Velika noč
Naše upanje, naše veselje in naše vstajenje Dobra novica nas razveseli, upanje je prijeteno za uho in dviga srce. Za nas kristjane je Velika noč ena naših naj večjih novic. Tudi boleče novice so del življenja. Žalostno novico Velikega petka je zamenjala dobra novica vstalega Kristusa in krščanskemu življenju dala nov pomen. Veseli mo se, ker je zgodba našega odrešenja. Zato pojemo veli konočno hvalnico (Exultet): »Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni«. Jezus je vstal in z njim smo vstali tudi mi. Apostol Pavel nam pravi: »Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgo raj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici« (Kol 3,1). To pričakujemo kakor otroci in ljudje, ki so polni upanja, vese lja in vstajenja. Soočeni smo z brutalno smrtjo. Lahko še vprašamo: Za kaj ni udaril nazaj ali šel v protinapad? Zakaj ni zahteval osvoboditve od smrti na križu ali preklel svoje usode, kakor Jeremija? On je vedel, da bo zmagal in da ga bo njegov Oče proslavil. To je naša radost. Velika noč je praznik ve selja. Zato pojemo na Veliko noč alelujo in častimo Boga, ker je Gospodov dan, radujmo se in veslimo se ga! Nevernega so vprašali: »Ali lahko opišete kristjane in njihovo velikonočno praznovanje?« Odgovoril jim je: »Zdi se mi, da je upanje kristjanov njihova resnica o Veliki noči, da ne izgubijo upanja, če ni vse dobro, ker stoji zmaga že pred vrati«. Ta odgovor je poln upanja. Noben predor ni tako temen, da na drugi strani ne bi imel svetlobe. To je bilo upanje, ki ga je angel Gospodov dal ženama. Rekel jima je: »Ne bojta se! Vem da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!« (Mt 28,5-6). Jezus nam je to tudi obljubil in naše upanje izpolnil. Velikonočna zgodba mora kristjane sprementi. Jezus Kristus je spremenil vse: temo v svetlobo, dvom v vero, obup v upanje, greh v milost, sovraštvo v ljubezen, bolezen v zdravje, rane v odpušča nje, smrt v življenje, itd. Velika noč ni praznik ene nedelje, ampak – če resnično veruje mo v Boga – vsakdanji praznik. Kljub našim težavam in izzivom v življenju smo poklicani, da živimo kot velikonočni ljudje. Veliko
Župnijska cerkev sv. Jakoba v Šentjakobu nočni ljudje so otroci vere, upanja in veselja. Zato vse spodbujam, da bi živeli v upanju in veselju. Jezus nikoli več ne bo umrl. Vstal je. Aleluja! AMEN. Vesele velikonočne praznike! V jeziku IGBO: Emume mbinite na onwu oma nke onyenwe anyi Jesu! ali Happy Easter!
- Kaplan Louis Agim, Nigerija, Župnija Šentjakob v Rožu na avstrijskem Koroškem
Presežna velikonočna ljubezen
J
ESENICE - Ko na cvetno nedeljo v domači cerkvi beremo Gospodov pasijon, močno doživljamo to trpljenje in sramotenje. Opazujemo križ in sebe. Prisluhnemo krivi obtožbi, a pogled s križa daje nedoumljivo zgodbo vseh časov. Zakaj je Jezus tako miren in predan svojemu poslanstvu? Ker je usmi ljen in sočuten, želi le naše zveličanje. To je njegova PRESEŽNA LJUBEZEN. Kristusov prihod na svet je začetek našega verujočega življe nja. On je glava Cerkve, je luč. Z učlovečenjem nas je povezal z Bogom in nam pripel nov red, vozni red v odrešenje. To je milostni dar človeku. Je njegova navzočnost kot mili glas in želi biti tam, od koder ga kličejo. V to luč zrejo naše oči z veseljem, odsvit pa je tolažba. ANNO DOMINI - GOSPODOVO LETO je številčenje let od Jezusovega rojstva naprej, je prelomnica v človeški zgodovini. Po časovni preglednici, ker so najprej šteli drugače, se je Jezus rodil 5 ali 6 let pred današnjim štetjem. Leto štetja je določil skitski menih Dionizij Mali. To koledarsko dobo uporablja večina sveta in jo imenujejo »leta pred Kristu som in po Kristusu«, le pri nas leta pred našim štetjem in leta po našem štetju. Kako pomembno je biti posebnež! Ali niso skrival nice le otroške igre? Ko se je Izraelsko ljudstvo vsako leto znova spominjalo re šitve iz suženjstva in tlačanstva iz Egipta, so ta največji dan imenovali pasha ali velikonočna večerja, daritev za Gospoda. Vse hiše je udaril, le njihovih ne. Obdaril je svoje ljudstvo z ljubeznijo in sklenil z njimi zavezo. Posredovalec je bil Mojzes, ki je prejel 10 božjih zapovedi. Daritev je bila potrjena s krvjo junca. Poznamo pa tudi druge tri velike daritve stare zaveze v znamenje najvišjega češčenja in pokorščine: pravičnega Abela, velikega duhovnika kralja Melkizedeka in očeta vere Abraha ma. Na predvečer svoje smrti pa je sam Božji Sin Jezus vnaprej daroval s svojo krvjo sam sebe in nato še v petek na Kalvariji na križu. Ni mu bilo prizaneseno. Daroval je svoje življenje v odrešenje vseh ljudi vseh časov. To je PRESEŽNA LJUBEZEN. Pri zadnji večerji je Jezus v znamenje velikonočnega obreda razlomil kruh in ponudil kelih z vinom. Takrat je postavil sveto evharistijo. Niso si kristjani izmislili maše ampak sam Jezus z besedami: »To delajte v moj spomin«. Danes smo ohranili od prvih kristjanov vse: agape, strahove, izmikanja, opuščanja, zanikanja in poseben namen oziroma obliko, kakršno je hotel Jezus pri zadnji večerji in kakor je to bilo izročeno spominu njegovim učencem. Ker so bili preganjani, so bili mučeni in usmrčeni. To so bili mučenci: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas govorili, zakaj ... Mučenci so dobili moč le v osebnem odno su do Kristusa in v želji po spoznavanju resnice. »Le malokdaj je prilika služiti Bogu z velikimi deli, z malimi pa vedno, »je za
2
Blagoslov velikonočnega ognja. Foto: Iz arhiva župnije sv. Lenarta Jesenice pisal sv. Frančišek Saleški. Zato hvalnico mučencem, saj se v njih slavi Oče, časti Kristus in zmaguje Sveti Duh. Prvi kristjani so imeli sočutje do oskrunjenja mrtvih in so jih prenesli iz mesta mučeništva v grobove. To so bile katakombe. Največje so rim ske, podzemna grobišča v antiki. Okrašena so s krščanskimi simboli kot krog, križ, riba, jagnje ... Slovenski mučenci, pobiti po drugi svetovni vojni in brez časti vrženi v jame, globeli in rud niške rove brez identitete. Še do danes so izkopane kosti brez imen, blagoslovljeni pa s svetinjicami in rožnimi venci. In zakaj mladi poznajo katakombe, obiskujejo zgodovinske znameni tosti sveta, za domačo zgodovino pa jim ni mar? Brez nepozna vanja preteklosti je negotova prihodnost. »Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha! Kdo ve kragulja odgnati, ki kluje srce od zore do mraka, od mraka do dne! Kdo uči izbrisat iz spomina nekdanje dni!!«, je zapel Prešeren. Po svoji materi Mariji je Jezus prišel na svet in vstopil v našo zgodovino. Pri vsaki maši ponuja delež vstajenja. V Janezovem evangeliju je zapisano: Jezus je živi kruh iz nebes, daje svetu življenje in kdor ga uživa, ne bo nikoli lačen niti žejen. Sveti Ambrož pa je zatrdil: Kristus je za vse nas. Če imaš rano, je zdravnik. Če te muči vročina, je studenec. Če potrebuješ oporo, je moč. Če te je strah smrti, je življenje. Če si v temi, je luč. In zgodi se mogočni VELIKI TEDEN. Nismo samo gledalci, tem več Kristusovi sodelavci. To je naša prihodnost, zato ne oma hujemo kdo smo in kaj si želimo. Smo nova podoba, ki kaže za vedanje. Vložimo trud in pridružimo se vabilu domače cerkve k praznovanju obredov. Sosedov veroučenec je povabil dva prija telja v delavnico za izdelovanje butaric. Zmenili so se, da bodo pristopili tudi v cerkev. Tako župnija opogumlja in oblikuje člane k skupnosti. Ponosni smo da nas je toliko zbranih, ko z vsta jenjsko procesijo ponovno zažari PRESEŽNA VELIKONOČNA LJUBEZEN. VESELA ALELUJA ! ANNO DOMINI 2018
- Anka Ličof
Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 30. 3. 2018. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Majda Merzel, Jelka Ko selj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.
Utrip v naših župnijah Od polnočnice do vstajenjske maše OVSIŠE - Čas od Božiča do Velike noči je raznolik in zato še posebej bogat v svoji sporočilnosti, od rojstva Deteta v jaslih in miline božične noči nas preko posta: poglobljene molitve, odpovedi in dobrih del, pripelje do Njegove smrti na križu in vstajenja, našega odrešenja. To obdobje je različno dolgo: lahko traja 88 dni, če je velika noč najzgodnejša, ali pa 123 dni, če je velika noč 25. aprila, zadnji možni dan. Letos je bilo med polnočnico in vstajenjem le 98 dni, dobre tri mesece. Zato upravičeno zapišem še kàj o božičnem času. Na Ovsišah po mnogih letih nismo imeli polnočne maše. Smo se pa zato podali v sosednje Ljubno, mladi kar peš, odrasli pa z avtomobili. In tam smo z Ljubenčani in našim skupnim g. župnikom Francem Kaduncem, doživeli čudovito praznovanje Jezusovega prvega prihoda na svet … Tako se je čisto spontano začelo medžupnijsko povezovanje, ki ga bomo še nadgrajevali. Jezus ne pozna meja župnij, vsi smo Božji, vsi smo del Cerkve … Koledniki, štirinajst otrok in mladih, so na Štefanovo po celi župniji oznanili veselo vest rojstva Odrešenika. Njihov obisk je pri večini gospodinjstev lepo sprejet, dobrodošel in tudi že kar vpeljan v naši župniji. Z zbranim denarjem pa tako koledniki posredno pomagajo pomoči potrebnim v revnih deželah in zelo so veseli tega svojega prispevka ubogim. Na nedeljo sv. družine, na silvestrovo popoldne, so starši imeli možnost pripeljati otroke v cerkev k blagoslovu ob jasli cah … v zahvalo za celo leto Božjega varstva in v priprošnjo vsej sv. družini, da bi tudi vnaprej lahko živeli v lepih družinah, srečni drug ob drugem. V januarju smo se posvetili intenzivnejši molitvi za edinost in poglobljenemu branju sv. pisma, Božje besede. Vemo, da nam po njej prihaja naproti sam Jezus. Zato smo imeli na pust no soboto skupaj z Ljubenčani izobraževanje za bralce Božje besede. Pavle Ravnohrib nam je dal vedeti, kako pomembno je podajati Božjo besedo iz srca, s spoštovanjem ter odločno in jasno. Bralec ji mora najprej sam verjeti, jo pregledati, razu meti in vnaprej vsaj desetkrat prebrati. Šele nato jo lahko z vso srčnostjo in zavzetostjo posreduje vernikom. Poučil nas je o
»Pomembno je, kako je Božja beseda podana …« igralec Pavle Ravnohrib
vajah za razločno in jasno izgovorjavo besed. Spoštljiva naj bo tudi naša obleka in prihod k oltarju. O, da bi tako bralci z Božjo besedo res znova in znova prodirali globoko v srca vernikov … Na pepelnico smo letos praznovali tudi god sv. Valentina. Ta dan je pravi ovsiški praznik. Romarji prihajajo od vsepovsod k trem mašam, ki so jih darovali g. Igor Jereb, župnik iz Besnice, ljubljanski prošt g. Jože Lap in domači župnik. Sv. Valentin je vesel vsakega obiskovalca, letos pa še posebej veroučencev, ki so prišli k maši in ga počastili s pesmico, napisano prav v ta namen. 23. februarja pa je bil oratorijski dan za otroke. Svoje versko znanje so poglabljali z osmimi animatorji na temo Egiptovski Jožef in ustvarjali so v raznih delavnicah. Ker pa je bil teden zelo radodaren s snegom, so izdelali tudi snežaka in iglu. Pa snežnih kep, ki so »frčale« okrog župnišča, tudi ni bilo malo. Dan so zaključili s sv. mašo. V marcu pa sta bila dva posebna dneva: gregorjevo, ko sta nam prišla pričevat zakonca Obadič iz Škofje Loke ter mate rinski (starševski) dan, ko so se otroci in mladi, pravzaprav pa vsi navzoči pri maši, zahvalili najprej nebeški Materi in seveda svojim staršem. Zavzeti pa smo bili tudi v pripravah na veliko noč. Vsako ne deljo smo se udeleževali križevega pota, izmenično na Ovsi šah in na Češnjici, enkrat pa smo poromali skupaj z Ljubenčani na Tabor, v sosednjo župnijo Podbrezje. Pred molitvijo križevega pota smo vedno povedali, v kak šen namen se bomo podali z Jezusom preko vseh njegovih štirinajstih postaj. In potem smo zedinjeni v skupni prošnji pre mišljevali o Jezusovem trpljenju, ob tem pa si že izpraševali svojo vest za velikonočno spoved … Ob molitvi smo začutili tudi Marijine bolečine … Marija, naša in Božja mati, ima v ne besih posebno vlogo priprošnjice, nam stoji ob strani in moli z nami. Da bomo tako tudi z njeno pomočjo na velikonočno jutro doživeli nepopisno veselje Vstalega ... in nekega dne tudi Njegov drugi prihod. Do takrat pa bodimo zadovoljni, pogumni in veseli kristjani! Ostanimo »živi in zdravi«, kot nam je zaželel v pridigi na dan sv. Valentina ljubljanski prošt.
- in foto: Joži Peternelj
Utrip življenja v Marijinem domu BLED – »Ljubljeni in obdarovani« je bilo geslo duhovnih vaj za družine, ki so zadnji konec tedna v januarju potekale v Ma rijinem domu. Odrasli in otroci so vsak na svoj način poglab ljali skrivnost svetega krsta. Marijin dom pa želi vsem, ki vanj prihajajo omogočiti izkušnjo, da so nežno in usmiljeno ljubljeni od Boga ter neskončno obdarovani z darovi, ki prihajajo po Božjem Življenju in Ljubezni. V skrivnost svetega krsta in svete evharistije se poglablja jo tudi birmanci in prvoobhajanci iz raznih župnij, ki prihajajo na duhovni vikend. Letos so bili pri nas tudi birmanci iz več župnij naše dekanije. Blejski birmanci pa se po izkušnji svojih duhovnih vaj sedaj vračajo na različne duhovne vikende kot
3
nimatorji pomočniki, kar jim omogoča pogled z druge strani, a rast v odgovornosti, spoznavanje sebe in svojih talentov, sple tanje novih prijateljskih vezi in še marsikaj. Veroučenci od 4. do 7. razreda z Bleda in drugod so v za četku marca tudi imeli duhovne vaje. Ob evangeljskem od lomku, ki govori, kako je Jezus očistil tempelj, so odkrivali, kaj je svetišče in predvsem sebe kot žive kamne živega svetišča Cerkve. Ena od izkušenj, ki se je najbolj vtisnila v spomin pa je bil gotovo obisk nekaterih starejših domačinov. Vsi blejski veroučenci so se v tihem tednu zvrstili na vero učnih urah v Marijinem domu. V kapeli so zrli podobo Križa nega, se poglabljali v Njegovo ljubezen, ga počastili ter mu izročali različne križe in se tako pripravljali na obhajanje velike ga tridnevja. Seveda pa ni manjkala tudi vesela igra in sladko okrepčilo. V istem tednu se je tu srečala tudi skupina dekanij skih katehetov.
Na duhovnih vajah za družine Po adventu je tudi v postnem času potekala dragocena šola molitve v štirih srečanjih. Udeleženci so se srečevali z različ nimi oblikami in stopnjami molitve ter videli, da so preizkušnje, suhota in skušnjave normalna dogajanja na poti molitve. Po dobe, Božje beseda, pesem in tihota pa so pomagali vstopati v domač dialog z Gospodom. Skozi teden pa jih je spremljala vsakdanja vaja v molitvi in pomagala srečevati Boga v vsakda njih dogodkih in srečevanjih z ljudmi. Še bi lahko naštevali skupine, ki se vrstijo na duhovnih vajah ob koncu tedna in tiste, ki se morda bolj neopazno, a vztrajno srečujejo iz tedna v teden ali iz meseca v mesec; pa posamez nike, ki prihajajo na obisk, pogovor, pomoč, k molitvi ali sveti maši … Prav vsi pa ste del naše molitve in vsakodnevnega darovanja. Vsem, ki prihajate v našo hišo in vsem bralcem ter avtor jem Skrinje želimo globoko doživetje velikonočnih skrivnosti, v vsakdanjiku pa zaupanja v Kristusovo moč in zmago nad smrtjo.
