Skrinja december 2013

Skrinja

Brezplačen izvod

Glasilo radovljiske dekanije V

December 2013

Letnik 11

Številka 2

Božič

Samo ena noč je sveta, božična V Palestini so se ob rojstvu otroka zbrali muzikantje in s pesmijo pozdravili njegov prihod na svet. Jezus se je rodil daleč do doma, a kljub temu ob njegovem rojstvu ni manjkalo glasbe. Vaške muzikante je nadomestil nebeški zbor angelov in tako počastil novorojenega kralja. Njihova pesem še dandanes odmeva po naših cerkvah: »Slava Bogu na višavah.«

V središču te svete božične noči je Otrok, ki je položen v jasli in zavit v plenice. Iz njega se izlivata božja ljubezen in slava, božji mir in blagoslov, božja bližina in Očetov objem. Z zaupanjem in vero se približajmo Božjemu Detetu, z odprtim srcem in odprtimi rokami in ga sprejmimo kot največji dar, ki prihaja iz nebes. Ne obrnimo mu hrbta, kajti On je naš edini

Obnovljene jaslice v brezjanski baziliki, mali oratorij nad vhodom v zakristijo.

Odrešenik, edina pot po kateri je treba hoditi, edina Resnica, kateri moramo verjeti, in življenje, ki nas osvobaja smrti. Naj vam Novorojeno Dete prinese svoj mir, milost in blagoslov v vaša srca, vaše družine in našo domovino. V letu 2014 pa naj vas vodi in spremlja Sveti Duh!

✍ p. Robert Bahčič, rektor bazilike

Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje

Radovljiška dekanija je dobila novega dekana

Andrej Župan, radovljiški župnik, je postal novi dekan radovljiške dekanije. Foto Matej Rauh Lepo pozdravljeni! Ob božičnih in novoletnih praznikih si ljudje izmenjamo neverjetno veliko voščil preko voščilnic, telefonskih klicev, smsov in stiskov rok. Ko drug drugemu izrekamo voščila si želimo zdravje, srečo, uspeh pri delu, dobro medsebojno razumevanje. In prav je tako. Kot kristjani, ki imamo vero v življenje po življenju pa vemo, da na tem svetu ne more biti vse optimalno, zato je prav, da v svojih voščilih sežemo onkraj stereotipov in si zaželimo predvsem Božjega blagoslova, bližine Boga, ki naj spremlja slehernega od nas. 3. adventna nedelja - nedelja veselja, nas je spodbudila k pristnemu krščanskemu veselju. Kristjani smo povabljeni, da smo veseli ljudje (ne veseljaki), ker smo odrešeni in imamo jasno začrtan cilj, ki so nebesa. Zato v našem življenju žalost ne sme biti stalnica, ampak je lahko le prehodno stanje. Papež Frančišek je ob nedelji veselja dejal romarjem na Trgu svetega Petra: »Če je kdo stalno žalosten pomeni, da se je oddaljil od Jezusa.« In še: »Cerkev ni zavetišče žalostnih ljudi. Cerkev je hiša veselja!« Že pri svetem krstu smo prejeli duhovniško službo, ki jo prakticiramo predvsem tako, da na ljudi kličemo blagoslov. Naj bo novo začeto leto blagoslovljeno in prežeto z mislijo na Boga od katerega prihaja vsak dober dar. Naj bo mir, ki so ga prejeli pastirji na betlehemskih poljanah, vsakodnevno prisoten v naših srcih. Da pa bi mir in milino lahko podarjali naprej, je potrebno začeti pri sebi. Če se človek zaveda bogastva Božjih darov, o njih, kot Marija, premišljuje v svojem srcu, potem se iz njegovega srca razliva mir kakor reka (prerok Izaija) v družino, med sosede, narode, države, v ves svet. Blagoslovljeno novo leto in prijateljevanja z Bogom Vam želim!

✍ Andrej Ojstrež, župnik na Jesenicah

RADOVLJICA - V 13. stoletju so Ortenburžani prafaro iz Rodin prenesli v Radovljico. Njihov interes je bil, da tudi na cerkvenem področju povežejo svoja posestva na južni strani Karavank. Novoustanovljena prafara je takrat obsegala vsa naselja Dežele, Blejskega in Bohinjskega kota ter Zgornjesavske doline. To področje je tudi področje današnje radovljiške dekanije ter področje današnje Zgornje Gorenjske. Leto 1296, ko se prvič omenja radovljiška prafara, ni samo rojstno leto radovljiške fare, ampak na nek način tudi rojstno leto radovljiške dekanije. Najpomembnejši dogodek za radovljiško faro pa je bila vključitev le-te v novoustanovljeno ljubljansko škofijo, ki jo je leta 1461ustanovil cesar Friderik lll Habsburški. Tako je nastalo cerkveno okrožje na Kranjskem, ki je bilo neodvisno od oglejskih patriarhov. Že naslednjega leta 1462 je papež Pij ll, znan kot pesnik, pisatelj in humanist, z Zlato bulo potrdil ustanovitev ljubljanske škofije in ji priključil tudi radovljiško prafaro. S to Zlato bulo, ki je pomenila zgodovinsko odločitev, je področje današnje Zgornje Gorenjske in radovljiške dekanije po cerkvenem pravu postalo del osrednje Slovenije. V tem času je bilo v radovljiški župniji poleg farne cerkve še 22 cerkva od Krope do Bohinja in naprej do Kranjske Gore, približno ozemlje, ki ga pokriva današnja dekanija. Leta 1865 pa je bil župnik Janez Novak izbran za dekana radovljiške dekanije, ki je na zahodu segala prav do Bele Peči. Čeprav je župnik Janez Novak po zgodovinskih virih prvi dekan, pa je to cerkveno združenje staro že sedemsto let in s tem tudi na nek način radovljiška dekanija. Letos je bil za novega dekana te častitljive in največje dekanije v ljubljanski nadškofiji, verjetno pa tudi v Sloveniji, izvoljen radovljiški župnik Andrej Župan. Iskreno mu čestitamo in želimo, da bi tudi on uspešno povezoval kar 26 župnij, kolikor ji pokriva radovljiška dekanija, t.j. področje celotne Zgornje Gorenjske. Da se farani dekanije med seboj bolje poznamo na svoj način skrbi tudi dekanijsko glasilo Skrinja, ki že trinajsto leto, vsakič za božič in veliko noč, prinaša zanimive zapise iz župnij. Odgovorni urednik Skrinje je Andrej Župan in veseli bomo, če bo tudi po izvolitvi na odgovorno mesto dekana še naprej skrbel za urednikovanje našega skupnega glasila. ✍ a. m.

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 22. 12. 2013. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Silva Frčej, Marsel Gomboc, Peter Kolman, Marija Mencinger Čuden, Janez Resman, Jure Sovinc in Rezka Šubic Pleničar. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

2

Praznični utrip v naših župnijah Delavnice izdelovanja adventnih venčkov na Jesenicah

Vzdušje je bilo nasploh zelo prijetno, ustvarjalno in prijateljsko. Vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je delavnica tako dobro uspela, se res iskreno zahvaljujem. Zahvaljujem pa se tudi tistim, ki so venčke prinesli k nedeljskemu blagoslovu in tako pripomogli, da je bilo v cerkvi vidno, kaj zmoremo, če se povežemo v prijateljstvu in skupaj nekaj lepega delamo z rokami in srcem. Morda smo komu naredili skomine, da se bo odločil in se nam drugo leto pridružil na delavnici. Upam pa, da ti venčki ne samevajo na kakšni polički, temveč nam pomagajo pri doživljanju medsebojne povezanosti in pripravi na prihod Božjega deteta v naša srca.

✍ Barbara Ravnik

Na čast Svetemu Rešnjemu Telesu v adventnem času »Pridite k meni vsi...« (Mt 11, 28-30)

