Issuu

Na sveti večer leta 1914 v strelskih jarkih I. svetovne vojne

Božično premirje močnejše od vojne »V jarkih smo preživeli spodoben božič. Poslali so nam božične kolače. S kompanjoni nam jih je uspelo pogreti, z neke kmetije pa smo dobili še klobaso, krompir in brstični ohrovt. Imeli smo slastno večerjo. Na sveti večer so nas presenetila božična drevesa, ki so se svetila nad sovražnikovimi jarki. Nekaj Nemcev (139. saški polk) je klicalo k našim, naj se jim pridružijo ob pijači in cigarah. Prižgali so žaromet. Nekateri od fantov so jim šli naproti in se z njimi srečali na pol poti. Prvi Nemec na čelu druščine je objel enega od naših pobov okoli vratu in ga poljubil. Potem so nam ponudili cigare. Božični dan smo z Nemci preživeli na prostem. Bilo je petja in rajanja, dva voda, en naš in en njihov, pa sta se pomerila v nogometu. Presenetljivo je bilo gledati nemške vojake - eni so bili videti stari, drugi še fantini, spet drugi pa so nosili očala. A ta dan so igrali po pravilih, pa še prisegli so, da ne bodo streljali, dokler bo v teh jarkih tod okrog kdorkoli od naših. Nekateri tovariši so si z Nemci izmenjali naslove, da bi se mogoče spet videli, ko bo vojne konec.« (Pismo vojaka Farndena iz londonskega okrožja Leyton, pripadnika pehotnega polka britanske kraljeve vojske, ki ga je poslal svojim staršem). Misel na Božjo pomoč je bržkone hranila verujoče vojake, ranjence in ostale može, ki jim je bilo dano videti grozo sveta, z močjo in vdanim mirom, ki je odpiral svet onkraj senc doline smrti. Zaslutiti pogled vojaka, ki vsak trenutek zre v pogubno obličje končnosti in upa, da se onkraj strahotne doline smrtnih senc razširja luč odrešitve in osmislitev trpljenja. Koliko vere v Boga, zaupanja in ljubezni do domovine so nosili ti mladi fantje v svojih srcih? Z vso hvaležnostjo in spoštljivostjo do svojih korenin in prednikov, tudi sama iščem sledi in poti do grobov svojih dveh praočetov. Po očetovi strani, praočeta Gašperja Tišler, posestnika, vojaka 17. pehotnega polka (cesarjeviči) »polk kranjskih Janezov« in Franceta Ahačič, posestnika, vojaka 27. brambovskega pehotnega polka, 2. strelski polk, oba mobilizirana v Galicijo, kraj smrti: Galicija, vzrok smrti: padel, pokopan: neznano. Po materini strani, starega očeta Jankota Kokalj, posestnika, vojaka 17. pehotnega polka, mobiliziranega v Galicijo in kasneje

hotenje po odkrivanju njihovih poti, njihovih sledi in zemlje, ki jih je sprejela vase. V množici pokopališč prve svetovne vojne je prostor in zemlja, ki je njihova. Verjamem, da pride dan, ko bom nekje lahko prebrala imena svojih praočetov. Ob stoletnici konca prve svetovne vojne se z neizmerno hvaležnostjo spominjamo vseh padlih vojakov. Spomin na to, da so bili in ne bodo nehali biti, naj tudi danes vžiga ponos in spoštovanje do zemlje, ki jih je sprejela vase. Želim Vam miru, blagoslova in božičnega premirja, kot so si ga podarili med seboj vojaki na zahodni fronti, na nikogaršnji zemlji, za božič leta 1914!

na soško fronto. Bil je hudo ranjen, a je vojno preživel. V nas, ki smo dediči vojakov prve svetovne vojne, se vedno bolj zbuja

- Brigita Šolar (rojena Tišler), Bled

O božičnem premirju in igranju nogometa na zahodni fronti med nemškimi in angleškimi vojaki je poročal angleški The Daily Mirror (vir: svetovni splet).

Premišljevanje o božiču na sama beseda, ki osvetljuje rojstvo, življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. Ena sama preprosta beseda velike razsežnosti. EFETA – odpri se ! Odpira se kot popek, brst v žareč cvet. Cvet, ki zažari v vsej svoji lepoti le enkrat letno, a pogled nanj nikoli ne usahne. Odvija se kot neskončni film in zajema praznovanje za praznovanjem z žlahtnimi mislimi.

V Lukovem evangeliju beremo o napovedi Jezusovega rojstva: Bog je poslal angela Gabrijela v Nazaret k Devici Mariji in ji sporočil, da je Gospod pri njej in pri njem je milost, kajti spočela bo in rodila Sina Jezusa. Ta bo velik in se bo imenoval SIN NAJVIŠJEGA. Doma pa je Bog izbrisan. Prepeva se, a ne božičnih pesmi. Praznuje se veseli december, a ne adventne pobožnosti. Osiromašenje! Znanost pa napreduje in se ne ustavi. Nekateri znanstveniki so obsijani z Lučjo, drugi pa ne, v svojo znanost pa vsi zaverovani. In zasvetlika se HIGGSOV BOZOM (HB), delec atoma, ki odpira vprašanje o Bogu. V svetu fizike je v javnost prišel dokaz o obstoju HB ali Božjega delca, kakor so ga ljubkovalno poimenovali. Dokaz je ponovno sprožil razpravo o odnosu med vero in znanostjo, o problemu začetka sveta in o deležu Boga. Vse nekaj sproži, tudi veliki pok. Iz papeške akademije za znanost so pojasnili: »Če je neka oseba verna, da veruje v dobrega Boga, ki je ustvaril vesolje, potem je njena vera potrjena s tem, da obstaja simpatija v naravi in da ima ta razumsko strukturo. Ne gre še za znanstveni dokaz, ampak zgolj za potrditev verovanja.« Nobelov nagrajenec pa je zatrdil, da je pri znanstvenemu delu zelo pomembno mednarodno sodelovanje, še posebej, ko gre za zelo zapletene poskuse. Tudi Slovenija je del vesolja. Imamo profesorje in doktorje astronomije, da v srednjih šolah lahko osvetlijo znanost zvezdoslovja. Smo kristjani in krščanstvo ni le skupnost dobrih ljudi. Dobrih je tudi veliko neverujočih. Naše bistvo je verovanje, da je Jezus Božji Sin, ki je rojen iz Marije Device. BOŽIČ JE ROJSTVO BOGA. To ni treba premišljevati, to je treba živeti. Življenje je začetek bogatih izkušenj, je vir bodočih srečnih dni. Vse je nič, če v srcu ni Ljubezni, poje pesem življenja. Zato nas ne zavede enostransko prikazovanje božiča v medijih - družinski praznik, državni praznik, osvetljene ulice, zunanji blišč, razkošje, AMPAK ZGOLJ ADVENTNE POBOŽNOSTI, vzpodbujanje dobrega za vse, razumevanje, kaj je prav in kaj narobe, v spoštovanju do staršev, ki so nam pokazali pot do Boga. Zavist in gonja do duhovnega razodetja so danes oguljene fraze O JARI KAČI IN O STEKLENEM POLŽU, ALI NIČ OD NIČA. Rešujejo nas tudi kontemplativne molitve, ki rojevajo sadove in presegajo človeško povprečje. To je delovanje DUHA – venec rož, žarnozlatih zvezd krščanskih korenin. Ko je prvošolček na sveti večer v cerkvi položil Jezuščka v jaslice je modroval - rad bi postal to, da bi ohranjal dojenčke

Božične jaslice iz Krope, Liza Hribar, 1947 pri življenju ali pa bi dojenčke krščeval. Ne vem še, kaj? Ta noč je sveta, ker je v njej Bog človeku podaril najlepše darilo - BLIŽINO. To je bistvo božiča - Bog je z nami za vedno in za vsako ceno. Sveto noč in božični dan bomo najbolj počastili tudi s tem, da se bomo posvetili drug drugemu. Rodil se bo ODREŠENIK, ČUDEŽNI KRUH. Zato se veselimo in radujmo! Z vero ga sprejmimo, dušo mu odprimo! JE LUČ VEČNE GOSTIJE!

- Anka Ličof, Jesenice

Slovesnosti na Brezjah v letu 2019 Torek, 1. januar - Novo leto 2019 - 16.00: sveta maša ob 19. obletnici razglasitve bazilike za Slovensko Marijino narodno svetišče Ponedeljek, 11. februar - 10.00: Lurška Mati Božja - srečanje bolnikov Sobota, 9. marec - 10.00: Srečanje alkoholikov in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti Sobota, 23. marec - Gospodovo oznanjenje Mariji - 10.00: Blagoslov nosečih mater in vseh, ki si želijo otrok Sobota, 4. maj - 15.00: Vseslovensko romanje gasilcev Četrtek, 23. maj - 20.00: Večer narodnih izročil Petek, 24. maj - 10.00: Slovesni praznik Marije Pomagaj Sobota, 8. junij - 11.00: Najstniki romamo k Mariji Pomagaj Sobota, 15. junij - 10.00: 51. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih Nedelja, 7. julij - 10.00: Nedelja Slovencev po svetu Nedelja, 28. julij - 10.00: Romanje zakonskih jubilantov Četrtek, 15. avgust - Veliki šmaren - 10.00: Slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji Nedelja, 1. september - 10.00: 112. obletnica kronanja milostne podobe

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 21. 12. 2018. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Barbara Poredoš, Jelka Koselj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

Nedelja, 8. september - 10.00: Rojstvo Device Marije ali mali šmaren Sobota, 14. september - 10.00: Molitveni dan za nove duhovne poklice Nedelja, 22. september - 10.00: Dan vojaškega vikariata; sveta maša z romanjem vojakov Nedelja, 6. oktober - 10.00: Obletnica posvetitve cerkve in 31. obletnica razglasitve bazilike ter Frančiškova nedelja; 16.00 Začetek tedna za življenje Ponedeljek, 7. oktober 18.00: Rožnovenska Mati Božja Nedelja, 8. december – Brezmadežna - 10.00: Obletnica posvetitve oltarja pri Mariji Pomagaj

Božični zborovski koncerti Moški PZ Triglav Lesce-Bled (zborovodkinja Mateja Praprotnik) skupaj z gosti - Mešanim PZ Canticum Novum Zasip (zborovodkinja Urška Zupančič) vabita na božične koncerte: Četrtek, 27.12.2018, ob 18.00 v Župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja Lesce Sobota, 5.1.2019, ob 18.00 v Župnijski cerkvi Marije Udarjene v Ljubnem Nedelja, 6.1.2018, ob 18.00 v Župnijski cerkvi sv. Martina na Bledu

Pet let delovanja Kvinteta Vintgar Kvintet Vintgar z Blejske Dobrave bo konec januarja obeleževal prvih pet let delovanja. Peterica pevcev, Maks Marion (1. tenor), Luka Černe (umet niški vodja in 2. tenor), Ambrož Černe (bariton), Andrej Černe (basbariton) in Matej Kocen (bas) deluje pod imenom Kvintet Vintgar v okviru istoimenskega kulturnega društva z Blejske Dobrave. Delo zasedbe je projektno. Priprave na izbrane programe potekajo zgoščeno, najprej vsak sam in nato intenzivno vadijo skupaj. Tako delo terja večjo zbranost, omogoča odzivnost na različna povabila in nudi več prostega časa.

Kvintet Vintgar

A fantje v teh mesecih preživljajo enega najbolj intenzivnih obdobij v svojem petletnem delovanju. Po poletni primopredaji na basovskem stolčku so hitro pljunili v roke in pričeli s pripravami na jesenske projekte. 11. novembra so se v Škofji Loki predstavili na regijskem tematskem koncertu Sozvočenja, kjer so prejeli glavno nagrado. Ta jim je omogočila nastop na finalnem odru v Slovenski filharmoniji. 18. novembra so na povabilo radijskega voditelja Jureta Seška sodelovali na tradicionalnem, 24. Gala koncertu Radia Ognjišče v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Vsi ti eminentni odri pa so bili le uvertura v prvi jubilej zasedbe, ki ga bodo ovekovečili s slavnostnim koncertom, 26. januarja ob 19.30 v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Program koncerta bo odsev zadnjih petih let, ko so dvorane uspešno polnili z različnimi glasbenimi žanri znanih in manj znanih skladb. V tokratno paleto »za vsak okus nekaj« pa bodo svoj odtenek dodali tudi njihovi gostje - Prifarski muzikanti.

- Ambrož Černe

Utrip v naših župnijah »Nekaj več« na Ovsišah OVSIŠE - Zdaj v decembru, v Miklavževem mesecu, se ozrimo nazaj in podoživimo našo letošnjo prehojeno pot … Bogu se zahválimo za vsa tista doživetja, ki so nam ogrela srca, nas povezala med seboj in nas nadgrajevala v človečnosti. Hvaležni pa bodimo tudi za vse preizkušnje, ki so nas duhovno okrepile, približale Bogu in nas mogoče opomnile, da smo na zemlji minljivi – hrepenimo in stremimo pa proti večni sreči. V naši župniji se je preko leta zvrstilo precej lepih, enkratnih dogodkov: ob sv. Florjanu smo se veselili obnovljene strehe cerkve sv. Tomaža na Češnjici, imeli smo čudovito romanje na Višarje (skupaj z Mošnjani), praznovali smo okrogle obletnice porok zakonskih parov, pa tudi 46. obletnico mašniškega posvečenja g. župnika Franca Kadunca, … Gotovo pa je za nas največje bogastvo to, da imamo še vedno vsako nedeljo, pogosto pa tudi med tednom, sveto mašo - Jezusovo daritev, v domači cerkvi. In tako živí Jezus med nami in nas krepi s svojo navzočnostjo, če se mu le odpremo. Mi pa rastemo v veri … Pa se kdaj vprašamo, kakšna je naša vera? Zelo mi je bila všeč ena od misli pridige na zahvalno nedeljo: »Merilo vere človeka je samo ljubezen.« Torej: prav toliko velja moliti, biti pri maši, prejeti obhajilo, kot ljubiti in pomagati bližnjemu! Vsi vemo, da se ni preprosto žrtvovati. Včasih nam utrujenost pobere moči in veselje, najraje bi odnehali. A takrat naj bo pred nami edini pomemben cilj: večno življenje z Jezusom. Zato bodimo vedno pripravljeni na srečanje z Njim, živimo za sedanji trenutek … Da biti kristjan ni lahko, da krščanstvo zahteva od človeka »nekaj več«, smo izvedeli tudi na letošnji ovsiški smenj,

- torej ima Božjega Duha v sebi, pa najde pot do globin človeka in celo do njegovega namena … A od predmeta do daru ni mogoče priti »kar tako«. Med videti predmet in videti dar ni drugega mostu, kot most notranje hvaležnosti, Božji Duh … Torej: skrbimo za naše krščanske vrednote, bojmo se, da nebi obledele in da ne bi videli tistega »nekaj več«, ki se zgolj na zunaj ne vidi. Sv. Miklavž pa naj ostane naš vzornik dobrote, ljubezni, vere. Vsi župnijski dogodki pa pokazatelji teh vrednot med nami … Želim, da bi v teh božičnih dneh vsakdo doživel NEKAJ VEČ v svojem srcu!

- in foto: Joži Peternelj

Marijin dom vabi dr. Stanislav Matičič med nami

26. avgusta. Ta dan je daroval mašo dr. Stanislav Matičič, izvrsten govornik in pridigar. Ker me je njegovo razmišljanje na temo dobrotnika sv. Miklavža, našega župnijskega zavetnika, zelo nagovorilo, bi glavne misli rada podelila z vsemi bralci. Sv. Miklavž je bil rojen v Miri, v današnji Turčiji. Tam še vedno stoji cerkev, v kateri je bil sprva pokopan, in napis ob njej priča o njegovi veliki dobroti do ljudi. Toda tamkajšnje območje je zdaj muslimansko, krščanstva ni več, je propadlo. Kako je to mogoče? Zato ker krščanstvo ne prenese maske in kar je plehkega, temveč zahteva znova in znova napor, poglobitev v veri, vsakič je potrebno videti nekaj globljega, Božjega. Kot je čutil in izrazil apostol Peter z besedami: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja.« Miklavž je imel izredno dobroto do ljudi. V današnjem času pa trgovci v decembru naredijo prazen semenj, ki z dobroto nima opravka. Z zunanjimi, plehkimi stvarmi tako (če nasedemo porabništvu) zapremo dostop do silovitih globin živega Boga. To je največja slepota današnjega človeka in zato krščanstvo izginja. Ko razmišljamo o obdarovanju, naj ne mislimo, da je obdarjenec več prejel, kot tisti, ki je daroval. Darovalec ima namreč milosti Božjega Duha, je že obdarjen s tem, da lahko dá, da more in sme dati. Zato sam v sebi ne išče hvaležnosti, saj ve, da je Bog darovalec do vseh. Drugi dar – hvaležnost, pa prejme, kdor je darilo dobil. Tu pa ločimo med prejemom darila in prejemom predmeta. Zgolj predmet dobi tisti, ki nima daru, da bi videl v srce darovalca. Sv. Miklavž na glavnem oltarju Kdor pa čuti »nekaj več« ovsiške cerkve