4
- in foto: hčere Marije Pomočnice
Bog lonaj, ker smo prjatli! Avgusta 1983 je prišel na Dovje nov župnik – France Urbanija. Kod velik ljubitelj gora, je bil najbrž srečen, ker je lahko iz farov škega dvorišča in skoraj iz vsakega kotička svoje nove Letošnji zlatomašnik France Urbanija župnije občudo val mogočno triglavsko pogorje; pa tudi ponosen, ker je bil naslednik znamenitega triglavskega župnika Jakoba Aljaža. Ker so cerkve in župnišča večinoma stare stavbe zahtevajo vedno veliko popravil, zato se je najprej lotil obnove in popra vil teh stavb. Ves čas pa je razmišljal, da bo treba na Kreda rici zgraditi novo kapelo. Na Dovjem so 1989, tudi s sodelo vanjem gospoda Franceta, odkrili in blagoslovili kip Jakoba Aljaža, ob stoti obletnici njegovega prihoda na Dovje. Zaslutil je, da se ob tem prvem javnem dogodku nakazujejo drugač ni časi, zato je na tej proslavi predstavil maketo Triglavske kapele in napovedal začetek gradnje kapele. In pričelo se je težko delo, gradnja nove kapele na Kredarici. Koliko raznih dokumentov, dovoljenj, poleg finančnih sredstev je bilo po trebnih ve samo on. Uspelo mu je in avgusta 1992 je pred pettisočglavo množico nadškof Šuštar blagoslovil kapelo Ma rije snežne na Kredarici. Naš gospod France pa je nato na prej skrbel za to kapelo, za redne maše poleti. Največkrat je tudi sam »skočil« na Kredarico in maševal v tej kapeli. Postal je Triglavski župnik, dostojen naslednik svojega predhodnika Jakoba Aljaža. V Vratih je obnovil kapelo sv. Cirila in Metoda, pomagal pa je tudi pri postavitvi križa na Škrlatici in pri posta vitvi drugih verskih znamenj v naših gorah. Rad je imel svojo župnijo in najbrž je večkrat posedel pri Zalarjevem križu na vrhu Karavank, odkoder je najlepši razgled na Gornjesavsko dolino in napis »Gospod Bog! Blagoslovi to čudovito dolino, njene prebivalce pa ohrani v zdravju, sreči in ljubezni«. Leta 2009 se je odpovedal župniji Dovje in postal duhovni pomoč nik v župniji Jesenice in Sv. Križ. Stanuje v župnišču pri Sv. Križu, vasici pod mogočno Golico. Najbrž ne gre več toliko krat na Triglav, pa tudi v eni uri in pol, kolikor je potreboval iz Vrat do Kredarice, mu leta več ne dovolijo. Se pa zato toliko bolj posveča bolnikom v jeseniški bolnici; prinaša jim Boga, tolažbo in upanje na srečno snidenje s Stvarnikom. Njegovo novomašniško geslo je »Veselje v Gospodu je naša moč« in prav to veselje jim prinaša. V nedeljo 24. junija ima zlato mašo – 50-letnico mašniškega posvečenja. Petdeset let, v katerih je zapustil veliko bogastvo nam, ki živimo v teh krajih. Dragi prijatelj France! Zaključil bom s tvojim pozdravom: »Hvala za vse in Bog lonaj, ker smo prjatli!«.
- Avgust Mencinger
Blagoslov orgel in obnovljene cerkve sv. Petra RADOVLJICA - Župnijska cerkev sv. Petra v Radovljici bo v nedeljo 15. aprila prostor veselja, vere in upanja. Za radovljiško župnijo bo blagoslov orgel in obnovljene cerkve sv. Petra velik dan. Z veliko truda, požrtvovalnosti in darovi nam je uspelo, da je cerkev lepo obnovljena in da orgle zopet zvenijo z vso svojo mogočnostjo. Zato vas vse, dragi bralci Skrinje, vabimo na slovesnost blagoslova v nedeljo, 15. aprila ob 10. uri, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. V preteklih letih je bila cerkev temeljito prenovljena, statično sanirana, restavrirane so bile orgle, za potrebe razstave v Na rodni galeriji pa tudi Vurnikov tabernakelj. Opravljeno je bilo še mnogo drugega bolj ali manj vidnega dela. Ob tem dogodku bo izšla tudi publikacija, kjer bo natančno popisano opravljeno delo, zanjo pa so prispevke pripravili dr. Nika Leben, mag. Vla do Fras, Brane Košir in drugi. Na slovesnosti, ki jo bodo obo gatili radovljiški pevci z gosti ter olepšale narodne noše, pa se bo podelilo tudi priznanja najzaslužnejšim za končanje obnove. Na predvečer blagoslova bo v cerkvi koncert z naslovom Novim radovljiškim orglam v pozdrav. V soboto, 14. aprila 2018, ob 19.30 bo nastopil cerkveni mešani pevski zbor »Vse za Jurja« župnije Šenčur in projektni zbor, ki je pod vodstvom Eve Čeh v mesecu novembru 2017 pripravil slavnostni kon cert ob postavitvi novih orgel v Šenčurju. Zbor bosta spremlja la pianist in organist Lovro Frelih in saksofonistka Urša Uršič. Predstavil se bo tudi mlad in obetaven organist Matic Podobnik.
Iz članka Braneta Koširja (Orglarstvo Košir), objavljen v knjižici ob zaključku obnove župnijske cerkve v Radovljici. Orgle v župnijski cerkvi sv. Petra v Radovljici je leta 1889 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 14 pojočih registrov, razdeljenih na dva manuala, in pedal. Ornamentirano orgelsko omaro je izdelal Janez Vurnik ml. (1849–1911) iz Radovljice. Dispozicija in tehnična izvedba (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. (Foto: Bojan Rauh)
Hvala vsem, ki ste pomagali pri obnovi RADOVLJICA - Danes je v družbi poudarjen individualizem in je posameznik s svojim imetjem postavljen v ospredje. Lahko bi rekli, da smo postali družba »selfijev«. Pa vendar smo radovljiški farani dokazali, kaj zmoremo, če stopimo skupaj.
Zaskrbljeni so bili obrazi, ko so nam začeli pokati in propada ti stebri, ki podpirajo kor v naši župnijski cerkvi svetega Petra v Radovljici. Strokovnjaki so opozarjali, da se kor lahko poruši. Župnik se je hitro odločil in obnova stebrov in kora se je priče la. Delo je bilo zahtevno, predvsem pa ga je bilo veliko. Najprej je bilo potrebno razdreti in odstraniti orgle, odstraniti je bilo po trebno desetine kubičnih metrov kamenja in drugega materiala in številna druga dela so bila potrebna, da se je obnova sploh lahko pričela. Vse to delo so opravili prostovoljci. Že za čiščenje in krašenje cerkve je potrebno dosti truda. Zato hvala vsakemu, ki je čez leto pripravljen pomagati, si vzeti nekaj svo jega časa in posesati ne le svoje kuhinje ampak tudi svojo cerkev. Koliko bolj so bile potrebne roke pri obnovi kora. In delo je bilo dobro organizirano, odziv pogosto presenetljiv, predvsem pa je bilo na delavni akcijah zelo dobro vzdušje. Koliko mladih, pa tudi starejših in obrazov, tudi take, ki ne vidimo redno v naši cerkvi se je odzvalo povabilu in smo nosili naše orgle in pesek s kora in zvečer čutili svoj križ. Pa naslednjič ni bilo težko spet priti. In kako dobra je bila piksna piva med premorom, ker sem ga popil z ljudmi, ki so imeli doma prav tako polno dela in je bil morda za njimi prav tako naporen teden v službi. Sledili so gradbeniki, ki so pod nadzorom spomeniškega varstva postavili nove stebre, ki sedaj podpirajo obnovljen kor in kor povezali. Na obnovljen kor je bilo spet potrebno postaviti orgle, prav tako obnovljene. Župnik pa se je odločil, da se bo ob tej priliki pobelila celotna notranjost cerkve. Obnovili so se vsi stranski oltarji in klopi. Res ogromno delo in naša cerkev je sedaj zasijala spet v vsej svoji lepoti. Seveda so bili za vso obnovo potrebni veliki denarji. Tu sem najbolj hvaležen vsakemu faranu za reden dar. Še vedno je vsak ofer (vsako tretjo nedeljo v mesecu) namenjen zgolj za obnovo cerkve. Izkazalo se je kar nekaj meščanov, ki jih sicer ne videvamo v cerkvi, se pa zavedajo, da je cerkev, ki je najdragocenejša umetnostno in zgodovinska znamenitost naše Radovljice, tudi njihova. Tudi Ministrstvo za kulturo in Občina Radovljica sta prispevala pomemben delež, razne usluge pa je nudil tudi Tu rizem, Komunala ... Žal se je izkazalo, da tisti, ki imajo v Radovljici največ denarja banke, zavarovalnice, velike trgovine, ki poslujejo v našem mes tu pa niti odgovorile niso na našo prošnjo za pomoč pri obnovi. Pa vendar je notranjost cerkve sedaj prebeljena, kor in orgle obnovljena, na novo postavljen in obnovljen Vurnikov oltar, nov vetrolov, odkrite zgodovinske znamenitosti ... Počasi in z ome jenimi finančnimi zmožnostmi pa bodo obnovljeni tudi drugi oltarji, a najzahtevnejša dela so opravljena. Bogoslužje bo zato lepše, koncerti bodo še lepše zveneli, in obiskovalci iz drugih krajev navdušeni nad našo staro, zname nito gotsko lepotico. Bogu hvala za vse, ki so pri tem pomagali, hvala za vse prostovoljce, ki jih je v Radovljici še vedno zadosti! Koliko de lovnih ur je bilo potrebnih, najbrž ne ve nihče.
- Simon Resman
5
PREJELI SMO
Triglavska roža in Zlatorog na pirhu
6
VRBA - Kar nekaj let sem doma hranila lupino gosjega jaj ca. Jajce je izredne velikosti (višina 12 cm). Podarili so mi ga Rajhovi iz Vrbe, ki so gojili gosi. Večkrat sem si želela, da bi na pirh narisala kaj posebnega. No, lani se mi je porodila misel in ker obožujem planinsko cvetje, sem narisala najlepšo gorsko rožo – Triglavsko rožo. Prijateljica Zvonka mi je podarila izred no lepo fotografijo te gorske lepotice, ki jo je posnela v gorah. Triglavska roža s svojimi roza in purpurnordečimi cvetovi, ši rokimi 3 cm, razporejenimi po zeleni blazini, raste v skalnatih razpokah samo na apnenčastih in dolomitnih tleh. Dr. Matjaž Kmecl je zanjo napisal: »da je očem s svojo lepoto sredi najtr šega kamenja zmeraj v veliko veselje«. Ker imajo deklice rade rožnato barvo podobno Triglavski roži, sem narisala to rožo kot deklico planinko s šopkom rož in v narodni noši. To je sprednja stran pirha. Zadnjo stran pirha sem posvetila najbolj znani legendi o Zlato rogu. Narisala sem belega gamsa z zlatimi rogovi, ki stoji v skali med Triglavsko rožo, v ozadju pa je narisan Triglav – kraljestvo Zlatoroga. Zgodba je sledeča: »V svojem pohlepu je človek lo vec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov v Bogatinu. Iz kapelj gamsove krvi je zras la sredi trdega kamenja čudežno lepa in zdravilna roža, ki je ozdravila Zlatoroga. Ta je v svojem besu pahnil lovca v prepad«.
Nad pohlepnim člo vekom je zmagala narava. Ali bo človek sploh kdaj razumel, da je narava, ki je božje stvarstvo, nesmrtna? Pirh je narisan z ak rilnimi barvami in zašči ten z lakom. Nečakinja Andreja ga je fotogra firala med zvončki v domačem vrtu v Vrbi. Doma hranim pirh v stekleni posodi, kjer je za pirhom postavljeno ogledalce tako, da je vidna tudi zadnja stran pirha, Triglav z Zlato rogom. Naj še povem, da je pirh posebno všeč otrokom in da vedno znova radi poslušajo zgodbo o Zlatorogu.
- in foto Jelka Koselj
Slovenščina skozi čas RADOVLJICA - Zagotovo je materinščina jezik, ki ga najbolje razumemo in se z njim najbolje izražamo, četudi obvladamo tuje jezike. Žal pa se pomena slovenščine danes premalo zavedamo – kot pravijo: »Vodo se naučimo ceniti šele, ko se vodnjak posuši!«. Slovenščina ni tako star jezik, kot sta denimo latinščina ali grščina, kljub temu pa si težko predstavljamo, da je obstajala že pred več kot tisoč leti. V razvoju slovenskega jezika je pomembno vlogo odigrala Cerkev. Denimo prvi znani zapisi slovenskega jezika, Brižinski spomeniki iz ok. leta 1000, vsebujejo dva obrazca splošne spo vedi ter pridigo o grehu in pokori. Tudi Trubarjev Catechismus iz leta 1550, kateremu je priložil še Abecednik, da bi se »ti mladi in preprosti Slovenci lahko v kratkim času brati inu pisati naučiti«, ima sakralno vsebino. Za vrh slovenskega reformacijskega pi sanja se šteje leto 1584, ko sta izšla Dalmatinov prevod Biblije in Bohoričeva slovnica Zimske urice proste. Ponoven vzpon našega jezika se je začel z letom 1768 in Pohlinovo Kranjsko gramatiko – prišlo je novo obdobje, razsvet ljenstvo. Slovenščina si je opomogla po skoraj dveh stoletjih zatišja. »Povzdignili« so jo predvsem člani Zoisovega kroga: Anton Tomaž Linhart s prvo slovensko komedijo Županova Mic ka, Valentin Vodnik z mnogimi pesmimi ter Blaž Kumerdej in Jurij Japelj s prvim katoliškim prevodom Svetega pisma.
Potem je slovenščina nazadovala – uporabljala se je le doma za vsakdanje potrebe kmečkega človeka. Lahko si mislimo, da kmet ni potreboval prav veliko besed in da si je rad stvari poenostavil. Tudi narodna zavest je bila pri dnu – moderno je bilo govoriti nemško. Zgodovina se je ponavljala – danes si bolj »kul«, če poveš kaj po angleško namesto v slovenščini. Eno stavno nismo dovolj ponosni na svoj jezik – žalostno! Pomena slovenščine pa se je dobro zavedal France Preše ren, ki je kultiviral naš jezik, da smo lahko že takrat stali ob boku drugim evropskim narodom. Svoje domoljubje je oveko večil v pesmi Zdravljica, katere sedma kitica je tudi besedilo naše himne. Pomembno je, da se zavedamo, da v pesmi ni »nazdravljal« le Slovencem, temveč vsem Slovanom ali bolje vsem narodom, ki hrepene dočakat' dan. Mislim, da bi bil naš Véliki pesnik razžaloščen, če bi videl, kako uporabljamo slovenščino dandanes – v naš jezik vsiljuje mo tuje besede ali narobe uporabljamo svoje. Pa tudi na sploš no nismo dovolj ponosni na svojo kulturo in državo. Upam, da bomo kmalu spoznali, da sta Slovenija in sloven ščina samo eni in ju ne smemo izgubiti oziroma zamenjati za nobeno ceno.
- Janez Peter Bohinc, 9. razred osnovne šole (prirejeno po šolskem spisu)
Župnija Šentjakob v Rožu na avstrijskem Koroškem (župnik Jurij Buch, kaplan Louis Agim in pastoralni asistent Marjan Gallob)
Krepimo slovensko samozavest
entjakob v Rožu (po domače tudi Podgrad, nemško Sankt Jakob im Rosental) je gručasta vas in dvojezična občina na Južnem Koroškem v Avstriji. Leži na dravskih terasah v Rožu ob vznožju Karavank na nadmorski višini 480 m in je najpomembnejši kraj v zgornjem Rožu. V občini, ki ima povr šino 78,77 km², živi 4.465 prebivalcev (popis 2001).
Š
Zgodovina fare Šentjakob v Rožu Notranjost cerkve sv. Jakoba v Šentjakobu 16,4 % prebivalstva občine se izreka za koroške Slovence. V kraju deluje tudi Slovensko prosvetno društvo Rož z dolgo pev sko in gledališko tradicijo. Občina Šentjakob je znamenita kot kraj, kjer je v 15. stoletju živela in bila ugrabljena v turško jetništvo resnična Miklova Zala, Rozalija Mikel iz Miklovine pri Svatnah. Področje občine Šentjakob v Rožu se na jugu dotika Kara vank in meje s Slovenijo, onstran katere se nahaja občina Je senice. Na severu občina meji na reko Dravo. Občina leži v zahodnem delu Roža. Jedro glavnega naselja, v katerem živi okoli 730 prebivalcev, se je razvilo na levem bregu potoka Podroška Bistrica, ki s treh strani obkroža skalnat pomol, na katerem stoji župnijska cerkev Sv. Jakoba. Naselje Šentjakob je že skoraj združeno s sosed njima naseljema Bistrica v Rožu in Veliko vasjo (Längdorf). 10. oktobra 1920 je občina Šentjakob v Rožu na plebiscitu večinsko glasovala za združitev z matičnim narodom oz. za priključitev k Jugoslaviji. Tako se je izreklo 54 % volilnih upravi čencev. Ker pa je na celotnem območju cone A večina glasova la za ohranitev nedeljene Koroške v okviru avstrijske republike, je moral ostati v Avstriji tudi Šentjakob. Med 2. svetovno vojno so bili številni slovensko govoreči ob čani, predvsem tisti najbolj narodno zavedni, nasilno pregnani iz domačih ognjišč in deportirani v koncentracijska taborišča v Tretji rajh. Mnogo se jih ni nikoli vrnilo na svoje domove. Prebivalstvo. Po zadnjem avstro-ogrskem popisu prebivalst va iz leta 1910 je okoli 90 % prebivalcev takratne občine Šentja kob v Rožu navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik. Po popisu iz leta 2001 je imela trška občina Šentjakob v Rožu 4465 prebivalcev, od tega jih je imelo 94,2 % avstrijsko, 1,2 % bosansko in 1,2 % nemško državljanstvo. 16,4 % prebi
Leta 811 je cesar Karl Veliki določil reko Dravo za severno mejo akvilejskega patriarhata, od koder je izšlo prvo pokristja njenje Karantanije. Fara »Ras« (Rožek), h kateri je spadal Šentjakob, je po listi nah omenjena prvič leta 1106. Med leti 1136 in 1161 je ustanovil cerkev svetega Jakoba štajerski mejni grof Ottokar III. kot lastno cerkev in jo podaril benediktinskemu samostanu v Osojah. V času turških napadov 1473 – 1483 so se uničile farna cer kev in cerkev v Št. Petru, isto usodo je utrpela vas Podgrad, da našnji Šentjakob. Na novo sezidano cerkev Svetega Jakoba je blagoslovil škof Valaresus leta 1489. Proti koncu 16. stoletja so osojski opati ustanovili poletno prestolnico, današnje župnišče, ki so jo leta 1726 prvič prezidali. V letu 1783 razpusti Jožef II. osojski samostan. Po jožefinski škofijski regulaciji v letu 1786 pripada šentjakobska fara krški škofiji, h kateri spada še danes. Med francosko zasedbo (1797-1813) oziroma v času ilirske ga kraljestva (1809-1813) spada šentjakobska fara k ljubljanski škofiji in se cerkveno oskrbuje iz Beljaka. V letu 1904 je začel župnik Matej Ražun z zbiranjem denar nih sredstev za gradnjo šolskega zavoda, ki naj bi zagotovil slo vensko ljudsko šolo ter gospodinjsko šolo za dekleta. Temeljni kamen za to Narodno šolo so položili 14. julija 1907 in že 3. novembra 1908 je ljudska šola odprla svoja vrata. Vzgojno delo so prevzele Šolske sestre reda svetega Frančiška, ki jih je po klical župnik Ražun iz Maribora. Prva svetovna vojna je zahtevala tudi mnogo žrtev med farani. Šolske sestre so morale začasno ukiniti svoje delovanje. V času »Koroškega obrambnega boja« 1918/19 je prišlo do hudih spo padov pri vhodu predora v Podrožci. 29. aprila 1919 so zadeli izstrelki artilerije farno cerkev in jo močno poškodovali. Ostrešje so leta 1923 popravili, ko so nabavili tudi tri nove zvonove.
PREDSTAVLJAMO
valcev občine se je izreklo za pripadnike slovenske narodne skupnosti. Delež slovensko govorečih občanov v uradnih statis tikah je v obdobju 20. stoletja zaradi agresivnih in včasih tudi nasilnih asimilacijskih pritiskov močno upadel. Še leta 1910 je kar 90 % vseh občanov Šentjakoba v Rožu navedlo slovenšči no kot svoj vsakdanji občevalni jezik. V občini Šentjakob v Rožu danes delujejo tri slovensko-nem ške dvojezične ljudske šole in slovenski vrtec.
7
PREDSTAVLJAMO
Čas nacizma in druga svetovna vojna sta prinesla fari veli ko gorja. V letu 1941 so morale šolske sestre zapustiti mesto svojega delovanja v Št. Petru. Represalijam je bilo v tem času izpostavljeno predvsem slovensko prebivalstvo. Leta 1942 je bilo izseljenih 9 slovenskih družin. Po nemški kapitulaciji 1945 so se sestre spet vrnile v svojo hišo in znova začele s svojim delovanjem. Tudi izseljenci so se vrnili na svoje domove. 25. marca 1972 je zadela faro huda nesreča: veter je prenesel ogenj, ki je izbruhnil na travniku na južnem cerkvenem robu na s skodlami pokrito streho farne cerkve, ki se je v hipu vnela. Cerkve no poslopje in zvonik sta pogorela, ostalo je samo zidovje. Glavni oltar je bil zelo poškodovan. Poleg stranskih oltarjev in celotne notranje opreme so postale plen ognja tudi Goršičeve orgle iz leta 1877. Uničeni so bili vsi cerkveni zvonovi in tudi stolpna ura. Pri obnovitvi cerkve sta se povečali cerkvena ladja ter veža; zvonik pa je dobil streho v nekdanjem slogu. Po končani grad nji, ki je trajala dve leti in pol, je škof dr. Josef Köstner 15. no vembra 1974 posvetil novo cerkev; leta 1975 pa je dobila štiri nove zvonove, delo livarne Grassmayer iz Innsbrucka. Zvono ve je blagoslovil 12. oktobra 1975 kanonik Aleš Zechner. V letu 1989 se je notranjost cerkve na novo uredila in po na črtih arhitekta Feliksa Orsini-Rosenberg so naredili nov krstni prostor. Akademski slikar Valentin Oman, eden izmed najpo membnejših koroških umetnikov, je v letih 1990 in 1991 posli kal stene pod geslom »Križev pot človeštva« in opremil bližnjo mrtvašnico s stenskimi slikami. Marca 2007 so začeli s projektom »Nove cerkvene orgle za farno cerkev«, ki so ga po treh letih z blagoslovitvijo orgel 14. novembra 2009 tudi uspešno končali. K šentjakobski fari (dekanija Rosegg/Rožek) spadajo sle deče podružnice: Velika vas (sv. Dionizij), Šentjanž (sv. Janez Krstnik), Sreje (sv. Jedert), Šentpeter (sv. Peter in Paul), Svatne (sv. Uršula) in Podrožca (Kristus Kralj).
- Iz farne kronike Šentjakob na spletu, sestavil Alois Sticker
Današnji utrip v šentjakobski fari Jurij Buch je župnik v Šentjakobu od leta 1989. »Poleg šentjakobske fare oskrbujem še fari Pečnico in Šmiklavž. Fara
8
Od leve proti desni: župnik Jurij Buch, škofijski kancler Mihi Kristof in kaplan Louis Agim. Posnetek je nastal ob praznovanju biserne sv. maše Mihija Kristofa, farana Šentjakoba.
Farni praznik, ki je vsako leto v drugi polovici junija. Šentjakob šteje 3.400 vernikov. Fara je dvojezična, slovensko -nemška. Medtem ko je še pred 50 leti prebivalstvo govorilo pretežno slovensko, danes slovenski delež močno upada. Ne deljske božje službe v fari so: ena slovenska, ena do dve dvo jezični. Starejši farani še pretežno govorijo slovensko narečje. Fara je zelo razgibana. Imamo nad 50 stalnih sodelavcev, ki prevzamejo področja dušnega pastirstva. To je potrebno, ker imam pač tri fare. V posebno pomoč sta mi tudi še pastoral ni asistent mag. Marjan Gallob in začasno tudi kaplan Louis Agim iz Nigerije. Na kratko bom orisal področja, kjer so vključeni sodelavci: Delovni krožek za socialne in karitativne službe Med njihove naloge spadajo obiski bolnih in starih ljudi in po moč ljudem v stiski. Ta krožek je močno povezan z ženskim gibanjem, ki vrhu tega še organizira predavanja, zbirko za dru žinski postni dan in molitvene ure. Vsak mesec druga žena kra si cerkev. Delovni krožek za obveščanje javnosti in komunikacijo Organizira različna praznovanja, največje je farni praznik. V njihovih rokah je tudi urejanje farnega lista Kontakt in sodelova nje s sosednjimi farami. Delovni krožek za nadaljno izobrazbo Organizira predavanja v našem Regionalnem centru, majhni izobraževalni ustanovi v sodelovanju s Katoliško prosveto, se poveže z drugimi izobraževalnimi ustanovami in skrbi za sode lovanje s Pečnico in Šmiklavžom. Organizacija vsakoletnega izobraževalnega popoldneva farnih sodelavcev. Delovni krožek za misijone in razvojno pomoč Organizacija mesečne zbirke za pomoč, ki nam omogoča,
Izlet ministrantov z župnikom Jurijem Buchom na Dovško kočo.
Tradicionalni Otroški dan v farni cerkvi
otroškega in mladinskega križevega pota, soorganizacija vsa koletnega Otroškega dneva in izobrazba sodelavcev. Delovni krožek za liturgijo Priprava bogoslužij (včasih je nameso sv. maše tudi besedno bogoslužje), predvsem mesečne družinske maše, ki jo razne skupine (otroci, birmanci, šole, družine ...) posebej pripravijo. Priprave posebnih praznovanj in spremljanje lektorjev, delivcev obhajila, ministrantov, cerkvenega zbora, pomočnikov ... V fari je tudi samostan Slovenskih šolskih sester z Višjo šolo za gospodarske poklice, ki je tudi v Sloveniji zelo pri ljubljena. To je poleg župnišča drugo žarišče naše fare in smo zelo hvaležni sestram, ki se močno udejstvujejo tudi v farnem življenju. Poleg tega je fara močno povezana s Slovenskim prosvetnim društvom Rož, s katerim organizira vrsto kulturnih udejstvovanj, med drugim v času Velike noči razstavo umetnikov v podružnici Šentpeter, koncerte pevskih zborov v farni cerkvi ali podružni cah in drugo. Kot fara se čutimo obvezane, da krepimo sloven sko samozavest«.
Konvent šolskih sester v Št. Petru v Rožu V Št. Petru v Rožu na avstrijskem Koroškem že 110 let na vzgojnem področju delujejo šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Skozi desetletja so se vzgojne dejavnosti oblikovale in prilagajale potrebam družbe. Danes pod okriljem konventa deluje Otroški vrtec, Višja šola za gospodarske poklice in internat za dijake.