JESENICE - Spomini me zapeljejo v čase mojega otroštva. Poskusim izbrskati, kdaj sem videla prvi adventni venček in kje. To ni bilo niti doma, niti v cerkvi. Ne boste verjeli, v Avstriji, v Beljaku. Tam jih je bilo vse polno v izložbah kot dekoracija, v trgovinah in cvetličarnah za nakup in takega velikega z vijoličnimi svečami sem videla v cerkvi. Visel je iz stropa. Z očetom sva šla zaradi njegovih poslovnih opravkov večkrat v Beljak in tam sva vedno obiskala tudi cerkev. Njihovo okrasje izložb in ulic je vedno sovpadalo s cerkvenim letom in tako tudi podpiralo mojo domačo versko vzgojo. Ko sem bila majhna, je v naši državi vladalo komunistično vzdušje in je bilo vse drugače. Ni se javno govorilo o Miklavžu, ne o adventu in adventnih venčkov ni bilo. To je prišlo k nam, ko sem bila že poročena. In ker mi je bilo to že od otroštva ljubo, sem se tudi sama odločila, da bi ga imeli in bi skupaj kot družinica ter s prijatelji molili ob njem. In to nam je tudi uspelo, včasih bolj, včasih manj. Sama sem prvega naredila v Karitasovem vrtcu v Logatcu, kjer sem bila nekaj let zaposlena. Izdelati me ga je naučila srčna sodelavka Francka. Ob njem smo molili z otroki v vrtcu in tudi s sodelavkami in župnikom. To tradicijo sem nadaljevala tudi, ko smo se vrnili na Jesenice, a le družinsko. Enkrat, pa še sama ne vem kdaj in kako, pa sva se z gospodom župnikom Andrejem dogovorila, da bi venčke lahko delala z otroki v župnišču. Ker zelo rada ustvarjam z otroki, mi je bila ta ideja zelo všeč. Na prvi delavnici precej let nazaj je bilo le nekaj otrok, morda deset, moja prijateljica ter kakšen starš. Potem pa se je z leti to zelo razmahnilo in tako je bilo tudi letos. Zbralo se nas je čez 35 – otrok in odraslih. Skupaj smo bili povezani – otroci, mali in veliki, starši, babice, prijatelji in gospod župnik. Seveda tudi letos na začetku ni šlo brez molitve in prošnje k Božjemu blagoslovu našega dela. Pa poučna zgodba – zakaj je adventni venček pomemben in kaj simbolizira. Potem pa smo prešli k praktičnemu delu. Ovijanje osnov (darilo gospoda župnika) z mahom in zelenjem, nato pa okrasitev in pritrjevanje sveč. Do veljave je prišla otroška domišljija, spretnost in medgeneracijsko sodelovanje. Venčki so bili tako različni in lepi, da je pogled kar zastajal. Nismo se mogli načuditi lepoti vsakega posebej. Zaključili smo z molitvijo in povabilom, naj otroci prinesejo venčke k nedeljskemu blagoslovu. Letos pa so me najmarljivejši otroci, ki so čakali na starše, presenetili. Skupaj z mano, babico in prostovoljkami so vzorno pospravili učilnico.

JESENICE - Pride tak dan kot je čaščenje Svetega Rešnjega Telesa. Na Jesenicah je najprej celonočno čaščenje ob začetku adventnega časa in zato smo zvesto začeli praznovanje v petek, 19. novembra, z večerno sveto mašo. Noč je bila hladna in mračna, cerkev pa toplo ogrevana. Pa še Najsvetejše je sijalo. Znamenje življenja! Starejša gospa je vztrajala pred oltarjem dolgo v noč in pripomnila: »Raje sem v cerkvi, ker je bolj toplo kot pa pri meni doma«, 'nedeljniki' pa so se kar hitro porazgubili. Vse kar je, je znotraj srca, prazniki pa bogatijo in osmišljajo življenje. O, da bi znali vse sprejeti iz Božje roke, pa karkoli bo prinesel jutrišnji dan. Bog se daje videti našim očem, nevidni večni Bog, ta, ki lahko resnično reče - BOG SEM IN ČLOVEK - in je stopil med nas, v našo zgodovino in iz človeške zgodovine naredil čas pričakovanja. Verjetno je težko priti dvakrat na dan ali še ponoči v cerkev, a dvakrat na dan jesti in piti ni težko. Naj se naša vera pokaže tudi v služenju in odrekanju. Naslednje jutro, v soboto, 30. novembra, smo nadaljevali celodnevno čaščenje - skupne molitvene ure pred Njim in posamezna premišljevanja v tihoti. Sveti arški župnik Janez Marija Vianney je prebil veliko noči pred Najsvetejšim in s tem pokazal odprt um in verujoče srce, saj se pred Njim doživlja veselje, tolažba, milost, molitev, zahvala in prošnja. Tu se srce nauči ljubiti. Samo tu se zares kaj pomembnega dogaja. V nedeljo, 1. decembra, je bil sklep čaščenja z nedeljsko sveto mašo. Med nas je prišel ljubljanski prelat in stolni prošt g. Jožef Lap. Z Gospodovim blagoslovom, z blagoslovom Najsvetejšega nam je podelil slovesni dar, obličje SVETEGA OBRAZA, ki nam daje MIR. Vse je skrbno pripravljal in omogočil Božje bivanje med nami naš g. župnik Andrej z mislimi upanja na adventni in božični čas. HVALA. Pater Pavle Jakop je zapisal: »Če ne bi bilo tvojega oltarja, kam bi odlagali svoje trpljenje in strahove, kam bi polagali svoje bolne in umrle, kje bi zdravili zavrnjene ljubezni, v kateri kelih bi prilili svoj znoj in svojo kri, kje bi tešili svojo lakoto in žejo…« ✍ Anka Ličof

3

Sprejem ministrantov na Brezmadežno

JESENICE - Devico Marijo je Bog obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako je pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brezmadežne neveste. pomembno vlogo v našem boju proti vsakodnevni »hudobiji« ima naša duhovna Mati – Brezmadežna. Ne zaradi svojih lastnih sposobnosti, saj je bila tudi ona le človek, temveč zaradi odlik, s katerimi jo je obsipal vsemogočni Bog, da bi mogla biti vredna Mati učlovečenemu Bogu in soodrešenica grešnemu človeštvu. Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju – o tem, da je bila od prvega trenutka svojega zemeljskega bivanja, to je od spočetja (devet mesecev pred rojstvom, ki ga praznujemo na mali šmaren 8. septembra) obvarovana slehernega madeža izvirnega greha – je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka, izoblikovala pa se je postopoma. Vera v »brezmadežno spočetje« obstaja od začetka Cerkve. Izraz »brezmadežno spočetje« danes mnogi pojmujejo napačno. To je izjava o tem, da je Bog Marijo obvaroval pred izvirnim grehom, in sicer od začetka. To ni izjava o Jezusovem spočetju v Marijinem telesu. Sploh pa ni razvrednotenje spolnosti v krščanstvu, kot da bi se mož in žena »omadeževala«, ko spočneta otroka. Po Božji milosti je Marija vse svoje življenje ostala obvarovana vsakega osebnega greha. (KKC 487 – 492).

Pa še to: Mešani pevski zbor Triglavski zvonovi z zborovodkinjo Metko Magdič so prva pevska zasedba iz občine Kranjska Gora, ki je kdajkoli nastopila na pevskem tekmovanju in si na nedavnem regijskem tekmovanju pevskih zasedb v Radovljici 17. novembra pripela srebrno priznanje. Čestitamo! Marsel Gomboc

Obisk sv. Miklavža

V župniji Jesenice na praznik Brezmadežne pri sveti maši sprejemamo tudi nove ministrante. Zavedamo se, da je Marija mati redovnih in duhovnih poklicev, ki Božje vabilo doživijo prav v ministrantskih vrstah. Starejši in mlajši skupini ministrantov so se pridružili še trije lanskoletni prvoobhajanci (Matic, Jernej in Tone), ki bodo na poseben način še bližje Jezusu. Radi molimo za fante, da jih bližina oltarja navduši za Jezusa.

✍ Andrej, župnik

Vabljeni na koncert in koledovanje MOJSTRANA – Mešani pevski zbor Triglavski zvonovi se tudi letos pripravlja na božično-novoletni koncert, ki bo v cerkvi sv. Mihaela na Dovjem v nedeljo, 29. decembra ob 19. uri. Poleg tega se pevke in pevci pripravljajo tudi na koledovanje, ki bo na Dovjem, v Mojstrani, v Radovni, na Belci in v Gozd Martuljku v soboto, 4. januarja, od 16. ure dalje po naslednjem razporedu: 16.00 pri Vogu v Kamnah, 17.00 na Dovjem pred Katro, 18.00 Vrt Viharnik v Mojstrani; 18:45 v Mlačci, 19:15 Pri Psnaku, Zgornja Radovna, 20.00 Pri Jurču na Belci in ob 21.00 v Gozd Martuljku. S prostovoljnimi prispevki bodo domačinki omogočili lažje življenje in ji kupili zdravila.

4

DOVJE - Sveti Miklavž s spremstvom se je tudi letos ustavil v Kulturnem domu na Dovjem, kjer so si otroci in vsi drugi obiskovalci tradicionalno pred njegovim prihodom ogledali igrico, tokrat z naslovom Miklavž je zaspal. Prireditev z obdarovanjem otrok so družno pripravili Društvo Triglavski zvonovi, Župnijska Karitas, družina Mesec in prijatelji. Na fotografiji: Miklavž vsako leto obdaruje tudi ministrante, ki preko celega leta pridno pomagajo pri bogoslužjih na Dovjem in v Mojstrani. Mladih fantov so veseli vsi, tudi angeli in parkeljni ne morejo skriti zadovoljstva nad njihovim plemenitim delom, ki ga opravljajo v fari. M. G., foto: Toni Milonik.

Tudi sonce nas je ves dan božalo s toplimi žarki, pogledi na prečudovite okoliške griče Bizeljskega z lepimi vinogradi so bili prav pomirjujoči. Skratka bil je dan in nepozabno doživetje, ki povezuje skupnost!

Žive jaslice v ledenem kraljestvu Mlačce

✍ Bojan Rauh, foto Brigita Rozman

Šolske sestre so odšle iz Radovljice

MOJSTRANA - Veseli smo, da vas lahko že 12. leto zapored povabimo v skrivnostni svet snežne kraljice, kjer si lahko ogledate Žive jaslice v edinstveni kulisi umetnih ledenih slapov. Prireditev zajema sprehod po ledenem kraljestvu Snežne kraljice, Ledene princeske in treh nagajivih polarnih škratkov, sprehod med v led odetimi drevesi, brvmi, jezerci in vodometom v veliki kristalni dvorani ledenih slapov, gledališko predstavo Žive jaslice v ledenem kraljestvu, ki je letos bolj hudomušno obarvana ter galerijo stacionarnih jaslic ob poti na parkirišče. Vse to lahko doživite v soteski Mlačca v Mojstrani 25., 26., 27., 28., 29., 30. 12. 2013 in 1., 3. in 4. 1. 2014 ob 16., 17. in 18. uri.

