Skrinja april 2014 by Specom d.o.o.

Skrinja

Brezplačen izvod

Glasilo radovljiske dekanije V

April 2014

Letnik 12

Številka 1

Velika noč 2014

Dokončno živí V

elika noč! Vedno nova, čeprav s prehojeno potjo stoletij za sabo. Središčni praznik tudi danes. Srce krščanstva in hrbtenica vere, vir neizrekljivega veselja, prinašalka Življenja. Praznik vseh praznikov in cilj poti naše vere. Za tistega, ki vzame resno dogodek Vstajenja in živi iz njega, izzveni v prazno Nietzschejev očitek kristjanom, da s svojim zunanjim videzom premalo pričujejo o Kristusovem vstajenju. Res je, prvi kristjani so bili zaljubljeni v veliko noč in so zanjo pričali tako, da so za to resnico darovali celo življenje. Zanje se je vse začelo pri vstajenju. Ta plamen so posredovali prihodnjim rodovom. Izak iz Sirije je v sedmem stoletju vzkliknil: »En sam greh je: ta, da kdo ostane neobčutljiv za vstajenje.« Ko se srečaš z ljudmi, ki močno trpijo, a so našli smisel svojemu trpljenju, te prevzame spoznanje: vstajenje je v resnici tisti dinamit, ki raztrešči najtršo skalo. On nas najprej prikliče v življenje, temu rečemo stvarjenje. In neizprosno poseže vmes, ko se človek približuje koncu, ko se pogreza v nič. Tedaj omejeno človeško bitje odpira za brezmejno veselje in resnični mir. To mu prinaša po Sinu Jezusu. »Vemo, da po vstajenju smrt ne ubija več,« vzklika Raoul Follereao. Za nas je prihodnost lepša od preteklosti, ker je zaznamovana z Vstalim. Vstajenjsko jutro odpira nova pota in nudi nove možnosti. Viktor Frankl govori o tragični triadi, ki jo vsak človek nosi v sebi: stiska, trpljenje, minljivost. Za kristjana ta temna triada najde v veliki noč svoj pozitivni izhod. Stiska najde odgovor v velikonočnem Kristusu iz Getsemanija. Tudi njega sta strla greh in trpljenje sveta. Toda on se reši v svobodo s tem, da se popolnoma izroči Očetovemu načrtu. Trpljenju odgovarja velikonočni Kristus s križa, ko govori vsakemu trpinu: »Ali vidiš, do kakšne mere so me pobili? Vsako trpljenje je kot porodna bolečina. Vse je rodovitno, ko postane daritev.«Tudi glede

minljivosti odgovarja velikonočni Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. Človekova usoda ni zapisana razsulu konca, marveč daje koncu rodovitnost: človeka ponese v neminljivo skupnost z Očetom. Kristjani potujemo skozi zgodovino v družbi z Vstalim, podobno kot učenca na poti v Emavs. On, ki je sicer neviden, ostaja navzoč med nami in nas spremlja na poti. Ne pušča nas zasanjane v lažnem miru, ampak nas pošilja, naj gremo in govorimo o

Cerkev sv. Miklavža na Ovsišah.

tem veličastnem dogodku. Danes človeštvo potrebuje vstajenjske luči in gotovosti. Potrebuje bližino večno Navzočega, Vstalega od mrtvih, ki je Emanuel (Bog z nami) zgodovine. Potrebuje nas ljudi, ki nas je prevzela besedica 'vstal je'. On je zares vstal. On živi. In želi, da bi bili tudi mi dokončno živí. Zato vesel velikonočni praznik vsem!

✍ Franc Kadunc, župnik na Ovsišah

Foto: Bojan Rauh

Velika noč - praznik upanja

Sveto obhajilo in birma v radovljiški dekaniji 2014 SV. OBHAJILO BOHINJSKA BISTRICA 25. 5., 10.00; BEGUNJE 18. 5., 10.00; RADOVLJICA 18. 5., 10.00; LESCE 11. 5., 10.00; GORJE 25. 5., 10.00; KROPA 25. 5., 9.30; OVSIŠE 18. 5., 10.00; BREZNICA 18.5.,10.00; JESENICE 25. 5., 10.00; KRANJSKA GORA 18. 5., 10.00; RATEČE 18. 5., 8.00; SREDNJA VAS 18. 5., 10.00; BLED 11.5., 10.00; KOROŠKA BELA 18. 5.,10.00; MOŠNJE 25. 5., 9.00; KAMNA GORICA 18. 5., 8.00; DOBRAVA 18. 5., 9.30; RIBNO 25.5., 10.00.

Ivan Pregelj v eni svojih črtic pripoveduje, kako je kot srednješolski profesor v Trstu dal svojim dijakom nalogo, naj opišejo svoje doživljanje velike noči. Razočaran je ugotovil, da so skoraj vsi pisali samo o pirhih, potici in gnjati, jedra velike noči pa se ni dotaknil nihče. Če nočemo, da bi se ti prazniki sprevrgli v pozunanjenost, ampak pomenili resničen napredek v naši veri, se moramo poglobiti v bistveno oznanilo velike noči. Velika noč je notranje in nerazdružno povezana z velikim petkom. Velike noči ni brez velikega petka. Ivan Cankar je zapisal: »Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Se pravi: do resničnega odrešenja, do polnosti življenja se lahko dokopljemo le za ceno trpljenja in preizkušenj. Poceni odrešenja ni! Trpljenje je in ostaja temeljna resnica življenja na zemlji.« Kristjan je kakor pšenično zrno, ki mora umreti, da lahko obrodi bogat klas neminljivega življenja. Naša duhovna smrt je tako pogoj in seme novega življenja. Kakor ni velike noči brez velikega petka, tako tudi ni velikega petka brez vélike nedelje. Zaradi velike noči nobeno, še tolikšno ali še tako skrito in neopaženo trpljenje ni nesmiselno. Vstali Kristus trpljenja ne odpravlja, daje pa mu smisel in nenadomestljivo vrednost. Apostol Pavel poudarja: »Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami, v večnosti.« Trpljenje in smrt torej nimata zadnje besede. Vsa zgodovina človeštva, od Adama do današnjega dne, je odvisna od ključnega dogodka in vprašanja, ki se glasi: »Ali Kristus je ali ni vstal od mrtvih?« Temu, da se je Jezus rodil, temu danes nihče več ne oporeka, kajti o njegovem življenju poročajo tako cerkveni kot posvetni zgodovinarji. Tu ni dvoma! Dvom, ki traja še danes in nas deli na verne in neverne, pa je dvom o Kristusovem vstajenju. Vera je milost, je Božji dar, ki je lahko samo izmoljen. Vsi apostoli, vsi mučenci, vsi, ki so dali življenje za Jezusa in so se tudi danes pripravljeni odpovedati omamam sveta zaradi Njega, so odličen dokaz, da je Kristus vstal od mrtvih. Kdo bi sicer dal življenje za pravljico in izmišljotino? Jaz ne! Pa Ti? Blagoslovljeno veliko noč, polno upanja Vam želim.

✍ Andrej Ojstrež, župnik na Jesenicah

SV. BIRMA BOHINJSKA BISTRICA 24. 5., 11.00; GORJE 18. 5., 9.00; JESENICE 18. 5., 11.00; OVSIŠE 31. 5., 9.00; LJUBNO 4.5., 9.00; BREZNICA 21. 4., 9.00; LESCE 21. 4., 11.00; SV. KRIŽ 5. 6., 9.00; KRANJSKA GORA 27. 4., 10.00; RATEČE 27. 4., 8.00; KOROŠKA BELA 4. 5., 11.00; MOŠNJE 8. 6., 9.00; BLED 8. 6., 11.00; KAMNA GORICA + DOBRAVA 17. 5., 9.00; RIBNO 2.5., 11.00; BOHINJSKA BISTRICA 2. 5., 9.00; ZASIP 17. 5., 11.00.

200-letnica milostne podobe Marije Pomagaj

Letošnje leto je na Brezjah zaznamovano s praznovanjem jubileja, 200-letnice milostne podobe Marije Pomagaj, ki jo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. V okviru praznovanj jubileja se bodo na Brezjah odvijali številni dogodki, osrednja slovesnost pa bo v soboto, 24. maja 2014, ob 10. uri. Slovenska škofovska konferenca je na svoji seji, 11. marca 2013, sklenila, da se bodo slovenski verniki praznovanju 200-letnice podobe Marije Pomagaj pridružili na romanju, ki bo za vse škofije poteklo hkrati. Celotna Slovenija se bo tako združila v molitvi in priprošnji zavetnici naroda, Mariji Pomagaj. V okviru jubileja bodo k Mariji Pomagaj romali slovenski gasilci in sicer v soboto, 10. maja, ob 10. uri. Letos se jim moramo še posebej zahvaliti za požrtvovalno delo, ki so ga namenili pri odpravljanju žledu, ki je zajelo Slovenijo, in da prosimo, naj jih Marija še naprej varuje pri njihovem požrtvovalnem delu. Večer slovenskih izročil bomo praznovali v petek, 23. maja, ob 20. uri. Po sveti maši bo procesija z milostno podobo po Brezjah. Sledilo bo češčenje Najsvetejšega in ob polnoči bo slovesno somaševanje slovenskih srebrnomašnikov. Nadaljevali bomo s češčenjem Najsvetejšega do prve jutranje svete maše ob 7. uri. Po osrednjem praznovanju in sveti maši, ki bo ob 10. uri, bo popoldan, v soboto, 24. maja škofijski dan mladih, s pričetkom ob 17. uri. Popoldanski program, ki ga bodo pripravili in vodili mladi bo trajal do 21. ure.

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 16. 4. 2014. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Silva Frčej, Marsel Gomboc, Peter Kolman, Marija Mencinger Čuden, Janez Resman, Jure Sovinc in Rezka Šubic Pleničar. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

Za soboto, 31. maja, smo pripravili tudi prvi brezjanski tek v spomin na Ruth Podgornik Reš. Tekli bodo otroci in starejši, na trasi dolgi 6,2 km. V soboto, 14. junija, ob 10. uri se bodo ob Mariji Pomagaj zbrale družine prvoobhajancev; popoldan ob 15. uri pa se bo prvič skupaj zbrala karmelska bratovščina. Tradicionalno vseslovensko romanje bolnikov, invalidov in starejših bo v soboto, 21. junija, ob 10. uri. V petek, 27. junija se bodo na peš romanje k Mariji Pomagaj podali mladi. Nočno romanje mladih ima dolgoletno tradicijo, saj bo letošnje romanje že 42. Svoje romanje bodo zaključili v soboto, 28. junija s sveto mašo ob 7. uri zjutraj. Kasneje ta dan bodo k Mariji Pomagaj poromali slovenski misijonarji. Ker je Marija Pomagaj zelo razširjena in češčena med Slovenci po svetu, se bodo le-ti zbrali pri Mariji Pomagaj v nedeljo, 6. julija, ob 10. uri, ko obhajamo nedeljo Slovencev po svetu. Osnovnošolski otroci bodo imeli na Brezjah Teden duhovnosti – Marijine počitnice, od 14. do 20. julija pod vodstvom sester selezijank z Bleda. Omeniti je potrebno še romanje vojakov k Mariji Pomagaj in dan vojaškega vikariata, ki bo v nedeljo, 21. septembra, ob 10. uri. Že našteti dogodki govorijo o tem, da želimo, da se v praznovanje 200-letnice nastanka milostne podobe Marije Pomagaj vključi čim več ljudi, da bi vsi skupaj začutili, da se moramo zbirati ob naši in Božji Materi Mariji. Vabimo vas, da se nam pridružite v molitvi in romanjem k Mariji Pomagaj, zavetnici slovenskega naroda.

✍ Dr. p. Robert Bahčič, rektor Slovenskega Marijine narodnega svetišča na Brezjah in gvardijan Frančiškanskega samostana Brezje

IZPOD GOLICE, Slavko Savinšek / Povest z gorenjskih planin / Ljubljana, 1928

dobiti izraza razen kratkega, presekanega: bes te plentaj!« /str. 29 Na vsakem rovtu so svisli za seno, poleg pa mala kočica kot kuhinja in shramba za posodje. Kar je v Dolenjcu vinograd z zidanico, je Gorenjcu rovt s svislimi. Dolenjec hrani v zidanici vino, Gorenjec v svislih seno. Dolenjec pije v zidanici vino, Gorenjec sonce in božjo luč in vonjave posušenih rož in trav. Vriskata pa oba ves dan in prepevata, da odgovarja vrisk vrisku in pesem pesmi. Preden pa ležeta, eden v svisli na dehteče seno, drugi v zidanico na trdo posteljo, pa molita oba k istemu Očetu, ki je obema dal: enemu od ognja in opojnosti vina, drugemu od ognja in sladkosti in opojnosti luči in cvetja. Ker ljubi oba enako in je dal govoriti obema najlepše: slovensko. In dal tudi obema moliti enako: otroško. Ali Gorenjec ljubi Boga za darovane rože in trave bolj od Dolenjca: šel je više gori, bliže k Njemu, da mu bolj iz bližine more gledati v dobrotljivo obličje … In morda je Gorenjcu dal Bog zato trdo besedo in hrastovo skorjo v zunanjost in obraz, da se ne prevzame vsled božje bližine in ostane kakor otrok v svoji otroški jecavi! /str. 166 Strašen boj vojskuje Ivan v svojem srcu in sestra Teodora ga sluti. … se vnovič skloni nad bolnika in mu pošepeta tako proseče, da bi se kamen moral omehčati: »Gospod Ivan, dajte se previdet!« /str. 300 Če se spokori in prizna resnico? Treba bo pred večnega Sodnika. Kmalu, največ čez tri dni, pravi zdravnik. Ivan pogleda v Križanega. »Ali mi ne boš preoster Sodnik?« Se obrne v njem … »Kristus, usmili se me, Kristus križani!« Se trga iz Ivana tiho, počasi, obupno. Ivan seže po sestrini roki. »Sestra, ali bi mogel priti jutri zjutraj pater?« »Takoj, če hočete, gospod Ivan!« plane sestra in tisoč sreč zasije iz njenih oči. Glej, saj je že radi sreče v teh očeh vredno spokoriti se, si misli Ivan! »O Bog, dober si, kako si neizrečeno dober! …« /str. 301 Neizmerna miloba in blaženost sta se razili v Ivana, ko je sprejel sveto popotnico in bil maziljen s svetim oljem. Sam sebi po končanem opravilu ni mogel verjeti, da je možno toliko zadovoljstvo in tolika sreča, po vseh teh strašnih duševnih bojih, po vseh groze in obupa polnih urah. Danes mu Križani ni več strašen, danes mu je dober prijatelj, mu je varuh, mu je oče. O, da ni prej spoznal prave poti, da ni takoj oni večer pri Lipovšku ubogal dobrega dobravskega duhovnega gospoda in priznal vse ter se spravil z Bogom! Pa ne bi bilo toliko strašnih muk v srcu njegovem, ne toliko prečutih noči in obupnih dni; in tudi Cilki bi bilo prihranjenih mnogo solza in bridkosti ter Matevžu sramota zapora. O Bog, odpusti, odpusti, jecljajo ustnice Ivanove. A z ustnicami srce njegovo, ki je danes po dolgem času zopet mir božji v njem …

»Pri teh ljudeh so stražniki in orožniki prav malo opravili. So trdi Gorenjci, ko grče, kadar siliš vanje z vprašanji, in lahko ga ubiješ, pa ne bo zinil več kot sam hoče. In Dobravci so še posebne grče svojega kova. Trdi ko kamen, ki ga izrivajo iz prsti, da jim pognojena in očiščena rodi mernik ovsa in za pet ust krompirja. Še je v njih kri rudarjev, ki so v jamah kopali rudo za laške fužine v dolini in ogromne plavže v Soteski ter rili v Golico, da bi iz kamna in železa trgali kruha za lačne nebogljence. Morda zato na Golici cveto najlepše ključavnice, bele narcise, ter rastejo iz zemlje napojene s srčno krvjo in z znojem starih Dobravcev, ki niso znali kot zdaj njihovi otroci ne besede na jezik lepo nastavljati in posladkane razsipavati, ampak so jim trde in kratko odrezane suvale iz ust, čeprav je bila v srcu sladkost in do solza raznežena milina, ki pa ni znala

/str. 303 »Odpusti; Matevž!« zašepeta Ivan in solze mu priteko v lice. Tudi Matevž se ne more zmagati: mokro mu stopi v oči, skloni se k umirajočemu in mu reče: »Bog vam je že odpustil, jaz tudi!« Več ni mogel povedati, ker so ga solze prevzele. /str. 313 Sonce sveti naravnost pred oltar in skozi okno gleda v klečeča ženina in nevesto Golica. ….. Gospod župnik pa končujejo govor: »Sam Bog se raduje danes z nami, v soncu nam pošilja svoj

blagoslov in Golica nas pozdravlja, Golica, ki vaju je združila, ženin in nevesta, ki čuje in bdi nad Dobravo, da se ji hudo ne pripeti. Ona je priča današnje vajine svete zveze. Večna priča bo vajine zveze do smrti, večen opomin: bodita, ženin in nevesta trdna in močna v veri, kakor gorenjske planine, neomajna in zvesta v ljubezni, kakor naše gore, čista in svetla kakor naš sončni planinski svet! Vajin rod naj bo goliški rod, zrastel in grčasto odgojen v goliških plazovih, rojen in vzgajan visoko pod obličjem Najvišjega, ki naj vaju blagoslovi in znova vajin rod, vaju varuje in spremlja. Amen.« /str. 324, 325 Vdano in potrpežljivo je nosil Tilen svoj križ, in usoda smrti ga ni plašila. Kakor je bil junak zdrav, je bil se vedno junak v bolečinah in bolezni. … /str. 345 Vsi stari, z Janezom enakih let v dobravskem so tisto leto ali malo kasneje pomrli, tudi teta Hribarica. Le Janez je še vedno korenina. Pa še nekdo: duhovni gospod dobravski. Zato mnogokrat pridejo gospod župnik na Hribarjevino in prisedejo k Janezu , ki z eno roko lovi malega Tilnčka, z drugo pa se igra z neugnano Majdico, in skupaj obujata spomine prolih dni. Z mladimi se stari gospod ne morejo tako pomeniti, kakor z Janezom. Tako oba skupaj vzgajata mladi goliški rod, da ne bo samo zdrav in močan, krepak, ampak tudi lep in svetal in zvest sebi in Bogu.

ga življenja in spoznanje, da je vse to sestavina življenja. VELIKA NOČ, odrešenjska ljubezen, je praznik novega življenja, prebujanja narave, novega upanja. Polno velikonočne simbolike so barve cvetja, pa tudi šege in navade, ki nas zelo privlačijo in mikajo. Ta ljubezen nas vodi naprej v srečanje z Vstalim križanim, k vnebohodu ter binkošti. Slavje Jezusove zmage nad smrtjo se začne že v soboto zvečer, konča pa s slovesno jutranjo vstajenjsko procesijo. Na ta nedeljski dan se zopet razlega velikonočna ALELUJA, ko Jezus svoje učence pozdravi »Mir vam bodi!« Na pashalni večerji so učenci Jezusa vprašali: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Jezus pa jim je dejal: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite, da Učitelj pravi: 'Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.'« Njegovo velikonočno darilo je - MIR SRCA. Vsakdanje življenje s svojimi skrbmi, radostmi, prizadevanji in interesi dobi smisel. Hvala za družbo v iskanju svetleče podobe pashe, za sončenje v resnični Ljubezni, da v njej tudi pristanemo za vedno.

✍ Anka Ličof, Jesenice

V Marijinem domu na Bledu je toplo

/str. 347 Teh nekaj odlomkov je izbral France Urbanija, duhovni pomočnik na Jesenicah

Iskanje svetleče podobe pashe JESENICE - Vsako praznovanje, vsaka obletnica mora imeti za vse čase, za včeraj, danes in za jutri trdne temelje - mora biti sprejemljiva za vse moralne kvalitete in za vse le SAMO DOBRO. Antropološka veja religije kaže človeka kot družbeno bitje skozi njegovo celotno zgodovino z vsemi razsežnostmi človečnosti. Izraža svoj odnos do svetega. Temeljno prepričanje religije kot poti življenja so obredi. Kronološko pa so prikazani dogodki po časovnem traku, igri datumov, na katerem je tudi nastanek gregorijanskega koledarja in naša praznovanja. Mistično pa dojemamo nadnaravne resnice s premislekom in branjem pisem svetega Pavla, ki je prvi veliki krščanski mistik, s posnemanjem Frančiška Asiškega in s poslušanjem pridig, ki jih je pisal Janez Svetokriški. In stopili smo v SVETI POSTNI ČAS, čas pasijonskih dni, čas spreobrnjenja srca, ko odrivamo pekel in se želimo tesno približati raju. Cankarjeva črtica Križ na gori je po mnenju kritikov edinstveno, življenjsko najpomembnejše delo. V njem pisatelj izpove svoje spoznanje, da je za človeka vse postranska stvar in brez vrednosti, če v srcu ni ljubezni. Ljubezen je blagoslovljen studenec vsega življenja in vsega nehanja. F. S. Finžgar v zgodbi Dovolj pokore dokazuje, da Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. Njegova Mirna pota pa so prelepa povest o dobrih, plemenitih in vernih ljudeh, polna življenjske zrelosti in modrosti. In naše samospraševanje: Kakšno je moje postno duhovno življenje? Pravo le takrat, ko vključimo hojo za Kristusom oz. življenje v Kristusovem Duhu vse tri sposobnosti: razum, voljo in čustva ter tudi svoje telo in duha. Vsak dan smo poklicani, da vse svoje sposobnosti izročimo Kristusu, da jih preko premišljevanja Božje besede, osebne in skupne molitve, zakramentov (še posebej rednega obhajanja evharistije in spovedi), ter našega prizadevanja za dobro. Z grajo in pohvalo je treba živeti. SVETO TRIDNEVJE se dotika vseh najpomembnejših življenjskih področij: preizkušenj, trpljenja, bolečine in smrti, pričakovanje nove-

BLED - Sestre hčere Marije Pomočnice smo vstopile v novo leto 2014 skupaj z družinami, ki so silvestrovale pri nas. Takole je napisala mamica Natalija Podjavoršek: »Letos smo že peto leto zapored v novo leto vstopili v Marijinem domu na Bledu. Pred petimi leti smo prvič poklicali sestre in povprašali, če je v njihovem domu dovolj toplo, da bi lahko k njim prišlo 17 predšolskih otročičkov v spremstvu osmih očetov in osmih mamic, od katerih jih je bilo kar pet v blagoslovljenem stanju. Sestre se nas niso prestrašile, ampak so začele pridno ogrevati prostor za nas. Ko smo prišli, je bilo tam res zelo toplo, pa ne samo po sobah in dvoranah, tudi toploto sester smo čutili na vsakem koraku. Nič čudnega, da se tja še vedno vračamo. Starši si uspemo v teh dneh vzeti več časa tudi zase. Medtem, ko eni debatiramo, se drugi posvetijo otrokom. Najbolj zanimivo je takrat, ko so na vrsti očetje. Kar predstavljajte si mimoidoče, ki se ozirajo za skupino 6 mladih moških, ki po Bledu sprehaja skupino 21 otrok. Še posebej zanimivo postane, ko vsi na ves glas prepevajo Naša četica koraka. Na silvestrski večer pa je še posebej zanimivo. Začnemo ga s pravo svečano večerjo. Po dobri večerji pa sledi silvestrski program … nato pa ne sme manjkati tradicionalen sprehod z lučkami, ki se okoli desete ure zaključi s slavnostnim vstopom v novo leto. Ne vemo, kaj točno si blejci in blejčani mislijo, ko nas slišijo že tako zgodaj odštevati konec starega leta, a dokler je otroke mogoče prepričati, da je novo leto že ob desetih, bomo starši igrali to igro. Pa mislim, da nam bo to uspelo še dolgo časa, kajti igre ne igramo le starši ampak tudi sestre, ki otrokom, ob vrnitvi v dom z navdušenjem voščijo vse dobro v novem letu.« Drugi vikend v januarju pa smo v Marijinem domu sprejeli otroke od 4. do 6. razreda blejske veroučne šole. Naslov duhovnih vaj je bil: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, zelo sem te vesel«. Skozi vikend smo preko iger in veselega druženja, molitve in zakramentov, skupnega pogovora, dela po skupinah in delavnice krasitve sveče, sprehoda na blejski grad ter veselega petja, poglabljali zakrament krsta ter

Na Ajdni bo sv. maša 28. junija ob 10. uri, v Rodinah bo shod za žene 26. julija ob 9. uri, na sv. Lovrencu pa bo sv. maša 10. avgusta, ob 10. uri. Vabljeni!

OKANOVA RIBOGOJNICA MO[NJE Marija Cvenkel, GSM: 031/579 905

Poslujemo: - vsako popoldne (sreda, ~etrtek, petek, sobota) dve uri pred mrakom - ob sobotah in nedeljah od 9. do 11. ure - po predhodnem telefonskem dogovoru 031/579 905 ST

Naj se na urednikovo prošnjo na tem mestu predstavim, ko sem po odločitvi ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa od prvega avgusta lani župnik župnije Kranjska Gora in soupravitelj župnije Rateče - Planica, s tem pa tudi del dekanijskega občestva. Rojen sem bil leta 1967 v Ljubljani, zibka pa mi je tekla v župniji Dol pri Ljubljani, kjer sem odraščal v kmečki družini kot prvi od petih otrok. Vera je bila v naši družini sestavni del življenja, dejavni smo bili v župniji, duhovniki so bili pri nas vedno dobrodošli, in tako se je budil tudi moj duhovniški poklic. Po osnovni šoli sem obiskoval bežigrajsko gimnazijo, ki je bila v tistem času izrazito naravoslovno

BREZNICA - Gospod Marjan Lampret, župnik iz Breznice, sporoča: sv. maša na Stolu bo v soboto 5. julija, ob 10. uri in v soboto, 2. avgusta, ob 10. uri.

Spoštovani verniki radovljiške dekanije in vsi, ki berete naše dekanijsko glasilo!

Sv. maše v župniji Breznica

RV I

Župnija Kranjska Gora ima novega župnika

✍ Janez Šimenc, župnik v Kranjski Gori

✍ s. Martina Golavšek

usmerjena, in se po zaključku čisto resno vpisal na kemijsko tehnologijo. V času služenja vojaškega roka pa sem prišel do osebnega spoznanja, da me Bog kliče na drugo pot in tako sem po vrnitvi domov zaprosil za sprejem v ljubljansko bogoslovno semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto. Leta 1992 sem diplomiral in bil posvečen v diakona. Eno leto sem nato ob koncih tedna pastoralno pomagal v župniji Mengeš. Leta 1993 sem prejel mašniško posvečenje in nastopil službo kaplana v župniji sv. Petra v Ljubljani. Po treh letih sem bil premeščen za kaplana v trnovsko župnijo v Ljubljani. Vmes sem tudi deloval kot asistent stažist na Teološki fakulteti. Leta 1997 me je nadškof Franc Rode poslal za župnika v Mirno Peč na Dolenjskem, šest let kasneje pa v Domžale. Tam sem po desetih letih sklenil, da je sprememba potrebna in dobrodošla zame in za župnijo in tako sem sedaj tu v zgornjesavski dolini. Počasi se uvajam v novo okolje in spoznavam nove ljudi. Seveda je lažje spoznati enega novega župnika kot pa več kot tri tisoč novih sokrajanov in faranov. Dela in potreb je dovolj, obenem pa sem vesel, ker tu srečujem veliko prijaznih ljudi in skupaj najdemo prostor sodelovanja. Vedno si želim, da bi v vsakem človeku mogel gledati tistega, ki ga Bog ljubi in za katerega je Jezus razpel svoje roke na križu, da bi bili vsi nekoč pritegnjeni tudi k njegovemu veličastvu v slavi vstajenja. Praznik Velike noči, ki ga te dni praznujemo, je resnično praznik veselja. V zarji velikonočnega jutra vstaja sonce življenja. Kristus je premagal smrt, to je naša vera. Brez njegovega vstajenja bi bila naša vera prazna. Tako pa se v duhu oziramo vanj, ki je bil preboden in pokopan, a je strl okove smrti in vstal v poveličano bivanje. Vanj se oziramo v upanju, da se bo nekoč ozrl na naš grob in nas dvignil s seboj k vstajenju. V časih, ki vabijo k črnogledosti, vam voščim upanja, ki ni utemeljeno na krhki človeški naravi in nepopolnostih tega sveta, ampak na edinstvenem dogodku Kristusove zmage nad smrtjo. Voščim pa tudi velikonočnega pogleda, v katerem bomo v bližnjem, torej v vsakem človeku, videli tistega, ki mu prav tako velja Kristusova ponudba vstajenja in našega večnega sobivanja.

spoznavali krstna znamenja: vrata, vodo, belo oblačilo, luč in sveto krizmo. Duhovne vaje smo zaključili v nedeljo, na praznik Jezusovega krsta, s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Martina. V soboto zvečer, 11. januarja, pa so poleg otroškega živ-žava, v Marijinem domu, odmevali glasovi mnogih staršev. Drugi pogovorni večer za starše, zakonce in mlade je tokrat zaznamovala gostja Berta Golob. Na zelo preprost in domač način je najprej sama spregovorila o vzgoji otrok danes, nato pa besedo prepustila vsem staršem, ki so si po skupinah podelili svoje izkušnje vzgoje. Berta Golob je v svojem začetnem in zaključnem govoru poudarila, da vzgoja otrok danes ni lahka, saj so družine razpršene in velikokrat v mnogih čustvenih in drugih stiskah. Postavi se torej vprašanje, kdo pravzaprav vzgaja otroke? Šola, ulica, športni klubi, župnija …? Vemo, da vzgajamo le takrat, ko smo skupaj kot družina. Kaj takrat »natresamo« otrokom? Velikokrat gre za drobce, ki pa se iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz leta v leto, nabirajo in oblikujejo otroka. Otrok pa nevede s svojim načinom obnašanja in govorjenja izdaja »družinske skrivnosti«. Temeljni pogoj za vzgojo otrok je, da se ob starših počutijo varne in sprejete. Danes je potrebno vzgajati še zlasti za dobroto, sočutje, poštenost, vero … Leto 2014 smo v Marijinem domu začeli »na polno« in tako ostaja teden za tednom. Poleg dejavnosti čez teden: svetopisemskih uric za najmlajše, srečanj za žene, mladinskih srečanj, popoldanskega oratorija … sprejemamo čez vikend veliko birmanskih skupin iz različnih župnij, prvoobhajance, otroke, mlade in odrasle za duhovne vaje. Kakšen vikend pa sestre preživimo z mladimi tudi drugje. V začetku marca smo se tako z blejskimi, zasipškimi ter dobravski birmanci odpravili na Koprivnik nad Bohinjem ter tako poleg svežega zraka, zajeli še obilje duhovne svežine. Na duhovnih vajah smo spoznavali in poglabljali našo vero v Troedinega Boga, ki nas je ustvaril po svoji podobi, da bi lahko tudi mi živeli svobodno, zvesto, popolno in rodovitno ljubezen. Morda se to sliši zelo zahtevno, ali celo nemogoče za današnji svet. Pa vendar smo odkrivali, da je vse mogoče tistemu, ki veruje v Boga. Bog Sin, Jezus, je prišel med nas, da bi nam pokazal svojo ljubezen, svoje usmiljenje. Ob igranju evangeljskih odlomkov smo se vživljali v Jezusove učence in odkrivali, da nas na poti vere krepi molitev, Božja beseda, odpuščanje, dotik Jezusa pri sveti maši, zgled Marije, … Želimo in voščimo vsem blagoslovljeno veliko noč. Vstali Jezus naj prinese v vaše družine obilje veselja, miru in ljubezni. Molimo za vas. V prihodnje pa sestre HMP vabimo osnovnošolce na duhovno počitniški teden od 25. do 29. junija in na počitniško učenje angleškega jezika od 7. do 11. julija. Oba programa se začneta ob 18. uri in zaključita ob 17. uri s sveto mašo in kratkim programom. Za več informacij in prijave sem na voljo s. Martina, 031-443-771 ali md.bled@gmail.com.

Blagoslovljene Blagoslovljene velikono~ne velikono~ne praznike! praznike!

Darilo z dušo

Birmanska pletena štruca času, ko bodo v naših župnijah slovesnosti birm, se spomnimo na nekdanje običaje tega praznika. Nekoč birmanci niso dobivali takih daril (vrhunskih mobitelov ali potovanja v Rim), ampak vse kaj drugega: molitvenik, rožni venec, svečo in – pleteno štruco, bel, posebno oblikovan mlečni kruh. Namenjen je bil za posebne priložnosti, poleg birme tudi za botrino ob rojstvih ali pa za druge priložnosti in večje praznike. Kot birmansko darilo so botre birmankam pleteno štruco zavile v novo bombažno ruto. To so darila, ki imajo dušo. Ponekod še danes pravijo darilom kar »štruca«, tako se je zakoreninila ta beseda.

Podaritev kruha ima globok simbolični pomen. Tako so botri izražali pripravljenost krščencem zagotoviti primeren telesni in duševni razvoj. Tudi birmancu želimo s podaritvijo štruce, da v življenju ne bi trpel lakote ali pomanjkanja, danes bi rekli, da ne bi bil brezposeln. Kruh pomeni tudi dobroto, ljubezen, domačo zemljo in Kristusovo telo. Pletena štruca je bila nekoč velika, zamešena iz dveh kg moke in pečena v lončenem modelu. Po vrhu je imela spleteno kito, spekli pa so jo v krušni peči. Lepo bi bilo, da bi se te navade ohranile, saj je peka kruha tudi narodno bogastvo.

Navajam recept za manjšo pleteno štruco, a ravno tako dobro in lepo, ki jo je možno speči v nizkem pekaču v pečici. Potrebujemo: 1 kg bele mehke moke tip 500, 20 dag bele ostre moke tip 400, 5 dag kvasa, 4 rumenjake, 1 jajce, 12 dag sladkorja, 15 dag surovega masla, 1 žličko soli, 1 vanilin sladkor, 1 limonin sladkor, približno pol litra mlačnega mleka, 1 jajce za vmesno mazanje in premaz in papir za peko. Priprava: Pripravimo kvasec. V presejano moko damo sol, sladkorje, zmehčano maslo, rumenjake, jajce, kvasec in potrebno mleko. Zamesimo srednje gosto testo tako, da je gladko in se loči od posode. Postavimo ga na topel prostor za vzhajanje za približno 30 minut, da testo še enkrat naraste. Nato damo testo na mizo, ga dobro pregnetemo in razdelimo na 9 delov. Iz vsakega dela oblikujemo 30 cm dolge valje za pletenje kit. Najprej spletemo kito iz štirih valjev in jo damo diagonalno, malo razmaknjeno, na pekač pokrit s papirjem za peko. Po vrhu kito premažemo s stepenim jajcem. Nato spletemo kito iz treh valjev in jo položimo na kito na pekaču. Tudi to kito malo razmaknemo po širini in jo po vrhu premažemo s stepenim jajcem. Zvijemo še dva valja, položimo na kiti na pekaču in

potegnemo po dolžini toliko, da oba konca spodvihamo pod spodnjo kito. Tudi to kito premažemo s stepenim jajcem. Štruco damo spet vzhajati. Po približno 20 minutah štruca naraste za polovico, takrat je čas za peko. Pečemo jo na spodnji polovici štedilnika pri 175 stopinjah Celzija približno 50 minut. Peko kontroliramo čez 15-20 minut. Če štruca po vrhu prehitro rumeni, položimo na vrh štruce papir. Pečeno štruco premažemo s sladkorno vodo z malo masla, da se posveti. Ohladimo jo na rešetki. Ohlajeno štruco damo na trdo podlago na papirnat prt in obvijemo s folijo. Na podlago jo pritrdimo z lepim trakom in pentljo. Za birmanko pa štruco lahko po stari navadi zavijemo še v ruto. Pripis: Z veliko hvaležnostjo se spominjam sosedove Justine Pogačnik (1919-2002) iz Vrbe, dolgoletne oskrbnice Prešernove rojstne hiše in odlične kuharice, ki me je naučila speči birmansko štruco. Povedala mi je, da je tudi ona dobila od botre za birmo tako štruco zavito v novo bombažno ruto. Njena botra je bila Katarina Dolar (1898-1959), rojena Vovk. Birmanka je bila nečakinja, botra pa sestra ljubljanskega nadškofa in svetniškega kandidata Antona Vovka (1900-1963).