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja So prva ženska redovna ustanova, ki je nastala na slovenskih tleh. V Mariboru jih je ustanovila s. Margareta Puhar zaradi po treb po vzgoji in izobraževanju revnih otrok v slovenskem jeziku. Šolske sestre smo ena izmed številnih redovnih ustanov, ki nam je zgled življenja po evangeliju sv. Frančišek Asiški. Naše poslanstvo je predvsem na vzgojnem področju. Temelj poslanstva je v izročitvi Bogu po zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine. Skupnosti Koroške provice so s svojim vzgojnim delovanjem oblikovale slovenske družine na obeh straneh Karavank. Mno go deklet, ki so postale steber družine: žene in matere, je obis kovalo gospodinjsko šolo v Št. Petru in Št. Rupertu. Danes so sestre navzoče v treh koroških skupnostih. V Ce lovcu je provincialna hiša, dekliški internat in slovenska župnija sv. Cirila in Metoda. V Pliberku sestre vodijo dom za ostarele in bolne ter v Št. Petru v Rožu.
Šolske sestre v Št. Petru Prve šolske sestre so iz Maribora v Št. Peter prišle na pobu do ustanovitelja narodne šole Mateja Ražuna leta 1908. Menil je, da bi za ohranitev, pouk in vzgojo v slovenskem jeziku one
PREDSTAVLJAMO
da hitro pomagamo, če kdo potrebuje pomoč, spremljanje mi sijonskih projektov, kontakt in prodaja blaga iz »Weltladen« in opozarjanje ljudi na potrebe Svetovne cerkve. Delovni krožek za otroke in mladino Redno srečanje otrok v župnišču, priprava na prvo obhajilo in birmo, spremljanje ministrantov, organizacija Akcije treh kraljev,
Skupnost šolskih sester s hišnim duhovnikom Louisem in njegovim prijateljem iz Nigerije najbolje poskrbele. Ne le pouk, tudi vzgoja srca je pomembna. Sestre so skupaj s koroško narodno skupnostjo doživljale bremena vojn in težo plebiscita, v drugi svetovni vojni so mo rale prekiniti vzgojno dejavnost in oditi. Po vojni so se vrnile v opustošeno hišo, jo obnovile, odkupile, da so lahko začele z gospodinjskimi tečaji in prvim slovenskim otroškim vrtcem na Koroškem. Vir preživetja zanje in za gojenke, ki so zaradi od daljenosti bivale v internatu, je bila kmetija. Z močno vero in za upanjem v božje delo so nadaljevale z vzgojnim poslanstvom.
Šola za življenje Življenje pa v našo hišo prinašajo otroci v vrtcu, ki so razde ljeni v dve skupini. Danes v okviru Konventa Št. Peter deluje tudi Višja šola za gospodarske poklice, ki ima petletno in enoletno možnost izobraževanja za mlade, ki se želijo dobro pripraviti na življe nje. Katoliško šolo zaznamuje dvojezični pouk, oblikovanje
9
PREDSTAVLJAMO
Konvent šolskih sester pozimi
10
osebnosti, gastronomski predmeti, gospodarstvo, socialni an gažma, kreativnost. Dijaki imajo možnost učenja več tujih jezi kov in tekom izobraževanja udeležbo na različnih ekskurzijah, romanjih, hkrati pa možnost da si s tečaji pridobijo dodatne kva lifikacije: barman, somelje, poznavalec sirov. Po 3. letniku šo lanja je obvezna tromesečna praksa, po 4. letniku pa strokovni
izpit. Šolanje se zaključi z maturo, ki omogoča takojšen vstop na delovni trg ali pa nadaljni študij. http://www.hlw-stpeter.at/sl/ Internat Št. Peter bolj oddaljenim dijakom omogoča bivanje. Internat je prostor sobivanja mladih. Ni nam pomembno le, da se človek veliko nauči, temveč tudi to, da se razvija kot oseba in duhovno raste ter prevzema del odgovornosti v skupnem živ ljenju. http://www.internat-stpeter.at/sl/ Pri nas živi hišni duhovnik Louis Agim iz Nigerije. Uči se nemško in slovensko, kot kaplan se vključuje v farno pos lanstvo. V skupnosti nas je 8 sester, 2 sestri učita v šoli, 1 je v internatu, 1 je odgovorna za kuhinjo, vse pa po svojih močeh pomagajo pri poslanstvu skupnosti, ki je v prvi vrsti vzgoja in izobraževanje, prostor duhovnega in kulturnega srečevanja. Seveda bi bili veseli tudi novih poklicev, sicer se naše pos lanstvo ne bo moglo dolgo nadaljevati.
Sestre pri molitvi v kapeli sv. Družine
- s. Urša Šebat
VELIKONOČNA VOŠČILNICA. Naslikala jo je s. Pavla Bajec, šolska sestra, likovna umetnica, glasbenica, učiteljica. Umrla je v samostanu na Brezjah decembra lani v 96. letu starosti. (A.M.)
Šla sem na obisk k svoji mami. Nekam tiha je bila, žalostna. Kot da je utrujena od nas vseh, od bolečin v rami, v kolenu, utrujena od življenja. Kot da ne ve, kaj naj sama s sabo, vse gre narobe, trudi se po najboljših močeh, ne zmore več, boli jo »pri duši«. Dan, ko je dnevu dovolj njegova lastna teža. Nič dramatičnega se ni zgodilo, samo na njeno srce je legla neka neopisljiva bolečina, ki jo tišči k tlom: »Veš, sem pomislila, da bi rada umrla. In potem bom šla k svoji mami.«, mi reče. Te njene besede so me zadele naravnost v srce, dosegla me je njena bolečina in me zabolela bolj, kot bi bila moja lastna. Štiri leta je bila stara, ko so sredi noči vojaki odpeljali nje no mamo in je nikoli več ni videla. Tik pred koncem vojne, pa vendar nedopustno, brez sojenja, nameniti smrt materi štirih majhnih otrok, opustošiti dom do zadnje žlice v predalu! Nedo pustno, nikoli raziskano in razjasnjeno dejanje. Živeti brez mame in nekaj let zatem izgubiti še očeta – res težka popotnica za življenje. Oče se je nekaj let pred smrtjo še enkrat poročil, da bi otroci imeli mamo. Ta »druga mama« je bila dobra, lepo je skrbela za vse, za otroke in kmetijo. Nikoli več se ni poročila. Rada jih je imela, pa vendar otrok hrepeni po svoji pravi mami. Seveda je jaz nisem poznala, le iz slik in iz pripovedovanja. Malo spominov je ostalo v otroških glavicah sirot, podobe so se počasi zabrisale. Ostal je vonj po dišeči soli, ko je ob sobotah mama svoje otroke skrbno okopala v pocinkani kadi v topli ku hinji. Ostal jim je le topel vonj po mami. Draga moja stara mama! Odšla si mnogo let pred mojim rojstvom. Vem, da sem dobila ime po tebi in s ponosom ga nosim. Tvoja pot v smrt je zame vedno znova izhodišče za razmišljanje. Kaj si občutila, ko so te sredi noči uklenili? Vidim te, kako v gornji hiši stojiš ob posteljici najmlajšega otroka. Le kako si se poslavljala? Otroci so vendar jokali, se bali tujcev v hiši, videli strah v tvojih očeh. Vem, da te je najbolj skrbelo, da ne bi še njim kaj storili. Oklepali so se tvojih rok in nog, niso te hoteli spustiti. Slutili so, da
Velikonočni namizni aranžma VRBA - Kako je nastal? Soseda Lojzka zna klekljati čudovite čipke in je ustvarila že veliko umetnin, tudi oltarni prt za cerkev sv. Marka v Vrbi. Poleg tega je poznana, da je 16 let hodila trikrat dnevno zvonit v doma čo cerkev, nekaj 100 metrov oddaljeno od njenega doma. Takrat še ni bilo zvonjenja na elektriko. Hodila je v vsakem vremenu, tudi v dežju in snegu. Radi sodelujeva tudi pri pogovorih o pridelovanju zelenjave na domačem vrtu, saj ima gospa Lojzka o tem dolgoletne izkušnje. Podarila mi je že več njenih izdelkov, kot npr. prtičke, letos pa dva dela klekljane kokoške. Oba dela sem sešila na zgornji strani in jih poveznila čez rde če pobarvani leseni pirh. Da pa kokoška ne bi bila sama, sem ji naredila še petelinčka iz filca, tudi iz dveh delov sešitih na vrhu.