RADOVLJICA - Konec novembra so šolske sestre na zahtevo vodstva iz Ljubljane prekinile otroško varstvo in zaprle samostan v Radovljici. Številni Radovljičani smo prizadeti in žalostni zaradi njihovega odhoda. Vsi smo jih spoštovali in cenili, ne samo verni. Bile so del duše starega mestnega jedra in blagoslov za mesto. Hiša, ki je bila nekoč polna otroškega živžava, v kateri so sestre z veseljem sprejele vsakogar, ki je potrkal na njihova vrata, in v kateri je čudovita kapela, v kateri so bile občasno svete maše, postaja »hiša strahov«. Žal. Voditeljica šolskih sester v Sloveniji je pojasnila, da zapuščajo Radovljico, ker se njihov red počasi stara in morajo najprej poskrbeti za ostarele in bolne sestre. Radovljica je z njihovim odhodom izgubila del svoje duše. ✍ a. m.

Miklavževanje in voščilo Zavoda sv. Martina

Cena vstopnic: 12 EUR odrasli, 8 EUR otroci, 2 EUR predšolski otroci. Rezervacije niso potrebne razen za organizirane skupine z avtobusi. Predstave so navadno v vsakršnem vremenu. Dobro pa je pred želeno predstavo preveriti, če so zaradi varnosti (padanje ledu zaradi odjuge) le-te odpovedane. Za vsa dodatna vprašanja smo vam z veseljem na voljo: www.lednoplezanje.com; 031 677 203 Pavel Skumavc, predsednik društva lednih plezalcev, 041 964 280 Elizabeta Skumavc ali 041 948 486 mag. Nataša Cotman. Marsel Gomboc

Moško romanje letos že tretjič

SREDNJA VAS V BOHINJU - V petek, 6. decembra smo v Zavodu sv. Martina praznovali god sv. Miklavža. Sv. Miklavž nas je obiskal v spremstvu nežnega angelčka in nagajivega parkeljna. Vsakemu stanovalcu je sv. Miklavž namenil nekaj toplih besed in prinesel darila za vse stanovalce, zaposlene in prostovoljce, ki sodelujejo z Zavodom sv. Martina. Za popestritev Miklaževanja in dobro voljo je poskrbela še skupina birmancev, ki je za stanovalce pripravila šaljivo igro o najboljši babici. Tako smo se z nasmehom na obrazu spomnili radosti ob pričakovanju sv. Miklavža in zadovoljstva pri obdarovanju in praznovanju. V prazničnih dneh vam želimo blagoslovljen božič ter srečno, zdravo in milosti polno leto 2014!

✍ Zavod sv. Martina

Veselo dogajanje v Marijinem domu RADOVLJICA – Kljub temu, da je morda letošnji malo poznejši termin in zimski mraz marsikoga odvrnil od romanja, pa jedro radovljiških faranov ostaja zvesto tradiciji. Brez moškega romanja ni pravega cerkvenega leta! Letošnje romanje je tako rekoč »prinesel« sv. Miklavž, saj smo možakarji s svojim župnikom Andrejem poromali na soboto, 7. decembra na Bizeljsko. V župnijski cerkvi sv. Lovrenca nad vasjo Bizeljsko smo Radovljičani s svojim župnikom darovali sv. mašo, nato pa smo bili gostje domačega župnika, Vlada Leskovarja, ki se je izkazal kot odličen gostitelj in poznavalec vin.

BLED – Sestre hčere Marije Pomočnice z Bleda se rade spominjamo dnevov obiska don Boskovih relikvij na Bledu letos maja meseca ter vsega dogajanja v Marijinem domu v letošnjem poletnem in jesenskem času. Ko se spominjamo obiska relikvij sv. Janeza Boska, se zavedamo, da je mnogo sadov nevidnih, zanje morda ne bomo nikoli izvedeli. Veliko pa je tudi takšnih, ki jih lahko okušamo in doživljamo še danes. Največja čudeža sta povezanost in veselje, ki vedno znova dajeta ton našemu življenju in delovanju. To je program za osnovnošolce Popoldanski oratorij, s katerim smo začeli 1. oktobra.

5

Za več informacij in prijave sem na voljo s. Martina, 031-443-771 ali md.bled@gmail.com.

✍ s. Martina Golavšek

Zgodba o potici

Sestre hčere Marije Pomočnice v Marijinem domu za vikende sprejemamo najrazličnejše skupine otrok, mladih in odraslih za duhovne vaje in razne druge duhovne programe. Čez teden pa imamo svetopisemske urice za otroke od 3 do 6 let, tečaje italijanskega in nemškega jezika, srečanja za žene, skupino salezijancev sotrudnikov … Že več let pa se sprašujemo, kaj lahko še naredimo za mlade v našem kraju? Kaj otroci, mladi in njihove družine pravzaprav potrebujejo? Kje jim lahko pridemo naproti? Ne želimo množiti dejavnosti, želimo pa biti v oporo družinam. Prav ob don Boskovem obisku na Bledu se je porodil program Popoldanski oratorij. Brezplačen program je namenjen vsem osnovnošolskim otrokom, ne glede na socialni položaj in versko pripadnost. Izvajamo ga od torka do četrtka med 14.00 in 17.30, v prostorih Marijinega doma (Partizanska c. 6, Bled). Otroci in mladi lahko pridejo za pol ure, eno uro, celo popoldne … V okviru tega programa pa ponujamo možnost: učne pomoči, pomoči pri pisanju domačih nalog, raznih delavnic, družabnih iger in spremljanja pri človeški in duhovni rasti. Otroci, ki že prihajajo v program so navdušeni. Nekateri prihajajo, da dokončajo domače naloge; drugi, da se igrajo; spet drugi, da ustvarjajo … podstavke za svečke in božične voščilnice. Ob prihodu pa gre le redko kdo mimo namiznega nogometa. Zdaj ga tudi že sestre obvladamo! Vesele smo vsakega mladega, ki pride v naš dom, pa če je to za eno uro ali več. Vsi, ki bi vam ta oblika pomoči prišla prav, ste dobrodošli! K sodelovanju vabimo tudi mlade in odrasle prostovoljce. Naše poslanstvo je, po zgledu sv. Janeza Boska in sv. Marije Dominike Mazzarello, vzgoja mladih. Zavedamo pa se, da je to poslanstvo brez družine, težje. In družine danes doživljate mnoge stiske in preizkušnje, tega se zavedamo! Zato bo v kapeli Svete družine pri sestrah v soboto, 28. decembra 2013, od 10.00 do 12.00 ter od 15.00 do 18.30 potekala pred izpostavljenim Najsvetejšim molitev za družine. Molitvi se nam lahko kadarkoli pridružite tudi vi, da molite za svoje in vse druge družine. Takoj po novem letu 2014 pa bomo v Marijinem začeli še z nekaterimi dejavnostmi, na katere vas lepo vabimo: • Tečaj nemškega jezika (I. stopnja) ob torkih od 18.30 do 20.00. Prvo srečanje bo 7. 1. 2014. • Tečaj italijanskega jezika (I. stopnja) ob četrtkih od 18.30 do 20.00. Prvo srečanje bo 9. 1. 2014. • Svetopisemske urice za otroke od 3 do 6 let, vsak drugi torek v mesecu od 17.00 do 18.00. • Žene vabimo na srečanja za žene, ki potekajo vsak prvi torek v mesecu ob 20.00. • 11. 1. 2014 vabimo starše, zakonce in mlade na pogovorni večer ob 20.00. Gostja večera bo ga. Berta Golob, ki nam bo spregovorila o vzgoji otrok danes: »Vzgoja je stvar srca!« (sv. Janez Bosko). Po kratkem uvodnem nagovoru ga. Berte, bo sledil pogovor in podelitev izkušenj. Večer bomo zaključili z molitvijo v sestrski kapeli sv. Družine.

