ljubljana postala eno izmed ključnih mednarodnih središč sodobne grafike, slovenski umetniki pa so dobili možnost prodora v širši mednarodni prostor.

Kržišnik ni bil zgolj direktor galerije ali organizator razstav. Bil je človek izjemnih mednarodnih povezav in osebnost, ki je razumela pomen kulturne diplomacije. S svojim znanjem, energijo in prepričljivostjo je slovensko umetnost predstavljal v Parizu, Benetkah, São Paulu, Tokiu, Washingtonu in številnih drugih umetniških središčih sveta. Pomembno je prispeval k mednarodni uveljavitvi umetnikov, kot so Janez Bernik, Adriana Maraž, Andrej Jemec, Bogdan Borčić, Vladimir Makuc, Jagoda Buić, Dušan Džamonja in številni drugi.

Toda kljub izrazito mednarodnemu življenju je ostal močno povezan z domačim prostorom pod Stolom. V sedemdesetih letih si je na pobočju nad Selom zgradil hišo, ki jo je zasnoval arhitekt Sergej Pavlin. Ni šlo zgolj za zasebni dom, temveč za svojevrstno zatočišče umetnosti, prostor srečevanja umetnikov, intelektualcev, kustosov, galeristov in prijateljev iz vse Evrope – kulturni salon pod Karavankami.

V italijanski arhitekturni reviji Casa arredamento giardino je bila hiša leta 1977 predstavljena kot rifugio-galleria – galerijsko zatočišče Zorana Kržišnika. Članek opisuje pot skozi zasneženo pokrajino pod Stolom do hiše, obdane z drevesi, tišino in skoraj neokrnjeno naravo. Kržišnik je poudaril, da je želel ustvariti prostor, ki bo zrasel iz lokalnega okolja: iz bele apnene barve, temnega lesa in materialov, iz katerih so stoletja gradili hiše in hleve pod Stolom.

Sam je v članku povedal: »V naši vasi smo skoraj vsi sorodniki, moj ded je bil veliki patriarh, nesporni vodja velike družine otrok in vnukov …«

Arhitekt Sergej Pavlin je skupaj s Kržišnikom ustvaril hišo, ki je zrasla iz prostora samega. Temen les, bela apnena površina, odprti pogledi proti dolini in velika steklena okna so povezovali notranjost z okoliško pokrajino. Hiša je delovala skoraj kot galerija, umeščena v tišino gozda nad vasjo.

Zoran je o nastanku hiše povedal: »Arhitekt Sergej Pavlin je moj prijatelj. Skupaj sva odločila o vsem. Barve so morale biti barve tega prostora: bela apna, temen les, materiali, iz katerih so stoletja gradili hiše in hleve tukaj pod Stolom. In prav tukaj sem želel imeti dela umetnikov, ki jih imam najraje.«

Po stenah so visela dela umetnikov, ki jih je Kržišnik spremljal, podpiral in predstavljal svetu: Janeza Bernika, Adriane Maraž, Andreja Jemca, Zorana Mušiča, Dušana Džamonje, Gabrijela Stupice, Jagode Buić in številnih drugih. Prostori hiše niso bili zamišljeni kot muzej, ampak kot živ organizem umetnosti – prostor pogovorov, prijateljstev, razmislekov in novih idej.

Tukaj so se srečevali ljudje iz različnih kulturnih okolij, tukaj so se rojevali pogovori o umetnosti, ideje, prijateljstva in mednarodna sodelovanja. Hiša je v nekem smislu pomenila nadaljevanje Kržišnikovega življenjskega dela: povezovanja lokalnega in svetovnega, domačega prostora in mednarodne umetnosti.

Kržišnik je o hiši dejal: »Tukaj nimam telefona, nimam sekretarke, nimam sestankov … in prav tukaj nastajajo ideje.«

Hiša nad Selom je tako postala simbol odprtosti, kulturnega dialoga in svetovljanstva – prostor, v katerem se je majhna vas pod Stolom povezovala z velikimi umetniškimi središči sveta.

Morda ni naključje, da so si prav v vaseh pod Stolom svoje domove in ustvarjalne ateljeje ustvarili tudi veliki slovenski umetniki – umetniški par Janez Bernik in Adriana Maraž ter Andrej Jemec. Žirovnica tako ni ostala le prostor literarne dediščine 19. stoletja, ampak je postala tudi prostor sodobne umetniške ustvarjalnosti in kulturnega dialoga 20. stoletja.

Danes se Zoran Kržišnik simbolno vrača v Žirovnico. Ne zgolj kot pomembno ime slovenske umetnosti, temveč kot človek, ki je iz majhne gorenjske vasi ustvaril eno svojih izhodišč za pogled v svet. Njegova zgodba dokazuje, da se pogled v svet lahko odpre tudi pod Stolom.

Viri in literatura:

• Babič, Janez, rodovnik Kržišnik.

• Brollo, Angela, Il rifugio-galleria di Zoran Krzisnik (foto Nino Lo Duca), Casa arredamento giardino, ottobre 1988 – no. 80.

• Dražil, Gregor, Zoran Kržišnik’s International Managerial Activities in the 1950s and early 1960s, Zbornik seminara za studije moderne umetnosti Filozofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu, 2022, I, 18.

• Dražil, Gregor, »Menedžer da sem? Sem.«: Zoran Kržišnik in začetki prodiranja slovenske moderne umetnosti na zahodno likovno prizorišče Ljubljana: MGLC, 2020.

• Vidic, Jože, Triglavska Trebušnika, Jeklo in ljudje – Jeseniški zbornik, 1991, VII.

• Pričevanja lokalnih prebivalcev, 2026.

Središče stare Žirovnice okoli leta 1895. Desno ob vaškem koritu stoji hiša pr’ Birtovc (Žirovnica 2), kjer se je leta 1920 rodil Zoran Kržišnik. V sredini je Čopova rojstna hiša, levo pa vaška lipa, ki stoji še danes. Foto Stanko Čop

Druženje vabljenih gostov v hiši Zorana Kržišnika ob XI. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani leta 1975. Med zbranimi so tudi slikar Janez Bernik, direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, kipar Dušan Džamonja in Norman Reid, direktor Galerije Tate v Londonu ter član bienalske žirije. Foto neznan

Muzeološka postavitev prof. dr. Nadja Zgonik, akad. prof. Andrej Jemec

Besedilo prof. dr. Nadja Zgonik, Matjaž Koman

Lektura besedil Tadeja Ivančič Toth

Fotografije grafične mape in grafičnih listov Aleš Košir

Grafično oblikovanje Matija Jemec

Tisk kataloga Tiskarna Medium

Oprema razstave Napisi Bernik

Umetniška dela na razstavi je posodil akad. prof. Andrej Jemec

Vodstvo projekta postavitve razstave Zavod za turizem in kulturo Žirovnica

Zanj Matjaž Koman Žirovnica, junij 2026