se godi nekaj hudega. Vidim te, kako si oblačiš črni plašč s krz nenim ovratnikom, kako s pogledom objameš svojega moža, svoje otroke. Nimaš časa za lastni strah, najbolj pomembno je, da pustijo otroke pri miru, da jim »za božjo voljo« ne bi kaj naredili! Stopiš čez prag v temno noč, jok otrok se že izgublja. Izmučeni od bolečine bodo pospali. V mislih začneš moliti – »… ki je za nas krvavi pot potil!« Pot je slaba, mraz reže v kosti. Ne veš kam te peljejo, niti zakaj, s tabo ravnajo slabo –»… ki je za nas bičan bil!« Nič ne sprašuješ. Vojaki so mladi, delajo, kar jim rečejo. Da le ne bi otrokom kaj prizadejali! Vse bi prenesla, vse pretrpela, le otroke naj pustijo – »…ki je za nas s trnjem kronan bil!« Ne poznaš poti, ne veš, kje hodite. Ko se ustavite v neki hiši, nekje na samem, ti ponudijo čaj. Dobri ljudje, ki se bojijo tako, kot ti, ne upajo govoriti, gledajo v tla. Potem spet v noč, dalje v gozd in temo – »…ki je za nas težki križ nesel!« Zaprejo te v staro lopo. Čakaš. Veš, da je dopolnjeno, da se bo zgodilo, kar so ti namenili. Trpiš kot Kristus, trpiš za svoje otroke, za moža, da bi njim prizanesli. Boli v srcu, strah te je. Hodiš po gozdu, tja do kraja, ki so ti ga namenili. Res je dopolnjeno – » moj Bog, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo! Oče v tvoje roke izročam svojo dušo!« V tvoje varstvo izročam svoje otroke – varuj jih in ohrani jih! Dopolnjeno je – »… ki je za nas križan bil!« Gledam tvojo sliko, tvoj pogled je miren, poln zaupanja, kot da veš, da bo nekoč še vse dobro. Nekoč jih boš objela – vse svoje otroke. Do takrat pa boš njihov angel varuh. Draga moja stara mama! Vem, da veš, tam v večnosti, kako smo. Pa naj ti vseeno povem, da so tvoji otroci dobro, da so čudoviti in srčni. Kako bi bila ponosna na njih, če bi živela tukaj, dočakala starost. Tudi na nas vnuke bi bila ponosna, na veliko družino, ki je ostala za teboj na Tavčarjevi domačiji. Ti pa si morala iti zaradi krivih pričevanj in človeške hudobije. In Bog te je vzel k sebi in ti namenil prostor, kjer boš počasi drugega za drugim objela svoje otroke, vnuke, pravnuke.. Draga moja stara mama! Nisem te poznala, pa kot da bi te! Tvoja ljubezen je rodila mojo mamo in njena mene. S hvaležnostjo se te spominja tvoja vnukinja Marija.
PISMO
Križev pot
- Marija Tišler Serianz Za njuno družbo sem dodala še velikonočno jagnje. Jagnje ni sladko in ni za pojesti, kot na prvi pogled izgleda. Narejeno je iz prahu za vlivanje. Ko sem pripravljeno maso vlila v pločevinast pekač za jagenjčka in ko je masa otrdela, sem ga po vrhu na mazala še z umetnim strukturnim snegom. Iz filca sem naredila bandero in uhlja. Jag nje je obstojno in ga lahko vsako leto znova postavim za velikonočne praznike na mizo. Domača gosja jajca so mi podarili sosedje - Rajhovi iz Vrbe, jaz pa sem jih izpihala, po risala lupine s flomastri in akrilnimi barvami. Barve in filc se dobijo v hobi trgovinah, kjer imajo veliko izbiro lepih in kvalitetnih mate rialov, ki te kar prevzamejo, da nekaj ustvarjaš za lepoto doma ali za razna darila in za svojo dušo. Mislim pa, da aranžmaju da posebno milino prav klekljana čipka.
- Jelka Koselj
11
DUHOVNE VAJE S POSTENJEM
Z Jezusom v puščavo
12
Mislim, da sem bil nazadnje, še preden so me leta in bolezen priterala v penzijo, na duhovnih vajah – takih, pravih, v tujem kraju in vsaj za čez konec tedna – v srednješolskih letih. V Ba ragovem bivaku v župnišču v Srednji vasi v Bohinju. Spomnim se tega, da je bilo lepo, da je naše zbegane, zaganjajoče se verterjanske najstniške duše tisti čas milosti nežno pobožal, umiril in nam povedal nekaj nepozabno lepega – kaj, sem pa seveda že pozabil. Od bolj tuzemskih aspektov našega takrat nega prijateljevanja se spomnim, da je kaplan z Jezerskega, se mi zdi, med nas pripeljal dva svoja varovanca, Saša Mežka in Andreja Šifrerja, ki sta v onih letih začenjala nastopanje v jav nosti. Očarani smo poslušali njuni kitari in Zlato skodelo; kadar pa zvečer nismo mogli zaspati in začuda je bilo to prav tako pogosto kot zdaj na stara leta, smo pa skup zapeli tisto: Je šel Aleš pod štenge spat – pa nog ni mogu dat za vrat! In to smo jo urezali na vse grlo, tudi tisti, ki nam je uradna osnovnošolska prosveta povsem odrekala posedovanje posluha, tako, da so se tresle štenge in se je včasih morala pojaviti kuhinjska oblast, da nas je umirila, češ da se deremo tako, da še angelci Gospo dovi ne morejo spati in da bodo v kratkem padle štenge, kam bo pa potem šel spat Aleš – in potem smo šli spat! Kje in koliko smo se prali, se ne spomnim več, vem pa, da si kuhali nismo sami in nam je takorekoč polprofesionalna kuhinja tretji dan, torej za nedeljsko kosilo, ponudila makarone z drobtinicami in zraven suhe češplje in smo jih snedli do čistih krožnikov in dob re so bile neprehvaljivo! Ko sem se, volk spokornik, vrnil domov v vsakdanjo civilizaci jo, sem si zatrdno obljubil, da bom svoji mladi duši privoščil tak duhovni užitek vsaj vsako leto, še bolje med vsakimi počitnica mi, tako zimskimi kot poletnimi. A žal nekako nisem nikdar pri šel do tega – k študentskemu verouku sem redno zahajal med Šempetrčane, saj je bil takoj za njihovo cerkvijo in farovžem ves moj faks, od šempetrskih konjušnic do anatomskega inštituta, od poliklinike do porodnišnice. Tudi v hribe smo zavili kdaj. Še najbliže duhovnemu vikendu je bila jesenska akcija, ko smo jo z dedovo štilarico in nekaj sekirami en konec tedna v oktobru mahnili v kočo na planini Lipanca ter nažagali in nacepili oko liških macesnov, da je bilo kurjave za vso zimo. Tisto kočo nam je, šempetrskim srednje- in visokošolcem s kaplanom Štolcar jem, za nedoločen čas posodil lastnik, en dobrosrčen gorjanski kmet. A je šlo le nekaj let – potem se je močno potrudila lokalna partija in v boju zoper opij ljudstva zmagala, po tistem nam koče ni smel več posojati. Si pa najbrž še dandanašnji tisti blejski oziroma gorjanski bukseljni iz ZK to svoje pobalinstvo z vsemi častmi štejejo med zasluge za narod, Bog jim ne prištevaj tega greha! Z mojimi vsakoletnimi duhovnimi vajami je bilo pa tako – po zimskih počitnicah je bil že kakšen pomemben izpit, da sem se gulil zanj; poleti sta bila pa namesto enega vsaj dva, če ne trije – jaz sem bil sicer kot kmečko dete dela vajen in sem v prvih letih vse izpite opravil že v pomladanskem roku, a sem si
potem poleti, malo za nagrado za pridnost v šoli in malo iz pot rebe po dva ali tri mesece pošteno oddahnil od piflanja in drugih psihičnih naporov, sem pa prav tako pošteno poprijel za delo na kmetiji in jeseni mi navadno niso več nagajale tiste odvečne kile od pretekle zime, tudi barvo sem imel, še lepšo kot kolegi, ki so poletje morali pretolči v vikendu na morju ali z druščino na barki. Do duhovnih vaj pa moj duh ni prišel, a sem ga vedno potolažil z obljubo še lepših in še bolj zagnanih – drugo leto! In za študijem, ko seveda ni bilo nobenega prostega časa, je prišla služba, ko je bilo prostega časa še pol manj, pa ob tem še vedno študij in sprva še nekaj kmetovanja, pa gradnja hiše na takrat v teh krajih posebej priljubljen način – od cimra do cimra, od ploščic do školjke – pa troje dece, pa počasi njihova šola – in človek sploh ne more verjeti, ko ga tako življenje počasi pribrca do penzije: saj smo res doživeli en kup lepega, tudi delo naših rok je rodilo sadove, v tistih časih nam je še kdo rekel hvala, če smo mu rešili življenje in ne tako kot danes, ko te svojci že zjutraj pred špitalom čakajo z advokatom za vsak slučaj, saj veste – ti lumpje dohtarski! Ampak kam je šlo pa tistih petdeset let vmes – to pa še danes ne vem, kot je rekla Francka ... Potem sta mi pa za okroglih šestdeset let soseda poklonila bon za desetdnevne duhovne vaje s postenjem. Priznam, sprva sem na stvar gledal dokaj skeptično – namesto kozarca vina in kosa torte pa bon za desetdnevno stradanje! A