Issuu

Božič

Podarimo svetu božič Imamo veliko srečo, da živimo v tem izrednem času. Zaznamujejo ga številne dobre pa tudi težke izbire. Srečujemo se z zlobo, hudobijo, revščino, nasiljem, vojnami … in zdi se, da drsimo v tretjo svetovno vojno »po kosih« (papež Frančišek). To je svet, kjer ubijajo celo otroke, žene, matere. Povrhu pa še neznosno trpinčenje, kot na primer v sodnih procesih. Podobno je tudi v naši domovini. Spominjali smo se stoletnice začetka prve svetovne vojne, ki je v svoji »norosti« pogoltnila deset tisoče na eni in drugi strani. Spominjali smo se sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne, druge »norosti«, ki je ljudi usodno razdelila. In po njej okrutni genocid nad rojaki, katerega obsežnosti niti ne moremo dojeti. In vendar, Bog je izbral prav ta svet in prišel prebivat vanj. Spušča se v našo sedanjost, v takšno, kakršna je s svojimi dramami, in kaže veliko naklonjenost in usmiljenje do človeka. In to je sporočilo božiča. V tem prazniku ne gre samo za izmenjavo voščil. Pomembnejše je, da dovolimo Bogu, da spregovori človeškemu srcu o nežnosti in dobroti. Božič se začenja v družini, v njenem najbolj vzvišenem trenutku, ob rojstvu otroka. Nekateri pa bi ga radi spremenili v praznik bogatih, v praznik porabništva in kupljene ljubezni. Božič je vse kaj drugega. Pomeni družino in polnost veselja. Luč betlehemske noči je skozi dva tisoč let preplavila svet in mnogim razsvetlila življenje. Jasli, Dete, Marija in pravični Jožef s trdno vero, to je božična skrivnost. V tem uboštvu je vse. V to uboštvo se je spustil Bog. On je dar človeštvu. Takrat so bili pastirji edini, ki so sprejeli ta veliki dar. Postali so priče dogodka, prinašalci novosti v svet in s tem velikega veselja. Danes ga sprejemajo množice preprostih in neobremenjenih src. Ni prišel, da bi ga častili, temveč da bi bili podobni njemu. On noče gospodovati, temveč želi podeliti svetu mir, bratstvo in sožitje. Noče, da bi se ga bali, da bi bili pred njim v zadregi, temveč zelo želi, da bi mu pripravili prostor med nami. Postal je naš brat, da bi se zares čutili bratje. Za sklep: papež Frančišek je v začetku letošnjega decembra obiskal Mjanmar in Bangladeš v Aziji; tam se je tako poistovetil s 700.000 begunci, večinoma muslimani, ki veliko trpijo, da je izrekel sledeče besede: »V imenu vseh tistih, ki so vam naredili veliko hudega, vas prosim odpuščanja.«

Župnijska cerkev Marije Udarjene v Ljubnem, foto: Bojan Rauh Zato v svojem imenu in v imenu župljanov Ljubnega in Ovsiš voščim vsem prebivalcem naše dekanije, da zaradi tega Nebeščana, ki postane za božič otrok in vzame nase vso bedo človeka, vsi zaživimo kot bratje in sestre v miru in medsebojnem sprejemanju.

- Franc Kadunc, župnik na Ovsišah in v Ljubnem

BOŽIČ NEKOČ IN DANES

Božični preludij

JESENICE - In tako kot je, je prav. Praznovanje se začne s svetim adventnim časom, ko pričakujemo veselo uresničevanje našega upanja in Jezusovega prihoda. ČUJTE, v Gospodovo hišo pojdemo veseli! Sveta noč, blažena noč … Uvodno glasbeno obarvani stavek se nadaljuje z mogočno vsebino, ki je odmev v odnosih znotraj skupnosti in po trebuje čas ter dotik. In minil je svinčeni čas, kakor preminejo vihar, nevihta, požar, a Petrova bazilika še zmeraj vlada nad svetom in kot nežni glas angelov poje rapsodijo ali nežno balado ljudem dobre volje. Lk: Zgodi se mi po tvoji besedi. Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila pred vsemi veki določena za mater Božjega Sina. SONATA: V burni preteklosti je skupina učiteljiščnikov v internatu pred svetim večerom sporočila, da gre domov za dva dni. To sta bila dneva brez pouka, sobota in nedelja. V ponedeljek pred poukom pa so jih poklicali v zbornico. Kje ste bili? Ali ste praznovali božič? Kako naj nekaj praznujemo če ni, če je prepovedano? Nagnali so jih v razred brez posledic kaznovanja. Taka je bila reakcija zmedenih profesorjev. Beseda božič je čarobna in se je ne izgovarja nezavedno, je presodila mladost. Pridih življenja v internatu je bil raznolik. Kruh in rumeni ameriški SIR sta bila vir preživetja. Moramo spoznati temo, da cenimo svetlobo, je popolno darilo za resničnost večnih vrednot. Nesmiselne so nedoumljive prepovedi in zaničevanja. Lk: Glej, spočela boš in rodila sina! Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Dojemanje nas vodi do jasli, božjega učlovečenja in prikaz božjega načrta za nas. LIBRETO: Stati inu obstati, te besede poudarijo pomen človekove duhovne pokončnosti in neomajnosti. S temi Trubarjevimi besedami in njegovo prvo slovensko knjigo smo Slovenci samostojen kulturen narod, pa tudi zaradi poznejših jezikoslovcev. Vzgojne misli A. M. Slomška pa so naša zavedanja: KDOR JEZIK LJUBI POZNA, TUDI NJIH SRCA IMA, JE PRI NAS KAKOR DOMA. PRAVA VERA NAJ BODI LUČ, MATERIN JEZIK PA KLJUČ DO OMIKE. Lk: Angel je rekel pastirjem: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Rešenik.« ETUDA: Velika odlika slabega uma je, da ljubi le sebe. Radostno je odkrivanje neznane poti in znane cilje. S praznovanjem ne ponavljamo eno in isto. Dogajanje je vedno zavzeto, podoživljeno. Pri telesni hrani spreminjamo menu, s praznovanji pa okušamo duhovno hrano. Ko doma še ni bil ponovno priznan božič za prosti dan pouka in dela, sta se v domači cerkvi pri polnočnici spogledala razredničarka in učenec. Nasmeh je bil neprisiljen. Zjutraj pred poukom je njegova mamica povedala, da bo učenec sledil mamici in razredničarki. Jutro je zažare-

lo zaradi najlepšega darila. Danes je biserna odeja pogrnjena, ko na toplem spremljamo po TV praznične programe, zjutraj pa darovanje v cerkvi. Tolažljiv je pogled na sveto družino v jaslicah. Praznujemo in uživamo ta večni mir nebeške melodije. Jn: »To je moja zapoved, ljubite se med seboj kakor …« AVIZO: Božič je praznik ljubezni. Se še sprašujejo katera pot je prava? Ps: Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi. PRAZNIČNA SUITA: postavljanje jaslic, Marijo nosijo, devetdnevnica,voščila, pesmi, lučke, mir, darovi. Nekaterim se toži po VČASIH, drugi uživajo v DANES. December je čas tihe poglobitve in ne samo veseli december. Jezusovo rojstvo je njegov prvi prihod. Bog prihaja k človeku tudi v drugem prihodu. Stvarnik je z vstajenjem svojega sina pokazal, da more staro napraviti novo, poraz pretvoriti v zmago – luč našega življenja je DETECE in VSTALI KRISTUS. RAJSKE STRUNE ZADONIJO. ZDAJ RAZSVETLJENA JE NOČ. GLEJ ZVEZDICE BOŽJE. POSLUŠAJTE VSI LJUDJE … Želim vam doživet advent in božičnega blagoslova v novem letu!

- Anka Ličof

BOŽIČNI KONCERTI Moški pevski zbor »Triglav« Lesce Bled (zborovodkinja: Mateja Praprotnik), vas prijazno vabimo na koncert BOŽIČNIH PESMI, ki bo: - v sredo, 27. decembra 2017 ob 18.00 uri, v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lescah (sv. maša ob 17.30); - v soboto, 6. januarja 2018 ob 18.00 uri, v cerkvi sv. Martina na Bledu; - v nedeljo, 7. januarja 2018 ob 16.00 uri v cerkvi Marije Udarjene v Ljubnem. Vstop prost (prostovoljni prispevki). Pevci Moškega pevskega zbora »Triglav« Lesce Bled

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 22. 12. 2017. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Majda Merzel, Jelka Koselj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

Slovesnosti na Brezjah v letu 2018

Petek, 5. oktober 2018 – 19.00: 30. obletnica razglasitve bazilike; nadškof msgr. Stanislav Zore.

Ponedeljek, 1. januar 2018 – Novo leto 2018 – 16.00: sveta maša ob 18. obletnici razglasitve bazilike za Slovensko Marijino narodno svetišče; nadškof msgr. Stanislav Zore.

Nedelja, 7. oktober 2018 – 10.00: Obletnica posvetitve cerkve in 30. obletnica razglasitve bazilike ter Frančiškova nedelja; provincialni minister p. Marjan Čuden. 16.00 Začetek tedna za življenje – 15.00 molitvena ura.

Nedelja, 11. februar 2018 – 10.00: Lurška Mati Božja – srečanje bolnikov; škof msgr. Peter Štumpf. Sobota, 17. februar 2018 – 10.00: Srečanje alkoholikov in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti; Sobota, 24. marec 2018 – Gospodovo oznanjenje Mariji – 10.00: Blagoslov nosečih mater in vseh, ki si želijo otrok; škof msgr. Anton Jamnik. Sobota, 5. maj 2018 – 15.00: Vseslovensko romanje gasilcev; škof msgr. Andrej Glavan. Sreda, 23. maj 2018 – 20.00: Večer narodnih izročil; škof msgr. Anton Jamnik. Četrtek, 24. maj 2018 – 10.00: Slovesni praznik Marije Pomagaj; nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Sobota, 2. junij 2018 – Peti brezjanski tek. Sobota, 16. junij 2018 – 10.00: 50. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih. Nedelja, 1. julij 2018 – 10.00: Nedelja Slovencev po svetu; nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Nedelja, 22. julij 2018 – 10.00: Romanje zakonskih jubilantov; škof msgr. Franc Šuštar. Sreda, 15. avgust 2018 – Veliki šmaren – 10.00: Slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji; nadškof msgr. Stanislav Zore. Nedelja, 2. september 2018 – 10.00: 111. obletnica kronanja milostne podobe; škof msgr. Andrej Glavan. Sobota, 8. september 2018 – 10.00: Rojstvo Device Marije ali mali šmaren in molitveni dan za nove duhovne poklice; nadškof msgr. Stanislav Zore. Nedelja, 16. september 2018 – 10.00: Dan vojaškega vikariata; sveta maša z romanjem vojakov.

Nedelja, 7. oktober 2018 – 15.00: Rožnovenska Mati Božja; škof msgr. Franc Šuštar. Sobota, 8. december 2018 – 10.00: Obletnica posvetitve oltarja pri Mariji Pomagaj; škof msgr. Anton Jamnik.

Iz naših župnij Adventni večeri KOROŠKA BELA – Kot vsako leto tudi letos v Farnem kulturnem društvu Koroška Bela pripravljamo adventne večere. Prvi trije so že nami: 2. decembra smo organizirali koncert ZEMLJA KRANJSKA v izvedbi Marte Marolt, naše nekdanje faranke in že dolga leta profesionalne pevke v zboru Slovenske filharmonije. Predstavila se je kot pevka, pesnica in skladateljica. