Revija Tabor 2026/1

Glavna urednica

Metoda Zalar

Odgovorna urednica

Neža Marija Slosar

Urednica fotografije in oblikovalka

Maša Pušnik

Lektorica

Maša Milčinski

Posebno izdajo revije Tabor ob 75-letnici Zveze tabornikov Slovenije so s svojim razmišljanjem in slogom pisanja ustvarjali taborniški prostovoljci – različno stari, iz različnih koncev Slovenije, z različnimi poklici in hobiji. Pa vendar smo vsi člani skupnosti, taborniškega gibanja, ki je več kot posameznik, ki ga (so) ustvarjamo in imamo v njem prostor.

Avtorji in avtorice prispevkov

Arnolt Bajde, Klemen Javoršek, Mateja

Justin – Sovica, Maša Milčinski, Lea Morano, Anja Novljan, Lana Pavšič, Jaka Perme, Katka F. Slosar, Rok Šarić, Jasna Vinder in Blaž Zupančič

Fotografija na naslovnici

Urša Pirš

Fotografija na zadnji strani

Dren Baebler

Naslov urednišva revija.tabor@taborniki.si

Izdajatelj

Zveza tabornikov Slovenije

Einspielerjeva 6, Ljubljana

Tisk

Schwarz print d.o.o., Ljubljana

Naklada 8000

Revijo Tabor prejmejo vsi člani Zveze tabornikov Slovenije s poravnano letno članarino. Članarina in prejemanje revije sta vezana na koledarsko leto (januar–december).

Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana. Revija je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 792.

ISSN 0492-1127

Skavtstvo in gozdovništvo v Sloveniji do leta 1941

Spomini na ustanovitev Zveze tabornikov Slovenije

Ta kratke ljubezenske: Dve enajsti

Enkrat tabornik, vedno skavt!

Ta kratke ljubezenske: Soška odiseja

Od voda do zveze: gradniki Zveze tabornikov Slovenije

Ta kratke ljubezenske: odgovori prostovoljcev in prostovoljk

Taborniški center Bohinj skozi čas

Načelništvo na prehodu: pogovor z Rokom Pandlom in Urbanom

Lečnikom Spaićem

Prvi med enakimi: pogovor z Jasno

Vinder in Evo Bolha

Taborniški program ni le niz ali urnik aktivnosti

Kako bi izgledalo taborništvo brez mene: nostalgičen zapis starega "prdca", ki mu želijo podeliti priznanje

Taborniki kot umetniški kolektiv

Letošnje leto je posebno, kajti skupaj praznujemo 75 let Zveze tabornikov Slovenije. Petinsedemdeset let zgodb. Petinsedemdeset let tabornih ognjev. Petinsedemdeset let prijateljstev, ki so prerasla posameznike, rodove, območja in generacije.

Taborništvo je gibanje. Organizacija, ki šteje 75 let, je okvir – gibanje pa smo mi, ljudje. Naši temelji segajo v čas gozdovništva in skavtstva, daleč pred formalno ustanovitvijo zveze.

Ideja skupnosti, zaupanja in življenja z naravo je starejša od statuta in uradnih dokumentov. In prav zato smo danes tukaj. Ker vrednote preživijo strukture. Ker skupnost preživi generacije. 75 let ni samoumevnih. So rezultat vztrajnosti, predanosti in skupnih vrednot, ki so se prenašale iz roda v rod. Vsaka generacija je Zvezi dala nekaj svojega – in jo hkrati prejela v varstvo za naslednje rodove tabornikov. Danes smo mi tisti, ki jo držimo v rokah, ki nosimo odgovornost za taborništvo.

Taborništvo je več kot posameznik, rod ali območje. Je celota, ki deluje takrat, ko vsak prispeva svoj del. In prav zato je pomembno, da si

Besedilo: Jasna Vinder, starešina Zveze tabornikov Slovenije

damo prostor in glas. Da je naša komunikacija spoštljiva, četudi kdaj nismo enakega mnenja. Da poslušamo mlade. In starejše. Da podpiramo prostovoljce. Da gradimo prostor in skupnost, kjer vlada zaupanje in sprejemanje. Ker to je taborništvo.

Danes smo sodobna, odzivna in odgovorna organizacija. Smo del širše skupnosti in partner pri številnih projektnih ter močan akter v lokalnih okoljih. A hkrati ostajamo nekaj zelo preprostega: skupnost, ki temelji na prostovoljstvu. Brez prostovoljstva ni taborništva. Brez zaupanja ni skupnosti.

75-letnica ni le praznovanje preteklosti. Je priložnost, da jasno povemo, kdo smo danes in kakšni želimo biti jutri. Da s ponosom pokažemo, da je taborništvo živo, povezovalno, smiselno. Da je gibanje, ki zna ohraniti svoje vrednote in hkrati stopati naprej.

In če bi morala v enem stavku povedati, kaj pomeni teh 75 let, bi rekla, da smo – kljub spremembam časa, generacij in okoliščin –(ZA) VEDNO TABORNIKI.

Pa še vsaj na naslednjih 75 let!

Praznujemo 75 let od 22. aprila leta 1951, ko je skupina predvojnih skavtov in gozdovnikov na ustanovni skupščini na ljubljanski univerzi ustanovila organizacijo, katere ponosni člani smo danes. Zato je prav, da ko govorimo o taborniški organizaciji in življenju v njej danes, najprej zapišemo nekaj tudi o njenih predhodnikih in njihovi dediščini v današnji organizaciji, namreč vsaka od predhodnih organizacij je k ustroju nove taborniške organizacije dodala nekaj svojih značilnosti.

Tako kot v svetu sta bili tudi v našem okolju to predvsem dve organizaciji – skavtska in gozdovniška. Obe sta prišli v naše kraje v 20-ih letih prejšnjega stoletja, kakšno desetletje ali več po nastanku obeh matičnih organizacij v Angliji in Ameriki. Prva je nastala gozdovniška organizacija, imenovana Woodcraft Indians leta 1902 v Združenih državah Amerike — ustanovil jo je Ernest Thompson Seton, naravoslovec, pisatelj in slikar — in se je zelo navezovala na naravo in njeno prvinskost ter je svoj ideal iskala v življenju severnoameriških Indijancev.

Druga je bila skavtska organizacija v Angliji, ki jo je na podlagi osnovne Setonove ideje gozdovništva leta 1907 oblikoval lord Robert Baden-Powell, izkušen vojak, kar se je odražalo v veliko bolj urejeni, skoraj vojaški organizaciji. Poimenoval jo je Boy scouts Association. Obe sta nastali kot odziv na zastarele in neustrezne vzgojne metode za mladino ter nenaravne življenjske prostore v mestih. Glavni namen obeh je bil v resnici vzgoja mladih s pomočjo spoznavanja narave, s praktičnimi znanji in športno usmerjenostjo vzbuditi iznajdljivost, vztrajnost, hrabrost, zanesljivost, predvsem pa spoštovanje do sočloveka in narave. Obe organizaciji sta se razvijali vzporedno, a se je skavtstvo zaradi svoje organiziranosti mnogo bolj razširilo po svetu in se množično in z močno povezano organizacijo obdržalo do danes.

V Sloveniji so prvič spoznali skavte že leta 1913, ko je v Ljubljano prišla delegacija poljskih skavtov, vendar je ideja zares navdušila šele kakšnih deset let kasneje, ko sta leta 1922 na sokolskem zletu v Ljubljani sodelovali četi poljskih in bosanskih skavtov. Po začetnih aktivnostih sta prva skavtska stega na slovenskih tleh nastala v Ljubljani in Celju leta 1922. Prvi skavtski tabor je bil leta 1923 v Kamniški Bistrici blizu Predoselj, tam je taborilo 30 skavtov in 10 skavtinj. Prva skavtska župa, ki je povezovala stege, je bila ustanovljena istega leta in njen starešina je bil Pavel Kunaver - Sivi volk. Skavtstvo se je v nekaj letih razmahnilo po vseh Sloveniji. To je bila organizacija, namenjena mladini, z ideali enakosti za vse, za oba spola, z enakimi pravicami in obveznostmi za vse in s poudarjenim medsebojnim spoštovanjem. Prednost so dajali

veščinam, ki koristijo posamezniku in družbi, v vsakdanjem življenju in ob naravnih nesrečah. Izstopali so po svojem kroju, uniformi z rutico v barvi enote in z značilnim skavtskim klobukom. Znak organizacije je bila stilizirana »burbonska« lilija, geslo pa »Bodi pripravljen!«. Približno istočasno se je z vplivi iz Poljske in Češke med vrstami skavtov pojavila tudi gozdovniška ideja. Obe organizaciji sprva nista bili ločeni, ampak sta skavtska in gozdovniška ideja delovali znotraj nastajajoče skavtske organizacije. Do večjih razhajanj v ideologiji in delovanju je prišlo leta 1924 in v decembru 1925 je bila ustanovljena tudi slovenska gozdovniška organizacija, ki se je sprva imenovala Zveza slovenskih tabornikov. Hinko Pajer, ki je bil poleg Črtomirja Zorca idejni vodja slovenskih gozdovnikov, je naziv »taborniki« kot skupni izraz za člane obeh organizacij prvič uporabil v članku, objavljenem v Narodnem dnevniku leta 1924. Prvi gozdovniški tabor je bil že poleti 1925 v Kamniški Bistrici blizu Stahovice, še pred formalno ustanovitvijo organizacije, udeležilo se ga je 26 gozdovnikov. Leta 1929 se je Zveza slovenskih tabornikov preimenovala v Jugoslovansko gozdovniško ligo. Gozdovniki so se pri svojem delovanju še posebej posvetili spoznavanju, občudovanju in varovanju narave. Organizirani so bili v obliki samostojnih rodov. Znak gozdovniške organizacije je bil bel okrogel ščit z modrimi rogovi ob straneh, ki predstavlja stilizirano glavo bivola. Kot uniformo so uporabljali zeleno srajco in rutico v barvi glede na starostno skupino, njihovo geslo je bilo »S prirodo k novemu človeku!«.

Obe organizaciji sta poudarjali svojo neopredeljenost glede vere in strankarske pripadnosti in sta to odločitev prepuščali individualni izbiri svojih članov, obe pa sta močno poudarjali domoljubje in narodno zavest ter viteške vrline, ki naj bi jih gojili člani organizacij. Skavti in gozdovniki so se imeli za del narave in so se urili v najrazličnejših spretnostih obvladovanja narave, na kar so bili posebej ponosni. V vsebinskem delovanju je bilo med organizacijama v resnici le malo razlike, vendar pa je veljalo, da so skavti bolj organizirani, gozdovniki pa bolj indijanski in romantični. Obe organizaciji sta bili v svojih začetkih in nadaljnjem delovanju ves

čas povezani z drugimi skavtskimi in gozdovniškimi organizacijami v Evropi, Angliji in na območju nekdanje Jugoslavije.

Skozi skavtsko organizacijo je do začetka druge svetovne vojne šlo nekaj tisoč mladih skavtov, skozi gozdovniško organizacijo pa med 1300 in 2000 gozdovnikov in njihovih simpatizerjev. Pestro delovanje obeh organizacij je prekinila okupacija leta 1941. Skavtske organizacije so bile razpuščene, gozdovniške sicer ne, vendar je bilo delovanje vseh onemogočeno, lastnina pa zaplenjena ali uničena. Večina članov je sodelovala v odporu proti okupatorju in pri tem s pridom uporabljala znanje skavtskih in gozdovniških veščin.

V novo taborniško organizacijo so se prenesle marsikatere značilnosti predvojne skavtske in gozdovniške organizacije, tudi takšne, ki jih danes v drugih skavtskih organizacijah ne najdemo in so zaradi gozdovniških elementov naša posebnost. Poleg taborniške srajce se tabornika (in vsakega skavta nasploh) najlažje prepozna po rutici okoli vratu. Barva rutke, ki jo nosimo taborniki, označuje našo starost. Ta lastnost je prevzeta iz predvojne gozdovniške organizacije, kjer je barva rutke določala starostno skupino, ki ji je gozdovnik pripadal. Večina skavtskih organizacij namreč uporablja barvo rutke po lokalnih enotah, zato je barva rutke glede na starost posebnost naše organizacije.

Vse najboljše za 75. rojstni dan!

Mrmranje, torej »mmmmmmm«, namesto ploskanja je prava taborniška posebnost, ki je v drugih skavtskih organizacijah ne poznajo. Tudi ta izhaja iz gozdovništva in izkazuje spoštljiv odnos do narave, ker z njo ne motimo živali v okolju. Namenjena je odobravanju, pohvali in nadomešča ploskanje.

Taborniki se pogosto kličemo s taborniškimi imeni. Navada izhaja iz skavtskega in gozdovniškega gibanja, kjer so si člani izbrali skavtsko/gozdovniško ime, ki je bilo vedno iz narave – Sivi volk, Črni mrav, Žerjav, Hitri veter, Višnjev cvet – in s temi imeni so se tudi vedno naslavljali.

S skupnim zborom in petjem himne stoje se začne vsaka večja taborniška akcija na katerikoli ravni. Himna Zveze tabornikov Slovenije je pesem »Dviga plamen se iz ognja«, ki jo je na napev ruske narodne »Volga, Volga« leta 1924 napisal Črtomir Zorec, gozdovnik Medvedje srce, eden izmed ustanoviteljev predvojne gozdovniške organizacije, in je bila že himna slovenskih gozdovnikov.

Od gozdovniške organizacije je povzeto tudi poimenovanje taborniških enot – rod in geslo ZTS »Z naravo k boljšemu (novemu) človeku.«

Večni ogenj je simbol večnosti in predstavlja življenje na taboru, zato mora goreti ves čas, da s tem simbolno ohranja življenje tabora. Nanj je prepovedano metati smeti, ostanke hrane ali v njem kuriti papir. Namenjen je tudi straži, ki ponoči varuje tabor in zastavo, saj daje občutek varnosti in greje v mrzlih nočeh. Za gozdovnike je bil večni ogenj sveti ogenj, ki je gorel ves čas taborjenja, medtem ko so ga pri skavtih prižigali vsak večer na novo.

Zelo simbolna navada na poletnem taborjenju, prevzeta iz gozdovniške organizacije, je t. i. večni ogenj. To je posebna vrsta ognja, ki ga slavnostno prižgemo ob začetku taborjenja in ga na podoben slavnostni način ugasnemo, ko ob zaključku taborjenja zapustimo taborno naselje. Večni ogenj je simbol večnosti in predstavlja življenje na taboru, zato mora goreti ves čas, da s tem simbolno ohranja življenje tabora. Nanj je prepovedano metati smeti, ostanke hrane ali v njem kuriti papir. Namenjen je tudi straži, ki ponoči varuje tabor in zastavo, saj daje občutek varnosti in greje v mrzlih nočeh. Za gozdovnike je bil večni ogenj sveti ogenj, ki je gorel ves čas taborjenja, medtem ko so ga pri skavtih prižigali vsak večer na novo.

Viri za prispevek (in več branja)

Grašič, Miroslava in Matjašič, Marjan 1990 / Skavti in gozdovniki na Slovenskem: taborniška gibanja med Slovenci v domovini, zamejstvu, Argentini in Kanadi v 20. Stoletju. Maribor: Muzej narodne osvoboditve Maribor.

Hönn, Rudi 1986 / Gozdovnik Pašendaš. Ljubljana: Založba Borec.

Justin, Mateja

2016 / “Šege in navade v taborniški organizaciji”. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

Kunaver, Jurij 2018 / Pavel Kunaver – Sivi volk. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zorec, Črtomir 1929 / Življenje v taboru. Maribor: Mariborska gozdovniška župa.

Wölle, Rudolf 1965 / Zgodovina taborništva. Ljubljana: Komisija za založništvo pri izvršnem odboru Zveze tabornikov Slovenije. 1968 / Priročnik za organizacijo taborjenj in letovanj. Ljubljana: Komisija za založništvo in propagando pri izvršnem odboru Zveze tabornikov Slovenije.

1982 / Oris razvoja slovenskega taborništva.

Ljubljana: Komisija za založniško dejavnost pri P RK ZTS.

Z Milanom Šubicem – Šapo se je pogovarjal Jaka Perme.

Na fotografiji Milan Šubic –Šapa na Feštivalu 2025. Fotografija: Maša Pušnik.

Po koncu druge svetovne vojne so se hitro začele pojavljati ideje o obuditvi skavtske organizacije, vendar razmere za to niso bile primerne, dokler ni pobuda prišla s strani države, konkretno s strani Zveze komunistične mladine Slovenije in Pionirske organizacije, saj se je v družbi pojavila potreba po delu z mladino in novih mladinskih organizacijah. Tako je začela dozorevati misel o ustanovitvi taborniške organizacije v Sloveniji. Jeseni leta 1950 se je sestala prva skupina nekdanjih skavtov in gozdovnikov in se začela pogovarjati o novi organizaciji, katere začetki pa niso bili lahki, saj je bilo potrebno najti skupne točke in združiti že poznan način dela z novo družbeno realnostjo v novi državi (Wölle 1982: str. 29). Intenzivno delo je obrodilo sadove in ustanovna skupščina Združenja tabornikov Slovenije je bila že 22. aprila 1951. Za ime organizacije in njenih članov so uporabili nevtralno ime taborniki, ki se je pojavljalo že pred vojno za člane obeh predvojnih organizacij. Na začetku je bilo veliko razprav o vsebini in oblikah dela, o krojih, oznakah in pravilnikih, vendar se je organizacija hitro širila, ustanavljale so se nove enote in prva tečaja za taborovodje in vodnike sta bila že poleti 1951 (Wölle 1982: str. 31-33). Vsaka od predvojnih organizacij je k ustroju nove taborniške organizacije dodala nekaj svojih značilnosti, marsikaj pa je bilo tudi novega.

Wölle, Rudolf 1982 / Oris razvoja slovenskega taborništva. Ljubljana: Komisija za založniško dejavnost pri P RK ZTS

Kdo je Šapa kot tabornik?

Rodil sem se 18. 9. 1938 pred drugo svetovno vojno v Kamniku v učiteljsko družino. Moj oče Miloš je bil amaterski slikar in je leta 1938 narisal portret lorda Badena-Powella. Moje mama Eda in njena sestra dvojčica Sonja sta bili navdušeni skavtinji. Kot otrok sem se dosti z vrstniki igral pri sosedu kovaču in pomagal pri podkovanju konjev. Otroci smo se igrali in plezali po Malem gradu in v bližnjem potoku, industrijskem odtoku usnjarne, ki je v potok spuščala odpadke.

Domačini smo mu rekli Šajspoh. Takoj po osvoboditvi smo se oče, mama in jaz preselili v Ljubljano. V mestu sem srečal drugačno naravo. S sovrstniki smo hodili v Tivoli in se igrali v parku pred hišo v Trdinovi ulici. Tam so arheologi odkrili dosti izkopanin iz rimskih časov. Bil je tudi velik otroški park in miniaturni živalski vrt na prostoru sedanje RTV stavbe. Razne izlete s starši pa smo kombinirali predvsem z vlakom, ker je bilo avtobusnih povezav res malo.

Kako je nastala naša organizacija

Kateri je vaš prvi spomin s tabornikov? Kaj vas je takrat prepričalo, da ste postali tabornik? Seveda se dobro spominjam ustanovne skupščine, kamor me je oče peljal kot trinajstletnega fantiča. Na njem me je oče kot sina edinca vpisal k tabornikom, rekoč: "Dobil boš prijatelje, pa še nekaj koristnega se boš naučil." Še sedaj se mi te besede zdijo nekako preroške, saj je to vodilo pri tabornikih in meni osebno še sedaj živo. Pravi taborniški spomin v Zmajevem odredu pa je moj prvi tabor v Iškem vintgarju. Vsak šotor si je kuhal sam, kar je bilo za nas, mestne fantiče, prava preizkušnja. Doživeli smo tudi pravo poletno, deževno neurje, ki je naš taborni prostor spremenilo v otok. Tako dva dneva nismo mogli nikamor, niti po hrano. Spominjam se, da me je enkrat obiskala s kolesom moja teta Sonja. Imeli smo pravi praznik, ker nam je skuhala nekaj jedi. Vse življenje na taboru, bi sedaj rekli, je bilo prav špartansko, a tudi zanimivo.

Bili ste na ustanovni skupščini Zveze tabornikov Slovenije, kamor vas je oče peljal še kot otroka? Kako se je spominjate? Kako ste jo kot otrok doživljali?

Ustanovna skupščina ZTS je bila v dvorani Deželnih stanov, v sedanjih prostorih Univerze v Ljubljani. Kot otroku se mi je vse zdelo novo, veličastno! Tam je bilo težko, temnorjavo pohištvo, veliki, visoki štukaturni stropi. Okoli mene so sedeli samo odrasli, resni ljudje v zelenih oblačilih. Otrok nas je bilo le nekaj, tudi ženske so bile bolj spremljevalke in gledalke. Nanje nisem bil pozoren, saj so me pritegnili govori. V ustanovnem odboru sta skupaj sedela prof. Pavle Kunaver - Sivi volk in Hinko Pajer - Rdeči volk. Spomnim se, da so bili prisotni tudi predstavniki oblasti in Zveze komunistov Slovenije. V govorih so poudarjali, da je čas, da se pozabijo nekdanje razlike, predvsem med naprednimi gozdovniki in verskimi, katoliškimi skavti. Ustanovili bi močno, mladinsko organizacijo, kar so vsi navzoči podpirali.

Kakšni so bili kasneje vaši začetki v ZTS? S čim ste pomagali? Kako ste se lotili razvoja danes ene izmed največjih mladinskih organizacij? Seveda sem bil na začetku mojega taborništva le mlad tabornik, šolar. Spominjam se, da se za nas, otroke, spomladi stare dvanajst let in

v jeseni, trinajstletne šolarje, čez poletje ni zgodilo nič. V jeseni pa je na klasični gimnaziji Sivi volk organiziral Zmajev rod. Na Šesti državni gimnaziji t. i. "Šubički" pa Rdeči volk četo Štirje plameni, ki je delovala pravzaprav samostojno. Moj prvi vodnik je bil Gogala Roger. Kasneje je bil novinar in pisatelj. Na sestankih in v naravi smo osvajali osnovna, teoretična in praktična znanja, razne veščine, kot se reče sedaj. Rdeči volk se nam je kot bivši gozdovnik zdel strog, saj je smatral, da se morajo mladi sami pregristi do spoznanj in zakonitosti o življenju nasploh, še posebej o življenju v naravi. Tako smo npr. na prvi tabor v Iškem vintgarju morali z vso opremo kar peš. Na manjši jasi so nekoč imeli gozdovniki leseno hiško, ki so jo med NOB belogardisti požgali, saj so v njej imeli javko za ilegalno, skrivno, partizansko bolnico visoko v Iškem vintgarju. Od hiške so ostali samo betonski temelji, ki se jih vidi menda še vedno na prvi jasi čez Ižico.

Ustanovna skupščina

ZTS je bila v dvorani

Deželnih stanov, v sedanjih prostorih

Univerze v Ljubljani. Kot otroku se mi je vse zdelo novo, veličastno! Tam je bilo težko, temnorjavo pohištvo, veliki, visoki štukaturni stropi. Okoli mene so sedeli samo odrasli, resni ljudje v zelenih oblačilih. Otrok nas je bilo le nekaj, tudi ženske so bile bolj spremljevalke in gledalke.

Pri razvoju ZTS sem aktivno začel sodelovati v višjih razredih gimnazije. Najprej kot vodnik, v četi Štirje plameni. Kasneje smo ustanovili klub Veseli prijatelji, legendarni Ve. pri. Zastavo kluba je skrbno izvezla moja teta Sonja. Na tabor v Bohinju sta prišla nekega poletja na državniški obisk tovariš Tito in Gamal Abder Naser s spremstvom. Takrat smo jima našo klubsko zastavo podarili, ker sta jo občudovala kot ročno delo. Kasneje sem sodeloval v Okrajni zvezi tabornikov Slovenije kot propagandist in oblikovalec mno-

V govorih so poudarjali, da je čas, da se pozabijo nekdanje razlike, predvsem med naprednimi gozdovniki in verskimi, katoliškimi skavti. Ustanovili bi močno, mladinsko organizacijo, kar so vsi navzoči podpirali.

gih akcijskih in rodovnih našitkov ter raznih publikacij, priročnikov in seveda v reviji Tabor. Ko so okraje ukinili, sem bil član Izvršnega odbora kot propagandist (danes je to načelnik za odnose z javnostmi – op.). Sodeloval sem pri ustanavljanju nekaterih novih rodov npr. Rožnik in Ilegalec. V delo propagandista sem uvedel tabornika Prelovška. Na njegovem domu, v znani Plečnikovi hiši, je imel klub Ve.Pri. v kleti pod stopnicami stalno klubsko sobo in improviziran fotografski atelje.

Kateri vsi izzivi so vam ostali v spominu pri razvoju organizacije?

Organiziranost ZTS je bila zelo odvisna od sposobnih posameznikov, njihove vztrajnosti, delavnosti in privrženosti tabornikom. Seveda tudi naklonjenosti šol in krajevnih skupnosti. Nekateri rodovi so imeli celo svoje stalne prostore npr. rod Dobre volje v Ljubljani ali rod Temnega hrasta Hrastnik. Oprema je bila od nekdaj

osnovni problem za dobro delo. S tehnološkim in ekonomskim razvojem družbe in vedno večjimi higienskimi zahtevami pa bi bilo dobro, da bi več rodov imelo stalen taborni prostor s sanitarijami, vodo, elektriko, kuhinjo ipd. Te izkušnje sem dobil pri večletnih ogledih taborov kot inšpektor organizacije in izvajanja programov, skupaj z dolgoletnim sodelavcem, tabornikom Ivanom Pintaričem.

Kaj vas je gnalo, da ste pri tabornikih vztrajali in vanje vlagali svoj prostovoljni čas?

Že zelo zgodaj sem spoznal, da je taborništvo poseben način življenja in tudi prepričanje. Drugače ne bi niti mogel ne hotel ne znal živeti. Zato mi ni bil problem delati za organizacijo in za taborništvo. Prepričalo me je taborniško življenje, program in prvobitni namen skrbeti za naravo in živeti z naravo, s somišljeniki. Posebej še to védenje, znanje in veselje prenašati na naslednje rodove, na mladino. Posebej se spominjam dela s slepimi in slabovidnimi taborniki, s takratnim vodjem Rudijem Samcem. Pri tem mi je celo pomagala bodoča žena, tabornica Biserka.

Kako bi primerjali taborništvo v začetkih organizacije s taborništvom, kakršno je danes? Začetki so bili res skromni. Šele kot klubovci smo šli lahko na izlet z vlakom na t. i. "objavo", ko je veljal majhen popust za skupino nad pet članov, ki pa je morala biti potrjena od šole ali uprave rodu. Iz vlakovnih izhodišč smo mnogokrat hodili v hribe. Seveda po Sloveniji in dosti kasneje po Jugoslaviji. Udeleževal sem se kar največ zletov in mnogobojev. Sedaj je tabornikom v okviru skavtstva odprt ves svet. Tudi tehnološka oprema taborov in sploh izvajanja programa je skoraj neprimerljiva. Od slamaric, ki smo jih nosili s seboj jih napolnili s travo bližnjega kmeta, do sedanje spalne opreme. Taborne kuhinje so sedaj prava elektronika proti takrat, ko smo nosili vodo, nabirali drva, kuhali na odprtem ognjišču, pomivali in se umivali v Bohinjskem jezeru ali v morju. Tudi oprema samih tabornikov s spalnimi vrečami, šotori z dnom, telefoni, dobro obutvijo. Je vse drugače. Mi smo imeli za hribe težke "gojzdarje", okovane z žeblji. Pa tudi t. i. Bata čevlje, češke iz črnega filca izdelane poletne čevlje in kasneje razne tenisarke. Ni bilo bund. Mame so nam pletle pu-

loverje, volnene nogavice, šele in rokavice. Naslednji luksuz so bile vetrovke, a podložene samo z nekakšno svilo. Tudi "rukzaki" — nahrbtniki so bili prav smešni proti sedanjim. Spominjam se, da sem kot bodoči arhitekt, naredil načrt za prototip specialnega taborniškega nahrbtnika, na katerega se je dalo navezati vse za nekajdnevni tabor. Prototip je sešil kar stric Franc Košak. Ker ni bilo telefonov, smo morali imeti dobro organizirane obveščevalne mreže med seboj. Vse smo se zelo natančno morali dogovoriti vnaprej in se načrtov tudi držati. Sedaj vse to opravi telefon. Taborniki smo povsod nosili nož, žlico, vilice, čutaro in menažko in čutaro z vodo. Pa seveda sukanec in šivanko in kakšno vrvico. Dobro, da je sedaj vse drugače in bolje, saj je lahko taborništvo bistveno kvalitetnejše. Še vedno pa je osnova pripadnost načelom, ciljem, smislu in samemu poslanstvu taborništva.

Tabornik ste že več kot sedemdeset let. Kaj vse ste se skozi vsa ta leta pri tabornikih naučili?

Tabornik sem 75 let. Marsikaj sem se naučil pri tabornikih! Najprej: Med taborniki nikoli nisi sam! Toda tudi ti se moraš ozirati in pomagati in biti tovariš drugim. Kot skavti, kjer moraš vsak dan opraviti vsaj eno dobro delo. To počnem še sedaj, pri 88-tih letih. Denar ni vedno sveta vladar. Največji bogataši niso vedno najsrečnejši in najboljši, niti ne živijo najdlje ali kvalitetno in častno. Dobri prijatelji so za življenje zelo dragoceni in med taborniki je prijateljstvo velika, pričakovana vrlina. Odnos do narave naj bo vsem in je meni vse življenje gibalo in vodilo za odločitve, delo, mišljenje in dejanja. Na žalost je človeštvo v moderni dobi do narave resnično strahotno nepravično in nemarno in uničujoče. Taborniki imamo poslanstvo, da vsaj mi naravo čuvamo, ji pomagamo in to poslanstvo prenašamo na mlade rodove.

Kakšen odnos do zveze si želite, da bi ga imeli mladi danes?

Mladim tabornikom naj bi bila Zveza tabornikov Slovenije tisti center, ki bo zanje vodil organizacijo dela in življenja tabornikov v veselo, srečno, delovno, koristno in polno pot do novih doživetij in novih spoznanj v mladosti in še kasneje v način vodenja življenja v dobi odraslosti.

Kaj upate, da bo Zveza tabornikov Slovenije v prihodnosti še dosegla?

ZTS mora za vse večje število članov vseh starostnih kategorij delati na tem, da si pridobi vedno boljše materialne možnosti. Menda je Slovenija trideseta država na svetu med dvestotimi po standardu. Torej ob boljši razporeditvi sredstev države ne bi smelo biti problema pri boljšem financiranju taborništva. Šolanje kadrov, ki so pri tabornikih zaradi mladosti zelo fleksibilni, bi morala država bolj podpirati, saj so to njeni bodoči člani. Morda bi lahko napredovali pri obnovi Taborniškega doma, Gozdne šole ZTS v Bohinju, saj je to osnova za bodoče kadre. Naj se novo vodstvo in ostali taborniki ne bojijo nove tehnologije. Morda bi preko nje lahko ljudi osveščali o svojem delu in poslanstvu, predvsem pri varovanju narave.

Katere tri stvari, ki so se vam zgodile pri tabornikih, bi poudarili?

Pri tabornikih sem preživel bogato, lepo srečno in zanimivo mladost. Med tabornicami sem "našel" svojo ženo. Imava dva sinova, bivša tabornika. Dve vnukinji sta tabornici. Tudi najmlajša, devetletna vnukinja se je vpisala med tabornike. Najstarejša vnukinja je celo med vodstvom v svojem rodu. Za življenjsko delo sem skupaj z ženo Jožico - Biserko, našel posebno, skoraj poslanstvo. Po lastnih idejah sva izdelovala lesene, didaktične igrače za vrtce, prvo triado v šolah, za otroke s posebnimi potrebami in domove starejših občanov. Poseben odnos do lesa sem pridobil že pri tabornikih in mi je vse življenje veliko pomenil, tudi pri izdelovanju intarzij. Življenje v sožitju z naravo sva z ženo prenesla na sinove in na vnuka in vnukinje. Dobro počutje in sprejemanje energije v naravi nam je narekovalo življenje doma, na počitnicah v šotorih, na morju ali kjerkoli. Še sedaj, v pozni starosti, brkljava okrog hiše po vrtu, hodiva na sprehode, sin pa naju vozi na počitnice.

Kaj je tisti trenutek ali občutek pri tabornikih, za katerega si želiš, da bi ga lahko doživeli ali občutili prav vsi ljudje na svetu?

Želim si, da bi vsi ljudje začutili, da smo del narave. Če to čutimo, priznamo ali ne! Zato jo spoštujmo, negujmo in gojimo ljubezen na vseh nivojih — na osebnem, državnem in svetovnem ...

Vse najboljše za 75. rojstni dan!

Naša skupna zgodba se je začela, še preden smo se prvič spoznali. Ko smo (enajsta z Vrhnike) ustanavljali rod, smo velikokrat zasledili, da drugi že govorijo o neki enajsti in da s tem, seveda, ne mislijo nas. Zdelo se nam je zanimivo, da se ponavlja ravno ta številka, dlje pri raziskovanju izvora drugega imena pa nismo šli. Do leta 2021, ko sta Tara in David načrtovala PP-izlet v “tujino” (tako v Rodu Enajsta šola imenujemo izlete popotnikov in popotnic, pri katerih smo se do zdaj potepali po oddaljenih delih Slovenije). Odločila sta se, da gremo v Maribor, in tam navezala stik z enim izmed rodov – in to je bil rod XI. SNOUB, naš skorajšnji soimenjak! V Mariboru smo se takrat tudi spoznali in skupaj preživeli del dneva.

Naslednjič so se naši člani srečali na Jamboreeju leta 2023, ko je bil naš Jan v isti celici kot mariborska Lana. Jan je Lano naslovil name, Mašo, in skupaj sva se zmenili, da moramo spet načrtovati kakšno skupno srečanje. Tako smo prišli do ideje o Enajstovanju, dogodku, ki je do zdaj vključno s prvim v Mariboru potekal trikrat. Drugič smo svoje prijatelje iz “pobratenega rodu” povabili na Vrhniko, za to srečanje smo oblikovali tudi našitek.

Lani smo 11. 11. izvedli srečanje RR+ (torej za raziskovalce in raziskovalke ter grče), na katerem smo praznovali naš skupni praznik. Glede

Besedilo: Maša Milčinski, Rod Enajsta šola Vrhnika in Lana Pavšič, XI. SNOUB Maribor

na to, da so bili generacijo mlajši taborniki, popotnike in popotnice, ob vesti, da smo se družili brez njih, skoraj da ne jezni, da jih nismo povabili, bomo letos 11. november verjetno praznovali v še večjem številu.

Naše prijateljstvo se je razširilo tudi izven tabornikov, kjer se družimo tudi na netaborniških dogodkih. Komaj čakamo naslednje Enajstovanje in upamo, da nam enkrat uspe tudi kakšen skupen tabor.

Z Andrejem Tavčarjem se je pogovarjala Lea Morano.

Na fotografiji je Andrej Tavčar na 47. Skupščini Zveze tabornikov Slovenije. Fotografija: Maša Pušnik.

Andrej Tavčar je bil načelnik Zveze tabornikov Slovenije za mednarodno dejavnost v času, ko smo si taborniki prizadevali za včlanitev v Svetovno skavtsko organizacijo — WOSM.

Slišala sva se le nekaj dni po njegovem povratku iz Vietnama, ki sta ga tri tedne spoznavala s soprogo — seveda tabornico. V Aziji je bil pred tem le dvakrat — enkrat

službeno na Filipinih in enkrat taborniško — na svetovni skavtski konferenci 1993 na Tajskem v Bangkoku, kamor

sta bila s takratnim načelnikom Zveze tabornikov Slovenije

Milkom Okornom povabljena kot opazovalca v procesu vključevanja v Svetovno skavtsko organizacijo.

Kako si doživljal taborništvo v svoji mladosti?

Tabornik sem postal relativno pozno, šele pri 14 letih. Z očetom sva na predvečer odhoda na morje prišla iskat mojo mlajšo sestro, ki ni hotela zamuditi zaključnega ognja na njenem prvem taborjenju Odreda Sivega volka. Vzdušje ob ognju me je preprosto "zacumpralo", sestra me je predstavila mojemu bodočemu vodniku, ki me je vključil v vod Kondorji. Zanimivo je, da smo že takrat za svojo dejavnost enakovredno uporabljali naziva "taborništvo" in "skavtstvo" — morda je bila to tudi neformalna dediščina našega starešine Pavla Kunaverja - Sivega volka.

Kaj so tvoji prvi spomini in na taborništvo v mednarodnih vodah?

V tistih časih taborniki organizirano še nismo kaj dosti hodili v tujino in Sivi volkovi nismo imeli mednarodnih aktivnosti. So pa imeli mednarodne povezave nekateri drugi rodovi — recimo Velenjčani so imeli redne izmenjave s skavti v Angliji in Rod Rožnik je organiziral tradicionalne tabore v Rovinju.

V mednarodno dejavnost na državnem nivoju sem se vključil konec 80-ih let, ko je tabornike še vodilo predsedstvo — v katerem zadolžit-

ve sicer še niso bile specializirane. Ko smo začeli z aktivnejšim približevanjem Svetovni skavtski organizaciji — WOSM, je to s seboj prineslo spremembe statuta ter same organiziranosti.

V tem času je Zveza tabornikov Slovenije postala 153. članica Svetovne organizacije skavtskega gibanja — WOSM). Kaj je bila pobuda, od kod so izhajale želje?

Že pred priključitvijo v WOSM so posamezniki ali manjše skupine tabornikov obiskali nekaj svetovnih Jamboreejev. Takrat jih sicer niso spustili na celoten dogodek, ampak so se srečanj lahko udeležili le kot gosti za nekaj dni. Kar je bilo dovolj, da so dobili vpogled v privlačnost mednarodnih dogodkov in oblikovale so se prve želje, da bi tudi sami postali del tega.

Še v okviru jugoslovanske organizacije SIJ se je takratni predsednik ZTS Tone Simončič leta 1990 kot gost udeležil tudi svetovne skavtske konference v Parizu. Dodatna spodbuda je prišla tudi od novoustanovljenih katoliških skavtov, ki so jih v tistem času močno podpirali italijanski katoliški skavti AGESCI in ICCS (International Catholic Conference of Scouting), ki znotraj WOSM združuje katoliške organizacije.

skavtstvo

Kakšen je bil postopek priključitve?

To je bilo res dinamično obdobje — tako zaradi odnosov med Zvezo tabornikov Slovenije in Združenjem slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (ZSKSS) v Sloveniji kot tudi zaradi odnosov na evropskem in globalnem nivoju med WOSM, ki se je iz fantovske organizacije preobrazil v organizacijo za oba spola, in WAGGGS, ki vztraja pri svoji usmeritvi zgolj na ženske članice. Sprva je WOSM podpiral idejo o ustanovitvi slovenske taborniško-skavtske federacije — krovne organizacije, ki bi jo sestavljali obe naši organizaciji, in se prek nje včlanili v WOSM in morda tudi v WAGGGS. V tistem obdobju sta namreč WAGGGS in WOSM zlasti na evropskem nivoju prav idilično sodelovala. V času našega včlanjevanja pa sta se svetovni organizaciji zaželi vračati na bolj konkurenčna izhodišča. Odnosi so se skrhali in WOSM se je odločil, da v prihodnje ne bo več podpiral včlanjevanja novih federacij, ampak bo iz vsake države sprejel le eno organizacijo. Pojavilo se je torej vprašanje, ali bo v WOSM sprejeta ZTS ali ZSKSS.

To obdobje je bilo zelo zanimivo tudi z vidika sodelovanja z vodstvom ZSKSS. Skupaj smo iskali rešitev, kako bi se včlanili v eno ali obe globalni organizaciji in z vsakokratnim vodstvom smo se po začetnem obdobju nezaupanja ob skupnih dogodkih in poglobljenih pogovorih kar dobro ujeli — a žal so pogoste menjave vodstev oteževale dolgoročnejše sodelovanje, ki bi morebiti lahko vodilo celo v poenotenje državne organizacije.

rili v vsebinske izboljšave lastne organizacije. Nismo se kaj prida ozirali na občasne o "odmirajoči bivši režimski organizaciji". Spremenili smo statut, ga zasnovali zares demokratično, z vgrajenimi rešitvami za številne mogoče težave. Prvi del statuta, ki obravnava poslanstvo, metodo in zakone ter prisego, smo uskladili s pričakovanji WOSM-a — pri čemer je zanimivo, da smo skladno z našimi prizadevanji za odprtost organizacije v prisego zapisali širši pojem "duhovna resničnost" in ne "bog", kot ima večina skavtskih organizacij. Vzpostavili smo sistem

Ko je WOSM zaradi slabih izkušenj s federacijami v številnih državah in zaradi ohlajanja odnosov z WAGGS sklenil, da bo v članstvo povabil le eno od obeh organizacij, smo se v ZTS usme-

inštruktaž, obveznih izobraževanj za načelnike in z dobro usposobljenimi kadri in standardiziranimi statuti rodov povzročili poenotenje in dvig kvaliteta dela v ZTS.

dan!

Fotografija je nastala na zletu Zveze tabornikov Jugoslavije v 70. letih prejšnjega stoletja.

Teh naših prvih izobraževanj za načelnike, inštruktaž so se udeležili tudi ugledni mednarodni inštruktorji, ki jih je poslal WOSM — po eni strani so pripevali h kakovostni izvedbi tečajev, po drugi strani pa tudi v tujini širili pozitivne vtise o ZTS. Tudi zato je WOSM na izobraževanja v Bohinj napotil tudi precej tečajnikov iz tujine. Intenziven proces včlanjevanja je trajal več let. Imeli smo številne sestanke in obiske, namenjene pregledu političnih in cerkvenih stališč ter organizacijske strukture, vedno ZTS in ZSKSS skupaj. Večkrat smo se odpravili tudi v Ženevo, na takratni sedež, kjer smo imeli sestanek tudi s takratnim šefom posebnega organa WOSM-a, Constitutional Committee, namenjenega zgolj občutljivim statutarnim vprašanjem. To je bil izkušen, nekoliko zadržan in skrajno resen možakar, egiptovski doktor prava, ki je bil

To je bil izkušen, nekoliko zadržan in skrajno resen možakar, egiptovski doktor prava, ki je bil znan po tem, da se ne udeležuje nobenih aktivnosti zunaj pisarne. Nas pa je doletela prav posebna čast, da je šel z nami na večerjo — WOSMovi zaposleni so bili povsem začudeni, s čim smo ga prepričali ...

Končno je WOSM formalno sprejel ZTS v polnopravno članstvo na 34. svetovni skavtski konferenci v Oslu, leta 1996. ZSKSS pa se je na pobudo svojih voditeljic včlanil v WAGGGS, svetovno združenje vodnic in skavtinj, ki je v tistem obdobju nekaj let izjemoma sprejemalo tudi moško članstvo.

Kdo vse je bil vključen v formacijo odločitve?

Priprava in postopek vključevanja v WOSM sta bila v tistem obdobju ena ključnih aktivnosti Zveze tabornikov Slovenije in pri tem je aktivno sodelovalo celotno vodstvo organizacije. Ključno delo pri odnosih s tujino in motiviranju rodov je opravil takratni načelnik Milko Okorn. Za včlanitev v WOSM smo morali z veliko večino sprejeti nov statut, za katerega je bilo treba navdušiti zelo pisano druščino odredov/rodov — od tistih, ki bi taborniško tradicijo v celoti zamenjali s skavtsko, vključno z verskimi obredi na taborniških akcijah, do drugih, ki jih je motila že vsaka omemba duhovnosti … Treba je bilo najti ravnotežje, primerne dikcije, omogočiti, da se nihče ne počuti izrinjenega ali ogroženega. Skupaj z Borisom Mrakom je bil Milko zelo aktiven tudi pri prenovi izobraževalnega sistema. Vse formalne niti sodelovanja pa je držal v rokah takratni sekretar ZTS Ivo Štajdohar. Seveda pa so bili v vključevanje v WOSM vključeni še številni drugi taborniški vodje.

Kako je priključitev k WOSM-u obogatila naše delovanje?

znan po tem, da se ne udeležuje nobenih aktivnosti zunaj pisarne. Nas pa je doletela prav posebna čast, da je šel z nami na večerjo — WOSM-ovi zaposleni so bili povsem začudeni, s čim smo ga prepričali ...

Vključevanje v WOSM nas je spodbudilo k celoviti organizacijski in vsebinski prevetritvi organizacije. Zavestno smo se morali izboriti za ohranitev naših pozitivnih posebnosti, pri številnih rešitvah pa smo lahko črpali iz bogate zakladnice izkušenj članic. Čeprav statut in organizacijsko strukturo marsikdo vidi kot nepotrebno birokracijo, to vendarle predstavlja hrbtenico delovanja organizacije, ki zagotavlja stabilnost, enotnost in demokratičnost delovanja. To je vrednost, ki se je niti ne zavedamo, ker ni tako spektakularna, ampak vseeno izredno pomembna.

Članstvo v WOSM nam zagotavlja polnopraven in množičen dostop do številnih mednarodnih dogodkov, kot so Jamboreeji, Mooti in številne mednarodne izmenjave. Dobili smo

Gozdovništvo in skavtstvo

dostop do zelo kvalitetnih materialov na številnih področjih, ki jih ima tako velika organizacija res dobro razdelana (politično delovanje organizacije, njeno interno delovanje, izobraževalni sistemi, strategije). Ključnim predstavnikom ZTS pa so na voljo izredno kvalitetna izobraževanja za različna strokovna in vodstvena področja, zanimiva izkušnja pa je tudi sodelovanje pri delu različnih delovnih skupin in organov ene od največjih mednarodnih organizacij.

Kaj nas tabornike združuje s člani skavtskega gibanja po svetu? V čem pa smo različni?

Vse skavtske organizacije družijo enako ali zelo podobno poslanstvo, temeljna načela, metoda, prisega in zakoni. Seveda so prisotna manjša odstopanja v interpretaciji in realizaciji, ampak na teh ključnih področjih je gibanje dokaj enotno.

Ena od posebnosti taborništva je to, da najmlajše člane vodijo dokaj mladi vodniki.

Veliko drugih skavtskih organizacij sloni na sistemih, kjer odrasli delajo z vodom članov. Pri nas, kot vemo, so to vodniki, ki so relativno malo starejši od članov. Posledično mi vodimo z zgledom in nimamo strogo vzgojiteljskega pristopa — kar po eni strani omogoča dragocene izkušnje mladim vodnikom, po drugi strani pa je zelo privlačno in spodbujevalno za člane.

aspekt delovanja močno poudarjala. Pa še ene taka simpatična razlika. Če pogledaš plakat vseh članic WOSM-a, smo mi ena izmed redkih, ki v svojem znaku nima skavtske lilije. Po težkih pogajanjih smo "ubranili" svoj znak. Takšnega, kakršnega poznamo, z obilo simbolike in narave, vendar brez ideološkega pomena skavtske lilije.

Se po tvojem mnenju današnje odprave v tujino močno razlikujejo od tistih pred 30 leti ali več? Mislim, da razlike niso dramatične; predlani se je moj sin udeležil Moota na Norveškem in ko sem spremljal njegove priprave, mislim, da se stvari ne spreminjajo bistveno. Seveda, pred 35 leti še ni bilo nizkocenovnih letov, prevozi so bili dražji in njihova organizacija je bila težja. Prav tako ni bilo mobilnih telefonov, ki olajšajo komunikacijo, orientacijo in dostop do informacij, ki omogočajo samostojno bivanje v drugi državi.

Zveza tabornikov Slovenije je polnopravna članica Svetovnega skavtskega gibanja (WOSM) postala na 34. svetovni skavtski konferenci leta 1996 v Oslu, na Norveškem, po večletnem prizadevanju vodstva ZTS — med drugim takratnega načelnika ZTS Milka Okorna in načelnika za mednarodno dejavnost Andreja Tavčarja. Udeležila sta se številnih srečanj in gostila številne obiske predstavnikov WOSM-a, tesno sodelovala s katoliškimi skavti, sodelovala pri spreminjanju statuta in organiziranosti ter dosegla uskladitev članstva organizacije vse do končne priključitve mednarodnemu gibanju.

To pripravljanje, vznemirjenost pred odhodom, vpijanje izkušenj in končno zadovoljstvo ob vrnitvi domov pa ostajajo stalnica. Je pa ena od velikih dodanih vrednosti teh mednarodnih odprav prav to, da spoznaš svet, da vidiš, kako je drugje, se seznaniš z različnimi načini življenja, različno razvitostjo, si potem ustvariš lastne zaključke in se potem še rajši vračaš domov, ker ugotoviš, da nam tukaj sploh ni slabo.

Še kakšna beseda v popotnico?

Druga razlika je sistem sovzgoje. Ne glede na to, ali so mlajši člani v vodih ločeni po spolu ali ne, v vsakem primeru od vsega začetka dekleta in fantje živijo in delajo skupaj — kar ni samoumevno v vseh državah.

Prav tako je za tabornike značilna dokaj tesna povezanost z naravo, ki ni nujno prisotna pri vseh skavtskih organizacijah. Že iz objektivnih razlogov — recimo, skavti, ki delujejo sredi Londona, imajo manj priložnosti za redne stike s pristno naravo, priti do prvega gozda ali reke, kar je nam samoumevno. Hkrati pa se pozna, da je bilo taborništvo pri nas ustanovljeno ne le na osnovi skavtske, ampak tudi močne gozdovniške tradicije, ki je ta

Tako kot sem si pred tridesetimi leti prizadeval, da smo pri vključevanju v skavtstvo ohranili vse pomembne posebnosti taborništva, se mi danes dozdeva, da bi morali v taborništvu več pozornosti posvečati pridobitvam, ki jih je v naše delo prineslo članstvo v WOSM in aktivna vpetost v mednarodno skavtstvo. Morda se v Sloveniji premalo zavedamo in poudarjamo, kako ugledno je biti edina polnopravna članica približno 60-milijonske organizacije WOSM. Sam sem si za avto izdelal neuradno nalepko: »Enkrat tabornik, vedno skavt!«

Celoten prispevek je na voljo na www.taborniki.si.

Vse najboljše za 75. rojstni dan!

Besedilo: Alja Hudeček, Tijan Gorše Mahmutović, Luka Škerlavaj, Taras Kovač, Tobija Hojker Šivic, Matic Daca

Ko je prišla na dan ideja o petdnevnem pohodu iz Bovca v Trst, ni bilo nikogar, ki se z njo ne bi strinjal. Bili smo ekipa petih zagretih pešakov iz treh različnih ljubljanskih rodov, ki se je konec junija 2025 odpravila na odisejo po dolini Soče. Seveda nam je dobrih 1300 m višinske razlike do planine Golobar in nekih 30 kilometrov hoje že prvi dan vzelo vso energijo in entuziazem, ki smo ga premogli. Zahvaljujoč planini Zaprikraj, ki je naše težke nahrbtnike oplemenitila s petimi kilogrami mlečnih izdelkov (torej cca 4500 kalorijami), smo našo ekspedicijo lahko nadaljevali do Kobarida. Tam smo se okopali v Soči, spopadli s kilogramom skute in prvič nočili. Naslednje jutro smo obiskali največji kobariški kulturni fenomen – trgovino Planika tehnika, trgovino z vsem, kar si zaželi srce. Pot smo nadaljevali po soški dolini in po dobrih 30 kilometrih prispeli v Kanal, kjer smo nočili na tabornem prostoru

rodu Staneta Žagarja - mlajšega. Tretji dan smo se na poti skozi Anhovo spomnili, da ima eden od nas v nahrbtniku še vedno kilogram sira, ki smo ga prvi dan kupili na planini Zaprikraj. Ker nismo več verjeli v njegovo užitnost v surovi obliki, smo iz njega naredili fondi, ki se je žal izjalovil, a nas vseeno napolnil z energijo do Gorice, kjer se nam je pridružil šesti član odprave. Četrti dan smo se po žgočem soncu odpravili na Cerje, kjer smo obiskali pomnik miru in razgledni stolp, pot pa nadaljevali čez domači kras do Komna. Ta vas nam je vsem ostala v lepem spominu, saj smo vanjo vstopili ravno, ko se je v njej vse pripravljalo na veselico. Na tem, nadvse živahnem dogodku smo srečali tudi dva tabornika rodu Kraških J'rt, ki sta vaščanom predstavljala taborništvo, eden izmed njiju pa nam je celo ponudil prenočišče na svoji domačiji, za kar smo mu še vedno zelo hvaležni. Zjutraj smo hitro po obilnem zajtrku, ki nam ga je pripravil gostitelj, prečkali Italijansko mejo in se spustili do morja. Sedaj je bil pred nami trenutek marširanja skozi Trst, ki smo ga čakali že od samega začetka pohoda. To smo seveda naredili na edini pravilen način – v koloni in s slovensko zastavo na rami. Za čuda smo jo odnesli brez hujših poškodb kar do glavnega trga, kjer smo našo pot tudi uradno zaključili. Našega zadovoljstva ni mogel zmotiti niti izgred mimoidočega zamejca, ki je okaral naša (pohodniška) oblačila, češ da je Trst kulturno mesto in da bi se mogli temu primerno obleči. Ponosni in s 140 kilometri v nogah smo obiskali še najboljši sladoled v Sloveniji in se s tržaške avtobusne postaje odpravili nazaj v Ljubljano.

Prestop v družino gozdovnikov in gozdovnic. Avtor fotografije: Nejc Šinkovec, Rod upornega plamena Mengeš.

Besedilo: Arnolt Bajte, Klemen Jelovšek

Lana Pavšič, Maša Milčinski

Taborniki se zaradi lažje organizacije delimo na manjše in večje enote, to pa ne pomeni, da naš skupni duh in vrednote teh meja ne presežejo. Vod je prva in osnovna celica, v kateri se kot v nekakšni umetno narejeni družini z otroki enake starosti in vodnikom povežemo in se razvijamo. Imamo se fino, kdaj se skregamo, pa ne za dolgo, v vsakem primeru pa se imamo radi in si en drugemu v stiski prav radi pomagamo. Enako velja za rod, območje, zvezo in na raznih svetovnih taborih taborniški in skavtski duh sežeta tudi čez državne meje od Evrope do celega sveta. Taborništvo vsak dan gojimo in krepimo, ko živimo v skladu s taborniškimi vrednotami. Od rodu, kjer se naša dogodivščina začne, do širše skupnosti, nas prostovoljstvo povezuje kot način življenja.

Celoten prispevek je na voljo na www.taborniki.si.

Fotografija na strani 22: Krst na taborjenju 2016 Rodu kraških viharnikov. Avtorica: Pija Šarko. Fotografija na strani 23: Taborjenje 2025 Rodu Enajsta šola Vrhnika iz arhiva rodu

V starosti osnovnošolskih otrok, medvedkov in čebelic (MČ) ter gozdovnikov in gozdovnic (GG) je osnovna taborniška enota vod, tega vodi vodnik z opravljenim vodniškim tečajem. Imena vodov izberejo člani in vodnik na prvem skupnem srečanju, nekateri se imenujejo po živalih (Pujski, Megalodoni, Rumeni kužki …), po rastlinah (Marjetice, Listki …), se pa najde tudi kakšen vod, ki ima prav posebno ime – Robinzoni, Izgubljeni nezemljani, Smrkci in tako dalje. Vodi se povezujejo v t. i. MČ- in GG-družine, kar omogoča lažji nadzor nad njihovim delovanjem in učinkovitejšo organizacijo akcij, ki so namenjene določeni starostni skupini. Skupine popotnikov in popotnic (PP), raziskovalcev in raziskovalk (RR) in grč se imenujejo klubi. Člani klubov s pomočjo mentorjev sami pripravljajo in izvajajo program.

Taborniško društvo – rod na lokalni ravni združuje vode, klube in čete, vodijo ga prostovoljci z rodovo upravo na čelu. Rodovi se povezujejo v območne organizacije, te pa skupaj predstavljajo Zvezo tabornikov Slovenije. Člani rodu so preko članstva v Zvezi tabornikov Slovenije tudi člani Svetovne skavtske organizacije (WOSM) znotraj evropske regije.

Med najstarejše aktivne rodove v Sloveniji spada Rod Kraških viharnikov Postojna, ki so ga ustanovili leta 1951. Rod trenutno šteje okoli 130 članov, več pa so nam o Kraških viharnikih v spodnjem intervjuju povedali Taja Nabergoj, Iza Vidmar in Franko Blažina.

Kako bi opisali svoj rod, vzdušje in ljudi, ki ga sestavljajo?

Poleg prijateljstev nas povezujejo tudi neponovljive izkušnje in spomini. Kje pa še doživiš take dogodivščine kot pri tabornikih? Kot posamezniki smo si precej različni, drugače se oblačimo, drugačne stvari so nam všeč in drugače preživljamo svoje vikende. Zagotovo pa nas družijo radovednost, pripravljenost prispevati k skupnosti in ljubezen do narave.

Kako ste prišli do imena rodu, kakšna je zgodovina in ozadje imena?

Nekoč, v času, ko so se rane vojne še počasi celile in je bila zemlja polna tihega upanja, se je med ljudmi rodila želja po nečem novem. Nekaj, kar bi mladim odprlo vrata v naravo, jih naučilo poguma in jim pokazalo, kako živeti v sozvočju z gozdovi, vetrom in ognjem. Tako se je v Postojni začela zgodba taborništva. Mladi so se zbirali, poslušali zgodbe starejših, se učili, kako si postaviti zavetje iz vej, kako zakuriti ogenj brez vžigalic in kako prepoznati rastline, ki jih narava ponuja kot dar.

Dolgo so iskali ime. Predlagali so marsikaj, a nobeno ni zares zajelo bistva. Dokler ni nekega dne, skoraj mimogrede, zazvenela beseda: viharnik. Ta beseda je nosila v sebi več, kot se je sprva

zdelo. Viharnik je drevo, ki so ga neurja oropala listja in skorje, a še vedno stoji. Golo, ranjeno, a neuklonljivo. Kljubuje vetru, dežju in času. In prav v tem so se prepoznali. Ljudje Krasa so čez zgodovino prestajali svoje viharje. A so ostali. Trdni, ponosni, zvesti svoji zemlji. Tako kot viharniki. To ni le ime, je simbol. Tako smo postali Kraški viharniki – ne samo skupina, temveč tudi zgodba o vztrajnosti, pogumu in tihem kljubovanju vsem viharjem.

Ali imate kakšno posebno rodovo tradicijo, igro, pesem, pionirski objekt, ki ne sme manjkati na vaših taborih?

Kot rodovo tradicijo bi poudarila, da vsakega člana, ki prvič pride na tabor, krstimo. To storimo, tako da postavimo ogromen večerni ogenj, pokličemo Velikega Manituja (poglavarja indijancev) in počakamo na njegov prihod. Ob večernem ognju nato plešemo in prepevamo, Veliki Manitu pa nato na svojo mizo pokliče novopečene tabornike, kjer vsak dobi svoje taborniško ime. Tradicija Indijancev se vleče že dolga leta in je nedvomno najbolj zabaven večer tabora za otroke in vodnike.

Katere taborniške vrednote so v vašem rodu najbolj prisotne in kako se izražajo skozi vaše delovanje?

Prijateljstva in dobri odnosi – teambuildingi, druženja, iskrenost, reševanje konfliktov kljub različnosti, sprejemanje vsakega.

Odgovornost in samostojnost – prevzemanje odgovornosti od malega, skrb za opremo in drug drugega, možnost, da naredimo napake.

Prijateljstva in dobri odnosi – teambuildingi, druženja, iskrenost, reševanje konfliktov kljub različnosti, sprejemanje vsakega.

Povezanost z naravo – bivanje v njej in spoznavanje, čistilne akcije, razumevanje da smo del narave, ne pa nadrejeni.

Kako se prostovoljstvo v vašem rodu povezuje z načinom življenja širše skupnosti?

Vsak izmed vodstva je rad prostovoljec. Mislim, da se to najbolje pokaže na čistilni akciji, ki jo organiziramo skupaj s skavti. Vsako leto z otroki in drugimi člani rodu poberemo ogromno smeti po mestu in s tem pripomoremo k boljšemu jutri.

Med najmlajše aktivne rodove pa spada Rod Enajsta šola Vrhnika, ki je svojo taborniško pot začel leta 2012. V rodu je trenutno okoli 70 članov, na vprašanja sta odgovarjala Maša Milčinski in Mark Dolenšek.

Kako bi opisali svoj rod, vzdušje in ljudi, ki ga sestavljajo?

Naš rod sestavljajo ljudje, ki jih ne druži samo taborništvo. Že od samega začetka se trudimo, da bi odnose gradili na osebnostni ravni, da bi naše prijateljske vezi presegale taborniške akcije. Ne moremo reči, da zmagamo na vsakem tekmovanju, lahko pa rečemo, da na ta ista tekmovanja s seboj prinesemo najboljšo energijo.

Kako ste prišli do imena rodu, kakšna je zgodovina in ozadje imena?

Preden smo postali samostojni rod, smo bili četa pri Rodu Srnjak Logatec. Takrat smo se zaradi reke Ljubljanice, ki teče skozi naš kraj, imenovali Četa Mnogoterih izvirov.

Naše rodovo ime izvira iz Cankarjeve črtice, v kateri opisuje, kako ga nobena druga šola ni naučila tako veliko stvari in mu odprla toliko obzorij, kot mu jih je narava. Ob ustanovitvi se nam je zdelo to zelo primerno ime za taborniški rod, ki siceršnjo izobrazbo, pridobljeno v učnih ustanovah, dopolnjuje še z izkušnjami, ki jih taborniki dobimo z življenjem v naravi.

kjer člani vodstva kandidirajo v imenu enega izmed naravnih virov, ki bi jih želeli zaščititi. Cel dan potekajo kampanje, vodniki ustanovijo stranke in na koncu dneva potekajo čisto prave volitve, pri katerih lahko volijo vsi prisotni na taboru.

Od pionirskih objektov pa na taboru vedno stoji odbojkarska mreža – vsak taborni odmor, daljši od petih minut, ekipe tekmujejo v odbojki, najmlajši pa zvesto navijajo ob strani.

Katere taborniške vrednote so v vašem rodu najbolj prisotne in kako se izražajo skozi vaše delovanje?

Prijateljstvo – veliko časa poskušamo posvetiti grajenju zrelih odnosov, s pomočjo taborniških tradicij gradimo stabilno in zanesljivo skupnost.

Ustvarjalnost –program in druženja se trudimo načrtovati z mislijo na rdečo nit, tematiko, ki prežema vse nivoje naših manjših in večjih akcij. Pri tem vključujemo ideje tabornikov vseh starosti, ker verjamemo, da ravno s prepletom večgeneracijske domišljije dosežemo najboljše rezultate.

Prostovoljstvo –Majhna lokalna skupnost nam omogoča, da se naši člani, ki prostovoljijo že pri tabornikih, povezujejo tudi v druge organizacije.

Vse naše delovanje je povezano skozi vrednoto solidarnosti. Čez vsa leta, skozi vse izzive in priložnosti taborniki svoje delovanje ohranjamo odprto in dostopno vsem v lokalni skupnosti.

Ali imate kakšno posebno rodovo tradicijo, igro, pesem, pionirski objekt, ki ne sme manjkati na vaših taborih?

Na nobenem taboru ne sme manjkati res odbit tematski dan – do zdaj smo imeli Harry Potter dan, dan popotovanja skozi zgodovino, Zombi invazija … Vsaka štiri leta imamo na taboru volitve,

Kako se prostovoljstvo v vašem rodu povezuje z načinom življenja širše skupnosti?

Na občinski ravni predvsem sodelujemo z manjšimi društvi, po navadi po sistemu ti meni, jaz tebi. Velikokrat posredno sodelujemo pri dobrodelnih dogodkih. Povezani smo tudi z vrhniškimi skavti Argonavti in lokalnim planinskim društvom. Skoraj vsi naši prostovoljci se

udejstvujejo tudi v drugih organizacijah in širijo taborniški duh po celotni lokalni skupnosti - aktivni so v delovnih skupinah občin, civilni zaščiti, krajevnih skupnostih, študentskih klubih, ...

Med najstarejšimi območnimi organizacijami je Mestna zveza tabornikov Ljubljana – MZT, ki letos praznuje 30 let. Sestavlja ga 14 aktivnih rodov, ki skupaj štejejo okoli 1.800 članov. V duhu podpore rodovom organizirajo večje akcije, med drugim taborniški Feštival, ki vsako leto aprila v ljubljanskem Tivoliju združi večino slovenskih rodov na praznovanju dneva tabornikov. Povzet intervju s predstavnikom MZT, Marjanom Hrovatom, sta opravila Klemen Javoršek in Arnolt Bajde.

Kdo si, s čim se ukvarjaš, kakšna je bila tvoja taborniška pot?

Sem iz Rodu Bičkova skala, moja taborniška pot se je začela kar hitro. Leta 1974 sem kot otrok prišel k Bičkovi skali. Tam sem bil kasneje angažiran kot prostovoljec v vlogi vodnika, načelnika čete in načelnika rodu. Poleg tega sem se veliko ukvarjal s taborjenji, zimovanji in podobnimi akcijami.

Kako je nastala Mestna zveza tabornikov?

Leta 1994 se je oblikovala mestna občina. Prej smo bili razdeljeni v več občin v mestu in jaz sem bil takrat v Bežigrajski občinski zvezi. Ob nastanku Mestne občine Ljubljana se je pojavila potreba, da se rodovi v njej povežemo v skup-

nost, ker je bilo ljubljansko območje takrat zelo veliko, in je segalo bistveno izven meja mesta. Želeli smo se povezati predvsem kot sogovorniki občini. Potrebovali smo organizacijsko enoto in taborniško skupnost znotraj mesta. V ustanovnem odboru smo bili Matej Gnidovec - Čebela, Aleš Posega, Rok Predan in jaz. MZT smo uradno ustanovili z rodovi na ustanovni skupščini.

To je bilo 30 let nazaj. Kako ste si takrat predstavljali, da se bo MZT razvila? Kakšne ambicije ste imeli?

Ambicije so bile dvigniti taborništvo na višji nivo v organizacijskem in vsebinskem pomenu, ne le v Ljubljani, ampak tudi nasploh. Mislim, da smo se kar spodobno lotili tega. Veliko časa smo porabili, da smo povezali rodove, da smo vsi taborniki in da delamo iste stvari. Prej smo bili kar precej samozadostni po rodovih in tudi ni bilo tako veliko problemov s financiranjem, ker je bilo pred vojno financiranje takih društev bistveno bolj organizirano s strani države. Treba je bilo veliko narediti, da smo zagotovili vire financiranja za našo organizacijo in da smo povezali taborništvo, ker smo skupaj lahko naredili bistveno boljše in večje stvari kot jih je zmožen vsak posameznik.

Kako pa s stališča ključnega člena pri ustanovitvi MZT gledaš na sodobno implementacijo?

Kako jim gre, kako bi ti delal, imaš občutek, da so se kaj spremenili, kako se je okolje, v katerem je MZT, spremenilo?

Seveda, okolje se je spremenilo, saj se cela družba spreminja, ampak občutek imam, da MZT zelo dobro dela. Vedno sem vesel, da smo jo vzpostavili in omogočili tako pot tabornikom. Delovanje se je v 30 letih krepko razširilo, izvršni odbori so večji, več ljudi sodeluje, rodovi so večji, več članov je. Tudi aktivnosti so veliko močnejše in večje. MZT se razvija in ob tem ohranja povezovanje in grajenje skupnosti.

Kako gradimo našo organizacij0? Začnemo s skupino murenčkov, potem sledijo vodi medvedkov in čebelic ter gozdovnikov in gozdovnic, ti pa spadajo v MČin GG-družine. Skupine popotnikov in popotnic, raziskovalcev in raziskovalk ter grč se imenujejo klubi, vsi skupaj pa sestavljajo rod. Rodovi so samostojne enote in se združujejo v območja, vsi pa smo člani Zveze tabornikov Slovenije.

Če bi lahko do konca življenja podoživljal zgolj en taborniški trenutek, katerega bi si izbral in zakaj?

Dolgo sem razmišljal, katerega naj izberem. V glavi sem se sprehajal med vsemi neverjetnimi spomini, ki sem jih nabral pri tabornikih in jih je zdaj že zelo veliko. A vsakič, ko sem že mislil, da imam tistega pravega, ki bo odgovoril na to vprašanje, sem našel še enega, ki ni bil nujno boljši, a je bil drugačen, bolj pustolovski, z drugimi ljudmi ali pa v lepših krajih in potem je nastopila ogromna dilema. Katerega postaviti na vrh? Dilema ni zdržala prav dolgo, ker se je kmalu pojavil še en spomin, ki je vse obrnil na glavo in potem še en in še en in izgledalo je, kot da jim nikoli ne bo konca. In kar sem spoznal med potovanjem skozi spomine, je, da pri tabornikih sploh ni važno, ali greš nekam za cel mesec, deset dni, en vikend, en dan ali pa le nekaj ur, vedno boš ustvaril nepozabne spomine na neverjetni pustolovščini. NICK

Povej nam o najbolj epski dogodivščini, ki si jo doživel pr tabornikih. Lansko leto, ko so moji člani (Vrele strele) dopolnili leta za starostno vejo GG, sem se odločila, da jim ta prehod naredim še malo bolj poseben in zapomljiv. Šli smo na dvodnevni izlet v Celje, kjer smo se najprej udeležili tekmovanja GROF (kar je bila hkrati šele druga akcija izven njihovega rodu, za katero so izrazili interes). Planirala sem 12 nalog, ki so sledile taborniškim zakonom, otroci pa so jih po poti in kasneje v kozolcu, kjer smo prespali, delali.

Po GROF-u so bili otroci že precej utrujeni, pred sabo pa smo imeli še 2 uri hoje in vožnje z avtobusom dolgo pot do našega kozolca. Najprej se nam je po poti do avtobus zgodilo, da je ena članica narobe stopila, zaradi tega smo skoraj zamudili uro, ko bi nas avtobus naj čakal, na koncu pa je prišel kasneje, kot naj bi, imela pa

je prostora za 5 ljudi manj, kot nas je prišlo gor. Vsi utrujeni smo tako izstopili iz mini busa v temo, 30 minut hoje stran od kozolca. Vmes smo peli in se pogovarjali, da smo pozabili na utrujenost in zabili nekaj časa. Pri sebi pa sem si mislila: "Samo še malo pa se lahko v miru najemo in spočijemo." Po karti so nas člani vodili po začrtani poti to pikice na zemljevidu, ki je označevala naš cilj. Nakar pa pridemo do reke, kjer naj bi nas čakal most. A na naše presenečenje mosta tam ni bilo. Meni je bilo to malo strašljivo, saj je bila reka deroča in mi smo bili že vsi precej utrujeni. Nakar pa so me otroci presenetili, saj so začeli reševati problem, eni celo skupaj z drugimi. In tako smo prišli do končne odločitve, da gredo oni bosi čez reko, z enim kosom svoje opreme, jaz pa z vsakim prehodim reko, tako da imajo mojo oporo. Izkazal se je izjemen skupinski duh, med sabo s(m)o si pomagali in na koncu navijali tudi zame, ko sem njihove težje kose nosila čez reko. Tako smo eni bosi z gojzarji v rokah in drugi v suhi obutvi prispeli do kozolca in si skuhali zasluženo večerjo in se spočili od dolgega dneva. Naslednji dan so si prislužili tudi GG-rutke in mislim, da ne bi mogle biti bolj zaslužene. To je en izlet in specifično ta večer, ki ga ne bom nikoli pozabila in sem zanj neizmerno hvaležna. PIPI

Kateri je bil tvoj najljubši taborniški obrok? Pri tabornikih brez hrane ne gre. Pri tabornikih brez ognja ne gre. Če združimo to dvoje, pa dobimo slastne obroke, skuhane nad tabornim ognjem. Taborniki znamo tukaj biti zelo iznajdljivi in na ognju spečemo marsikaj, to se izkaže predvsem na naših taborih, kjer si včasih ponoči kaj privoščimo. Nič ni lepšega kot dobra družba in prepevanje ob kitari ob tabornem ognju, iz katerega diši po raznoraznih poslasticah. Če sledeče poveste nekomu, ki ni tabornik, verjetno izpadete čudni, ampak makaroni s tuno, utopljeni v kisli smetani in začinjeni s pepelom, ki si jih skuhaš v kotličku po napornem bivaku, imajo boljši okus kot tisti, ki si jih skuhaš doma. Seveda za to potrebuješ trinožec, kar pa je našemu vodu predstavljalo manjši problem in ker velja, da tabornik je iznajdljiv, smo čez ročaj kotlička potisnili vejo in jo je vsak na eni strani držal in tako je obrok na naključnem tekmovanju ostal v spominu za vedno. NICK

Fotografija Taborniškega centra Bohinj, objavljena v poletni številki revije Tabor 1973.

[1] Tekst z razstave 70 let Zveze tabornikov Slovenije v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije: https://www.muzej-nz.si/razstava/ 70-let-zveze-tabornikov-slovenije

Vse najboljše za 75. rojstni dan!

Besedilo: Jasna Vinder, starešina Zveze tabornikov Slovenije

Taborniški center Bohinj je že več desetletij osrednji izobraževalni center slovenskih tabornikov in priljubljen počitniški center za skupine in družine, ki uživajo v raziskovanju neokrnjene narave Julijskih Alp. Hiša in tabor Gozdna šola se nahajata na gozdni jasi le nekaj metrov stran od Bohinjskega jezera, kanček dlje pa je še dodatni taborni prostor Laški Rovt.

Taborniški center Bohinj oziroma Gozdna šola, kot ga poznajo starejše generacije, je že od nekdaj center taborniškega nacionalnega dogajanja.

Lani smo praznovali 100 let taborništva v Bohinju, saj je bila jasa na območju Naklove glave omenjena v zapisih že leta 1925. Za slovensko taborništvo je še posebej pomembno leto 1957, ko je ta košček zemlje ob Bohinjskem jezeru prišel v last Zveze tabornikov Slovenije [1].

Do leta 1985 je bil taborni prostor Gozdne šole brez stalnega objekta. Obstajali so manjši začasni objekti, nato pa se je v sredini 80. let začela načrtovati postavitev trajnega enotnega objekta. Hiša je bila postavljena v treh letih, v času od konca 80. let do danes pa je doživela še nekaj prizidav in predelav. Slavnostna otvoritev hiše je bila 26. junija 1988, otvoritvi pa je sledil tudi mnogoboj.

Spominska knjiga iz leta 1958 priča o tem, da so se tisto leto na prostoru odvijali tečaj ročnih spretnosti, tečaj gorske straže, tečaj za vodnike medvedkov in čebelic ter tečaj za načelnike [1] Vsebina tečajev se je sicer čez leta spreminjala, a prostor v srcih tabornikov, ki so tam preživeli vsaj kakšen teden svojega življenja, je Bohinj zagotovo zasedel tako z naravnimi lepotami kot z nepozabnimi spomini in zgodbami, ki so se tam zgodili. Pomembno je bilo tudi leto 1975. Na to leto se je zgodila 50. obletnica taborniškega gibanja v Sloveniji in 25. obletnica Zveze tabornikov Slovenije, prav tako pa je minilo 30 let od konca druge svetovne vojne. Vsem tem dogodkom v čast so v Gozdni šoli pripravili slavnostno praznovanje, ki so ga počastili še z otvoritvijo lesenega kipa, ki ga je izdelal Peter Jovanovič. Pa še ena zanimivost. Leta 1967 je Agatha Christie obiskala Bohinj. Ko so jo vprašali, ali bo Bohinj kdaj prizorišče katere izmed njenih kriminalk, je odgovorila: »Bohinj je prelep za umor!«

Kako radi imamo taborniki Bohinj, pričajo tudi naslednje izjave bivših mentorjev tečajev.

Misel na Gozdno šolo, v kateri sem preživela nekaj poletij konec 90-ih, je tesno povezana z inštruktorskimi tečaji. Kot udeleženki in kasneje mentorici na tečajih se mi je odprla povsem nova dimenzija taborništva, ki mi je dala veter v jadra za delovanje znotraj matičnega rodu, v katerega sem posledično vnašala nove metode, svežo energijo, ideje ter delovanje na bolj poglobljenem, organiziranem in kreativnem nivoju.

Gozdna šola mi je vedno pomenila kraj srečevanja podobno mislečih, z višjimi in globljimi cilji v taborništvu, prostor zabave, druženj, osebne rasti in mnogih priložnosti. Kadarkoli jo obiščem, ko spremljam taborniško pot in izkušnje svojih hčera znotraj nje, me navda z občutki ponosa nad našim delovanjem, učenjem, izkušnjami in skupnim duhom ustvarjanja taborništva v njej. In ni lepšega kot opazovati, kako se to prenaša, bogati, raste in se razvija z našimi zanamci. Jasna Trapečar Pavšič, Rod XI. SNOUB Miloša Zidanška Maribor

V Gozdni šoli so bila zame poletja, ki so se še najbolj približala življenju v idealni družbi. Vsi smo namreč vedeli, zakaj smo tam – ker želimo ustvarjati boljši svet. Četudi so si sledila tako hladna kot vroča poletja, so vsa omogočala tista nepozabna nočna kopanja v jezeru, ki obdržijo taborniški duh živ za vedno. Domen Uršič - Medo, Rod aragonitnih ježkov Cerkno

Z Urbanom

Lečnikom

Spaićem in Rokom Pandlom se je pogovarjala

Lea Morano.

Na fotografiji

Urban Lečnik

Spaić in Rok Pandel na Zletu 2025. Fotografija: Katja Štrakl.

Načelnik ali načelnica Zveze tabornikov Slovenije. Funkcija? V prvi vrsti odgovorna, zahtevna in izredno pomembna, a še bolj srčna, pogumna in plemenita. Taborniki in tabornice, ki jo prevzamejo? Upajoče, skrbno in močno srce naše organizacije. To so ljudje, ki si upajo stopiti v ospredje, prevzeti težo in veličino taborniškega gibanja, dihati s prostovoljci, jim nadobudno stati ob strani, jih podpirati ter sprejeti odločitve, ki nas ohranjajo zveste našemu poslanstvu.

S koncem poletja bo svoj mandat zaključil Rok Pandel. Že na začetku svoje načelniške poti je gojil idejo, da se z vlogo poenoti za dva mandata. Kot vsak lahko sklepa, to ni bilo lahko, ampak kot sam pove, vredno. Pred načelništvom so ga izoblikovale še vloge načelnika za program v Mestni zvezi tabornikov Ljubljana — MZT, vodja ekipe bivanja v naravi — BVN, načelnika v rodu, ustanovil pa je tudi #povejnaprej, ki po skoraj devetih letih še vedno vsak mesec neformalno združuje tabornike z vseh koncev Slovenije. V njegove čevlje z jesenjo stopa na novo izvoljeni Urban Lečnik Spaić, pri tabornikih znan kot ULS. V svojih 20 letih taborništva je opravljal najrazličnejše funkcije in prevzemal najrazličnejše vloge. Tako znotraj rodu kot na območni, nacionalni ter celo evropski ravni. Najbolj rad pa je bil vodnik. Vodnik svojim otrokom, ki jih je spremljal vse do njihovega prevzemanja vodniških in drugih funkcij rodove uprave. Kot tabornik je bil vsepovsod, še večkrat pa je dogodke organiziral, kot se jih le udeležil in na njih tekmoval.

Zakaj si se odločil za funkcijo načelništva Zveze tabornikov Slovenije? Kaj te je k temu spodbudilo, si imel pomisleke?

Rok To ni bila hipna odločitev, je pa bila velika v določenem trenutku. Prvič sem bil pozvan neformalno, vendar sem zaradi drugih načrtov pogovor zaključil. Kasneje pa je prišlo obdobje covida, ki je vsem precej premešalo načrte. Ob tem sem

občutil tudi določeno mero neprimerne kritičnosti do takratnega vodstva, kar me je iskreno zmotilo. Ravno iz te skrbi za organizacijo sem se odločil, da stopim na pot kandidature. Želel sem si preveriti tudi sebe, ali je takšno vlogo sploh mogoče kakovostno opravljati kot prostovoljec. Danes lahko rečem: možno je, ampak izjemno zahtevno. Za nekoga, ki to dela poleg službe in osebnega življenja, je to res velik izziv.

Urban K prevzemu načelništva me je zagotovo spodbudil Rok Pandel. Bil sem njegov pomočnik, zadnje leto zaposlen tudi v strokovni službi in s tem vpleten v veliko enih procesov partnerstva, aktivnega državljanstva, pripravah strategije taborništva. Kar me je takrat mogoče najbolj zaznamovalo, pa je delo z rodovi, kjer tudi vidim največjo priložnost za taborniško rast. Pomislekov je vedno veliko. Prav tako so velika pričakovanja taborniške javnosti. Ampak ravno zato tudi mislim, da lahko dajemo najboljše rezultate.

Rok, kje vidiš najbolj oprijemljive rezultate svojega dela? S čim je po tvojem mnenju zaznamovana zapuščina, ki jo predajaš, in Urban, kakšno je tvoje mnenje o trenutnem stanju delovanja organizacije?

Rok Če bi moral izpostaviti nekaj ključnega, bi rekel, da je največja zapuščina finančna stabilnost organizacije. Ta daje prostor in čas, da se lahko ukvarjamo z vsebino in razvojem. Pomemben premik pa vidim tudi v krepitvi delovanja na področju zaščite, reševanja in pomoči ter v profesionalizaciji podpore delovanju organizacije preko strokovne službe.

Seveda pa to pomeni, da bodo naslednje generacije imele drugačne izzive – recimo nov sistem vodenja kadrov. Spremembe lahko prinesejo tudi odpor, a kljub temu verjamem, da je vse izvedljivo. Ena stvar namreč drži: vsak tabornik želi dobro organizaciji. In to je skupna točka, kjer se vedno srečamo.

V prostovoljski organizaciji je treba iti z ljudmi in biti z ljudmi. Drugega vzvoda nimamo, motivacija temelji na odnosu, na “prosim” in “hvala”. Če dihaš s skupnostjo, bo skupnost dihala s tabo.

Urban ZTS prevzemam v res dobrih rokah in v dobri kondiciji. Stanje mojega izvršnega odbora in mojega prihajajočega mandata nam v tem trenutku dovoljuje, da se ne ukvarjamo več z vprašanji, zakaj nečesa raje ne, ampak prej, kaj vse še lahko?

Izzivi, ki jih vidim, so trije. Prvi je delo s prostovoljci, v novi sedanjosti. Drugi je infrastruktura. Kje bomo lahko izvajali srečanja, kje skladiščili opremo, kje bomo lahko taborili?

Tretji izziv pa je, kako v bistvu povečati dostopnost taborništva še več mladim v Sloveniji. Kako prebiti to točko, da bomo sposobni ustvariti še kakšen nov rod ali četo, da bomo lahko rastli naprej.

Rok, s kakšnimi občutki predajaš svojo funkcijo in Urban, s kakšnimi občutki v svoj mandat vstopaš? Kakšne so vajine želje za nadaljnje delovanje organizacije?

Rok Če gledam iz svoje perspektive, je predaja odgovornosti na neki način lahkotna. Ko pa pomislim na Urbana, me po svoje kar stisne. Velikokrat sem rekel, da nikomur ne privoščim, da gre čez vse, kar doživi načelnik ZTS, seveda ob službi in osebnem življenju. Hkrati pa vsakemu privoščim izkušnje in modrosti, ki jih ta vloga prinese.

Verjamem v ekipo. Taborniki imamo jasno strategijo, ki jo mladi razumejo. Zato verjamem, da bodo organizacijo vodili v pravo smer. Me pa skrbi zanje, ta vloga zahteva drugačen življenjski stil. Spremenijo se odnosi, krogi ljudi okoli tebe. A vedno obstaja podpora, čeprav se je včasih niti ne zavedaš. Celotna izkušnja je podobna temu, kot da bi šel še enkrat v srednjo šolo ali na fakulteto: kot človek ostajaš isti, okolje pa se popolnoma spremeni.

Urban Moja glavna želja je povezava skupnosti: tabornikov, izvršnega odbora, ki ga bom vodil, celotnega vodstva organizacije, predvsem pa rodov. Skupnost med rodovi, z rodovi, za rodove, skupaj z ZTS. Ker ZTS smo mi vsi, ne pa nekdo zunanji, ki nekaj diktira in kar naprej govori,

kaj bi morali počet. Kot agilna organizacija smo pripravljeni na marsikateri izziv. Bodisi finančni, ki nam lahko preti, organizacijski, pravni, kadrovski. Ampak vsak tak dogodek organizacijo seveda obremeni in tukaj moramo biti previdni in pripravljeni.

Rok, kakšen je tvoj nasvet nadobudnim naslednikom? Urban, kakšni so pa tvoji cilji in želje, kakšna želiš, da je tvoja zapuščina?

Rok V prostovoljski organizaciji je treba iti z ljudmi in biti z ljudmi. Drugega vzvoda nimamo, motivacija temelji na odnosu, na “prosim” in “hvala”. Če dihaš s skupnostjo, bo skupnost dihala s tabo. Za zgled si jemljite ljudi, ki delajo, ne tistih, ki samo govorijo. Zavedajte se, da nikoli ne boste mogli narediti vsega, in to je v redu. Vedno bo kdo imel občutek, da ni bil nagovorjen, a pomembno je, da se posvetite tistemu, kar je v danem trenutku najbolj ključno.

Velik del te vloge je delo z ljudmi in njihovimi zgodbami, o katerih pogosto ne moreš javno govoriti. To zna biti težko. Zato si poiščite prijatelje in zaupnike, ljudi, ki vas bodo poslušali, ne da bi stvari šle naprej. In še to: ne bojte se, da se trud ne bo obrestoval. Ljudje opazijo trud. Morda ne takoj, ampak vedno pride nazaj, v obliki zaupanja, priložnosti in odprtih vrat.

Urban Imam

želje, kako bomo k čemu pristopali. Če bi lahko imel le eno: da bi taborništvo leta 2030 pomenilo 10 tisoč aktivnih tabornikov v Sloveniji. Ključen cilj tega je ohranjanje taborništva, kakor zapoveduje glavni kazalnik naše strategije, da bomo taborniki čim dlje časa. Z željo, da bomo ustanovili še kakšen nov rod, kjer si lokalna okolja to želijo, da si bomo to upali. To je v bistvu ta zapuščina, poleg dobrega programa, izobraževanj in podpore rodovom. Da smo toliko prisotni, povsod, da je vse veliko lažje izvajati. Zaupanje rodov smo dobili, zdaj pa ga moramo še naprej ohranjati.

Če se prepustiš spominom in se vrneš vse do leta 2021. Kdo je bil Rok, ki je bil na 40. skupščini ZTS izvoljen za njenega načelnika, in kdo je danes oseba, ki ti vrača pogled v odsevu?

Nisem si predstavljal, s čim vse se bom srečal. Spremenil sem se. Zrasel sem. Sam s seboj sem dorekel nekatere notranje stvari in danes prvič čutim, da se mi ni več treba nikomur dokazovati. Ob vsem tem sem imel občutek, da ob lastnem življenju in službi “sprintam maraton”. Veliko stvari je ostalo nekje zadaj. Zdaj, ko se vračam v bolj normalen ritem, pa vidim, da imam okoli sebe nove ljudi, nove priložnosti, drugačno spoštovanje in odprta vrata, na katera si včasih nisem upal niti potrkati. Ni šole, ki bi ti dala toliko izkušenj, kot ti jih da takšna vloga.

Na fotografijah sta Rok Pandel (levo) in Urban Lečnik Spaić (desno) na Zletu 2025. Fotografija: Dominik Uršič. Prostovoljstvo kot vrednota in način življenja

Kaj je tisti trenutek ali občutek pri tabornikih, za katerega si želiš, da bi ga lahko doživeli ali občutili prav vsi ljudje na svetu?

Rok To, da veš, da je vedno nekje nekdo, na katerega se lahko obrneš. Naj bo še tako težko, a nikoli nisi sam. In za to sem iskreno hvaležen vsem, ki so mi vsa ta leta stali ob strani.

Urban Povezanost, skupnost. Že tak čisto bazičen občutek, ki ga vzbudijo bivak, hoja po gozdu, petje, večer ob ognju, vsi zbrani ob njem in potem Dan je šel, ko se umirimo, ko ogenj gori, gledamo zvezde in se v bistvu vsi skupaj poslovimo spat. In ne glede na to, kako naporen je bil dan, vsi skupaj smo bili vpeti vanj, zvečer se skupaj odpravili spat in si vsi skupaj zaželeli lahko noč.

Celoten prispevek je na voljo na www.taborniki.si.

Eva Bolha, prva ženska načelnica Zveze tabornikov Slovenije in Jasna Vinder, prva ženska starešina Zveze tabornikov Slovenije

Z Evo Bolha in Jasno Vinder se je pogovarjal Rok Šarić.

Pogovarjali smo se z Jasno Vinder, trenutno starešino ZTS, in Evo Bolha, načelnico ZTS med letoma 2018 in 2021. Obe sta ti vodstveni funkciji prevzeli kot prvi ženski v zgodovini naše organizacije. Kako je to vplivalo na njuno dojemanje odgovornosti in delo? Kje vidita svoj vpliv in kje prepoznavata izzive?

Eva Bolha je v svoji 28-letni taborniški poti preizkusila že mnogo vlog — od vodnice, načelnice rodu in vodje Svetovnega skavtskega foruma mladih na Rogli 2014, do načelnice za mednarodno dejavnost in načelnice Zveze tabornikov Slovenije med 2018 in 2021. Tudi Eva je po izobrazbi arheologija, danes pa se ukvarja s produkcijo razstav v Cukrarni, branjem in jogo.

Jasna Vinder je članica rodu XI. SNOUB Miloša Zidanška od leta 1989. Pred prevzemom vloge starešine ZTS je bila vodnica, načelnica PP- in RR-kluba, ter kasneje podravskega območja. Bila je tudi starešina rodu, del ekipe Tečaja za vodje, vodila je velenjski Zlet leta 2017, ter bila pomočnica vodje odprave na Svetovni skavtski jamboree 2019 v ZDA. Ko ni tabornica, je arheologinja.

Kako bi najmlajšim, medvedkom in čebelicam v svojem rodu opisali, kaj točno starešina in načelnica Zveze tabornikov Slovenije sploh počneta?

Eva Kot načelnica Zveze tabornikov Slovenije sem bila del vodstva organizacije in sem skupaj z ekipo skrbela za razvoj in podporo tabornikom v Sloveniji. Načrtovali smo dogodke v naši organizaciji, se ukvarjali s tem, kako so lahko naši programi bolj zanimivi in kako lahko še bolj podpremo taborniške prostovoljce.

Jasna Kot starešina Zveze tabornikov Slovenije skrbim za to, da delo zveze teče tako, kot je treba. Večkrat povem, da sem edina, ki mora obvezno plačati taborniško članarino, saj nekdo preprosto mora biti starešin. Pri svojem delu tesno sodelujem z ostalimi iz vodstva zveze. Če povem na kratko: oni delajo, jaz pa pazim, da ne delajo neumnosti.

Kako in kje vidita najbolj oprijemljive rezultate svojega dela? So to boljše statistike članstva, nasmejani obrazi prostovoljk in prostovoljcev ali morda glasen MMM na skupščini po predstavitvi poročila?

Eva Vse tiste stvari, ki jih vsakodnevno morda sploh ne opazimo. Napor, pritisk in odgovornost, da je organizacija obstala med največjo zdravstveno krizo (Covid-19), ko je bilo vprašanj ogromno, odgovorov malo, strah in stiska pa izjemna. Prepletanje vseh malih in velikih potez, ki so pripeljale do tega rezultata, pa so bile plod našega skupnega dela.

Jasna Rezultate vidim predvsem pri odnosu tabornikov do vodstva. Cel čas svojega starešinstva hodim na tekmovanja, postavljam šotore v Taborniškem centru Bohinj, pomagam na Zimskem orientacijskem tekmovanju. Zato, ker to kot tabornica želim početi. Večja stvar, ki smo jo v zadnjem času naredili, je gotovo Strategija taborništva 2030, ki nam bo narekovala delo v naslednjih letih.

V resnici se ne zavedamo vpliva, ki ga imamo na posameznike v naši organizaciji in na svet. Ne samo direktno skozi program in aktivnosti, ki ga izvajamo, ampak na globoke vtise, ki jih pustimo na posameznikih, ki so pronicljivi, solidarni, angažirani, pozitivni, iznajdljivi, empatični.

Kaj je bila največja razlika med predstavo o funkciji in tem, kar sta potem dejansko počeli? Kaj vama je pri opravljanju te funkcije predstavljajo največji izziv doslej?

Eva Danes se zavedam, da sem funkcijo prevzela precej naivno, z velikimi očmi in delnim razumevanjem, kaj ta funkcija prinaša. Imela sem izjemnega vzornika in mentorja Domna UršičaMedota, mojega predhodnika. Jasno pa je, da ne glede na to, koliko pogovorov imaš, koliko časa preživiš v izvršnem odboru, je vsak mandat edinstven in nihče te ne more popolnoma pripraviti na to funkcijo. Največji izziv zame na koncu ni bilo reševanje organizacije v času COVID-a, ampak odnos, ki ga je imela skupščina do mene.

Jasna Ker sem prej opravljala starešinsko funkcijo v rodu, sem vsaj približno vedela, kaj me čaka. Zagotovo je na nacionalnem nivoju razlika to, da nisem za vse sama in imam veliko pomoči. Največji izziv je bila komunikacija in celotno delovanje v primeru prijave suma kaznivega dejanja, kjer smo morali na vseh področjih odreagirati hitro in učinkovito.

Kako se počutita ob tem, da sta (bili) prvi ženski na teh položajih v naši organizaciji?

Se vama zdi, da to prinaša dodatno odgovornost, morda odpira več vrat, ali ne vpliva zares na vajino delo?

Eva Še vedno čutim zelo velik ponos. Konec koncev zelo veliko tabornic prevzema vodstvene funkcije v rodovih in tudi na nacionalni ravni, zakaj torej ne bi prevzemale tudi najvišjih funkcij. Odgovornost je bila izjemna, ne zaradi odpiranja vrat, ampak vzora, ki sem ga dajala ostalim prostovoljkam. Mislim, da so bile določene stvari zame težje, ker je na žalost družba še vedno dvomljiva do žensk na vodstvenih položajih. Skrbi pa me predvsem to, da organizacija z vsakim mandatom od svojih izvoljenih predstavnikov pričakuje več - več znanja, več časa, nadpovprečne veščine in sposobnosti, predvsem pa nezmotljivost. Verjamem pa, da smo učeča organizacija in da bomo našli rešitev tudi za ta izziv.

Jasna Ob izvolitvi sem dobila veliko vprašanj, kako je lahko tako napredna organizacija, kot je taborniška, potrebovala 70 let, da je izvolila prvo

žensko starešino. Menim, da se odgovor ne skriva v tem, da bi ženske namensko izključevali iz najvišjih funkcij, ampak predvsem v tem, da se prioritete žensk čez leta po navadi spremenijo. Sama sem skozi taborništvo plavala tako enakomerno, da je bil vsak naslednji korak logičen. Tako intenzivne stvari, ki jih srečaš v vodenju takšne organizacije, zelo redko srečaš v vsakdanjem življenju in moram reči, da sem pripravljena skoraj na vse.

Kako gledata na dodano vrednost taborništva v trenutnih razmerah po svetu, kjer se vse pogosteje zdi, da so mir, skupnost, solidarnost in sodelovanje le še črke na papirju, ki počasi bledijo? Kaj so taborniki dali vama, čisto konkretno, da sta danes taki, kot vaju poznamo?

Eva V resnici se ne zavedamo vpliva, ki ga imamo na posameznike in na svet. Ne samo direktno skozi program in aktivnosti, ki ga izvajamo, ampak na globoke vtise, ki jih pustimo na posameznikih, ki so pronicljivi, solidarni, angažirani, pozitivni, iznajdljivi, empatični. Kdaj ti vtisi najbolj pokukajo na plan — takrat, ko tabornika vidiš izven organizacije, ko taborniki prevzemajo odgovorne funkcije, ko taborniki s svojimi dejanji spreminjajo svet.

Taborništvo v globalnem smislu se mi zdi ideal vodenja sveta. Če bi bili vsi vodje svetovnih držav taborniki, bi naš svet zagotovo izgledal zelo drugače kot zdaj.

Jasna Taborništvo v globalnem smislu se mi zdi ideal vodenja sveta. Če bi bili vsi vodje svetovnih držav taborniki, bi naš svet zagotovo izgledal zelo drugače kot zdaj. Vsakič, ko se udeležim kakšne mednarodne akcije, sem ganjena nad tem, kako mehko lahko ljudje vodijo tako velike dogodke, kako sposobni ljudje se lahko zberejo

na enem mestu za skupen cilj, kako fino je biti tabornik, da lahko to vse doživiš.

Kaj je tisti trenutek ali občutek pri tabornikih, za katerega si želiš, da bi ga lahko doživeli ali občutili prav vsi ljudje na svetu?

Eva Občutek pripadnosti nečemu pomembnemu, ki ima pozitiven učinek. Občutek, ko vidiš vse vesele obraze in zadovoljne ljudi, ki so veseli in zadovoljni zaradi tebe in si (skoraj lastnoročno) oblikoval temeljne taborniške spomine.

Jasna Občutek skupnosti, to je tisti trenutek, ko se zaveš, da pripadaš skupini ljudi, ki niso nujno tvoji najboljši prijatelji, z največjo lahkoto pa to postanejo. Ko lahko zaupaš, da bo ta skupina ljudi naredila nekaj ne zato, ker so za to plačani, ali ker jim je to nekdo naročil, ampak samo zato, ker so zmožni in ker želijo s tem prispevati k boljšemu svetu.

Na levi fotografiji je Eva Bolha. Avtorica: Urša Pirš. Na desni fotografiji je Jasna Vinder. Avtorica: Nina Medved.

Na fotografiji je mentorska ekipa Megamodula 2026.

Avtor:

Besedilo: Anja

Vsi smo že bili v situaciji, ko nam je bilo postavljeno vprašanje, kaj taborniki počnemo. Ko smo mlajši, najprej pomislimo na aktivnosti, katerih udeleženci smo.

Taborniki kurimo ognje in postavljamo šotore. Tabornikom se pridružimo, zato ker je zabavno, naši starši pa želijo, da čas preživljamo aktivno, zunaj, ne pred ekrani. Ko odraščamo, v odgovoru na isto vprašanje verjetno dodamo še orientacijo in gradnjo pionirskih objektov. To so stvari, ki jih najlažje vidimo in opišemo, ki so najbolj oprijemljive.

Tudi kasneje, ko smo taborniki že starejši, prostovoljci, ko mogoče opravljamo tudi vodniško ali katero od drugih funkcij v rodovih, je naštevanje aktivnosti pogosto še vedno najpogostejši odgovor. Je najlažji in najhitrejši odgovor, ki ga lahko ponudimo, kljub temu da se vedno bolj zavedamo, da to ni vse, kar taborniki počnemo in kar taborništvo nudi.

Zame najboljši primer taborniškega programa je letno taborjenje. Pri tem si bo marsikdo predstavljal aktivnosti, kot so gozdne šole oziroma vodovi kotički, delavnica lokostrelstva, orientacijski pohod, postavljanje bivaka in mnogo drugih aktivnosti, ki jih vsako leto poskušamo narediti bolj zanimive in zabavne. A ne govorim o programu letnega taborjenja, o urniku, ki ga poskušamo zapolniti s čim več vodenimi aktivnostmi, temveč o taborjenju kot celoti, z vsem kar se dogaja vmes. Vsak del dneva ima namen, ki ga razumemo, ko pogledamo skozi prizmo vzgojnih ciljev. Pospravljanje šotora, pomivanje posode, umivanje, pomoč v kuhinji in priprava obrokov; aktivnosti, na katere ne pomislimo, ko govorimo o programu, pomagajo tabornikom razvijati pomembne praktične življenjske veščine. Prosti čas ali počitek po kosilu, ki ga večinoma razumemo kot odsotnost

programa, je čas, ko se taborniki učijo umiriti, se sami zamotiti in razvijati socialne veščine, ko se družijo brez vnaprej določene strukture. Na taborjenju skupaj bivajo taborniki več generacij, ki se skupaj učijo sodelovanja, komuniciranja, skrbi drug za drugega in prevzemanja odgovornosti. Dodajmo še, da se taborjenje izvaja v naravi, da aktivnosti večinoma potekajo v majhnih skupinah pod vodstvom vodnikov, da nosimo rutice in ohranjamo šege in navade – da je taborjenje pravzaprav najbolj jasen prikaz dela po skavtski metodi.

Moje zavedanje, kaj taborniški program je, je imelo svoj razvoj. Situacija je nanesla, da sem pri 13 letih prvič postala vodnica. Takrat je bilo moje razumevanje programa točno tako, kot ga

Na fotografiji je mentorska ekipa na tečaju Wood Badge 2025. Avtorica: Urša Pirš.

imata povprečen gozdovnik in gozdovnica, ki odgovarjata na vprašanje, kaj taborniki počnemo. Svoj vod moram naučiti postaviti šotor, zavezati nekaj vozlov, prižgati ogenj in se orientirati v prostoru. In igrati se moramo igrice. Tega voda nisem imela dolgo. Nekaj let kasneje sem ponovno dobila priložnosti biti vodnica. Moje razumevanje programa in s tem pristop k njegovi pripravi, razumevanje, kaj učenje skozi igro pomeni in kaj želimo s programom doseči, se je spremenilo, razvilo. O programu sem začela razmišljati kot nečem širšem kot le nizu aktivnosti in praktičnih taborniških znanj.

Približno takrat sem začela razmišljati tudi o kompetencah. O tistih stvareh, ki se jih nezavedno priučiš, ko si udeleženec programa, še bolj pa, ko opravljaš različne prostovoljske vloge. Na katere ne pomisliš, kot te sovrstniki ali starši vprašajo, zakaj se še greš taborništvo in zakaj to delo opravljaš zastonj. Kompetence, o katerih obljuba ni razlog, da se kot otrok pridružiš tabornikom, a jih ozavestiš šele kasneje, ko poskušaš svoje prostovoljske izkušnje nekako prevesti v nekaj, kar lahko zapišeš v življenjepis.

Prehod v vlogo prostovoljca je v taborništvu zelo naraven, skoraj samoumeven, pa ven-

dar tudi eden od stebrov programa za popotnike in popotnice. Skoraj se ne zavedamo, kako nam je ta vrednota prostovoljstva privzgojena in kako je ravno ta vrednota tista, ki v kombinaciji s taborniškimi izobraževanji, z učenjem skozi delo, podporo odraslih in varnim okoljem posamezniku omogoča, da se preizkuša v različnih vlogah in tako pridobiva organizacijske, vodstvene, komunikacijske in druge kompeten-

ce. Kompetence, ki se jih kot posamezniki morda začenjamo zavedati le, ko se primerjamo s svojimi ne taborniškimi vrstniki.

Prevesti kompetence, ki sem jih razvila pri tabornikih, v nekaj, kar bo razumel moj bodoč delodajalec, ni bilo zelo enostavno. Morda, ker se takrat še nismo toliko pogovarjali o njih ali pa ker o njih nisem znala razmišljati izven taborniškega izrazoslovja. Vendar so se prav kompetence, ki sem jih razvila pri tabornikih, izkazale za zelo pomembne, v mojem primeru morda celo bolj kot smer mojega študija. Verjetno sem imela nekaj sreče, da so pri mojem trenutnem delo-

dajalcu že bili zaposleni drugi taborniki, katerih vrednost je bila toliko prepoznana, da so, ko se je pojavilo odprto delovno mesto, načrtni iskali tabornika oziroma tabornico, da je vodja, ki je zaposloval, tudi sam bil tabornik. Razgovor z njim je bil razmeroma kratek in v veliki meri bolj pogovor in predstavitev delovnega mesta meni. Ko smo nekaj let kasneje v našem timu iskali novo sodelavko, se mi je zdelo, da ves postopek traja precej dlje, da je bilo na razgovoru več kandidatov. Radovednost mi ni dala miru in odgovor mojega vodje na vprašanje, zakaj taka razlika, je bilo dejstvo, da sem tabornica. To in vedenje, ka-

Program je tisto, skozi

kar dosegamo namen gibanja — prispevati k skladnemu osebnemu

razvoju mladih ljudi, s ciljem doseganja

njihovih polnih telesnih, intelektualnih, socialnih, čustvenih in duhovnih sposobnosti kot avtonomnih posameznikov, kot odgovornih državljanov, kot angažiranih in solidarnih članov svoje lokalne, državne in mednarodne skupnosti.

tere prostovoljske vloge sem opravljala, so mu dale dovolj vpogleda, da je vedel, kaj lahko od mene kot od zaposlene pričakuje. Tabornikom sem se pridružila razmeroma pozno, pri enajstih letih. Preden sem postala vodnica, sta bili za mano zgolj dve leti programa za gozdovnike in gozdovnice. In vendar, z leti, ki sem jih preživela v taborniški organizaciji, z izkušnjami, ki sem jih pridobila med opravlja-

njem različnih prostovoljskih vlog, ne morem reči, da nisem bila deležna taborniškega programa. Ker se le-ta ne zaključi, ko ne poteka več v obliki tedenskih srečanj pod vodstvom vodnika. Vendar je bilo potrebnih še kar nekaj let, morda tudi kratek odmik iz organizacije, da sem svojo celotno taborniško pot razumela skozi prizmo taborniškega programa. Učenje in vzgoja se nikoli ne zaključita. Taborniški program se nikoli ne zaključi. In verjamem, da se vsi, ki smo še vedno in za vedno taborniki dobro zavedamo, kako je taborništvo pomagalo oblikovati osebe, ki smo postali.

Taborniški program, ki ga današnje generacije večinoma poznamo kot Program za mlade, ni le niz ali urnik aktivnosti. Program so naše vrednote, je način našega dela, so vzgojni cilji in vzgojni ideal. Program je tisto, skozi kar dosegamo namen gibanja — prispevati k skladnemu osebnemu razvoju mladih ljudi, s ciljem doseganja njihovih polnih telesnih, intelektualnih, socialnih, čustvenih in duhovnih sposobnosti kot avtonomnih posameznikov, kot odgovornih državljanov, kot angažiranih in solidarnih članov svoje lokalne, državne in mednarodne skupnosti. Kljub temu da se nam posamezna praktična taborniška znanja s časom mogoče ne zdijo več tako uporabna, so naše vrednote, metoda, ki jo uporabljamo, kompetence, ki jih pridobimo, in vzgojni ideal, ki smo si ga postavili, tisti elementi taborniškega programa, ki ga ohranjajo vedno aktualnega.

Taborniki izvajamo aktivnosti po skupnih programskih smernicah, imenovanih Program za mlade, ki sledijo poslanstvu ter vrednotam taborništva. Mlajši taborniki (otroci do konca osnovne šole) sodelujejo v aktivnostih, ki jih pripravljajo starejši. Ob tem osvajajo taborniška znanja, hkrati pa se skozi delo v manjših skupinah učijo o sebi, naravi in odnosih ter se osebnostno razvijajo. Starejši taborniki (mladi do 27. leta) so poleg udeležencev tudi soustvarjalci programa. Kot prostovoljci prevzemajo različne vloge – od vodenja aktivnosti in prenašanja znanja do organizacijskih in vodstvenih nalog v taborniškem rodu in organizaciji.

Nostalgičen zapis »starega prdca«, ki mu želijo podeliti priznanje.

Besedilo: Blaž Zupančič

Na fotografiji je Blaž Zupančič na tečaju Wood Badge 2025. Avtorica: Urša Pirš.

Moralo je biti pred 15 leti (kjer se trenutno začne večina dobrih zgodb), ko sem, ne vem več točno, zakaj, na takratnem tečaju za vodje (Woodbadge tečaju) vprašal

Tomaža Hudomalja - Huga, kako bi izgledalo taborništvo brez njega. Dva dni kasneje mi je povedal, da ga vprašanje še kar muči. Na neprijeten način. Takrat nisem razumel, zakaj bi odgovor na to zahteval tri dni razmišljanja. Meni je bilo vse jasno — kot vsakemu 20-in-nekaj-letniku — ogromno bi bilo drugače! Slabše! Kaj vse sem že naredil!

Prelil kri, znoj in solze za taborništvo! Kako suvereno lahko zdaj predstavljam udeležencem tečaja težke taborniške teme na podlagi svojih neskončnih izkušenj!

Kako enostavno vržem v koš vse, kar je bilo pred mano in naredim stvari na novo — večje, zabavnejše, boljše!

Kako potem to muči Tomaža, ki me v vsem prekaša?

Starejši, z več izkušnjami, definitivno bolj zabaven, ki ga ljudje spoštujejo, ki je tako aktiven v Šaleški zvezi in na nacionalnem nivoju?

Spomnim se zgodbe, kako je neki oče prišel na sestanek pred taborjenjem. Cel sestanek je poslušal bolj na pol. Na koncu je prišel do taborovodje in ga skoraj nejevoljno vprašal: "Ali morajo otroci na taboru še vedno sami pomivati posodo?". To so tiste situacije s starši, v katerih vsak taborovodja ve, da lahko hitro postane kočljivo ... Vseeno je odgovoril: "Ja." Oče takoj zatem: "Pa še vedno celo noč sami stražijo tabor?" Taborovodja še bolj v zadregi: "No, samo po dve uri, ampak ja ..." "Pa na bivaku si morajo sami skuhati kosilo?" Taborovodja se pripravi na najhujše: "Ja?" "Aha, potem je še vedno vse tako, kot je bilo. Odlično. Se vidimo na koncu tabora."

Z zanimanjem sem prebral knjigo The Scouting Party avtorja Davida C. Scotta, ki jo najdete tudi v taborniški knjižnici na sedežu Zveze tabornikov Slovenije. Priporočam v branje! Kako napredne, romantične, militaristične, viralne, uspešne, idealne, konkretne in ameriško

avtoritarne so bile ideje, ki sta jih začela Robert Baden-Powell in Ernest Thompson Seton. Kako je bila tenzija med strukturo, disciplino in delovanjem v skupnosti na eni strani ter svobodo, ustvarjalnostjo in občudovanjem narave na drugi vgrajena v DNK organizacije od samega začetka. Razmišljal sem, kako všeč mi je taborništvo — ta specifična različica skavtstva, ki jo gojimo pri nas. Kaj je danes napredna pedagogika? Kako so si vse aktivnosti preprosto izmislili in nimajo nobene fore že od začetka? Pa delujejo!? Bi bil tudi za ustanovitelja gibanja vzgojni ideal solidaren, avtonomen, odgovoren in angažiran posameznik? Mladi za mlade?! Kako je "Nazaj na drewu." Domna Uršiča - Meda z nami od vsega začetka, pa se vedno znova zdi kot nova, nora ideja. Kako nisem razumel, zakaj je potreben poudarek, da Zveza tabornikov Slovenije izhaja iz gozdovništva — Setonove veje skavtstva, medtem ko WOSM promovira Baden-Powell-a kot ustanovitelja ...

Ko razmišljam, zakaj sem ostal pri tabornikih kot otrok, se spomnim, da je bila to prva počitniška izkušnja, kjer se nihče ni znašal nad mano — torej, drugje so se. Pri tem se zavedam preživetvene pristranskosti [1]. In spomnim se tudi, da so mi v 4. razredu dovolili, da spustim nabiranje drv za večerni ogenj, kar so počeli ostali otroci, da sem lahko končal s pisanjem (!) skeča, ki naj bi ga zvečer uprizorila s prijateljem. Seveda sva dosegla vrhunsko kvaliteto povprečnega MČ-skeča. Ampak pustili so mi, da sem naredil nekaj, kar sem želel ...?

Kako nisem razumel, zakaj je potreben poudarek, da Zveza

tabornikov Slovenije izhaja iz gozdovništva — Setonove veje skavtstva, medtem ko WOSM promovira

Baden-Powell-a kot ustanovitelja ...

Kot mlad vodnik sem verjetno prvi 2 leti hodil na rodove seje vsak teden, ne da bi tam prispeval eno besedo. Mi smo se 1 uro smejali našim starejšim, kako so se prcali in hecali med seboj. To je bil standup, impro skeč v živo z nervoznim smehom, ko nisi čisto prepričan, ali si zares dojel foro. Če bi takrat vedel, da je produktiven IN zabaven sestanek v službi tak oksimoron, bi si delal zapiske. In potem sem enkrat povedal svoje mnenje. In to je bilo normalno, pričakovano. Potem sem imel idejo in pustili so, da jo izvedem. Najbolj sem užival v ustvarjanju novih aktivnosti. Kako ne bi? Če pa sem imel za zgled mojstre, ki so izumili aktivnosti, kot so fauliranje smreke in driblanje karjole, zapakirano v zgodbo nogometnega prvenstva. Kasneje me je zanimalo ustvarjanje sistema, ki bi imel vrednote vgrajene, in otrok ne bi vzgajali samo preko aktivnosti. Mulci naj se ponoči raje ljubčkajo, kot scroll-ajo? Preroško. Socialni inženiring? Visoko leteči cilji? Vsekakor. Prijatelji, ki ti izstavijo račun za slab ego management? Neprecenljivo. Vzdušje v rodu se prepozna tudi iz

Delovega članka ob 50-letnici rodu [2]. Ko sem postal načelnik rodu, sem bil (pre)mlad in skoraj brez ustreznih znanj, kaj šele veščin. Z veliko pomočjo starešine nisem naredil večje škode. Rod je bil na koncu mojega mandata približno tam kot na začetku. Aktivnosti, ki smo jih izumili, so bile preveč komplicirane, da bi jih kdo še kdaj ponovil. So pa nekatere ostale kot dobre zgodbe, podlaga za mlade prostovoljce.

Na 5-tedenskem izobraževanju za ustanavljanje eko vasi na Škotskem sem bil star 24 let. Kot spoznavno igro smo se glede na odgovor na vprašanje razporedili po sobi. Na primer, čisto na levo si se postavil, če si potoval 0 kilometrov do izobraževanja, čisto na desno, če si prišel z drugega konca Zemlje in vse ostalo vmes. Eno teh vprašanj je bilo, na koliko ljudi imaš direkten vpliv. Ljudje so se razporedili po sobi, z neko srednjo vrednostjo med 10 in 20 (širša družina?). Postavil sem se čisto levo in na njihovo presenečenje odgovoril najmanj — direkten vpliv imam samo na 2 osebi, na mamo in očeta. Naslednje vprašanje pa je bilo, na koliko ljudi imaš potencialen vpliv. Ljudje so se razporedili po sobi, s srednjo vrednostjo nekje med 100 in 200 (prijatelji in znanci?). Sedaj sem stal čisto desno, presenečenje je bilo še večje, saj sem trdil, da je moja številka okoli 7.000. Poudarek, da to ni bila edina izkušnja, zaradi katere so me tam čudno gledali, je odveč.