6

Naša potica ni kupljena v trgovini. Vsako leto jo sami pripravimo z vnuki, posebno za šestletno Klaro je to veliko veselje in doživetje. Že med letom me sprašuje, kdaj bova pekli potico, sploh pa v adventu je to zanjo veliko pričakovanje. Potica ima svoj čar; poleg dobrega in lepega, je spečena z ljubeznijo in vsebuje spomine, ker je delo treh generacij. Ko jo zaužijemo vse to občutimo. Pred več kot 40 leti je mož posadil nekaj orehov v Vrbi, blizu cerkvice sv. Marka, blizu kraja kjer se je nekoč sprehodil arhitekt Plečnik in rekel, da se ne more čuditi Prešernu, da je napisal tako lepo pesem o Vrbi. Dva oreha stare sorte: drobnejši in zelo trd »košak« in malo malo debelejšo staro sorto je vzgojila že davno pokojna njegova mama v Doslovčah. Tudi v našem vrti se je sam zasadil oreh in smo ga presadili na isti kraj. Par orehov sorte »Elite« smo kupili. Ti orehi imajo to prednost, da zrastejo nižji in zelo pozno ozelenijo, da jih pomladanska pozeba ne prizadene. Orehi so danes pravi lepotci na rajsko lepem travniku s pogledom na Stol in Karavanke, Triglav, Jelovico in ravnino proti Jalnovim Rodinam. Poleti nudijo prijetno senco, v njih prenočuje kanja in druge ptice, se upirajo močnemu karavanškemu vetru in novi bolezni, ki jih napada (rumenemu lišaju). Skoraj vsako leto rodijo toliko, da lahko spečemo potico za Božič, Veliko noč, Markov »smn«, Prešernovo proslavo in vse svete. Jeseni orehi dozorijo in padejo sami na tla ali pa jih opreklamo. Spet je tu veselje z vnuki, ko jih pobiramo in iščemo med listjem. Orehe nato operemo in sušimo na zraku na podstrešju. Med sušenjem jih je treba večkrat premešati, da ne splesnijo. Za pripravo potice stolčemo orehe in jih zberemo. Dva dni pred božičem je treba še zmleti orehova jedrca, kar najrajši počne vnukinja Ana na starem strojčku za mletje orehov. Ročno zmleta orehova jedrca so neprimerno boljša kot tista, ki so zmleta v električnem mešalniku. Pripravimo tudi moko, jo presejemo in postavimo za toplo peč. Rozine namočimo v rumu in pustimo čez noč. Sama peka od moke do potice traja od 4 do 5 ur. Važen je topel prostor, mir in zbranost, da potica zares uspe. Najboljša potica je spečena v krušni peči v velikem modelu, ki mu pravimo kovač. Z leti se nabirajo izkušnje. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Tudi potica. Naši predniki so spekli manj posuto potico, posebno, če je bila velika družina. Nekoč: 1kg orehov na 3 ali 4 kg moke, danes na 1 kg moke. Če ni bilo orehov, so spekli rožičevo potico ali potico iz prepraženih ovsenih kosmičev. A potica je za praznik vedno bila! Hvaležni smo Bogu za našo potico, za vsak njen kos in drobtinico.

✍ in foto Jelka Koselj, Vrba

Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah (rektor p. Robert Bahčič)

Praznovanje 200-letnice podobe Marije Pomagaj Brezje - sobota, 24. maj 2014 ob 10. uri

L

eta 2014 bomo praznovali 200-letnico podobe Marije Pomagaj, ki jo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer.

Marija Pomagaj predstavlja močno in pristno duhovno vez med Slovenci doma in po svetu. Pred njeno podobo je nadškof dr. Alojzij Šuštar posvetil slovenski narod Mariji, pri njej pa se je ustavil in molil kot romar tudi papež Janez Pavel II. Slovenska škofovska konferenca je na svoji seji, 11. marca 2013, sklenila, da se bodo slovenski verniki praznovanju 200letnice podobe Marije Pomagaj pridružili na romanju, ki bo za vse škofije poteklo hkrati. Frančiškani z Brezij, skupaj z Brezjani, vas vse vabimo na skupno praznovanje 200-letnice podobe Marije Pomagaj, ki jo bomo obhajali v soboto, 24. maja 2014, na Brezjah, v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču, ko v Sloveniji praznujemo Marijo Pomagaj. Dobrodošli pri Mariji Pomagaj, kraljici Slovencev!

✍ p. Robert Bahčič, rektor bazilike

Novi frančiškanski obrazi pri Mariji Pomagaj na Brezjah

PREDSTAVLJAMO

Začetki čaščenja Marije Pomagaj se povezujejo z začetkom in javnim izražanjem slovenske narodne identitete. Ob Marijinem oltarju na Brezjah najdemo odmeve vseh glavnih dogodkov narodove zgodovine. Tudi danes se ta intenzivnost ne manjša.

Avgust 2013 je tudi k Mariji Pomagaj na Brezje prinesel nekaj sprememb: gvardijan in rektor bazilike je postal p. Robert Bahčič, doktor teologije, ki je zadnjih sedem let služboval na frančiškanski generalni kuriji v Rimu. Iz dosedanje ekipe so ostali p. Polikarp Brolih, p. Leopold Grčar, br. Bonaventura Obran in br. Leon Rupnik, pridružili pa so se brezjanski redovni družini p. Tadej Inglič, ki je tudi župnik v Mošnjah, p. Jan Cvetek, oba sta prišla iz novomeške skupnosti, p. Tomaž Menart je prispel z Viča in br. Dragan Vampola je prišel iz Ljubljane – Marijino Oznanjenje. Vsem želimo Mir in Dobro ter dobrodošli pri Mariji Pomagaj!

Z leve proti desni, spredaj: br. Leon Rupnik, p. Robert Bahčič, p. Polikarp Brolih, p. Leopold Grčar. Z leve proti desni, zadaj: p. Jan Cvetek, p. Tomaž Menart, br. Bonaventura Obran, p. Tadej Inglič, br. Dragan Vampola.

7

Slovesnosti na Brezjah v letu 2014

Zgodovina Marijinega svetišča na Brezjah

PREDSTAVLJAMO

SREDA, 1. JANUAR 2014 - NOVO LETO 2014 16.00 – SVETA MAŠA OB 14. OBLETNICI RAZGLASITVE BAZILIKE ZA SLOVENSKO MARIJINO NARODNO SVETIŠČE TOREK, 11. februar – 10.00 – LURŠKA MATI BOŽJA – srečanje bolnikov; škof Metod Pirih SOBOTA, 8. marec – 10.00 – SREČANJE ALKOHOLIKOV in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti SOBOTA, 22. marec – 10.00 – BLAGOSLOV NOSEČIH MATER IN VSEH, KI SI ŽELIJO OTROK SOBOTA, 10. maj – 10.00 – VSESLOVENSKO ROMANJE GASILCEV PETEK, 23. maj - 20.00 – VEČER NARODNIH IZROČIL SOBOTA, 24. maj – 10.00 – 200. OBLETNICA MILOSTNE PODOBE MARIJE POMAGAJ; popoldan Škofijski dan mladih BINKOŠTNA SOBOTA, 7. junij – 10.00 – SHOD MOLIVCEV ZA DUHOVNE POKLICE ŽIVI ROŽNI VENEC SOBOTA, 14. junij – 10.00 – ZAHVALNO RO-MANJE DRUŽIN PRVOOBHAJANCEV; 15.00 SREČANJE KARMELSKE BRATOVŠČINE SOBOTA, 21. junij – 10.00 – VSESLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV

Leto 2007: Slovesno obhajanje 100-letnice kronanja in ureditev prostora za maše na prostem. • 1154 že pred tem letom je stala župnijska cerkev sv. Andreja v Mošnjah, kamor je spadala vas Brezje. • 1500 Brezje ima svojo cerkvico sv. Vida. Mašo so imeli trikrat na leto. • 1722 so cerkvi prizidali kapelo sv. Antona Puščavnika, zaščitnika živine. • 1794 – 1798 so opravili večja obnovitvena dela. Obnovili so tlak, postavili nove klopi, obnovili veliki oltar in vanj postavili novo sliko sv. Vida, delo umetnika Layerja iz Kranja. • 1800 mošenjski župnik dr. Urban Ažbe cerkvi sv. Vida prizida kapelico v čast Mariji Pomagaj. • 1814 slikar Leopold Layer iz Kranja poslika kapelico in istega leta naslika tudi milostno podobo Marije Pomagaj po motivu iz Innsbrucka. • 1863 zaradi več milostnih ozdravitev božja pot na Brezje postane vse bolj priljubljena, cerkev pa premajhna za množice romarjev. • 1898 ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič 9. oktobra blagoslovi novo pozidani frančiškanski samostan in frančiškanom izroči varstvo milostne podobe Marije Pomagaj. • 1900 dr. Jakob Missia, goriški nadškof in prvi slovenski kardinal, 7. oktobra posveti sedanjo cerkev. • 1907 škof dr. Anton Bonaventura Jeglič je prvega septembra, obdan z več kot 100 duhovniki in 30.000 verniki, slovesno okronal milostno podobo Marije Pomagaj in Jezuščka z zlatima kronama.

SOBOTA, 28. junij – VSESLOVENSKO ROMANJE SLOVENSKIH MISIJONARJEV NEDELJA, 6. julij – 10.00 NEDELJA SLOVENCEV PO SVETU (kardinal dr. Franc Rodé) NEDELJA, 27. julij – 10.00 - ZAKONSKI JUBILANTI VELIKI ŠMAREN – 10.00 – slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji NEDELJA, 7. september – 10.00 – SVETA MAŠA OB 107. OBLETNICI KRONANJA PONEDELJEK, 8. september – 10.00 MALI ŠMAREN – SREČANJE STARIH STARŠEV SOBOTA, 13. september – 10.30 MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE NEDELJA, 5. oktober – 10.00 – OBLETNICA POSVETITVE CERKVE IN OBLETNICA RAZGLASITVE BAZILIKE

8

Marijino svetišče na Brezjah ima status bazilike.

PREDSTAVLJAMO

• 1935 milostna podoba prvič zapusti Brezje, kot zavetnica evharističnega kongresa potuje v Ljubljano od 28. do 30. junija, z dovoljenje škofa Rožmana. • 1937 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika urejen park pred cerkvijo. • 1941 nemški gestapo 23. aprila izžene frančiškane z Brezij. Ti v vojnih letih skrivajo milostno podobo Marije Pomagaj pred uničenjem. 28. aprila br. Jozafat Finžgar milostno podobo prenese v Ljubljano. Od tu jo prepeljejo in skrijejo v samostan na Trsatu do 19. maja 1943, ko jo prenesejo v ljubljansko stolnico, ki postane drugi romarski kraj za v vojni in po vojni ranjena srca slovenskega človeka vse do 15. junija 1947. • 1947 milostna podoba Marije Pomagaj se 15. junija vrne na svoj dom. K Mariji Pomagaj pričnejo prihajat številni romarji. • 1954 na praznik Brezmadežne je ljubljanski škof Anton Vovk posvetil nov oltar pri Mariji Pomagaj po načrtih arhitekta Janka Omahna. O tem na spregovori napis na oltarju: »Krasni oltar je premilostni Kraljici posvetil ljubljanski škof Anton Ribičev.« • 1967 ob šesdesetletnici kronanja podobe Marije Pomagaj so v atriju med cerkvijo in samostanom, po načrtih Ivana Vurnika, postavili kapelico v čast sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče. Oltarna slika sv. Franiška, delo akademskega slikarja Lojzeta Perka, je v bronastem okvirju, v katerem je bila podoba Marije Pomagaj v ljubljanski stolnici med drugo svetovno vojno. Oltar je posvetil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. • 1969 se začnejo na Brezjah posebni shodi namenjeni bolnikom. • 1976 na mogočnem mednarodnem evharističnem kongresu v Philadelphiji v Združenih državah Amerike je sedemsto slovenskih udeležencev iz domovine, zamejstva in različnih krajev sveta sprejelo slovesni sklep: »Vsako leto, na predvečer praznika Marije z Brezij, ki varuje slovenski narod in slovenska izročila v svetu, to je 23. maja zvečer, bomo v svojih domovih prižgali sveče in preživeli večer v mislih na krščanska izročila, ki so stoletja vodila naš rod v domovini in oblikujejo danes nas v svetu in po nas narode, med katerimiživimo. Vabimo Slovence v domovini in vse rojake slovenskega izročila v svetu, da se nam pridružijo.« • 1977 za praznovanje 70. obletnice kronanja milostne podobe je bil postavljen nov pozlačen oltarni okvir, ki ga je izdelal rezbar Maks Bergant iz Kamnika. • 1988 papež Janez Pavel II. na prošnjo nadškofa dr. Alojzija Šuštarja odlikuje brezjansko cerkev s častnim naslovom manjše bazilike. • 1992 v prvem letu svoje samostojnosti se

Milostna podoba Marije Pomagaj, ki letos praznuje 200. obletnico od leta, ko jo je upodobil slikar Leopold Layer.

Ob različnih praznikih se po Brezjah vije procesija z lučkami.

9

•

PREDSTAVLJAMO

•

•

•

•

• •

•

je slovenski narod, 15. avgusta, posvetil Božji Materi Mariji. Vsako leto je na ta dan obnovitev posvetitve slovenskega naroda Materi Božji. 1996 papež ob prvem obisku Slovenije, 17. maja, roma k Mariji Pomagaj in ji podari biserni rožni venec in zapiše: »Marija Pomagaj! «. Na dogodek spominja kip Janeza Pavla II. na trgu pred baziliko, delo akademskega kiparja Staneta Kolmana iz Zgoše. Milostna podoba roma pred papeževim obiskom od 3. do 9. maja na poti v Ljubljano po gorenjskih župnijah. 18. maja 1996 je na hipodromu v Stožicah porkoviteljica slavja ob 1250-letnici krščanstva slovenskega naroda, 19. maja pa obišče pred vrnitvijo na Brezje še nekaj dolenjskih župnij. 1998 pogled v smeri simbolne osi slovenstva: Brezje–Bled–Bohinj–Triglav izvablja mogočen kip Svete Družine, delo akademskega kiparja Staneta Kolmana. Kip so frančiškani podarili Brezjam ob stoti obletnici delovanja na Brezjah, ob drugi obletnici obiska papeža Janeza Pavla II. in petem mednarodnem letu družine. Kip je 17. maja blagoslovil apostolski nuncij nadškof Edmond Farhat. 2000 prvega januarja razglasi Slovenska škofovska konferenca baziliko Marije Pomagaj na Brezjah za Slovensko Marijino narodno svetišče. Predsenik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, je ob tej priliki rekel: »Od danes so Brezje srce Slovenije. Milostni kraj, kamor se bodo tudi v prihodnje zgrinjale množice vernih Slovencev iz vseh krajev naše dežele. Kraj gorečih prošenj in zahvale. Kraj upanja in krščanskega poguma. Kraj, kjer se bo utrjevala naša narodna zavest in se krepil državniški čut. Kraj radodarne odprtosti za življenje in pogumnega gledanja v prihodnost. Kraj vseslovenskega bratstva in sprave.« 2001 nov križ v parku Svete Družine in parku miru je bil blagoslovljen 22. julija. Jekleni križ, visok 15 metrov, je bil postavljen ob 10. obletnici slovenske državnosti. Zasnoval ga je akademski kipar Stane Kolman. 2007 slovesno obhajanje 100–letnice kronanja in ureditev prostora za maše na prostem. 2010 Marija Pomagaj roma na Slovenski evharistični kongres v Celje. 2013 22. septembra smo obhajali 150letnico prvega zapisanega čudeža na priprošnjo Marije Pomagaj ter izdali dokumentarni film z naslovom»Čudež«, ki se je zgodil leta 1938 sestri Tončki Krajnik, usmiljenki. 2014 različne slovesnosti ob 200-letnici milostne podobe Marije Pomagaj.

✍ rektor p. Robert Bahšič

10

Župnijska cerkev sv. Andreja v Mošnjah, kamor je spadala tudi vas Brezje, je bila zgrajena že leta 1154.

Brezjanski Muzej votivov in jaslic

Muzej prikazuje duhovno in kulturno bogastvo, ki so ga pri Mariji Pomagaj na Brezjah darovali in zapisovali rodovi romarjev. Dve temeljni zbirki muzeja se med seboj lepo dopolnjujeta. Prva govori o bogati romarski kulturi Brezij, druga pa predstavlja slovensko in mednarodno jasličarsko umetnost. Muzej se nahaja za Baziliko Marije Pomagaj in je odprt vsak dan od 8. do 18. ure.

Strokovno vodenje po muzeju jaslic V božičnem času od novega leta do 2. februarja si lahko Muzej votivo in jaslic ob nedeljah ogledate pod vodstvom dr. p. Leopolda Grčarja, odličnega poznavalca jaslic pri nas. Ogledi bodo po svetih mašah ob 10.00 in 11.30. Zaključene skupine, ki bi želele vodstvo ob drugem času, se dogovorite s p. Leopoldom. ✍ Petra Grimani

V Sloveniji naj bi bilo pet primerov nenadne srčne smrti na dan. Najpogostejši vzrok je migetanje - fibrilacija srčnih prekatov. Kar 95 % prizadetih umre pred prihodom v bolnico. Če bi imeli v trenutku, ko se bolnik nezavesten zgrudi, na razpolago srčni defibrilator, s pomočjo katerega bi prekinili migetanje srca, bi rešili marsikatero življenje. Na Brezjah, kjer se ob praznikih zbira veliko število romarjev, tudi starejših, je namestitev avtomatskega defibrilatorja nujna. Tega so se zavedali najprej brezjanski gasilci, ki so za nakup defibrilatorja že pričeli zbirati denar. Ker pa so člani Malteške pomoči Slovenije podobno razmišljali in defibrilator za Brezje že naročili, so se povezali z gasilci, krajevno skupnostjo, Turističnim društvom, Rdečim križem in brati frančiškani. Odločili so se, da skupaj opremijo ambulanto za prvo pomoč in ob njej namestijo defibrilator. Bratje frančiškani naj bi preskrbeli prostor za ambulanto, Malteška pomoč defibrilator, gasilci povoje, obliže in vse potrebno za nudenje prve pomoči, Turistično društvo pa omarice za ambulanto. Malteška pomoč bi skupaj z gasilci poskrbela za dežurno službo v dnevih, ko se zbira na Brezjah veliko ljudi. Če bo šlo vse po sreči bo v začetku februarja prihodnje leto defibrilator montiran in odprta nova ambulanta za potrebe prve pomoči. ✍ a. m.

O brezjanski Poti miru je Simon Resman zapisal: »V kontekstu razmerja med tradicijo in inovacijo, med prostorom in kulturo, med starožitno naravo in duhovnim iskanjem je nastal projekt nove tematske poti, ki naj bi dodala dosedanjemu narodno-identitetnemu blišču Brezij nove razsežnosti.« Brezjanska Pot miru predstavlja sožitje naravne, kulturne in duhovne krajine. Slednji daje poudarek osrednje slovensko romarsko svetišče - bazilika Marije Pomagaj - ki jo vsako leto obišče okrog 250.000 romarjev. Velika večina jih pripotuje z avtomobili ali avtobusi in obisk opravijo v uri ali dveh. S ponudbo dodatnih vsebin se romarji lahko zadržijo na Brezjah nekoliko dlje.

PREDSTAVLJAMO

Defibrilator odslej tudi na Brezjah

Osnovni namen romarja je obisk bazilike in milostne podobe Marije Pomagaj. Vsakdo, ki se ji v veri približa in priporoči, najde tolažbo in duševni mir, dva prepotrebna elementa v današnjem divjem ritmu vsakdanjega življenja. S sprehodom v neokrnjeni naravi se okrepi tudi telo.

KRAJEVNA SKUPNOST BREZJE

GASILSKO DRUŠTVO BREZJE

Izhodišče Poti miru je pred baziliko in se nadaljuje po kulturni krajini, ki ji daje pečat vaška arhitektura Brezij. Pot miru ima brezjanski in peraški del. Ločita se pod stopnicami na spodnji terasi, pod robom Brezjanskega polja. Od tam brezjanski del vodi nazaj na Brezje, peraški del pa se spusti do potoka Peračica in ob njem doseže njena slapova. V njuni bližini so nekoč lomili zeleni kamen, znameniti peraški tuf - kamnina iz vulkanskega pepela. Potok Peračica je dobil ime po vasi, ki leži ob cesti, ki povezuje Brezje z Lešami in drugimi vasmi pod obronki Dobrče. Z zeleno strugo in številnimi pritoki ter meandri je zelo nenavaden. Peraški tuf, ki je tudi dobil ime po Peračici, videvamo po celotni strugi potoka. Ta kamen značilne pastelno zelene barve je ponesel slavo Peračice po celi Sloveniji v obliki podbojev hišnih vrat in okenskih okvirov premožnejših domačij. Pokrajina ob potoku je zelo zanimiva in precej nedotaknjena. Svet

11

PREDSTAVLJAMO

Vabilo na otvoritev mostu Člani Turističnega društva Brezje so obnovili most pod Peraškim slapom na Poti miru in ga poimenovali Ruthin most po natanko pred letom dni v gorah preminulo Ruth Reš Podgornik, veliko ljubiteljico cvetja in narave. Otvoritev mostu bo 27. decembra. Zbrali se bomo ob 11. uri pred brezjansko baziliko, od koder se bomo skupaj odpravili na prenovljen most in ga svečano odprli vsem ljubiteljem gibanja v naravi.

v okolici potoka zaradi mastne gline polzi proti potoku in površje se nenehno spreminja. Nastajajo valoviti grebeni, ki so še posebej izraziti po senožetih ob potoku in travnikih okoli vasi Peračica. Peraški tuf predstavlja oviro vodi in tako sta v kratki soteski nastala tudi Peraška slapova, ki sta vredna ogleda. Pot je označena in opremljena s smerokazi in informacijskimi tablami. Primerna je za pohodnike, vajene hoje po gozdnih poteh, pa tudi za družine z otroki. Priporočljiva je pohodniška obutev in oprema (palice). V deževnem vremenu je pot na določenih odsekih lahko nekoliko spolzka in previdnost ne bo odveč. Dolžina: 2,5 km ali 5,7 km; nadmorska višina: 415 m 575 m; zahtevnost: majhna, tudi za družine z otroki; orientacija: lahka (oznake s simbolom poti, smerokazi, informacijske table; izhodišče: trg pred baziliko Marije Pomagaj; Zanimivosti: sakralna dediščina (bazilika Marije Pomagaj, frančiškanski samostan, muzej jaslic, muzej votivov, galerija Sončna pesem), kulturno-zgodovinska krajina (vaško jedro Brezij), naravna krajina (Peraška slapova, polje z razgledom na Julijske Alpe (Triglav), Karavanke (Stol), Dobrčo, Savinjske Alpe, Jamnik in Jelovico; Vodilo: sožitje človeka z naravo v veri in miru Brezjanska POT MIRU. HOJA po poti je na LASTNO ODGOVORNOST!

12

Luč miru iz Betlehema v Radovljici in na Brezjah

Čudež

Radovljiški skavti in drugi mladi tudi letos pripravljajo prireditev Luč miru iz Betlehema.

Pred 150-imi leti se je na Brezjah pred milostno podobo Marije Pomagaj zgodilo prvo milostno ozdravljenje, o katerem nam pričajo zgodovinski viri. Pred 75-imi leti je Bog je na priprošnjo Marije Pomagaj med sveto mašo uslišal molitve družine Krajnik, molitve punčke Tončke, molitve vasi Godešič pri Škofji Loki. Tončka je med povzdigovanjem vstala in spregovorila. Čudež! (Dokumentarni film Čudež bodo v božičnih dneh predvajali na TV Slovenija, DVDji Danes si lahko so na prodaj v Romarskem uradu na ogledate Brezjah.) dokumentarni film, ki govori o enem izmed brezjanskih čudežev. S. Tončka Krajnik se dogodka spominja z neizmerno hvaležnostjo, obenem pa film prikaže, kako je bilo vse njeno življenje kljub čudežu v otroštvu težko, a nikoli brez upanja. S. Tončka, ki živi v skupnosti sester usmiljenk, še danes žari od navdušenja nad življenjem.

Prav lepo vas vabijo na sprejem v cerkev svetega Petra v Radovljici v soboto, 21. decembra 2013, po večerni sveti maši, ki bo ob 18. uri. Prireditev ob sprejemu plamena, ki je prižgan v betlehemski jami Jezusovega rojstva, je že tradicionalna. Po prireditvi boste božični simbol miru lahko odnesli tudi na svoje domove. V nedeljo, 22. decembra 2013, bodo skavti Luč miru iz Betlehema prinesli tudi v druge župnije radovljiške dekanije in v Baziliko Marije Pomagaj na Brezje. Tam bo na voljo po svetih mašah ob deseti, pol dvanajsti in četrti uri popoldne (10.00; 11.30 in 16.00). Svete maše so kot vsako nedeljo (7.00; 8.30; 10.00; 11.30; 16.00 in 18.00). Od nedelje naprej lahko plamen prižgete tudi v brezjanskem Romarskem uradu vsak dan od 8. do 18. ure, kupite svečko, oglje, kadilo in druge predmete, ki vam bodo polepšali zunanje praznovanje božiča.

Oglejte si dokumentarni film Čudež; pustite, da vam odpre srce za Boga in bližnjega!

V predbožičnem času ponesimo plamenček tudi tistim, ki sami ne morejo priti ponj. Spomnimo se bolnih, ostarelih in osamljenih. Ne odrecimo se veselju ob obdarovanju. Prav tako naj nas vse zunanje praznovanje – lučke na božičnem dreveščku, krašenje doma in postavljanje jaslic – opomni, da Jezus prihaja na svet. Bog, ki je tako velik in ljubeč, ima rad vsakega človeka, zato si tudi mi vzemimo čas za svoje najbližje, da bodo prazniki res lepi. Blagoslovljeno praznovanje, veliko lepih srečanj pri Mariji Pomagaj na Brezjah in vse dobro v letu, ki je pred nami! Romarski urad, Brezje 72, tel. 04 537 07 00, www.marija.si

✍ Sodelavci brezjanskega Romarskega urada

Romarski urad pod okriljem Slovenskega Marijinega narodnega svetišča - dobrodošli vsak dan, poleti in pozimi, od 8. do 18. ure (foto: arhiv svetišča).

13

Adventni večer za pečjo

Kurjice O

troci sedijo okrog mentrge in hitijo prebirati fižol. Fržolico v pehar, smeti, zdrobljene in plesnive posebej, na koncu pa v svinjski lonec, da jih bo dekla med peso in krompirjem skuhala za prašiče. Sivčke na kupček posebej, na drugi kupček vijoličasto pisane švicarje. Kup sredi mize počasi, počasi kopni. »Jutri pa ne bo več fižola, saj bo že sveti večer,« se razveseli najmlajša. »Drevešček bomo krasili in postavili jaslice, to bo lepo!« »Ja, in pred večerjo bomo pokadili in pokropili hišo in hlev ter po dvorišču, potem gremo pa po večerji k polnočnici,« važno dostavi Rok. Letos bo prvič smel z odraslimi v cerkev in kar ne more že dočakati. Saj drugače za k maši ni najbolj zagnan, vedno ga je treba priganjati – ampak polnočnica je pa vse nekaj drugega, nadvse bo imenitna. Vsaj starejši fantje z vasi mu vedno to pravijo. No, jutri pojde tudi on in bo sam videl to opevano lepoto in imenitnost. »Kakšne jaslice bomo pa letos postavili, ko smo nabrali toliko mahu?« hiti z vodo na svoj mlin starejša Anamarija, ki ji je vsako leto zaupana režija tako postavljanja jaslic

14

kot okrasitev dreveščka. Ona tudi ve, kje in v kateri škatli na izbi so figurice od jaslic in obeski ter svečke ter kje je podstavek za smrečico. Seveda ji pri postavljanju pomagajo vsi bratci in sestrice, vsaj tisti, ki so že kos samostojni hoji. Tudi kakšne manjše v veži ali sobi nekateri že sami postavijo, ampak tiste ta glavne v hiši, nad tistimi pa vedno budno pazi Anamarija, mlajši delajo samo pod njenim nadzorom. »Sem še smrečja, da bo kot gozd ob strani; tjale več mahu in nekaj večjih kamnov pa še en štor, tam se bo paslo največ ovac; štalica bo letos iz lubja in v tistemle kotu, pred njo bo pastirček, ki nese ovčko …« Mlajši jo z veseljem ubogajo, še na misel ne pride nikomur, da bi sam znal kaj bolje opraviti, kot mu veleva starejša sestra. Vedno pa na koncu Anamarija na najvidnejše mesto, navadno nekam k štalici ali pa tik za sprednji rob, postavi majhen lončen vrček in v njem kurjice, ki jih vsako leto iz gozda prinese oča. Oče pozimi fura les, vsako jutro zgodaj, ko še vsi pri hiši spe, potisne Pramu v jasli zaboj rezanice, posute z otrobi, vrečo za okrog vratu pa vzame polno s seboj. Potem se naje še sam, s seboj pa vzame malico in drago-

ceno termovko vroče proje. Vse skupaj zamota v konjski koc in porine v nahrbtnik, ki ga Pramu obesi na komat. Na posmojke pritrdi cepin in nekaj verig, klamfe v posebni usnjeni torbi so ob strani, sekiro pa, zaščiteno z izžlebljeno deščico, je že prej vtaknil k malici in rezervni jopi v nahrbtnik. »Pa pojdimo v imenu božjem,« reče in potem jo, s prvim svitom na vzhodu, mahneta na Jelovico. Tam, se zdi otrokom, pozna prav vsako drevo v svojem, vsak grm. Že tedne pred božičem ve, katera smrečica in iz katere goščave, da ja ne bo škode v gozdu, bo za dom in katera za na grob. Pa še ena za teto iz mesta, ampak tudi tista manjša in brez škode. Ve pa tudi za najbolj prisojne lege tam nad Zavrtcem in od tam vsako leto izpod snega skoplje pol ducata do ducat kurjic, ki so že dovolj velike za v vazo. Te prve, kaj pomladne, še zimske rožice, črni teloh jim rečejo učeni možje, vsaj tako stoji v knjigi Botanika za višje razrede ljudske šole, so posebnost pri hiši, za božič jih še ni ne v cerkvi, ne pri drugih hišah po vasi. O, kasneje že – tam nekje konec prosinca in v začetku svečana jih imajo že povsod, na oknih kukajo izza zaves in vabijo pomlad; v sušcu pa se

razcvetijo po bližnjih hostah in bregeh, da je vse belo in rožnato – ampak za božič jih je pa kaj težko najti. Po navadi dvakrat zvrhano naloži hlode na sani, Pram pa jih potegne iz gozda po ozki, zvoženi poti do skladišča pred žago. No, na sveti večer, ko je do večerje še post, gresta le enkrat – še to bolj po kurjice in če je treba še kaj smrečja kot pa zaradi lesa. Popoldne nasadi smrečico, da jo otroci okrasijo in v hlevu zgodaj opravi živino, zvečer bo sveti večer! Otroci komaj čakajo. Sveti večer bo in to je največji praznik v letu, to je praznik prav zanje. Vsak po svoje se veselijo, še Klara, najmanjša, ki še bolj po vseh štirih meri kuhinjo in hišo in zbira tiste redke fižolčke, ki po nerodnosti pristanejo na tleh, se od drugih naleze veselega pričakovanja. Neutrudno hiti sem ter tja in žužlja po svoje. Le Peter se drži malo ob strani. Saj ne, da bi se tudi on ne veselil praznikov, seveda se jih – tako postavljanja jaslic in dreveščka kot kajenja po hiši in krog nje, tako dišečih klobas za večerjo kot potem prepevanja Detetu v štalici – a vendar ob vsakih praznikih mu na dušo leže majhna žalost. Čeprav ga imata oče in mati rada kot vse prihišne otroke, čeprav dobi prav tako poln pehar dobrot od svetega Miklavža, čeprav je z brati in sestrami enak tako pri delu kot pri igri, pa se mu zdijo prazniki vedno tudi malce otožni. Občutek ima, da so drugi otroci za spoznanje bolj srečni, da jih mama in oče bolj tesno stisneta k sebi in bolj žarečih obrazov pokrižata za lahko noč … Spominja se – ali pa se mu le po pripovedovanju drugih pri hiši zdi, da se spominja, tega ne ve zagotovo – spominja se, da je nekoč, še čisto majhen, imel še drugo mamo. Tisto je klical mamica in tista je imela še lepše lase kot mama Ida in če se je udaril v prst, je objokan tekel k njej in samo ona je vedno znala tako popihati, da je odleglo takoj, samo ona … Potem je začela kašljati in ni ga več smela tako ljubeznivo priviti k sebi in potem je obležala in prišli so črni strici in jo odnesli. Zdaj počiva doli za farno cerkvijo, je pa tudi med angelci, ki pridejo jutri iz nebes pospremit Jezuščka – Peter ni čisto vedel, kako je lahko tam in tu, tudi drugi mu tega niso znali prav razložiti. Samo to je vedel, da mamici spomladi nese na grob prve kronice in potem vijolice in za njimi v majniku šmarnice pa še tri zvončke kosmatince z vrha brega, objeti pa je ne more več. Ne ona njega. Pozimi pa ni prav nobene rožice, da bi ji jo pustil na grobu, kaj šele pikapolonice ali murenčka, prejšnjo pomlad ji je nesel prvega, ki ga je zbezal iz luknjice … Tako je Peter zamišljeno zavil po dvorišču, kjer so imele kokoši odkidan svoj kot. Pod pazduho je nesel pehar s koruzo, na vrhu nekaj pesti jajčnih luščin. Takrat zasliši cingljanje na cesti, zvonki udarci kopit zavijejo proti dvorišču. »Hej, Pram in oče sta že doma, da vidim, kaj sta prinesla!« Pram je kar sam zavil pred hlev, vedel je, kje ga čakajo jasli in napajalo. Oče je stopil do Petra, ki je občudoval čudovite cvetove, zataknjene za trak na klobuku.

Ko se prižigajo praznične luči, misli potujejo med iskrene ljudi, in obiščejo stare prijatelje. Vam je namenjeno veliko dobrih želja, naj božič radost v hišo prinese, novo leto pa obilo zdravja in sreče.

Prisrčne čestitke tudi ob dnevu samostojnosti in enotnosti.

Oče ga je snel in podal sinu. »Veš kaj, Peter, poberi kurjice izza Klobuka. Saj morda ni treba, da imamo vsako leto najlepše jaslice s prvim cvetjem. Kaj ko bi jih letos pred polnočnico, ko bomo že tako pri cerkvi, odnesel mamici na grob?« Petru so zasijale oči. Kar verjeti ni mogel. Za največji praznik bo tudi mamica dobila pušeljc. To bo res lepo, takih praznikov še ni bilo! Ko je oča pojedel, so pospravili mizo, pometli še hišo in kuhinjo, pa je že legal mrak. Iz peči so nabrskali malo žerjavice, jo nasuli čez smrečje v kadilnici, narejeni iz stare konzerve, čez pa položili še vejico oljke izza razpela v bogkovem kotu, za duh pa dodali še nekaj zrn kadila. Oče je, stopivši iz kuhinje, snel še molek pri vratih, mati je prijela lonček, v katerem je čakala žegnana voda, palci so segli k čelu: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Verujem v Boga Očeta … ✍ Janez Resman, foto Bojan Rauh

SDS Občinski odbori SDS Žirovnica, Radovljica Bled, Bohinj,Gorje Kranjska gora, Jesenice

15

Legenda

O usmiljeni kroparski Materi Mariji K ropa je na koncu sveta, čeprav je na Gorenjskem. Ob tihi Lipnici hiti bela cesta in zavije ob še tišji Preprovki v starodavni kroparski trg, odkoder ne more dalje. Res ne more, zakaj Kroparji so se naselili v globeli pod zeleno Jelovico; Črni vrh z Zidano skalo in Orlovino in Babjim zobom in Čelo in Špik in še Brezovška gora s svojim uleknjenim hrbtom, ki se vleče preko Barigle, Gabel in Svete sobote do Jamnika, so prestrmi, da bi mogla cesta preko njih. Kroparji radi tega niso žalostni. Ponosni so na svoj trg, ki mu ni enakega pod božjim slovenskim soncem in so mu zložili pesem, ki pravi, da je Kropa veliko mesto, v katero se pride naravnost po cesti. Kroparji so bistri ljudje, a vendar se čudijo, kako je mogoče, da jih pozna vesoljni svet in ve, kjerkoli se pojavijo, da so doma iz slavnega trga Krope. Žeblji, ki jih kujejo Kroparji od pamtiveka, so pač razširili njihovo slavo po suhem in po morju. Toda z žeblji ne krošnjarijo in tudi trg nima svojega grba z žebljem, da bi ga zmanjšanega zataknili v gumbnico in tako izpričevali svoje poreklo. »Za sveto Kriščevo voljo, kako pa veste, da smo iz Krope?« vprašujejo oni, ki se v svojem začudenju premagujejo, da ne bi izrazili svojega veselja s kletvijo. Takih je malo. »Kdaj za vraga, pa smo se videli in kje, da nas poznate in veste, da smo iz Krope doma?!« vprašujejo drugi, ki jih je več in pokličejo tako veselo peklenščka, kakor bi se z njim pobratili ob oglju in kovaških ognjih, ko kalijo in kujejo žareče železo od ranega jutra do pozne noči. Govorica jih izdaja. Kakor ni mogel zatajiti sveti Peter na dvorišču velikega duhovna svoje galilejščine, ko je zatajil Gospoda, tako ne more zatajiti Kropar svoje kroparščine, ki jo označuje njegov zamolkli goltniški r, ki je tako značilen, da bi brez njega ne bi bilo ne trga ne Krope in tudi Kroparjev ne. Pa je vendar pred davnimi leti živel Kropar, o katerem ne bi mogel nihče reči, da je iz Krope doma, čeprav je bil Jurček in bi se torej ne mogel zatajiti.