Birmanci na duhovnih vajah BLED - V Marijinem domu sestrske skupnosti na Bledu je tudi letos živahno. Konec tedna prihajajo k nam predvsem birmanci in prvoobhajanci, ki se pripravljajo na prejem zakramentov birme ter evharistije. Poleg tega iščejo tu zavetje in notranji mir zakonske skupine, čez teden pa otroci na svetopisemskih uricah ter odrasli na svetopisemski uri; skupina za žene, ki obravnava različne življenjske in duhovne tematike; odrasli udeleženci jezikovnih tečajev in kuharskega tečaja … Konec septembra, na Slomškovo nedeljo, smo dočakali premiero Slomškovega filma v izvedbi naše filmske delavnice (film je možno kupiti na: md.bled@gmail.com), v začetku novembra pa smo gostili Inštitut Integrum, ki je odkrito in globoko spregovoril o pornografiji ter o njenih škodljivih posledicah med mladimi. Naš dom in kapela Sv. družine pa so na voljo tudi tekom tedna, bodisi za kratko molitev, (duhovni) pogovor ali preprost klepet, predvsem pa zato, da bi vsak začutil, da je ljubljen Božji otrok in da ima posebno poslanstvo na tem svetu. V adventu se bomo tega še bolj spominjali v duhovni in molitveni pripravi na božič, kjer bomo ob razlagi svetih podob ter ob Božji besedi vstopali v skrivnost Jezusovega učlovečenja. Že zdaj pa vabljeni na zimski oratorijski dan za osnovnošolce 28. februarja. Vsakemu od vas, dragi bralci revije Skrinja, želimo, da bi novorojeni Bog mogel priti tudi v vaša srca in jih napolniti z mirom in veseljem, ki ne mine. - Sestre hčere Marije Pomočnice z Bleda

Zavod sv. Martin vabi na praznovanje 10. obletnice

Vodstvo Slovenske asociacije SMVR je obiskalo Radovljico

»Spoštovanje in hvaležnost sta osnovni pogoj, če želite postati arhitekt vse večje sreče, in svoje lastne izpolnitve.«

RADOVLJICA - V četrtek 21. oktobra je vodstvo Slovenske asociacije SMVR (suverenega malteškega viteškega reda) obiskalo Radovljico. Člani »Malteška pomoč Slovenija« so svoj redni sestanek združili z obiskom radovljiške župnije. Župnik Andrej Župan jim je razkazal cerkev in predstavil radovljiško župnijo. Udeležili so se sv. maše in si ogledali kapelo sv. Edith Stein, kjer so nekaj časa posvetili molitvi in premišljevanju. Po ogledu galerije Taverna in v njej razstavljenih vinorelov so večer sklenili v Proštijskem hramu s prijetnim pogovorom. Predsednik SMVR Andrej Šter je takole opisal svoje vtise o obisku: »V mesecu rožnega venca smo se v malteški vitezi zbrali v Radovljici. Tam namreč deluje kar nekaj naših članov in prizadevnih delavcev malteške pomoči. Ob tem smo prosili g. Avgusta Mencingerja, našega člana in promotorja pastoralnega dela v župniji Radovljica, da nas pospremi tudi v kapelo sv. Edith Stein. Prav on je skupaj s slikarjem, žal že pokojnim Brankom Čušinom, preuredil ta betonski bunker iz druge svetovne vojne v prostor razmisleka, povezovanja in usmiljenja. Obisk tega pretresljivega kraja tik pod župnijsko cerkvijo je bilo pravo doživetje; s komentarjem viteza Avgusta pa tudi nauk, kako delovati v prid Resnice in Poštenja.

SREDNJA VAS V BOHINJU - 28. decembra 2008 je bil slovesno odprt dom za starejše v Bohinju, Dom sv. Martina. V hvaležnosti za prehojeno pot Vas vabimo k sveti maši v nedeljo 30. decembra 2018 ob 10. uri v župnijsko cerkev sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. Sveto mašo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore OFM. Po sv. maši bo slavnostna akademija v cerkvi sv. Martina.

- Zavod sv. Martina

Dete rajsko, dete sveto, … RADOVLJICA - Kdo ne pozna te nežne božične pes mi, le malokdo pa ve, da je skladateljica te pesmi sestra Eleonora Hudovernik (1863 - 1945), uršulinka, doma iz Radovljice. Kulturno društvo Sotočje je z namenom, da počastimo to veliko skladateljico, v soboto, 24. novembra, priredilo večer, posvečen s. Eleonori Hudovernik. Radovljiški župnik Andrej s. Eleonora Hudovernik. Župan je zanjo daroval sv. mašo, po maši pa je bil v cerkvi koncert do sedaj še neizvajanih njenih skladb v priredbi Gašperja Urha, ki je tudi vodil župnijski pevski zbor. Solistka je bila Lucija Urh. Večer se je zaključil s predavanjem sestre uršulinke Marte Triler v Slomškovi dvorani. S. Marta je v svojem predavanju prikazala njeno življenje, njeno delovanje kot redovnice in glasbene pedagoginje. Predavanje je zaključila z besedami iz njenega nekrologa: »Mati Eleonora je bila izrazita ženska osebnost, umetnica. Umetnik nosi v svoji duši slutnjo večne lepote, od tod njegovo hrepenenje v daljave in višine. Dviga se nad povprečneže, zato pa se zdi posebnež, včasih kar čudak. Tudi m. Eleonore se je držalo nekaj posebnega, a samo nekaj, drugače pa je bila resna prava redovnica. Redovnica mora biti predvsem duša molitve. M. Eleonora je imela molitvenega duha v veliki meri. Po njeni lastni izjavi je bil njen poklic spočetka bolj šibek in morda bi božja klica v njeni duši zamrla, da je ni grelo sonce molitve. Ta ji je pomagala, da je postala globoko živeča, dobra, srečna redovnica.« - Avgust Mencinger

Kapela sv. Edith Stein V pojemajoči svetlobi dneva smo si ogledali skrbno preurejen bunker v kapelo sv. Edith Stein. V spomin so se mi vtisnile zlasti besede svetnice - sozavetnice Evrope, ki je darovala svoje življenje v taborišču Auschwitz. Nad vrati v kapelo namreč lahko preberemo modrost, ki jo pogosto zaman iščemo v učbenikih dobrodelnosti: »Za kristjana ni tujcev. Naš bližnji je vedno tisti, ki ga imamo pred seboj v tem trenutku in nas najbolj potrebuje.« Srečanje z radovljiškimi pastoralnimi delavci, tamkajšnjim župnikom g. Županom in obisk kapele s pomenljivimi sporočili priporočam prav vsakomur, ki želi vedeti, zakaj smo na svetu.« (Andrej Šter)

- Avgust Mencinger

V dolini smrtnih senc prve svetovne vojne

Božično premirje na zahodni fronti

PREDSTAVLJAMO

Pa oh, siroti tebi žuga vihar grozan, vihar strašan; prihrumel iz gorkega bo juga, divjal čez plodno bo ravan, ki tvoja jo napaja struga gorje, da daleč ni ta dan! Nad tabo jasen bo oblok, krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok in blisk in grom –oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo. Simon Gregorčič: Soči Slovenski fantje in možje, ki so leta 1914 odhajali na fronto tja daleč, na vzhod in na jug, branit cesarja in domovino, verjetno niso slutili, da bodo morali braniti svoje domove ob bregovih gorske lepotice, da bo reka zakrvavela in ječala pod svinčeno točo. So ti fantje in možje, ki so obljubljali, da se bodo vrnili do božiča, slutili, da se bodo po končani vojni zbujali v okovih nove države, ki jim bo za lep čas vzela pravico do maternega jezika, do branja slovenske besede, do recitiranja pesmi »Soči«?

Vera kot zatočišče slovenskega vojaka »Nikjer še nisem videl toliko pobožnosti in vdanosti v Božjo voljo kot tu pri možeh in mladeničih, ki so toliko pretrpeli in krvaveli za svojo domovino,« opisuje vojaški kurat na eni od avstro-ogrskih front. Že na začetku mobilizacije leta 1914 je katoliška Cerkev pozivala vse na vojsko odhajajoče može, naj se udeležijo pobožnosti v cerkvah, opravijo spoved in prejmejo sveto obhajilo. Knezo - škofijski ordinariat v Ljubljani je za vojake začel izdajati molitvenike v slovenskem, hrvaškem, nemškem in laškem jeziku (spodaj).

Katoliška cerkev je skušala ljudi, ki so ostali doma pridobiti za »duhovno vojsko« in čas vojne razglasila za čas molitve, pokore in dobrodelnosti. Vsaka hiša, iz katere je odšel vsaj en član v vojno, je poslala po enega zastopnika vsak dan, ali vsaj vsak drugi dan, k maši in obhajilni mizi. Leta 1914 je na vojsko odhajala generacija, ki je pojme »junaštvo«, »sposobnost« in »plemenitost« razumela popolnoma jasno. Čast in slava sta bili veliki besedi velikih časov, vendar, tako je učila katoliška brošurica Krščanski vojak, pravo čast, ki jo ljubi Bog, junaku daje le plemenitost. Ta je vojaku nalagala sočutje do tovarišev, usmiljenje do ranjencev, spodobnost do žensk, do vsega ljudstva pa naj bi bil pravičen in dober. »Med službo Božjo je pričel vojaški duhovnik deliti sveto obhajilo. Glasovi topov niso bili grozni, ampak veličastni. Da- Podoba Marije z detetom in vojaka ritev je bila že gotova, vendar smo še stali in zrli nemi na mali oltar. Zapustili smo mirni tajinst veni gaj in odšli vsak na svoje mesto,« je zapisal v svoj dnevnik slovenski vojak. Vera, izhajajoča iz bivanjske stiske, obda ljudi, ki so občutljivi za presežno, z ovojem duhovne moči in z radikalnim pristankom Božji volji, morda ravno zaradi popolne bližine in gotovosti smrti. V avstro-ogrski armadi so podobe vojaškega življenja kot soudeleženci trpljenja mož in fantov zabeležili tudi vojaški kurati. Skupaj so bili s svojimi možmi v strelskih jarkih, kavernah in lazaretih. Ob frontnih linijah ali v bolnišnicah so ranjenim vojakom podeljevali odvezo in poslednje olje. Med katoliškimi in protestantskimi vojaki na fronti pa sta vsaj vojna in umiranje zabrisala razhajanja. Vera je bila intimno zatočišče v trenutkih najhujših strahov, ki so pretresali vse trpeče. Na avstro-ogrskih bojiščih slovenski fantje najverjetneje niso umirali z zavestjo o smiselnosti svoje žrtve za domovino, le soška fronta jih je mogla navdihniti s »sladkobno mislijo«, da branijo svojo zemljo.

Božični čudež na zahodni fronti

Ko je poleti leta 1914 Evropa zakorakala v vojno, je bila večina prepričana, da bo vojna trajala le nekaj tednov, v najslabšem

Pismo vojaka: »Izmenjali smo si naslove« »V jarkih smo preživeli spodoben božič. Poslali so nam božične kolače. S kompanjoni nam jih je uspelo pogreti, z neke kmetije pa smo dobili še klobaso, krompir in brstični ohrovt. Imeli smo slastno večerjo. Na sveti večer so nas presenetila božična drevesa, ki so se svetila nad sovražnikovimi jarki. Nekaj Nemcev (139. saški polk) je klicalo k našim, naj se jim pridružijo ob pijači in cigarah. Prižgali so žaromet. Nekateri od fantov so jim šli naproti in se z njimi srečali na pol poti. Prvi Nemec na čelu druščine je objel enega od naših pobov okoli vratu in ga poljubil. Potem so nam ponudili cigare. Božični dan smo z Nemci preživeli na prostem. Bilo je petja in rajanja, dva voda, en naš in en njihov, pa sta se pomerila v nogometu. Presenetljivo je bilo

primeru do božiča. Namesto tega je bilo že do konca decembra tega leta več kot milijon mrtvih in vojni ni bilo videti konca. Pa vendar se je 25. decembra 1914 na različnih točkah fronte v Belgiji zgodil premik in sredi norosti se je pokazala iskrica upanja, ki so jo poimenovali božično premirje. Premirje, za katerega dolgo nihče ni vedel, saj ga niso ukazali vojaški poveljniki, je vkopanim vojakom na obeh straneh zahodne fronte za trenutek prinesel mir, sprostitev, predvsem pa tišino. Ob petju Svete noči in odigrani nogometni tekmi med sprtima stranema se je razvedelo kasneje, ko so vojaki dogodek opisali v pismih in poslali domačim. Po pripovedovanju britanskih vojakov se je v mestu Wulverghem v Belgiji najprej iz jarkov nemških vojakov zaslišala pesem. Britanski vojaki sicer niso poznali besedila, so pa prepoznali melodijo tradicionalne pesmi Sveta noč. Zatem je iz jarka izstopil nemški vojak, ki je v rokah držal osvetljeno drevesce. Prišel je do britanskih jarkov in v polomljeni angleščini zaželel vesel božič in predlagal, da tudi britanska stran ne strelja, saj oni na božični dan ne bodo. Vojaki so se srečali na nikogaršnjem ozemlju, si voščili ob prazniku in odigrali nogometno tekmo, neki brivec pa je usluge ponudil tudi nemškim vojakom. Neodobreno premirje pa se je razširilo po skoraj celotni fronti, ki je bila dolga okrog 800 kilometrov. Ko je skoraj 100 let pred prvo svetovno vojno mladi duhovnik z imenom Joseph Mohr napisal besedilo za pesem Sveta noč, si verjetno ni mislil, da bo ravno ta pesem opevana v rovih nekje v Belgiji, da bo omogočila ne samo premirje, ampak tudi za kratek čas osvobodila ljudi norosti. Medtem ko so v angleščini prepevali Silent Night, je pesem v nemščini zvenela Stille Nacht, heilige Nacht. Melodijo je leta 1818 ustvaril avstrijski skladatelj Franz Xaver Gruber, Unesco pa jo je leta 2011 razglasil za kulturno dediščino. Številna pisma razkrivajo dogodek iz tistega časa, kjer so se v jarkih, le nekaj metrov drug od drugega, borili Angleži proti Nemcem. V blatu, mrazu in mukah so doživljali enako predstavo. Pa vendar je na božični večer ena pesem, ki sta jo poznali obe strani, omogočila uvid, da so na drugi strani v enakem blatu in groznih pogojih vendarle ljudje.

gledati nemške vojake - eni so bili videti stari, drugi še fantini, spet drugi pa so nosili očala. A ta dan so igrali po pravilih, pa še prisegli so, da ne bodo streljali, dokler bo v teh jarkih tod okrog kdorkoli od naših. Nekateri tovariši so si z Nemci izmenjali naslove, da bi se mogoče spet videli, ko bo vojne konec.« (Pismo vojaka Farndena iz londonskega okrožja Leyton, pripadnika pehotnega polka britanske kraljeve vojske, ki ga je bil poslal svojim staršem.) V takratnih časopisih so objavili encikliko novega papeža Benedikta XV., s katero je pozival državnike k sklenitvi miru. Kljub vojnemu času pa je bilo pomembno ohraniti praznično vzdušje, še zlasti med vojaki na fronti. Ljudje so jim pošiljali darilne pakete. Zavoj je smel imeti dolžino stranic največ 60 centimetrov in biti težak do 5 kilogramov. Miklavž je položil vanj: snežne čepice, gumbe, igle, sukanec, zaponke, trakove, vrv, baterijske svetilke, nogavice, jopiče, vžigalice, cigarete, pisemski papir, dopisnice, sveče. V paket so kot priboljšek spadali še čokolada, čaj, piškoti, sladkor v kockah, klobase in salame. Zavoj so ovili z nepremočljivim platnom ali položili v zaboj. Če do naslovnika ni dospel, ga pošiljatelju niso vračali, ampak so vsebino razdelili

PREDSTAVLJAMO

Božično premirje sredi vojne norosti. (vir: svetovni splet)

drugim vojakom.

Božični prazniki ob stoletnici konca prve svetovne vojne

Misel na Božjo pomoč je bržkone hranila verujoče vojake, ranjence in ostale može, ki jim je bilo dano videti grozo sveta, z močjo in vdanim mirom, ki je odpiral svet onkraj senc doline smrti. Zaslutiti pogled vojaka, ki vsak trenutek zre v pogubno obličje končnosti in upa, da se onkraj strahotne doline smrtnih senc razširja luč odrešitve in osmislitev trpljenja. Koliko vere v Boga, zaupanja in ljubezni do domovine so nosili ti mladi fantje v svojih srcih? Z vso hvaležnostjo in spoštljivostjo do svojih korenin in prednikov, tudi sama iščem sledi in poti do grobov svojih dveh praočetov. Po očetovi strani, praočeta Gašperja Tišler, posestnika, vojaka 17. pehotnega polka (cesarjeviči) »polk kranjskih Janezov« in Franceta Ahačič, posestnika, vojaka 27. brambovskega pehotnega polka, 2. strelski polk, oba mobilizirana v Galicijo, kraj smrti: Galicija, vzrok smrti: padel, pokopan: neznano. Po materini strani, starega očeta Jankota Kokalj, posestnika, vojaka 17. pehotnega polka, mobiliziranega v Galicijo in kasneje

na soško fronto. Bil je hudo ranjen, a je vojno preživel. V nas, ki smo dediči vojakov prve svetovne vojne, se vedno bolj zbuja hotenje po odkrivanju njihovih poti, njihovih sledi in zemlje, ki jih je sprejela vase. V množici pokopališč prve svetovne vojne je prostor in zemlja, ki je njihova. Verjamem, da pride dan, ko bom nekje lahko prebrala imena svojih praočetov. Ob stoletnici konca prve svetovne vojne se z neizmerno hvaležnostjo spominjamo vseh padlih vojakov. Spomin na to, da so bili in ne bodo nehali biti, naj tudi danes vžiga ponos in spoštovanje do zemlje, ki jih je sprejela vase.

Želim Vam miru, blagoslova in božičnega premirja, kot so si ga podarili med seboj vojaki na zahodni fronti, na nikogaršnji zemlji, za božič leta 1914. Brigita Šolar, Bled, medicinska sestra prostovoljka v Malteški pomoči Slovenija Vir: 1. Velika vojna in Slovenci:1914-1918/ uredila Peter Vodopivec in Katja Kleindienst, Ljubljana: Slovenska matica, 2005. 2. Kuge, vojske in lakote-reši nas o Gospod! Kranjska v prvem letu vojne; Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2014.

Malteški red

Zaščita vere in pomoč ubogim

aščita vere in pomoč ubogim je geslo in hkrati vodilo devetstoletne organizacije, čigar ime se nam zdi od nekod znano, njen znak pa smo prav gotovo že nekje videli. Če ne drugje, pa na poti od parkirišča Marijinega svetišča na Brezjah do bazilike, kjer pod znakom belega osemkrakega križa deluje laična prva pomoč malteškega reda.

PREDSTAVLJAMO

Nekateri romarji so v Jeruzalemu tudi ostali in se priključili bratovščini, ki je tako zbirala ljudi z različnimi znanji, veščinami in izkušnjami ter je nudila vse boljšo oskrbo, njen ugled pa je s tem rastel. Ker je poleg zdravstvene oskrbe in pomoči revnim bratovščina skušala nuditi tudi duhovno pomoč (duhovnike

Viteški bolničarji

Sredi enajstega stoletja, desetletja pred prihodom križarjev, je v Jeruzalemu delovala skupina ljudi, ki je oskrbovala romarje v težavah. Zgodovina nas uči, da je ta bratovščina zasedala hišo ob cerkvi sv. Janeza Krstnika, romarjem so pa oskrbo in zdravila zagotavljali darovi dobrih ljudi. Med ljudmi se je hitro širilo, da bratovščina sv. Janeza pomoči ni odrekala nikomur. Kdor je potreboval pomoč, jo je prejel ne glede na vero ali stan. Hvaležni romarji so ob vrnitvi v Evropo začeli zapuščati dele svojega premoženja tej bratovščini in kmalu je bratovščina svojo hišo preuredila v imeniten špital (hospitalis), podobne hiše pa so vznikale po evropskih mestih. Upravnik jeruzalemskega špitala, Gerard po imenu, je ugotovil potrebo po sistematiziranem opravljanju poslanstva in je spisal prva pravila ali regule. Svoje delo je Bratovščina sv. Janeza opravljala tako dobro, da jo je leta 1113 papež Pashal II. s papeško bulo (posebnim javnim dekretom) postavil pod zaščito Svetega sedeža. Še več, jeruzalemski bolnišnici, vsem ostalim bolnišnicam sv. Janeza in hišam ter darovom je dovolil izvzem iz obveznega plačevanja davkov. Papež Pashal je prav tako dovolil, da si bratovščina sama izbira svojega vodjo, upravnika jeruzalemske bolnišnice. S tem je bratovščini pomagal do stalnih virov za delovanje in priznal način dela po posebnem vodilu, čemur danes pravimo delovanje po karizmi blaženega Gerarda. Ustanovitelj Gerard je namreč po svoji smrti v Cerkvi dosegel stopnjo blaženega.

je vabila, da pridejo spovedovat in krščansko pokopavati), je leta 1135 papež Inocenc II. Bratovščino sv. Janeza izvzel izpod oblasti škofov, papež Anastazij IV. pa je 1154 potrdil redovna pravila in Bratovščino sv. Janeza priznal kot Red sv. Janeza iz Jeruzalema. Organizacija s karizmo skrbi za uboge in bolne je tako postala del Cerkve kot laični verski red s svojimi kaplani, podložen le papežu. Ugledna ustanova je pritegnila tudi vojaško usposobljene ljudi ali viteze. Pot od morja do Jeruzalema je bila namreč še vedno nevarna, saj so na karavane romarjev prežali roparji in

Pomoč bolnikom in invalidom na Brezjah

rambi pred Turki (tudi v naših deželah) do vztrajanja pri lajšanju stisk in težav ubogih in bolnih po vsej celini. Vsak veliki mojster je ne glede na svoj visok položaj še vedno moral delati v bolniš nici in skrbeti za paciente, ki jih člani Reda od začetka imenujejo naši gospodje ubogi in bolni, saj v njih prepoznajo Kristusa. Danes ima malteški red svoj sedež v Rimu, kjer prebiva in deluje veliki mojster, medtem ko člani reda in njegovih organizacij po vsem svetu opravljajo dela, iz katerih odzvanjajo besede bl. Gerarda: »Naša bratovščina bo nesmrtna, saj je ukoreninjena v revščini tega sveta, obenem pa bodo po Božji volji vedno živeli ljudje, ki si bodo prizadevali za lajšanje trpljenja in lažje prenašanje človeške bede.«

sovražniki križarskih držav. Red sv. Janeza je tako iz pridruženih vitezov in vojščakov oblikoval zaščitne enote, ki pa so kmalu postale pomemben del organizacije in ji v naslednjih stoletjih vtisnile viteški (in aristokratski) značaj. Verski in bolnišnični red je tako postal tudi vojaški. Stalne vojaške enote so bile v Jeruzalemskem kraljestvu zelo iskano blago (vitezi romarji so nam reč po zaključenem romanju odhajali domov v Evropo in niso ostajali v Sveti deželi, da bi jo branili), zato je jeruzalemski kralj hospitalerjem ali ivanovcem, kot so imenovali pripadnike Reda sv. Janeza, ponudil trdnjave in gradove, da bi mu pomagali braniti kraljestvo. Podobno vlogo so imeli tudi vojaški redovi, kot npr. templarji, tevtonci (pri nas jih poznamo kot križnike, ki so dali ime ljubljanskim Križankam) in vrsta drugih manjših skupin. Po izgubi Svete dežele so se hospitalerji umaknili najprej na Ciper, nato pa na otok Rodos. Tam so se ustalili in nadaljevali s svojim poslanstvom skrbi za uboge, svoje viteške konje pa zamenjali za učinkovito bojno ladjevje, s katerim so omejevali prodor turških pomorskih sil na zahod. Leta 1307 papež Klemen V. hospitalerjem prizna oblast nad otokom Rodosom in jih prizna kot suvereni subjekt. Red sv. Janeza iz Jeruzalem in Rodosa tako postane tudi suverena država, njen upravitelj (imenujemo ga veliki mojster) pa knez in državni poglavar. Po turški zasedbi Rodosa se hospitalerji umaknejo in svoj dom najdejo na otoku Malta, ki je organizaciji dal ime, po katerem je znana še danes – malteški red oziroma s polnim imenom Suvereni vojaški hospitalerski (bolnišnični) red sv. Janeza iz Jeruzalema, z Rodosa in Malte. Njihova vloga v nadaljnjih stoletjih je znana: od uspešne obrambe Malte leta 1565, nato udeležbe v bitki pri Lepantu, ob-

Razdeljevanje pomoči beguncem v obmejni Dobovi

Društvo Malteška pomoč Slovenija

Medtem ko malteški red ostaja laični verski red, pa skozi svo-

je organizacije opravlja povsem humanitarno delo. Ena takih je Malteška pomoč Slovenije, društvo v naši domovini, ki se osredotoča na učinkovito izvajanje posamičnih nalog: zbiranje in razdeljevanje blagovne pomoči ljudem v stiski, pomoč starostnikom in invalidom, pomoč beguncem in manjšinam, odzivanje ob nesrečah ter program laične prve pomoči. Z okoli stotimi prostovoljci v Sloveniji svoje poslanstvo izvaja ob rednih in občasnih priložnostih, vse vire pa prejema iz darov in donacij. Eno večjih rednih udejstvovanj je gotovo vsakoletno delo pri mednarodnem romanju malteškega reda v francoski Lurd. Tam člani Malteške pomoči Slovenija ob boku organizacij malteške pomoči iz drugih držav romarjem (ubogim in bolnim, invalidom in starostnikom) služijo kot skrbniki. Več tisoč romarjev sprejema polno oskrbo na poti v Lurd in med bivanjem v tem romarskem kraju, vsem pa duhovno oskrbo nudijo duhovniki malteš kega reda. Vsako leto člani Malteške pomoči Slovenija zberejo in razdelijo več ton materialne pomoči družinam v stiski, ki jo prejmejo od donatorjev. Posebno pozornost namenjajo ohranjanju

PREDSTAVLJAMO

Pomoč invalidom v francoskem Lurdu.

človekovega dostojanstva in stiku s sočlovekom, ne le dostavi paketov. Iz tega sledi, da je veliko dejavnosti namenjenega tudi preživljanju časa z ljudmi, ki so zaradi svojih omejitev včasih osamljeni in se čutijo zapuščene. Ob nesrečah se člani malteških pomoči po vsem svetu hitro in učinkovito odzovejo. Poplave, izbruhi vulkanov in potresi ter ostale nevarni naravni procesi namreč prizadenejo veliko število ljudi in ukrepi morajo biti hitri ter strokovni. Za svoje delo pri lajšanju posledic žledu in poplav je Društvo Malteška pomoč Slovenija prejelo bronasti znak Civilne zaščite.

Ambulanta sv. Janeza Krstnika pri baziliki Marije pomagaj na Brezjah

Brezje so največji romarski kraj v Sloveniji in srce radovljiške dekanije. Romarsko središče na Brezjah obišče zelo veliko število romarjev, od 250 do 280 tisoč letno. Izkazalo se je, da je potreba in organizacija laične pomoči ob tako številnih romarjih več kot utemeljena. Ambulanta za laično pomoč sv. Janeza Krstnika tako deluje že od februarja 2014. Opremljena je z avtomatskim defibrilatorjem (AED) in medicinsko-tehničnimi pripomočki ter materialom

PREDSTAVLJAMO

Vloga Malteške pomoči Slovenija je nepogrešljiva pri pomoči in skrbi za romarje na Brezjah.

V prvi svetovni vojni so na našem ozemlju delovali sanitetni vlaki in mobilne kirurške enote malteškega reda.

za prvo pomoč. Od meseca maja do oktobra vsako leto člani in članice Društva Malteška pomoč Slovenija po razporedu red no dežurajo in tako zagotavljajo laično in zdravstveno oskrbo romarjem in njihovim spremljevalcem. Skrbijo tudi za razdeljevanje ustekleničene vode in pomagajo pri transportu invalidov. Vsakoletno slovensko romanje bolnikov in invalidov na Brezje je slovenski Lurd v malem, kjer je vloga Malteške pomoči Slovenija nepogrešljiva predvsem v pomoči in skrbi za romarje. Zaradi številnih romarjev je zato ob večjih cerkvenih praznikih in slovesnostih prisoten tudi zdravnik, član Malteške pomoči, medicinska sestra in ekipa nujne medicinske pomoči (NMP). Pred začetkom dežurstev je vsako leto organiziran tudi obnovitveni tečaj temeljnih postopkov oživljanja (TPO) ter uporabe avtomatskega defibrilatorja (AED) ter osnove prve pomoči. Od časov križarskih držav do današnjih dni ostaja vloga hospitalerjev enaka in sicer pomoč sočloveku, ki je v stiski. Tudi v slovenskem prostoru postaja njihova vloga vedno bolj prepoznavna. Delovanje članov pa utemeljuje njihov obstoj skozi večstoletno zgodovino malteškega reda.

po uspešni karieri malteškega viteza v bojih proti Turkom stopil v duhovniški stan in postal dvanajsti ljubljanski škof. Kljub vojaškemu delovanju na evropskih bojiščih in širše, je malteški red skušal tudi na bojnem polju omiliti stisko ranjenih; z ladjami in vozovi je ranjence prevažal v zaledje. V drugi polovici 19. stol. se je vodstvo bolnišničnih dejavnosti malteškega reda pod taktirko dr. Jaroslava barona Mundyja lotilo takrat tehnološko sodobnega pristopa in je oblikovalo posebne sanitetne vagone ter sestavilo vlakovne kompozicije za prevoz ranjencev. Vagoni s posteljami in vodo ter osnovno zdravstveno infrastrukturo so bili premišljeno načrtovani in uspešni do take mere, da so jih ponekod uporabljali še pol stoletja kasneje. Prva svetovna vojna se je proti pričakovanjem razvila v strahotno morijo in razvoj ubijalske vojaške tehnologije. Pomanjkanje in lakota sta prizadeli tudi civilno prebivalstvo, demografski primanjkljaj pa je družbo zaznamoval za cele generacije. V prvi svetovni vojni so na našem ozemlju delovali sanitetni vlaki in mobilne kirurške enote malteškega reda, tako na avstrijski, kot tudi italijanski strani. Le na avstrijski strani so do sredine 1917 v skoraj tisoč voženj s fronte prepeljali okoli 250.000 ranjencev in bolnih vojakov.

Ob stoletnici konca Velike vojne

Člani malteškega reda so se skozi stoletja smeli vračati v svoje kraje in služiti vladarju, če se je pokazala potreba. Tako so se malteški vitezi bojevali tudi za cesarja, pod čigar oblast so sodile slovenske dežele, in sicer proti turški nevarnosti. Člani družin, kot so Lambergi, Auerspergi, Strassoldo in Sauer ter številne druge, so služili v cesarskih armadah in dosegali izjem ne rezultate. Kakšen med njimi je bil uspešen tudi drugje, kot je primer pri Jožefu Rabatti iz današnje zahodne Slovenije, ki je

(Povzeto po gradivu razstave Ave crux alba: 800 let malteš kega reda na Slovenskem, Narodna galerija Slovenija, 2017)

- Brigita Šolar, medicinska sestra prostovoljka v Malteški -

pomoči Slovenija Roman Vučajnk, vitez malteškega reda in tajnik Društva Malteška pomoč Slovenija

Bralcem Skrinje želimo obilo veselja do življenja, odprtosti za vse, kar vam prinaša vsak dan posebej, ljubezni do sebe in do soljudi, sočutja do trpečih, pripravljenosti pomagati ubogim, prijaznih besed in nasmehov. Naj svetloba Svete noči zasije tudi v temi in preizkušnjah vsakdanjika. Vsi skupaj imamo neizmerno moč dobrote, le razdeliti jo moramo med soljudi. In več ko je dajemo, več jo bomo prejeli. Vesele praznike in srečno 2019!

Blagoslovljen Božič in vse dobro v letu, ki prihaja! Malteška pomoč Slovenije in Malteški red Slovenije

VRBA - Ko se prične adventni čas, ki nas duhovno bolj prebudi, naj bi se bolj ustavili in si vzeli čas za sebe in druge. Vsako leto naj bi v tem času napravili inventuro naših odnosov in povezanost s sorodniki, prijatelji in znanci. Pričnemo, če nam le zdravje dopušča, s pisanjem voščilnic. Najprej tistim, ki so najbolj oddaljeni, npr. iz ZDA ali Avstralije, ki nam ponavadi prvi pišejo. Včasih smo največ kupovali UNICEFove in dobrodelne voščilnice ter večno lepe Gasparijeve. Potem smo se posvetili vnukom in z njimi delali zelo domiselne voščilnice, bodisi narisane ali izdelane v raznih tehnikah. Koliko ustvarjalnosti in otroške fantazije je pri tem delu. To so nepozabno lepa doživetja. Veliko je celo ročno izvezenih voščilnic, ki so prave male umetnine. Ročno izdelane, narisane in lastnoročno napisane misli na voščilnicah se nas neprimerno bolj dotaknejo in imajo večjo povezovalno moč kot elektronske. Nekateri voščilnice tudi hranimo in so nam drag spomin. Prijateljica Zvonka mi pove, da tudi hrani voščilnice že veliko let in ko jih gleda, se ji zdi, kot bi se pogovarjala z njimi, ki so jih napisali. Naši predniki so voščilnice tudi hranili. Prav pretresljive so tiste, ki so jih poslali vojaki iz soške ali ruske fronte (zgoraj desno). Prilagam tako voščilnico na kateri je zelo domoljubna pesem S. Gregorčiča. Prilagam tudi več kot sto let staro nemško voščilnico Marije z detetom, zraven pa sporočilo Slovenca.

Iz leta 1996 pa imam shranjeno meni najljubšo voščilnico gos pe Marice iz Mekinj (desno), ki je do upokojitve umetniško risala na znane kamniške majolike, sedaj pa riše čudovite slike svet nikov na steklu. Njeno narisano dete v jaslih je obdano z nebeško svetlobo in zadaj je napis.« Božje dete, to dodeli, da se v srcu Sveti mir naseli...« Sama se tudi potrudim in odkar sem upokojena rišem voščilnice vseh vrst, ker mi je to v veliko veselje. Za letošnje praznike sem narisala domačo cerkev sv. Marka, ki je naš in Prešernov bližnji sosed. Cerkvica je pozimi, ko jo prekrije sneg, kot golobica sredi zasneženega polja. Najlepša je ponoči, osvetljena z reflektorji, ko v temni noči ta belina in milina pride še bolj do izra-

za. Včasih imamo srečo, da takšen pogled doživimo, ko se vračamo od polnočnice iz farne cerkve na Breznici. Milino te voščilnice sem povdarila še z okvirjem iz klekljane čipke (spodaj), ki jo je izdelala gospa Lojzka, naša soseda. Ona je znana po tem, da je 16 let trikrat dnevno hodila zvonit v to cerkev, nekaj sto metro oddaljeno od njenega doma. Takrat še ni bilo zvonenja na elektriko. Hodila je zvonit v vsakem vremenu. Prav sedaj pa berem, da je klekljana čipka uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine in s tem je d ano priznanje tem malim ljudskim umetninam. »Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! tako so peli angelcev glasovi...« je zapisal dr. F. Prešeren in še dodal: »da ljubit mormo se, prav uk njegovi«. Mir je tudi geslo papeža Frančiška za novo leto. Rekel je, da smo vsi kovači miru in ob sto letnici konca 1. svetovne vojne dejal: »Treba je skrbeti za mir, ne za vojno, za ljubezen.«. Pokojni p. Krizoston Sekovanič, nekdanji radovljiški župnik, keterega se nekateri starejši še spominjamo, je napisal:

NEKOČ IN DANES

Božično-novoletne voščilnice

»Ljubezen naj srce Ti vname! Ljubezen naj Ti dušo vso objame! Z ljubeznijo se zdaj podaj na novoletni pot: nebesa bodo s Tabo in Tvoj Gospod.« Jelka Koselj

BOŽIČNA ZGODBA

Letos pa Miklavž pri babici ne bo nič prinesel

V hiši je mir, iz sosednje sobe se ne sliši niti glas. »Hvala Bogu,« pomisli oči Rok, » vsaj tole še lahko dokončam pred kosilom.« In se skloni nazaj nad računalnik. Sobota je, ko so vsi doma in jim ostane nekaj časa tudi zase. Seveda, če nimajo skavtov, pevskih vaj in če prav nobeden od sošolcev in sošolk in tudi prijateljic iz vrtca nima rojstnega dneva z zabavo, zdaj ji po slovensko rečejo parti oziroma party, ipsilon naj se sliši! na boulingu. Danes je ena tistih sobot, pravzaprav je v tem šolskem letu prva, le mamice ni, ampak pride takoj, samo po kvas in moko je skočila v trgovino, ne vem, kako je ravno na tak dan mogla ostati brez! Kajti danes je prva sobota v grudnu in jutri nedelja in v ponedeljek že pride sveti Miklavž, najprej bo s svojimi hudobci in nekaj najbolj hrabrimi angelci popoldne, ko bodo imeli morda čas tudi starši, prinesel darove vsem pridnim v cerkvi, drugo jutro pa bo polna dobrot tudi domača miza v kuhinji. Najbrž je tudi v tem kanček vzroka za to, da se iz otroške sobe še ne sliši vreščanja. In morda, da je mamica morala v trgovino! Eva, najmanjša, tista, ki hodi še v vrtec – pha, pa vrtec! – jo draži Tomaž, ki je letos že prvošolec s polprelepljenimi očali in rumeno rutico in na njej je Kuža Pazi (seveda poleg obvezne reklame za zavarovalnico) in ta zaresnega ima tudi že obljubljenega; če bo pohvaljen v šoli bosta šla z očijem ponj nekam daleč, prav čez mejo in domov ga pripeljeta v kartonasti škatli in potem bo grizel copate in dlake bodo povsod in kakšna lužica kje v kotu, brez tega seveda ne gre, ampak jih bo za svojim psom brisal Tomaž sam, ne bo jih treba mamici, to je obljubil za sveto in še častno skavtsko je dal, ta pa drži še bolj kot zasveto, tudi če je možakar šele volčič in so jim na zimovanje vse morali peljati starejši skavti, tisti z rutkami in Ukulela je imel celo star povaljan pravcati skavtski klobuk, in še kuhali so jim v skupnem kotlu, le twist so smeli sami peči, pod nadzorom četovodje in pomoč-

nikov. Ampak Eva ve, da najbolj fensi skavtu v mestu ni ime ukulela, ukulelo le hoče od svetega Miklavža starejša sestra Tonka in je zato pridna kot strela in ji ne nagaja in je ne ščiplje že dva dni, tretjega pol, skavtu je pa ime Akela, njegovemu jarcu pa Flobert. Ali mogoče Flaubert? Sama je napisala svoje ime na listek in ga bo dala v peharček, peharček pa na mizo v kuhinjo, v ponedeljek zvečer – kdaj, ji bo pa že mamica takrat povedala, kot ji vsak večer pove za pižamo, ki jo je treba obleči, za zobe in svetiangel. In spat! No, mogoče ne čisto vsak, včasih zaspi prej in se je tudi že zgodilo, da se je zbudila sredi noči z mokrimi hlačkami in je morala potem mamica poiskati nove in očiju in Tomažu nista nič povedali, onadva ne razumeta, ker sta fanta in eden že v šoli, v prvem razredu! Listek ji je odrezala Tonka in je skoraj naravnost – saj bi ga lahko tudi Eva sama, ampak ga sama še ne sme, škarje so ajsi in kovačev kuža in prepovedano in te dni, tik pred Miklavžem, se ne gre pregrešiti, ko angelci v nebesih lahko namesto zlate zvezdice zapišejo v nebeške bukve črno piko, tistih se pa boj! Tako bo pa dobila zvezdico, ker je bila pridna. Že zato, ker je sama napisala svoj listek za Miklavža. Z jezičkom, ki ji je le majceno kukal izmed zob je pritiskala, da se je konica svinčnika ugrezala v mehki karton. No, za E je mogoče ne dobi: E so majčkeno rogovilaste vile, obrnjene vstran namesto navzgor, samo da so pri Evi ta teden obrnjene v levo, namesto v desno – ampak kaj pa Eva ve, kam je desno in kam levo, tega ji še prvo šolsko leto ne bo treba in nasploh pol tega naroda ne loči, kaj je levo in kaj desno; V je malce širši v desno kot v levo in konico mu nevarno nese v nasprotno stran, ampak je kljub temu še dokaj podoben V-ju, kakršni stojijo v Tomaževem delovnem zvezku za prvi razred; A pa je naravnost eleganten, za take v šoli učiteljica da štempiljko, lahko je čebelica, zvezdica ali katerakoli ljubka žival, magari Flobert.

Obrne se k vozičku, v katerem skrbno zamotana počiva njena punčka Caca. Dolgo sta že prijateljici, pravzaprav skoraj vse Evino življenje, kar se seveda Caci pozna dosti bolj kot njeni mali mamici, ki je razen enega spodnjega zoba še čisto sveža in ohranjena, pa še tista vrzel v spodnji čeljusti ji ne kvari videza, kvečjemu jo dela še bolj prisrčno. Izgubila ga je prav majcena, ko se je še brez ustrezne licence za samostojno premagovanje stopnic podala iz spalnice v kuhinjo. Hvala Bogu, brez hujših posledic – ko so jo v dnu stopnic pobrali in popihali, je bil nepričakovani polet navzdol že skoraj pozabljen. Kako je njena ljuba punčka prišla do svojega čudnega imena, ne ve več nihče v družini – ampak kadar mamica ne utegne in mora na kakšen roditeljski sestanek namesto nje oči, se mu potem še nekaj dni ime Caca ne zdi prav nič čudno, saj v šoli sliši še za druge, da ne ve, ali gre za botanično ali historično obsesijo ali zgolj slovar tujk. Ne pove pa, kaj si o tem misli in tako nima težav. Z jezikom. Torej Caca je tista, ki jo vse huje načenja zob časa in četudi Eva svoje punčke ne bi dala za vse na svetu, je začela razmišljati o še kakšnem detetu in njena vera v nebeškega dobrotnika je zadnje tedne rasla s približevanjem njegovega prihoda. Da pa se ne bi do prihoda sestrice še kaj zapletlo, jo skrbno pokrito prevaža v vozičku, ves čas je ob njej. »Tonka, a pa bo sveti Miklavž vedel, da si želim še eno punčko?« »Seveda, Eva, saj prihaja iz nebes in tam pač vedo vse!« Odgovor je logičen in Eva zadovoljna. Vsaj nekaj hipov, potem sledi: »A pa bo zmogel obiskati prav vse otroke v eni noči? Samo poglej, koliko jih je v naši ulici, pa so še drugi v mestu.« Tudi na to vprašanje ve Tonka zadovoljiv odgovor, bolj ali manj podoben prvemu, češ da pač v nebesih vedo vse, zmorejo vse, obiščejo vse ... Ni čudno, da gre rdečim bratom RKC tako neusmiljeno na jetra in v nos, če lahko en sam njihov tip,

narobe zasukane E-je, razkrečene V-je in elegantne A-je. Za bako in nonota, za Neni in Đonija, za Babico. Babica je pravzaprav Evina prababica. Ampak odkar pomnijo njeni pravnuki, so jo klicali Babica in tudi sicer ima nekaj pravljičnih potez. Evina prababica Babica živi v majhnem stanovanju z visokim stropom na robu starega mesta. Volka sicer nima, je pa po tistem, ko so ji že pred časom operirali sivo mreno, za branje dobila taka očala, da ima v njih oči kot povprečen prezbioptičen volk. Zadnja leta največ sedi v kuhinji, bere knjige in časopise in rešuje križanke. Kosilo ji pripeljejo iz doma, ostalo si skuha sama. Ali pa nič ne skuha in včasih potem tisti nič pogreje še za večerjo. Na mizi ima kakšen nabožen kipec ali podobico Matere Božje, na steni nekaj slik na steklo prihiš nih patronov in velik, lesen molek. Moli, kadar je preveč ne bolijo noge. Noge pa jo hudo matrajo, še posebej ob spremembi vremena. Najbolj bolijo tisti prsti, ki so jih ji že porezali. Vsakih nekaj let katerega. Včasih dva. Najbolj je vesela obiskov – za prevezo in kopel ostankov njenih ubogih nog ali pa le pogovor ali po kaj v trgovino. Pa seveda banko, da poplača položnice. Penzijo ima družinsko, po pokojnem možu, ki ga je dobri Bog že pred dvajsetimi leti poklical k sebi. In ker je bil ded kmet in je tudi na davkariji vse življenje imel težave z jezikom, penzija ni bila bogvedi kaj. Babica pa sploh dobivala tako malo, da bi volk na en mah lahko pogoltnil njo, njeno penzijo in njen opoldanski obrok iz doma. Ampak ob tem zna tako varčevati, da vedno (pravočasno!) plača vse položnice, vsak od pravnukov poleg sladkarij za rojstni dan prejme še

dvajsetaka za na knjižico in kar je največ vredno, v kredenci za kuhinjskimi vrati ima posebej imeniten kozarec, v njem pa različne bonbone, največ takih, ki staršem in zobozdravnici njenih pravnukov niso najbolj povšeči. Toliko bolj pa seveda njim – od pravnukov jih je dočakala osem in vsi od Babice najbolj pomnijo njeno kredenco in kozarec s cukri. Tudi njej so bili najbolj pri srcu spomini na Miklavževo jutro. Pred skoraj štirimi desetletji smo k njej najprej vozili naše malčke, njene vnuke. Zadnje desetletje pa pravnuke. Kako je dišalo iz sobe, kjer so za omaro na pregrnjenem kavču čakali krožniki, polni dobrot. In doma pletenih rokavic, dokler je zmogla. Zadnje poletje pa ni šlo več. Še v cerkev ne več vsako nedeljo. Potem se ji je zaprla voda in je začela teči iz razjed po otečenih nogah. Spet je morala v bolnico. Tokrat ji niso odrezali nobenega prsta. Tretji dan so nas poklicali. Zelo zgodaj zjutraj ... Pri zadnjem listku se Eva začudena ustavi. »Ampak saj letos Miklavž pri Babici ne bo nič prinesel! Ker je umrla in so jo spepelili, potem pa vazo zakopali zraven deda.« Tonka jo popravi: »Ne reče se spepelili, Eva, ampak upepelili. Sama je tako prosila, bala se je, da bi ne bila živa pokopana. Nad njeno žaro je zrastel šop tistih lepo dišečih nageljčkov. In zadnjič smo ji šli prižgat svečko.« »Ja, in v nebesa je tudi šla, pravi mamica. Škoda. Mogoče se pa tam kaj srečata z Miklavžem. Če sploh utegneta, on z vsemi darili in ona s celo košaro rokavic!«

BOŽIČNA ZGODBA

sicer dokaj poznan in bržkone visoko v hierarhiji, pa vendar le s tropom anonim nih angelcev in zlatimi kolesi v eni noči okomandira ves svet! Mimo pride najstarejša prihišna punčka, Špela. Ta je že v drugi polovici šolske učenosti, odlična s samimi peticami, včasih morda zato doma tudi s kancem protekcije. Tonka ji je že tudi oponesla, da jo daje puberteta – čeprav sama ne ve, kaj neki bi to bilo, najbrž je zadevo slišala v šoli, tam vedo vraga in pol, vse vedo! Eva pa zgolj pomisli na to, kakšna teta je neki to, ta puber-teta in če bi se jo morda splačalo nagovoriti, naj še ona zanjo nastavi Miklavžu, morda pa le pusti vsaj nekaj bonbonov in kakšno drobnarijo. Zakaj Miklavževi darovi niso sorazmerni zgolj s tvojo pridnostjo, ampak ob tem tudi s količino tvoje žlahte, ki živi na svoje. Kajti prinese tudi pri dobri teti Francki, pri nonotu in baki, pri Neni in Đoniju, ki mislita, da sta tako mlajša kot bi bila, ko bi ju klicali stara mama in ata, pa pri babici – seveda tega še ne zna tako natančno opredeliti, razume pa že in zdi se ji, da je prav tako. Špela ju nekaj časa posluša, potem pa le malenkost privzdigne nosek in izjavi: »Ah, ko bi vidve vedeli ...« in človek nehote dobi občutek, da v izjavi vendarle tiči nekaj globjega poznavanja, ne le hormončki. A to zdajle Eve ne zanima več. Po njeni mali svetlolasi glavici se namreč od nekod prižene misel – kaj če bi svoje ime napisala na listke za vse peharčke, koške ali krožnike pri širni, že našteti žlahti – in še preden pomisli, da jih bo do pojutrišnjem zvečer težko spraviti do vseh, je že pri delu. Na list, ki ga bo že potem razrezala Tonka, svinčnik neusmiljeno rogovili

- Janez Resman

Tkanina časa Jeseni 2017 je izšla tretja pesniška zbirka Valerije Čučnik z Breznice. V tej zbirki gre tudi za razmišljujočo, religiozno liriko. Za svojo izpoved je izbrala japonsko pesniško obliko haiku. Haiku je pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov, prva in tretja vrstica po pet, druga sedem. Od 223 haikujev v knjižici, sem jih nekaj izbral za Skrinjo. Smrt je res čudna: tudi lepa obstaja, če jo razumeš.

Nikjer več ni senc. Svetloba me objema, v njej bom zaspala.

Odhajam k Tebi. Kot biser na nitki sanj se vračam domov.

Rožnovenska pot se ne konča pod križem, temveč na križu.

Bog, naj bom Tvoja, kakor je Tvoja zemlja in nje sadovi.

Le kakšna nuja je prav mene pripeljala prav v to življenje?

Tvoj prestol žari od ljubezni do vsega, kar si ustvaril.

Tudi, ko jočem, se moja duša smeje, na poti k Tebi.

V rosi me umij. Naj se v soncu zablešči Tvoja ljubezen.

Če jutra ne bo, naj neskončen bo večer, Tebi podarjen.

Moj čas sanjanja se počasi izteka v reko na nebu.

Veselim se te, življenje moje ljubo, še se mi daješ.

Morda še zaključna misel Valerijine Zahvale, zapisane na začetku knjige: »In na koncu, ki ni konec: hvala Tebi, ki edini veš, kdaj in kje in kako se bo pretrgala moja nitka v Tkanini časa. Hvala Ti, da sem te pesmi lahko še vtkala vanjo.«

- Avgust Mencinger

Želimo Vam blagoslovljene Božične in novoletne praznike ter ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti. Novo leto naj zaznamujejo zdravje, sreča in zadovoljstvo. Vse dobro v letu 2019! Občinski odbori Bohinj, Bled, Jesenice, Kranjska Gora, Radovljica in Žirovnica

Vesel božič in vse dobro v novem letu! OČESNA AMBULANTA

OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11, Bled

OPTIKA

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31, Jesenice

optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

tel + 386 (0)4 583 26 63 www.optika-mesec.com

Spoštovane državljanke, cenjeni državljani! pred 28 leti smo Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini in z veliko večino sprejeli plebiscitarno odločitev, da hočemo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. To je bil dan, s katerim smo uresničili stoletni sen.

Ob prazniku dneva samostojnosti in enotnosti vam iskreno čestitam ter voščim miren in blagoslovljen Božič. Želim vam, da praznike preživite v mirnem, toplem družinskem okolju, da obdarite drug drugega s svojo navzočnostjo in pozornostjo. V novem letu naj vam bo naklonjeno veliko osebne sreče, blagostanja, trdega zdravja in poguma za doseganje zastavljenih ciljev. Naj nas vrednote, kot so dobrota, sočutje, solidarnost, spoštovanje in enotnost spremljajo tudi v novem letu.

V življenju se ob nas ustavljajo veselje, dobrota, sreča, mir, prijaznost, spoštovanje, prijateljstvo. Potrpežljivo čakajo, da jih opazimo in povabimo na svojo pot, da nam pomagajo sanjati. V letu 2019 vam želimo udejanjanje veliko takih sanj in blagoslovljene božične praznike, polne radosti, ljubeče pozornosti in vsega tistega, kar nam Novorojeni prinaša. Čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Ponosno ga praznujte. Občinski odbori SDS Žirovnica, Bled, Bohinj, Jesenice, Kranjska Gora in Radovljica

CMY

dr. Milan Zver, evropski poslanec

Veselje božiča, ponos ob prazniku domovine, zdravje, sreča in zadovoljstvo naj vas spremljajo tudi v letu 2019.

Ljudmila NOVAK poslanka