Kasneje me je zanimalo ustvarjanje sistema, ki bi imel vrednote vgrajene, in otrok ne bi vzgajali samo preko aktivnosti. Mulci naj se ponoči raje ljubčkajo, kot scrollajo? Preroško. Socialni inženiring? Visoko leteči cilji? Vsekakor. Prijatelji, ki ti izstavijo račun za slab ego management? Neprecenljivo.

Skoraj prepričan sem, da sem v neki meri vplival na tvojo izkušnjo taborništva. Ni to presenetljivo? Pomisli, to si upam trditi za vse bralce tega članka. Različni dokumenti, vodenje izobraževanj, sodelovanje v aktivnostih, projektih, funkcije, predlogi sklepov ... Še v pesmico sem prišel. Do zdaj 22 let prostovoljstva ... Je bil to vpliv v pravo smer?

Spremenil sem taborništvo. Brez mene bi bilo drugače! In brez tebe tudi! Spremenil sem ga, ker me je nekdo vprašal za mnenje — kakšna "grozna napaka". Nekdo mi je pustil, da poskusim izvesti svoje ideje in da ne bo šlo vse po planu. Kako hvaležen sem za to priložnost! Mogoče pa je svet tak, kakršen je, zato, ker premalokrat vprašamo mulce za mnenje in jim pustimo, da naredijo po svoje. Kakšna pristranskost v razmišljanju, da so naše napake boljše od vaših!

Verjamem, da ja. Pustim, da mi vsak sodi na podlagi skupaj sprejetih dokumentov, idealov in vrednot. Menim celo, da bi morali imeti več kritičnih debat na tej podlagi. Nisem pa naredil vsega, kar bi lahko. Delal sem napake in bil sem krivičen do ljudi. Za nekaj stvari mi je žal, za nekatere celo sram. Mi je pa uspelo narediti veliko tistega, kar sem želel. In ob delu smo se zabavali. 3 leta nazaj sem na avtobusu poslušal zvočnico Uncoditional Parenting Alfieja Kohna, ki mi je izredno ljub av-

tor knjig o starševstvu. V njej opisuje vzgojo otrok s pomočjo miselne vaje, ki je skoraj identična tisti, ki sem se jo domislil za razlago Programa za mlade vodnikom in vodjem na tečajih. To je bila 10-minutna transcendentna izkušnja in neizmerna potrditev vloženega truda.

Vsakič me boli, koliko rešitev, ki sem jih pomagal ustvariti, se ne uporablja ali celo zavrže. Koliko dobrih idej ni zaživelo. Koliko razmislekov pozabimo. Koliko naprednih pobud je bilo zavrnjenih. Najtežje sprejmem korake nazaj. Koliko ur mojega življenja je šlo ... uzalud.

In če vsega tega ne bi delal in naredil, bi bilo kaj drugače? Prepričan sem, da malo. Sistem se zelo hitro vrne na točko, ki zahteva najmanj energije. Taborništvo bi obstajalo tudi brez mene. Nekdo drug bi prevzel vse funkcije, ki sem jih imel, speljal projekte, aktivnosti, pri katerih sem sodeloval in jih vodil ter spisal dokumente, ki smo jih potrebovali. Otroci bodo vedno imeli potrebo po skakanju v naravi. Mladi po skupnosti na podlagi skupnih vrednot. Nekaj neuničljivega je v gibanju, ki je staro že več kot 100 let, in noben posameznik zanj ni odločilen.

Spremenil sem taborništvo. Brez mene bi bilo drugače! In brez tebe tudi! Spremenil sem ga, ker me je nekdo vprašal za mnenje — kakšna "grozna napaka". Nekdo mi je pustil, da poskusim izvesti svoje ideje in da ne bo šlo vse po planu. Kako hvaležen sem za to priložnost! Mogoče pa je svet tak, kakršen je, zato, ker premalokrat vprašamo mulce za mnenje in jim pustimo, da naredijo po svoje. Kakšna pristranskost v razmišljanju, da so naše napake boljše od vaših!

Hvala vsem, da me sprejemate in da lahko prispevam, kar želim in kolikor zmorem. Hvala, Maja, da skupaj plavava čez jezero. Hvala, Oliver, ker hočeš že pri 3 letih z mano na tabor. Ne skrbi, vse je še vedno isto. Mogoče malo manj kaznujejo in nagrajujejo otroke, kot smo jih mi včasih. Mogoče si pa samo želim, da bi bilo tako.

Brez mene bi se v taborništvu en manj gnal za ideali. In to bi naredilo vso razliko.

Celoten prispevek je na voljo na www.taborniki.si.

[1] Survivorship bias. Wikipedia, Wikimedia Foundation, https://en.wikipedia.org/wiki/Survivorship_bias

[2] Bolje poljub kakor YouTube. Delo, https://www.delo.si/ magazin/zanimivosti/bolje-poljub-kakor-youtube

Znanja in kompetence

fotografiji so udeleženci

Vse najboljše za 75. rojstni dan!

Je taborništvo tudi umetnost? Med nami je veliko posameznikov, ki ustvarjajo. Svojevrstna umetnost pa so tudi pionirski objekti, za zasnovo katerih je, poleg dobršne mere tehničnega znanja, potrebna ustavrjalna ideja. Še bolj pa pride umetniški duh to izraža pri snovanju tematskih taborjenj in drugih dogodkov.

Kaj je taborništvo, lahko ponazorimo z naslednjim primerom: Za taborjenje najprej na neki lokaciji postavimo šotore in pripravimo opremo, torej vse, kar potrebujemo za osnovno preživetje. A v praznih šotorih pri praznem ognjišču manjka še zadnji element – taborniki in tabornice. Ti so tisti, ki dajo šotorom vsebino, ki dajo temu prej praznemu prostoru smisel (zakaj stoji). Nov spomin, ki veže vse, ki so bili na taborjenju (neke vrste kolektivni spomin) je ta, ki spodbudi, da se vsako leto vračamo na tabor.

jim na primer priča ob večjih akcijah, se spomnite, da se vse začne z idejo. Ta ideja pa je bolj kot tehnični izziv vprašanje estetike. Seveda se pri sušilnicah in drugih osnovnih delih tabora ne ukvarjamo s tem, kaj želimo izraziti. (Čeprav tudi pri teh vsake toliko poskušamo biti izvirni in na primer postaviti vrteča se sušila.) Se pa pri večjih projektih velik del priprav in postavljanja vrti okrog veličine, ki jo želimo doseči. In priznajmo, da smo vsi že doživeli navdušenje nad izgledom nekaterih objektov.

Kultura, ujeta v materialni in idejni svet, je ta, ki združuje člane skupnosti kot tudi omogoča komunikacijo s širšo skupnostjo. Če smo malce bolj konkretni, kaj sploh je idejni in materialni svet taborništva? Gre za prepoznavne simbole, za pesmi, fotografije in grafične stvaritve, za geste, vrednote in način dela in še več. In vsaka od teh stvari izhaja (ali pa je v prvotnih fazah nastajanja) iz želje po izražanju samega sebe ter skupnosti ali pa celo izražanje samega sebe s pomočjo skupnosti. Kako pa se lahko v taborništvu izraža človeška potreba po ustvarjanju? Poglejmo dva primera.

Morda veliko ljudi – tabornikov in netabornikov – pri pionirskih objektih vidi predvsem tehnično stran in veščine obdelave materialov, znanje vozlov, morda matematične račune. Ampak če ste kdaj sodelovali pri postavljanju pionirskih objektov, sploh če so bili večji projekti, kot smo

Nekaj, kjer pa je umetniška plast možganov še bolj poudarjena, so pa vse vrste rdečih niti taborov in drugih dogodkov. Morda se zdi ustvarjanje rdeče niti in njena realizacija na večdnevnih dogodkih zgolj zabava ali nekaj enostavnega. A v celotnem procesu se skriva veliko momentov, ki jih večina ljudi ne izkusi v (vsakdanjem) življenju. Pravzaprav je sestavljanje nekega novega sveta, igranje vlog, tematsko naravnane dejavnosti itd. nekaj, s čimer se ukvarjajo odrske umetnosti. To je torej zelo jasna navezava na eno vejo umetnosti. Seveda je gledališka predstava in njeno snovanje precej drugačno od rdečih niti na taborjenju. Pri nas je vse skupaj bolj zabavno, enostavno in sproščeno. A ravno to je tudi ena izmed dobrih plati umetnosti. Da je ta lahko tudi način sproščanja.

Podobnih primerov je še veliko. Preko primerov se pokaže, da se umetnosti ali izrazu nekega čustva, ideje skozi oprijemljivo stvar ni treba ločevati od človeka. Zato tudi ne moremo reči, da nekdo nima nič umetniškega v sebi. Vsi imamo nekaj tega v sebi in velikokrat ta del sodeluje nevede. Prav tako ne moremo reči, da je umetnost, s katero se nekateri ukvarjajo, profesionalno nepotrebna ali lahka. Gre za urjenje možganov in učenje veščin, da lahko nekdo postane res dober v svojem delu. Skozi čas se je del umetnosti preselil tudi v vse pomembnejši ''branding'', marketinške vode in pomembno je postalo, kako skozi vizualno-grafične izdelke sporočiti svojo zgodbo

Fotografija: Matija Halič Bučar

in prepoznavnost. Morda bi lahko celo rekli, da se je s spletom in družabnimi omrežji odprlo novo polje iskanja prepoznavnosti — poleg že klasičnih simbolov, kot je na primer rutka. In to delo nam v zadnjih letih še posebej uspeva. Zaradi posameznikov in posameznic smo taborniki dobili svoj ''vibe'' tudi na spletnih platformah na eni strani ter pri izdelkih, kot so zvezki, knjige na drugi strani. Ohranili smo igrivost, pozitivno naravnanost, a z zavedanjem kritične plati. Do

vsebine pristopamo s kritičnim očesom, a način, kako prikažemo to, ni negativen.

Nismo nekdo, ki obupa, ampak nekdo, ki poskuša ustvariti boljši svet. Boljši svet pa že sam po sebi ne pomeni boljšega sveta le zase, ampak za širšo skupnost.

Nismo nekdo, ki obupa, ampak nekdo, ki poskuša ustvariti boljši svet.

Boljši svet pa že sam po sebi ne pomeni boljšega sveta le zase, ampak za širšo skupnost. Tovrsten pristop do sveta in življenja je pomemben del taborniške vzgoje in nas spremlja od začetkov taborništva (pa naj gre za začetke organizacije ali pa zgodbe posameznika). Podobno je z umetnostjo.

Tovrsten pristop do sveta in življenja je pomemben del taborniške vzgoje in nas spremlja od začetkov taborništva (pa naj gre za začetke organizacije ali pa zgodbe posameznika).

Podobno je z umetnostjo. Gre za kritičen pogled na svet, a kritika ne pomeni vedno negativnega vrednotenja. Bolj je pomembno, da na svet okoli nas (in posledično na svet v nas) ne gledamo, kot da je nekaj samoumevnega. Sploh če gre za stvari, ki se zdijo ''naravne''. Ravno pri teh ''zdravorazumskih'' mislih in obnašanju moramo biti najbolj pozorni in jih preizpraševati. Taborniki to počnemo znotraj lastne organizacije in s tem razvijamo organizacijo, da sledi času. Prav tako na svojevrsten način v javnosti opozorimo na nekatere probleme družbe. Ta svojevrstni način pa ni nasilen ali nergaški. Ravno nasprotno, mi svojo kritiko pokažemo že z akcijo reševanja neke težave. Naj gre za sodelovanje

Vse najboljše za 75. rojstni dan!

in organiziranje čistilnih akcij, pogozdovanja, naj gre za vzpostavitev coaching sistema, za akcije, ki ozaveščajo pomen skupnosti ali pa celo mednarodna druženja brez preprek, ki sicer v svetu ne dovolijo sožitja med kulturami. Primerov, kjer se pokaže učinkovita odzivnost na zunanji svet, je veliko. Zato ostajamo vedno znova aktualni, resni z našimi nameni, a sproščeni pri izvajanju. In pri vsem tem je eden pomembnejših elementov skupnost.

sama (hierarhična) organiziranost, je sodelovanje tisto, ki ustvarja. Podobno deluje tudi umetnost. Res je, da so nekatere veje umetnosti bolj individualne (v procesu ustvarjanja nekega izdelka), a prej ko slej se umetnik vključi v debato. Lahko gre že samo za to, da svoje nastajajoče delo pokaže nekomu in posluša njegovo mnenje. In preko tega ustvari nekaj novega. Je pa tudi v umetnosti veliko zvrsti takšnih, ki bazirajo na skupnem tvorjenju.

Pomen skupnosti pri tabornikih zopet lahko razumemo na dveh nivojih. Prvi je delo v skupnosti, ki je ena izmed prioritet taborništva. Od malih nog se učimo sodelovanja. Lahko gre le za postavljanje šotora ali pa gre za organizacijo oprave na svetovni Jamboree na drugi konec sveta. V vsakem primeru je jasno, da vsega ne moreš opraviti sam. Pri timskem delu se naučimo, da more biti vsak posameznik aktiven, a ne za svoj lastni cilj, ampak za skupni cilj. Šotor ne bo stal, če bo nekdo, ki je na primer zadolžen za postavljanje palic, ignoriral celoten potek postavljanja. Vedno moramo biti pozorni na vse. Prav tako bomo šotor postavili bolje, če bomo poslušali mnenje drugega. Če bo ta, ki postavlja palice, verjel, da je njegov način postavljanja edini smiseln in nikoli ne bo poslušal ideje drugih ali celo zahteval, da se postavljanje prilagodi samo njemu, šotor ne bo imel možnosti izboljšav. Drugi nivo pomena skupnosti pri taborništvu pa je to, da se kot organizacija v javnosti vedno pokažemo kot skupnost in nikoli kot posameznik. Če sodelujemo na akcijah, je večinoma prisotnih cela gruča rutk. Če gre za predstavnike, ki se pojavijo v medijih ali na kakšnih dogodkih, ti vedno ozavestijo pozicijo predstavnika skupnosti, ne pa le sebe kot sposobnega vodje. Zavedajo se, da je lahko nekdo vodja le, če vodi skupnost, in da je njegova pozicija odvisna od tega, kako dobro vodi. Ali pa, ko v življenjepis dopišemo, da smo taborniki. Nekdo, ki ni bil pri tabornikih, si verjetno ob omembi tega ne predstavlja enega samega tabornika, ampak gručo ljudi. In to, da asociativno povežemo besede tabornik, taborništvo s skupnostjo, je pomembna podrobnost, ki je ne smemo jemati za samoumevno. Taborništvo je pokazatelj, da bolj kot

Fotografija: Katja Štrakl

Izluščili smo nekaj značilnosti taborništva skozi umetnost ali poskušali povleči vzporednice med obojim. Presečišča obojega so naslednje značilnosti:

Prva značilnost je bila človeška potreba po ustvarjanju in izražanju skozi umetnost, ki sodeluje pri obnavljanju kulture tabornikov.

Druga značilnost je bila, kako aktivno se vključujemo v svet ali povedano drugače, da stremimo k temu, da delamo stvari, ne pa samo opazujemo.

Tretja značilnost je bil pomen skupnosti, ki smo jo razdelali na nivoju notranje organizacije dela in našega predstavljanja v javnosti. Kako lahko sedaj vse to zaokrožimo? – Taborništvo je most med človekom in skupnostjo. Spodbuja, da sodelovanje telesa in duha pokaže skozi stvaritve, ki gradijo družbo.

Pridruži se taborniškemu alumni klubu! Se še vedno namuzneš, ko bereš »Scouts do it in the bush«? Se desetletje kasneje še strinjaš, da je taborništvo šola za življenje in način življenja? Zagotovo pa kimaš ob »Enkrat tabornik, vedno tabornik.«, mar ne? In ker vemo, da nas je veliko, ki ostajamo taborniki, četudi nismo več aktivni kot prostovoljci, nas želimo povezati v veliko taborniško skupnost.

Poskerniraj kodo in se prijavi na naš novičnik »Enkrat tabornik, vedno tabornik«.