✍ Jelka Koselj

Župnija Ovsiše (župnik Franc Kadunc)

godovina župnije Ovsiše se začenja z letom 1731, ko se prvi duhovnik Gašper Glavatič, ki je bil prej kaplan v Šmartnem pri Kranju, naseli v župniji in začne pisati matične knjige. Prej so kraji Ovsiše, Poljšica, Dobravica, Češnjica in delno Rovte, spadali v pražupnijo Šmartin pri Kranju. Ustanovitev novega duhovnega središča je bila nujna, saj so ljudje morali hoditi dve uri in pol do farne cerkve. Takrat se je vas imenovala Olše, kar danes ni več v rabi, domači pa jo še danes največkrat imenujejo Voše. Sedaj največja vas Podnart, ki je bila na drugi strani potoka Lipnica, je zato spadala pod župnijo Dobrava. Ob 500-letnici ljubljanske škofije, leta 1962, je Podnart postal del župnije Ovsiše, istočasno pa je bila vas Brezovica dodeljena župniji Dobrava. Uradno je bila župnija Ovsiše ustanovljena leta 1862.

Zgodovinopisec Josip Lavtižar posebej omenja dobrega duhovnika in učitelja mladine Antona Nepomuka Weinachta (1772-1789), ki ni učil otrok samo krščanskega nauka, ampak jih je učil tudi brati, pisati in računati. Tako lahko v njegov čas postavimo začetek šole na Ovsišah. Med drugimi duhovniki lahko omenimo še pesnika Jožefa Žemljo (umrl 1863) ter Jožefa Ocepka, ki je bil 51 let župnik na Ovsišah (1913-1964), med drugo vojno pa tudi izseljen. Kdaj so prav na izvir bistrega studenčka postavili cerkev sv. Nikolaja kot zavetniku proti povodnji, ni znano. Studenec izvira prav pod glavnim oltarjem. Prvič se omenja leta 1568. Trikrat naj bi bila prizidana, oziroma povečana. V letih po drugi svetovni vojni so v cerkvi uredili strelovod (po udaru strele), klopi, nova okna, spovednico. Leta 1995 je bilo urejeno odvodnjavanje in prezračevalni jašek, cerkev z zvonikom pa je dobila novo streho in fasado. Župljani so

Glavni oltar cerkve sv. Miklavža na Ovsišah.

Stranski oltar sv. Valentina, zavetnika za dušno in telesno zdravje, ki ga obhajamo 14. februarja.

veliko dela naredili sami. Obnovo je ob sklepu misijona, 29. oktobra 1995, blagoslovil prelat Ivan Merlak. Na glavnem oltarju so kipi sv. Miklavža, sv. Štefana in sv. Lovrenca. Poleg angelov so še kipi sv. Trojice. Na stranskem oltarju sv. Valentina so še kipi sv. Jerneja in sv. Frančiška Ksaverja ter medaljon sv. Volbenka. Na drugem stranskem oltarju Marije pomagaj sta še kipa sv. Janeza Krstnika in sv. Jožefa ter medaljon sv. Ane. V cerkvi so na različnih mestih še kipi sv. Janeza Nepomuka, Male Terezike, Srca Jezusovega in sv. Lucije. Ti leseni tako imenovani »zlati« oltarji nimajo kakšne posebne zgodovinske in umetniške vrednosti, so pa sedaj vsi obnovljeni: leta 2001 glavni oltar, leta 2003 oltar sv. Valentina in naslednje leto še Marijin oltar. Najbolj čaščen je pri nas sv. Valentin. Za njegov god se zberejo romarji iz okoliških župnij, celo iz Tržiča in ga prosijo za dušno in telesno zdravje. Ob godu sv. Miklavža pa je cerkev polna otrok, ker pričakujejo obisk svojega zavetnika. V zvoniku visijo trije zvonovi: veliki zvon iz leta 1898 ima 1063 kg, srednji 574 kg in mali 340 kg, oba iz leta 1924. 5. aprila 2009, na cvetno nedeljo so na koru prvič zaigrale nove orgle, delo slovenskega mojstra Tomaža Močnika, stare, ki je naredil Peter Rojic iz Podbrezij leta 1860 pa so bile prenesene na kor romarske cerkve na Taboru v župnijo Podbrezje. Podružnica sv. Tomaža na Češnjici pri Kropi se prvič omenja leta 1696. Tudi to so začeli prenav-ljati v letu 1990. Obnovljena je bila streha na zvoniku, nova fasada, pozneje še notranjost cerkve (oltarji in nove klopi). Blagoslovil jo je tedanji nadškof Alojz Šuštar, 15. septembra 1991. leta. Med drugo svetovno vojno (2. februarja 1945) je bilo minirano in požgano župnišče. Tako je

PREDSTAVLJAMO

Cerkev na izviru bistrega studenčka

Franc Kadunc, župnik na Ovsišah

PREDSTAVLJAMO

Nove orgle leta 2009 so bile velika pridobitev za župnijsko cerkev. moral župnik Ocepek živeti na Dobravici. Toda z velikim naporom in stroški so farani hlev spremenili v župnišče in ga v 80-ih letih povečali, da služi svojemu namenu in sedaj se zdi, da je kot nova stavba. Obstaja pa tudi duhovno življenje, ki pa se ga ne da vnesti v številke, stavbe in obnove. To je vtisnjeno v ljudi, ki še danes živijo iz vere v Jezusa Kristusa in ta jim osmišlja življenje.

Zaradi vere vanj so bolj plemeniti, bolj velikodušni. Naj omenim tudi novo mašo župljana Jožeta Razingerja, morda najbolj viden cvet, poleg njega pa še mnogo lepih cvetov, ki so vzniknili v teh stoletjih iz naših družin in so v ponos župniji in naši prelepi deželi pod Triglavom.

✍ Franc Kadunc, župnik na Ovsišah

Podružnična cerkev sv. Tomaža na Češnjici pri Kropi.

Rojen sem bil 2. januarja 1949 v Ljubljani, osnovno šolo sem obiskoval v Grosuplju, kjer smo živeli. V gimnazijo sem hodil v Stično. Po maturi sem se leta 1967 vpisal na teološko fakulteto, ki sem jo končal leta 1973, novo mašo sem pel leto prej v domači župniji Grosuplje, kjer so prav za to priliko zgradili novo cerkev. Kot semeniški duhovnik sem bil eno leto nedeljski pomočnik v Sodražici, potem pa me je nadškof Pogačnik za štiri leta poslal za kaplana v zasavske revirje v Zagorje ob Savi. Moje prvo samostojno mesto je bila župnija Šentpeter-Otočec, kjer sem služboval deset let. Zatem sem bil tri leta župnik župnij Javorje pri Litiji in Primskovega na Dolenjskem. Naslednja postaja je bila župnija Šmartno pri Litiji. Po enajstih letih so me prestavili v Planino, župnijo, ki je nekako na sredi med Postojno in Logatcem. Lani z avgustom sem prišel na Ovsiše in imam še dekret za upravitelja Ljubnega. Imam pa srečo, da me po Božji ljubezni škof vedno pošlje v najboljšo župnijo, kjer sem tudi zdaj.

V župniji na Vošah se vedno kaj dogaja Smo pravzaprav le »župnijica« na jugo-vzhodnem delu naše radovljiške dekanije. Kljub naši majhnosti pa nismo čisto nepomembni … zato delimo z vami nekaj utrinkov našega življenja.

G. Kadunc skrbi, da se naše versko življenje utrjuje in poglablja in da se v župniji vedno nekaj dogaja. Prav je, da mimogrede zapišem, da je izvrsten pridigar in nas s svojim žarom in vedrino pritegne, da mu znova in znova radi prisluhnemo.

Križev pot na Češnjici pri Kropi na letošnjo drugo postno nedeljo 16. marca.

Po božiču se je pri nas na Vošah (kot domačini poimenujemo Ovsiše) kar precej »dogajalo«. Naš farni zavetnik je sveti Miklavž, zelo priljubljen in čaščen pa je tudi sveti Valentin, katerega god obhajamo 14. februarja. Ta dan prispe na Ovsiše veliko romarjev, ki se svetemu Valentinu radi priporočajo za zdravje duše in telesa. Letos smo domačini in romarji častili svetega Valentina pri treh svetih mašah v naši cerkvi, ki je bila ta dan »ožarjena« s soncem ... Sonce je močno obsijalo célo našo razdejano pokrajino, tudi podrta drevesa in grmovje, ki je v tednu pred Valentinovim praznikom pokalo pod težo žleda … Kot da nam je hotelo sporočiti, da Bog pošilja žarke upanja tudi na razdejanja v našem življenju … V postnem času pa smo se ob nedeljskih popoldnevih zbirali ob molitvi križevega pota in se ob premišljevanju Jezusovega trpljenja pripravljali na velikonočne praznike. Dogovorili smo se, da bomo kar dvakrat odšli peš na Češnjico, kjer imamo podružnično cerkev sv. Tomaža. Ker je v tej cerkvici maša le nekajkrat v letu (ob godu sv. Florijana, ob prošnjih dnevih, ob godu sv. Tomaža, na »smen« v septembru …) in jo malokrat obiščemo, je bilo naše romanje toliko bolj prijetno doživetje. Naklonjeno nam je bilo skoraj poletno toplo nedeljsko popoldne, ki smo ga izkoristili tudi za druženje. Tretjo postno nedeljo pa nam vreme ni dopuščalo, da bi peš poromali še na Tabor pri Podbrezjah, kjer je vsakotedenski križev pot na prostem. Tako nam bo to romanje ostalo izziv za prihodnje leto.

PREDSTAVLJAMO

Avgusta lani nam je bil od nadškofa poslan novi župnik g. Franci Kadunc. In to na naše veliko presenečenje, saj nismo pričakovali (čeprav smo si močno želeli), da bomo po smrti g. Lojzeta Kavčiča na Ovsišah še kdaj imeli svojega župnika. Poldrugo leto je namreč našo župnijo soupravljal g. Viktor Primožič, župnik iz Krope, za kar smo mu zelo hvaležni.

Kulturno prireditev ob letošnjem materinskem dnevu so izpeljali mladi iz naše župnije. Na praznik Gospodovega oznanjenja, ki je hkrati materinski dan, pa so otroci s svojimi prispevki izrazili hvaležnost materam. V kratkem programu v sklopu maše so sodelovali veroučenci Gašper, Klara in Ajda z recitacijami ter otroški pevski zbor in bodoči prvoobhajanci s prepevanjem. Mašo pa so sooblikovali tudi letošnji birmanci. Materam, seveda pa tudi očetom in gotovo prav vsem udeležencem nam je bilo toplo pri srcu. »Mati, nikdar ne pozabil bom tvojih naukov in besed …« so v pesmi obljubljali otroci. Starši pa smo ob tem Marijo prosili,

da bi se te otroške besede zares uresničevale v njihovem življenju in da bi nad otroki bedela tudi takrat, ko bodo v preizkušnjah. To so drobcene iskrice iz naše župnije v času od božiča do velike noči. Zdaj pa bomo največ pozornosti namenili praznovanju prvega svetega obhajila in birme v mesecu maju.

✍ Joži Peternelj, foto: Bojan Rauh in arhiv župnije Ovsiše

O očetovstvu, na Jožefovo Očetu tesno v naročje Se dete privilo, Glavico drobno V brado sivo zavilo: Pred svetom hudobnim Bi rado se skrilo.

o je prva kitica pesmi župnika v Kropi 1969 – 1983, Lojzeta Jožeta Žabkar, Sveti Jožef, ki jo je napisal pred štiridestimi leti.

Jožef v hebrejskem jeziku pomeni Bog bo dal. Je posebni zavetnik Cerkve. Starodavno prepričanje Cerkve je, da je bil egiptovski Jožef, ki je veliko storil za starozavezno božje ljudstvo v njegovi stiski, predpodoba bodočega varuha svete družine in njegovih nalog v nazareški družini, pa tudi v družini božjih otrok v naročju Cerkve. Oba z Marijo sta izhajala iz Davidove rodbine. Svetemu Jožefu gre posebno češčenje; bil je deviški mož Matere božje, Jezusov po postavi in varuh vesoljne Cerkve. Poseben zavetnik pa je sveti Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke. K njemu se priporočajo mladi ljudje v boju za ohranitev čistosti. Še posebej je zgled in priprošnjik vseh tistih, ki morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Temelj vseh odlik svetega Jožefa je v tem, da je bil od vekomaj izbran za ženina, za deviškega moža Marije. Ker je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina in v resnici izvrševal nad njim pravice in dolžnosti ter bil njegov krušni oče. Mariji se je Bog razodel samo enkrat. Jožefu se je trikrat. To si lahko razlagamo tako, da je bil Jožef varuh družine in je deloval po Božji previdnosti.

Matevž Langus: sv. Jožef, slika na platno (levi stranski oltar v župnijski cerkvi v Kropi).

Velikonočni čas v Kropi in na Jamniku Veliki četrtek: sv. maša ob 19. uri. Pred njo molitve za duhovne poklice.

Danes je ne samo lik očeta ampak oče sam, še kako pomemben. Z vseh strani nas oblegajo, da oče ni več potreben, da družina ni več osnova. Nova tehnologija je očetovstvo postavila na stranski tir. Hočejo nas prepričati, da družina ni sestavljena iz očeta in matere. Vendar, kot je Jožef vstal sredi noči,da se je z družino umaknil tistim, ki so stregli po življenju otroka, bi tudi danes morali stopiti v bran družini. Naš glas imajo nasprotniki normalne družine za ksenofobično. Zaradi človeške nečimrnosti se je enkrat v preteklosti že zgodil babilonski stolp. Se bo še enkrat?

Veliki petek: križev pot ob 15. uri. Obredi velikega petka bodo ob 19. uri, po tem molitev rožnega venca. Velika sobota: ob 5.30. uri bo blagoslov velikonočnega ognja. Ob 17. uri blagoslov jedi. Pred in po blagoslovu bodo molitve. Ob 19. uri bo sv. maša. Velika noč: ob 7. uri bo vstajenska procesija, potem sv. maša. Darovanje bo za obnovo orgel. Veliki ponedeljek: sv. maša bo ob 9.30.uri. Jamnik: popoldne ob 15. uri bo sv. mašo daroval župnik iz Krope.

V svetem pismu, v Matejevem evangeliju, se je angel Jožefu trikrat prikazal: Prvič. Ko sta bila z Marijo zaročena in ko je spoznal, da je noseča, jo je mislil na skrivaj odsloviti, da je ne bi Judje kaznovali. Prikazal se mu je angel in mu rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je spočela, je od svetega Duha«. Drugič. Ko so sveti trije kralji odšli, se mu je v spanju prikazal Gospodov angel in mu rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt«. Tretjič. Ko je Herod umrl, se mu je v Egiptu prikazal Gospodov angel in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v izraelsko deželo, kajti pomrli so, kateri so mu stregli po življenju«. V Lukovem evangeliju je še omenjen, ko sta z Marijo iskala Jezusa in sta ga po treh dneh našla v templju. Jezusu je Marija očitala: »Otrok, zakaj si nama to storil. Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala«. V Sloveniji je posvečeno 75 cerkva in kapel. V naši cerkvi, ki je posvečena svetemu Lenartu, je upodobljen v stranskem oltarju na sliki Matevža Langusa. Prikazuje Jožefa, ki v roki drži palico z lilijo na vrhu. Kot pripoveduje legenda, mu niso verjeli, da je res deviški mož device Marije. »Bog mi je priča«, je rekel in na palici je vzcvetela bela lilija, simbol deviške čistosti.