sem vseeno šel, saj veste, kakšni smo Gorenjci: vzamemo vse, kar je količkaj zastonj, pa četudi je zelena šminka ob nakupu 5 kg pralnega praška, ki zanesljivo odstrani še zadnje ribe iz vaškega potoka, ali zgolj breja mačka ali v barvah natisnjen program najnovejše partije na Slovenskem ... In povem vam, ni mi bilo žal! Tako lepo se nisem imel že dolgo, pa naj bo tistih deset dni v skupini pri jezuitih ali potem še tedne doma. Vodi jih pater Vili Lovše, Gorenjc iz okolice Mengša, sprva je menda študiral strojništvo, potem pa zavil med jezuite in lani je pel srebrno mašo, vmes je študiral doktorat nekje med Španci in tam je v času najhujše dušne stiske srečal Boga in to res na blizu, da ga je pošteno zabrisalo s konja, še dandanes šepa na eno koleno! Pravi, da je odtlej počasi in po malem začel spoznavati, kako rad ima Jezus vsakogar izmed nas in kako neskončno težko nam je to razumeti ter mu dopustiti, da nas ima rad – in poskuša to živeti in tudi pridigati, posebej so mu blizu moške duše, na kakršne bi v merkatorju napisali »trajno siten dec« in jih v velikih količinah ponujali na kasi, napol zastonj! Njegovi nagovori, pridige, raz lage filozofskih del, ki jih prebira med kosilom, spoved pri njem – prav vse je užitek za dušo in duha, četudi kdaj bolj grenak od soli. Da se včasih sprašujem, kaj bi ta človek počel kot strojnik, ko bi ne bilo božje Previdnosti. Sprva sem bil trikrat na duhovnih vajah pri svetem Jožefu v Ljubljani, v jezuitskem Ignacijevem domu. Zdaj je pater Vili že pol leta v novoustanovljeni jezuitski skupini v Radljah na Koroškem, z duhovnimi vajami in odmikom za možakarje pa nadaljuje po Sloveniji in ob morju na Krku, kjer le imajo dovolj
tem režimu – tri kozarce svežega soka in dve skodeli precejene zelenjavne juhe dnevno, vode in nesladkanega čaja pa kolikor ti srce poželi (in še malo!) – človeku ni treba pomisliti na hrano! Navadno sem po postenju potegnil še deset dni doma in ra zen prve dva, tri dni, ko se mi kdaj ob prehitri hoji na sprehodu primeri hipa, ni težav. Pa še hip sem se zadnje poste izognil – dolgo delujoči inzulin si zmanjšam na slabo polovico, kratko delujočega pa čisto opustim in je sladkor v nizko normalnih me jah, le redko pod tri in zlepa ne nad osem po soku. Tudi tablete zoper holesterol lahko med stradanjem opustim, tistih zoper vi sok krvni tlak jemljem le pol. In poleg vsega lepega, kar v času duhovnih vaj doživimo v spletajoči se novi prijateljski skupnosti, vsaj kanček odnesem tudi domov. Včasih žal ne traja prav dolgo – a zadnjič, ko sem bil po desetih dneh spet doma, so rekle vnučke: a je z dedom kaj narobe, tako je vljuden, takega nismo vajene ... In zraven še drobno telesno zadoščenje – zaradi redne jutranje vadbe sem po več letih spet sedel na petah in slavil Stvarnika! Mislim, da sem ga nazadnje tako še v prejšnjem tisočletju, še preden se mi je sesedla hrbtenica in sem imel še svoje kolke. Tudi ob pogledu na vago je bilo enajst kil manj, po enaindvajsetih dneh. Žal pravi biblija, da je duh sicer voljan, a je meso še bolj voljno, posebej če je z zaseko. A največ je upanje, da vsakič za nekaj milimetrov bolj doumem Božjo ljubezen – kaj še bo!!!
- Janez Resman
DUHOVNE VAJE S POSTENJEM
primernega prostora za nekaj večjo skupino. Na vseh duhovnih vajah mu pomaga Karmen Kristan s svojo žensko duhovnostjo, še bolj pa z več kot dvajstletnimi izkušnjami v postenju, pripravi in svetovanju o zdravi prehrani, poleg tega pa skrbi še za redne telesne vaje oziroma jutranjo enourno molitev s telesom. Ves čas duhovnih vaj živita z nami, tako v molitvi kot v postenju, v vsem sta nam enaka. Poleg vsakodnevnega čudeža svete maše opoldne, ki je v skupini dober ducat ljudi veliko bolj doživeta kot v skupnosti sto ali več nedeljnikov, je dan sestavljen še iz nemalo lepih trenut kov. Maša traja uro in četrt, a se nikdar ne vleče. Vili je vsakič svež z nagovorom in pridigo, ostali poskrbimo za branje berila, prinos darov in v posebni šatulji tudi osebnih prošenj na oltar, Karmen navadno izbere pesmi in je tudi steber prepevanja, čeprav s pesmarico v roki vedno pritegnemo vsi – tudi tisti, ki sicer še brundamo komaj. Skupno odmolimo precej liturgične ga besedila, ki ga sicer moli le mašnik, za očenaš se zberemo v krog okoli oltarja, roke si stisnemo pri pozdravu miru, sledi obhajilo pod obema podobama (po želji), kar so soudeleženke pogosto omenjale kot biser dneva. Po kosilu, med katerim poslušamo patrovo branje in komen tar duhovne knjige, se začne pogovorni del dneva. Najprej je uro in pol sprehod, med katerim se pogovarjamo ali v parih ali z duhovnima voditeljema, lahko pa tudi v večji skupini ali gremo sami in molče, kakor nam paše. Po vrnitvi sledi molitev, lahko spoved ali le pogovor z duhovnikom, lahko osebno delo oziro ma refleksija, ki jo med večerjo ostalim povemo po vrsti, drug za drugim. In če nas ob tem ne zanese preveč, smo že pred deveto zvečer spet v kapeli, kjer še zmolimo drug za drugega in za domače, zapojemo angelčka in se po večernem blagoslovu z Najsvetejšim odpravimo spat. Na vseh dosedanjih duhovnih vajah je bila zame največja skrivnost, kako smo vedno iz desetih, dvanajstih ali petnajstih posameznikov na začetku, ki smo si bili tako različni, kot smo le lahko bili, počasi, iz dneva v dan zrasli v skupino, v kateri sploh ni bilo težko pomiti skodelice sosedu ali pobrisati mizo za njim, čisto samo po sebi je bilo razumljivo, da pred spanjem prosim zanj in skrbi, ki so ga prignale med nas – in ob slovesu ima člo vek občutek miru in izpolnjenosti, saj če prej ne, se snidemo pri Njem. In dotlej naj vas, sestre in bratje vedno spremlja Njegov blagoslov in naj vsakdo, kdor vas sreča, to tudi občuti ... Morda kdo poreče: Kaj pa postenje, saj jaz tega ne bi zmogel! Pa vam pravim – še prav nikdar mi ni bilo problem, čeprav sem sicer bridko predebel in bi na običajen dan med letom vsaj pod noč pojedel vse pred hladilnikom, v hladilniku in nad hladilni kom, kadar je pa luna, pa še hladilnik in še mi ni zadosti! V sa mostanu nas razdelijo v tri skupine in vsaka od teh pripravi en obrok za vse. Zjutraj se tik pred zajtrkom stisne nekaj sadja in zalije z vodo, da je za vsakega en dober kozarec, ista skupina pa še nareže zelenjavo, ki se potem v vroči vodi pod vretjem greje do kosila. Za kosilo dobi vsak poleg ponovnega kozarca sveže stisnjenega sadno-zelenjavnega soka še skodelo vroče, precejene juhe – in podobno za večerjo, le da pripravi, servira, odmoli in še pospravi vsakič druga skupina. Vam povem, da ob
Naj nam večno sporočilo ALELUJE usmerja naše korake, naj jih plemeniti, naj nam bo Smisel in Smer. Lojze Peterle, evropski poslanec
13
14
OČESNA AMBULANTA optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi
BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE! Blagoslovljene velikonočne praznike!
Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11 tel + 386 (0)8 205 77 97 OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union Ljubljanska cesta 11
OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31 tel + 386 (0)4 583 26 63
Oglas_OptikaMesec_180x61.indd 1
OPTIKA korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče tekočine za vzdrževanje kontaktnih leč pripomočki za slabovidne OPTIKA SONCE modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo
www.optika-mesec.com
12/02/15 08:04
15
Vesele in blagoslovljene VELIKONOČNE PRAZNIKE!
Naročnik: EPP Group
Občinski odbor NSi Jesenice
Slovenijo razvijamo v pametne vasi in pametno podeželje. Zato, da bo podeželje ostajalo poseljeno, dajalo perspektivo mladim in bo življenje na vasi omogočalo primerljiv dohodek ter kakovost bivanja. Verjamem, da je razvito podeželje identiteta in srce tako Slovenije kot Evrope! Blagoslovljeno veliko noč vam želim. Franc Bogovič, poslanec Evropskega parlamenta (SLS/EPP)
16
Slovenska ljudska stranka