16

II.

in jo peli, zakaj Kroparji so bili tudi one dni pevci, kakršnih bi zaman iskal …

Kako je bilo s Klemenčevim Jurčkom? Bilo je leta Gospodovega 1699, 23. malega travna, ko je dal Bog Klemenčevim prvega otroka, ki so ga še isti dan nasli v cerkev sveta Lenarta, kjer ga je krstil vikar Erhard Benedikt Ruisniger a Rosenheimb in so mu dali ime vojščaka junaka svetega Jurija, ki je premagal neznanskega zmaja in rešil sveto Marjetico, kakor poje naša lepa narodna pesem, katero so znali tudi v Kropi

Klemenčev oča onidan ni šel v vigenc, da bi koval, zakaj ponosen je bil in je hotel praznovati botrino, kakor se spodobi, da ne bi šlo po Kropi, kako skopari. Torej je postavil na mizo bokal cekinaste brežanke, ki so jo kroparski krčmarji tovorili preko hribov od Gorice in jo imeli v veliki časti in še hleb belega kruha in lep kos bohinjskega sira.

Prišla sta boter in botra in še ženska, ki je nosila otroke in vsi trije niso mogli prehvaliti Jurčka, kako je priden. »Še takrat ni zajokal, ko so mu dali gospod sol v usta. Potrpežljiv bo!« je dejala ženska, ki je nosila otroke. »Bog mu daj zdravje in sveti Jurij, njegov patron in sveti Lenart!« je želela botra, ko je dala materi otroka. »Miha,« je rekel boter Klemencu, »zdaj si pa lahko vesel, da boš imel vsaj komu zapustiti kladivo!« In so potem sedli za mizo in se ob brežanki in hlebu in siru dobro imeli in bili veseli in še in še prerokovali o Jurčku, kako bo junaško rastel, da ga bosta vesela oče in mati in še sam presvetli cesar, ki ga gotovo pokliče v žold, da bo pokazal Turkom, kaj so Kroparji, kakorje njegov patron pokazal svojo moč neznanskemu zmaju.

V Kropi za praznike 23. 12.: Koledva ob 18. uri v kulturnem domu Sveti večer: obiskovanje jaslic pri sv. Lenartu, pri kapelici polnočnica Božič: sveta maša ob 9.30 Štefanovo: sveta maša za domovino ob 9.30 28. 12.: pri sv. maši blagoslov otrok ob 18. uri Silvestrovo: sv. maša ob 18. uri z zahvalno pesmijo Novo leto: sv. maša ob 9.30 Sv. trije kralji: 6. 1. sv. maša pri kapelici ob 16. uri Med božičem in novim letom bodo po Kropi koledovali trije kralji. Vsem bralcem Skrinje, Kroparji želimo božjega blagoslova in srečno v naslednjem letu!

III. Boter in botra sta slabo prerokovala. Klemenčev oča in Klemenčeva mati nista imela z Jurčkom veselja. Tri leta sta ga bila pač vesela, a potem sta bila žalostna. Žalostna sta bila, ko sta ga klicala, žalostna, ko sta ga gledala. Nista bila žalostna, ker ne bi junaško rastel. Rastel je lepo in zdrav je bil ko riba v Preprovki in živ, da je bilo veselje, a ko sta dobila v njegovem drugem letu še hčer, ki je čez leto in dan začela že čebljati, sta s strahom opazila, da je Jurček - nem. Slišal je, a govoriti ni mogel. Zato sta bila Klemenčev oča in mati žalostna in nista imela z Jurčkom veselja. Sleherni večer, ko je oča prišel iz vigenca in so povečerjali, so molili rožni venec in potem še prosili Marijo, da bi se usmilila Jurčka in mu izprosila dar govora. In še si je Klemenčeva mati od tedna do tedna pritrgala pri ustih, da si je mogla prihraniti kak krajcar, katerega je od nedelje do do nedelje nesla vikarju in ga dala za prošnjo, ki naj bi jo molil pred oltarjem svetega Lenarta v dober namen, pod katerim je mislila na svojega Jurčka, ki bi ga za vse na svetuslišala kdaj rada govoriti vsaj toliko, da bi jo poklical … Molili in prosili so eno leto – nič niso bili uslišani … »Premalo molimo,« je menila mati in so molili več in s še večjim zaupanjem, da bi njihova prošnja beseda prodrla oblake in bi jo slišala Mati božja, ki je sama pestovala nebeško Dete in ve, kako vsaka mati ljubi svojega otroka in nebogljenega še prav posebno. Molili in prosili so drugo leto že, a Jurčku se še ni razvezal jezik, še vedno je bil kakor oni prerok iz svetega pisma, o katerem so slišali v cerkvi pri nauku: »A,a,a, Gospod Bog, glej ne znam govoriti!« Ne huje je bilo z Jurčkom, zakaj še njegov a,a,a, ni bil glas in ne razumljiv. Molili in prosili so tretje leto, ko si je še oča pritrgal, da ni hodil ob sobotah po delopustu moževat v krčmo in je tudi ob nedeljah po nauku ni več obiskoval, da je mogel primakniti ženi, ko je nesla za prošnje. Tako je bilo tretje leto in tudi še četrto in peto. Ko je bil Jurček že v šestem, je moral hoditi z drugimi otroki namesto matere na kmete po mleko in vse, česar ni bilo ne pri hiši ne v Kropi, ki nima polja in tudi po hosto je moral hoditi, da so mogli kuriti. Nosil je butare, da se je krivil pod njimi, a ni tožil. Tožil pa ni, ker ni mogel. Tedaj se je zgodilo …

IV. Bilo je 22. dan rženega cveta leta 1705. Jagode so zorele in bilo jih je ono leto vse rdeče. Pod Bariglo so jih brali enajstletni Mertlov Andrejec in njegov tri leta mlajši bratec Lovrenc, Popovčeva dva, sedem letni Nartek in šestletni Drejca, Klemenčev Jurček in še Žiganov Janezek in Pehembov Jure, ki tudi še nista prekoračila osmega leta. Opoldne, ko se je oglasil zvon svetega Lenarta in so imeli posode polne, so se vračali domov in so peli pesem, ki je prehajala pri Kroparjih iz roda v rod, ne da bi jo prav razumeli in so vedeli po njej, da je v deželi pravo poletje. »Cena pol ena je Cutova Cena, pa v mojem pa v tvojem je vse s kopo, s kopo, s kopo, je vse s kopo! ...« Pesem jagod in borovnic je bila to in otroškega veselja ob polnih koških in loncih. Navadno so jo pripeli prav v trg, kjer so se z žarečimi lici in polnimi posodami porazgubili vsak k svojim vsi glasni, zakaj vedeli so, da jih bodo doma veseli in jih mogoče pošljejo kar k fužinarjem in kovaškim gospodom ponujat sladke jagode za svetli groš, s katerim bi si lahko kupili belega kruha, ki bi ga družina imela dva dni dosti. Pod Bariglo na holmu tik nad Kropo je pesem utihnila in se ni več glasila. Nadaljevanje prihodnjič. Iz knjige: Joža Lavrenčič, Tiho življenje, Mladinska matica v Ljubljani, 1931, str. 54 – 85.

novi

PLAMEN, KROPA, d.o.o.

Tel.: +386 (0)4 / 53 79 700, fax: + 386 (0)4 / 53 79 718, e-mail: info@noviplamen.si, http://www.noviplamen.si

Vesel bo i~ in sre ~no novo leto!

17

❄

❄❄

❄

❄

❄

❄

❄ Vesele praznike ❄ in sre~no novo leto! ❄❄ ❄❄

OPTIKA MESEC ❄ O^ESNA AMBULANTA

❄

Cesta m. Tita 31, 4270 Jesenice, tel.: 583 26 63 www.optika-mesec.com

Sprejemamo naro~ila za sve`e in suhe ikebane, `alne ikebane, {opke, poro~ne {opke in aran`maje ter aran`maje daril.

Tel. 040/551 828

UGODNO - ZANESLJIVO - BREZ ^AKANJA Bralcem se zahvaljujemo za zaupanje in `elimo blagoslovljen bo`i~ ter veliko nasmehov v letu 2014!

18

Vesele praznikein srečnonovoleto!

Prijetne bo`i~ne praznike, v novem letu pa obilo zdravja, medsebojnega razumevanja in optimizma OB^INA KRANJSKA GORA

Vam `eli `upan Ob~ine Kranjska Gora Jure @erjav

Arhiv STO

Vesele božične praznike in srečno 2014! ❄

Župan Janez Fajfar, Občinski svet in Nadzorni odbor Občine Bled

❄ ❄❄ ❄

19

OB^INA RADOVLJICA

Želim vam, da bi praznični december preživeli v prijetni družbi s tistimi, ki jih imate radi. V imenu Občine Radovljica vam voščim vesel božič in srečno novo leto 2014!

Blagoslovljene bo`i~ne praznike in sre~no novo leto!

Ciril Globo~nik @UPAN

Regijski odbor N.Si zgornje Gorenjske in

Ob~inski odbor N.Si Jesenice

20