✍ Joža Eržen

Okno z razgledom V beli okvir bolnišničnega okna postavljena severna stran Mežakle, je kljub oktobru še vsa zelena. Neverjetno kako čudovita iznenada postane narava, skoraj nedosegljiva se ti zdi v tistem času, ko ležiš v bolniški postelji. Predstavlja simbol nekakšne svobode, ki jo ta trenutek nimaš. Moje telo je zavzela bolečina. Obvladuje ga, dobesedno je »okupirala« moje možgane. Na nič drugega ne morem misliti, edino molitve ponavljam in ponavljam. Vedno znova začenjam v svoji notranjosti in spet ponavljam ene in iste, brez izgovorjenih besed. Bolečina je zavladala mojemu umu, edino okno na levi še pritegne mojo pozornost. Kot bi bilo moja edina vez z zunanjim, zdravim, običajnim svetom. Takim, vsakdanjim, brez bolečine. Kajti vse v sobi je vendar povezano z boleznijo. Gospa v sosednji postelji, sestra, ki prinese zdravila, moja družina ki pride na obisk. V bolnišnični sobi so vsi drugačni, pogovarjamo se o moji bolezni, vsem je težko ker me boli. In meni ni nič lažje, ker jih skrbi zame. Vsi so resni in zaskrbljeni, ni jim do smeha, meni pa še manj. Z rešilcem se peljem v drugo bolnišnico in skozi majhno nepopisano lino zrem v pokrajino, ki beži mimo. Listje na drevju se počasi barva v jesenske odtenke. Nova soba, nova bolniška postelja stoji daleč stran od okna, ki gleda na Golovec. Moja bolezen ni huda, ne ogroža mojega življenja, je nekakšna »tehnična okvara«, ki jo spremlja kup komplikacij in bolečina. Bolečina. Počasi sem se že spoprijateljila z njo. Ni več moja sovražnica. Spravila sem jo iz svoje glave, obvladuje le še moje telo, učim se živeti z njo. Spoznavam, da ima čas drugačno dimenzijo. Več ur ležanja na hrbtu in pogled osredotočen v vogal sobe, kjer svetlo zelena barva stene prehaja v belo pobeljen strop. Pogled skozi okno odpira čudovit razgled na gozd, vsak dan bolj pisan. Več ur opazujem nebo, oblake, ki bežijo mimo in izginjajo iz mojega vidnega polja. Moje misli so čiste in jasne, preproste. Imam samo eno težavo, mojo bolečino in imam veliko upanje, vsak dan znova, ker vsak dan molim, v mislih ponavljam odlomke iz svetega pisma. Ne sprašujem se zakaj sem tukaj, v tej bolnišnični sobi, zakaj me boli. Sploh ne dvomim, da bo vse dobro. Razmišljam, da je sploh dobro zame, da sem tukaj, da sem se bila prisiljena ustaviti in imam veliko priložnost v miru prisluhniti bitju svojega srca in biti sama s seboj. Iz notranjosti je prišla svoboda in vera in z njo upanje. In iz moje vere je tudi zaupanje v zdravnika, ki me zdravi, popolno. Vse potrebuje svoj čas, zato potrpežljivo čakam. Našla sem počitek svoji duši, breme je postalo lahko. Ni hudo, čeprav boli in ponoči ne spim. Na postelji ob oknu leži ženica, stara, preprosta kmečka žena. Ko se oglasijo zvonovi in večerni »Ave«, se usede na posteljo, s hrbtom obrnjena proti sobi vzame iz predala rožni venec in moli. Tudi njo boli, pa je potrpežljiva. Pravi, da je veliko pretrpela in da to ni nič. Hudo je, ker je mož ostal sam doma in morajo drugi skrbeti zanj, ko je ona v bolnišnici. Malo obiskov ima, vedno jih opravičuje, da imajo delo in službe… Jaz imam ogromno obiskov. Hvaležna sem. Pridejo, govorijo, obrnejo tok mojih misli, me potegnejo ven iz sobe, v vsakdanji vrvež. Mož pride vsak dan. Vem, da je zanj to naporno. Cenim to in sem mu hvaležna, da mi zna na tak način pokazati svojo ljubezen. Govori o službi, kako je doma, da vse »porihtajo«, nihče ni lačen,.. pogrešajo me… lahko sem mirna. In tudi sem. Zvečer se odpeljeva z »mojo ženico« v klet k maši. Sedim med bolniškimi haljami, sama v bolniški halji in poslušam. Bog ve kaj mora povedati! Čutim, kako vodi moje misli, moje besede, kako mi podarja Mir. Evharistija v kapeli Povišanja sv. Križa je drugačna, močnejša, mogočna, res je darovanje, spoznanje božje ljubezni tu in zdaj. Čutim ogromno moč molitve skupnosti, moje družine, prijateljev, župnika, sester. V nekem trenutku me zaskrbi, da je to kar prevelik blagoslov zame, da »nisem vredna«. Zato se v svojih molitvah spomnim drugih, srečujem jih na hodniku bolnišnice, bolj bolne od mene, brez upanja v očeh. S tesnobo v srcu pomislim ali bo sploh prišla »kakor zarja njihova luč, ali se bo njih zdravje sploh razcvetelo..« Moje zdravje se izboljšuje, premestijo me v drugo sobo, v posteljo ob oknu. Nov pogled: na Kamniške gore, Storžič, v ozadju Julijci, obrisi Triglava, tam nekje je Bled. Ko pade mrak je najlepše. Opazujem večerno Ljubljano, lučke v domovih. Predstavljam si kako vsakdanje živijo in tudi jaz bom kmalu. Ne sanjam o velikih stvareh, potovanjih ali čem podobnem, ampak o popolnoma navadnem povprečnem dnevu – dolgočasnem vsakdanu. Ko bom zdrava…. Za mano je dolgotrajno zdravljenje, bolečina je minila, izzvenela. Dobesedno. Počasi je ugasnila. V vsakdanjem čutenju telesa je ne prepoznam več. V meni pa je kot pečat spomin nanjo, na preživeto, spomin močnega zavedanja sebe, bogastvo notranjih pogovorov, duhovnega v meni, zavedanja napak, moč spoznanja kesanja, usmiljenja, odkrivanja neznanih globin. Brez lastne volje sem šla na pot očiščenja in prehodila sem jo dobro. Bog ve! Upam in želim, da je ta pečat tako močan, da bom znala po tem živeti do konca dni, ki mi jih je namenil Gospod. Blagoslovljeno Veliko noč!

✍ Marija Tišler Serianz, župnija Bled

Velikonočna spoved

Vdovina novčiča ima je bila kaj pozna. Snega kar ni in ni hotelo biti. Potem pa, kot so rekli že stari: božič zelen, velika noč bela - ga je nasulo konec prosinca, da je zastalo življenje na vasi in smo cel teden kidali steze po dvoriščih, do hlevov in do bližnjih sosedov, hukali v roke in se greli za pečjo. Stari so s skrbjo pogledovali na vse manjši kup kurjave v drvarnici. Seveda, le kdo bi mislil, da bo še tak mraz potem, ko se je dan že pošteno potegnil in naj bi tudi sveta Neža že odvezala kuram riti! No, to leto jih ni in ni hotela in tista stara, da zima in gosposka ne prizaneseta, je spet obveljala. Le nas, otrok to ni motilo – živžav na klancu pod vasjo je bil še glasnejši kot prejšnja leta. Pomladna luna je bila pa tudi tako zgodnja kot že leta ne. Štiridesetdanski post se je prevesil že v drugo polovico, snega pa še povsod dovolj in po osojah je sren držal tja do poldneva. Le v najbolj prisojnih legah so cvetele mačice in se rumeno prašile leske.

Na tiho nedeljo je bilo v fari že vse priprav ljeno na največji praznik v letu. Še zadnji kristjani so tiščali v spovednice, da odložijo navlako starega leta in se pokesajo svojih ponavljajočih se padcev in slabosti – seveda, prihodnjo nedeljo bodo že beganice, potem pa se prično obredi velikega tedna in tridnevje zaključi velikonočna vigilija, slovesno bdenje ob Jezusu v božjem grobu, iz katerega vstane na praznično jutro in nas vse odveže od zla, odreši za vse čase! Protje za beganice je bilo že narezano, bršljan in kramper nabrana. Najbolj spretni fantje so zlezli vrh bodeških peči, kjer je cvetel dren in ponekod med skalami tudi resje. Letos ga ne bo dosti po beganicah, predolgo je bilo mraz. Za oljko pa so že nekaj let sem poskrbeli po primorskih župnijah – ko so spomladi obrezovali, so veje pripeljali po gorenjskih farah in na tiho nedeljo so bile v cerkvi pod korom, da smo jih lahko nabrali. Zraven pa pušica in zbrani denar je šel za obnovo cerkve v kraj, od koder so nam oljke poslali. *** Sadarjev Frencè je precej pred deseto mašo tiho sédel v predzadnjo klop na moško stran, tja k stopnicam na kor. Dolga leta ga že ni bilo v cerkev. Še v osemletko je hodil, ko je bil ministrant rajnemu gospodu Fortunu. Potem je šel v gimnazijo in ljubljanske šole, so rekli, da bo za odvetnika. Ampak tam se je nekaj zalomilo

in po treh, štirih letih je prišel iz mesta ter se zaposlil v banki, za okencem je delal. Pa večkrat so ga pozno zvečer videli, ko se je iz gostilne skozi Graben vzpenjal proti domači hiši, včasih tudi ne povsem naravnost, ni šlo. Drugam v družbo je nehal zahajati in tudi v cerkev je zavil samo še za praznike. Dolga leta je bilo tako, na koncu le še v službo in popoldne v gostilno. Potem se tudi v službi nekaj ni izšlo prav in odtlej je hodil le še v oštarijo. Včasih je plačal, drugič je pil na kredo – menda mu je mama dajala od svojega. A se je postarala in obnemogla, pa sta šli Sadarjeva mama in njena skromna penzija v dom, Sadarjeva hiša na dražbo, Frence pa na stanovanje k Lužarjevim, tam nad šupo so za majhne denarje živeli trije brezposelni možje nedoločljivih let, slabih navad in pičle garderobe. Za denar je zdaj moral prosjačiti. Poznal sem ga – včasih sem mu tudi sam dal kakšen kovanec in prav redko, za praznike morda, celo papir. Vse je šlo za pijačo, od česa je živel ali kje je jedel, nismo vedeli. Leto in dan sem ga srečeval v tankem suknjiču, le v najhujšem mrazu ga ni bilo naokrog, takrat je najbrž zmrzoval kar doma, nad šupo ... Pa so Frenceta poklicali v dom, k mami. Štefetova Milica ga je poiskala, tista, s katero sta skupaj hodila v nižje razrede osemletke. Mama da je slaba, dolgo ne bo več in naj jo le pride kaj pogledat, da ne bo

prepozno. Res je šel, nadejal se je, da ima mama kje še spravljen kakšen bankovec, ki bi ga zdaj lahko pogrešila, če bo že umrla ... A se je potem drugače zasukalo – preden je šel od nje iz doma, je materi obljubil, da bo še pred prazniki zavil k spovedi in obhajilu pa tudi zanjo bo molil in dal za mašo. Potem bo poskusil kje najti delo in če bo šlo brez pijače ... Zdaj je sedel pod korom v predzadnji moški klopi in nerodno mu je bilo. Pa zeblo ga je in tresel se je tudi malo, kajti že od predsinočnjim ga še poskusil ni. Videl je gospoda, ki je pred mašo zavil v spovednico in potem je na njej zagorela zelena luč, ampak bilo ga je tako sram, da je še malo počakal. Naj gre vsaj kdo pred njim, saj še to ni vedel, na katero stran bi pokleknil, ko je bilo po novem vse za vrati in v lučkah. Kesanje je pa tudi komaj še znal, vseh besedi se ni mogel spomniti, najsi je tudi večkrat poskusil. Ljudje so začeli kapljati v cerkev. A tokrat se pri kropilnem kamnu niso samo pokrižali pa v klop, ne, kar pol jih je zavilo k mizi, na kateri so bile lepo zložene oljčne vejice in veje. Pa niso le pobrali prve in vrgli svojega daru v skrinjico, ampak so pogledali za lepšo vejo. In pobrskali. Vsaj nekateri so sploh najbolj brskali. Frencetu se je zdelo, da je prav kot na tržnici: meni najlepšo, saj bom plačal! In: meni dve največji, saj bom

tudi plačal! In so nekatere pobožne mestne gospe brskale med oljkami, da so veje in vejice letele po tleh in na tleh so jih pohodile in ne pobrale, saj kdo pa pobira potacane veje!? Frence je opazil Meto, svojo sestrično. Vedno, ko jo je pred leti še prosil za denar, mu je brala levite in ga usmerjala na poštena pota, kup lepih nasvetov je dobil pri njej, le denarja nikoli in je nehal zahajati k tisti hiši. Na, zdaj pa jo je gledal, kako si je nabrala tri butare po pet vej – seveda, saj bo tudi za sosede, za tiste, ki od vsega prazničnega bogoslužja prinesejo samo jedi k žegnu! – in nato v skrinjico zacingljala z nekaj drobiža, pa še zelo majhni kovanci so morali biti, ko so dali tako visok glas! Frence je bil prepaden: le kako more, svetohlinka, za tisti drobiž v gostilni ne bi dobila niti polnega glažka! No, pa če že ni poznala cene cvička, je pa dobro vedela, da je namenila obnovi primorske župnijske cerkve desetkrat manj denarja, kot bi ga v trgovini morala odšteti za liter dobrega olja. Je morala vedeti, ker mu njega dni nikoli ni pozabila omeniti, koliko je s svojim zavoženim življenjem že zapravil, ona in njen mož se pa tako trudita ... Ob njej je stala še bolj imenitna gospa v kožuhu, ovešena z zlatnino in je brskala med vejami, da je kar frčalo na vse strani – in ko je končno izbrskala, kar naj bi bilo pravo, je spet zacingljalo v skrinjico. Frence ni zdržal več. Povsem je pozabil, da je prišel k spovedi povedat pravzaprav svoje grehe in slabosti, tuje naj bi mu tisti hip ne bile ravno na prvem mestu! Zgrožen je zlezel iz klopi, vrgel zadnjega materinega petka v skrinjico, pobral vejico s tal in jo iz cerkve mahnil čez trg v oštarijo. Čudni časi, čudna vera, čudne krščanske gospe! Gre pa že raje na kozarec merlota, ta se v zadnjih treh desetletjih ni toliko izpridil ... ***

ponedeljek zjutraj so ga otroci na poti v šolo našli v Grabnu, zmrznjenega. Saj ni bilo dosti pogrebcev. Gospod so mu kljub temu spregovorili ob odprtem grobu. Da je bil revež, ki ga je življenje teplo, in naj okolistoječi ne mislimo, koliko smo boljši od njega, zakaj sodba da gre Bogu in ne ljudem. Ampak Sadarjev Frence je bil pijanec in pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. Vem, sem slišal gospe, ki so ga zadnje pokropile v jamo. Kar je ostalo blagoslovljene vode, sem jo na koncu zlil na krsto, aspergil sem vtaknil pod pazduho in jo mahnil za gospodom župnikom in Simonom, ki je nosil križ. Za enak denar! Saj pravim, če si mlajši, pri ministrantih vedno potegneš krajši konec!

✍ Janez Resman

OB^INA JESENICE

Prijetne in doživete velikonočne praznike vam želi

župan Tomaž Tom Mencinger s svetnicami in svetniki občinskega sveta

Sredi cvetnega tedna smo ga potem pokopali, Franceta Sadarja. V

Nov začetek, novo upanje!

Foto: Bojan Rauh

SPOMLADANSKA AKCIJA

Nova pomlad. Nova očala.

10% popust na vse balkonsko cvetje od 22.4.do 3.5.2014. Blagoslovljene velikono~ne praznike!

novi

PLAMEN, KROPA, d.o.o.

Tel.: +386 (0)4 / 53 79 700, fax: + 386 (0)4 / 53 79 718, e-mail: info@noviplamen.si, http://www.noviplamen.si

Blagoslovljene velikono~ne praznike!

Vesele velikonočne praznike!

@elimo Vam vesele velikono~ne praznike! Janez Fajfar, `upan

OB^INA KRANJSKA GORA

Vsem ob~anom ob~ine Kranjska Gora vo{~im vesele velikono~ne praznike. Jure @erjav, `upan Ob~ine Kranjska Gora

UGODNO - ZANESLJIVO - BREZ ^AKANJA

Vesele velikono~ne praznike!

Vaš evropski poslanec Lojze Peterle

Predsednik OO N.Si Bohinj prof. Jo`e Cvetek

ZELI[^ARSTVO

"PRE@LA"

predelava zdravilnih zeli{~

Antonija TORKAR s.p. Begunjska c. 23, 4248 LESCE Tel.: 04/531 83 40, fax: 04/531 61 10 gsm: 051/649 793 Nudimo ve~ vrst mazil, oblog, kapljic, ®

~ajev in krepil za pomo~ pri zdravljenju vseh vrst telesnih obolenj.

Delovni dnevi ob mlaju v letu 2014: januar: februar: marec: april: maj: junij: julij: avgust: september: oktober: november: december:

1., 2., 3., 4., 5., 30., 31. 1., 2., 3. 1., 2., 3., 4., 5., 30., 31. 1., 2., 3., 29., 30. 1., 2., 3., 28., 29., 30., 31. 1., 27., 28., 29., 30. 1., 27., 28., 29., 30., 31. 25., 26., 27., 28., 29. 24., 25., 26., 27., 28. 23., 24., 25., 26., 27. 22., 23., 24., 25., 26. 22., 23., 24., 25., 26.

delavniki: 8h-13h, 15h-18h; ned., prazniki: 8h-13h, 15h-16h

Naj bo Velika noč velika po Vašem upanju in veselju, da je vse premagljivo. Premagajmo sebe, če je Gospod premagal smrt.

Vo{~imo vam vesele in do`ivete praznike Gospodovega vstajenja!

Informacije: 04/53 18 340 (od 9. do 10. ure) Naro~ila: 04/53 18 035 ali po 19. uri na gsm: 041/22 35 62

"Zarja velikonočnega jutra naj Vas vedno znova napolnjuje z upanjem, da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva. To upanje, pa ne osramoti, ampak daje smisel in pogum, da z vedrim pogledom zremo v prihodnost in že sedanji trenutek živimo v upanju v končno zmago življenja nad smrtjo."

SDS Občinski odbori SDS Žirovnica, Radovljica Bled, Bohinj,Gorje Kranjska gora, Jesenice

OB^INA RADOVLJICA

V imenu Občine Radovljica vam želim prijetne velikonočne praznike z veliko sreče in veselja. Ciril Globo~nik @UPAN

Blagoslovljene velikono~ne praznike! Regijski odbor N.Si zgornje Gorenjske in

Ob~inski odbor N.Si Jesenice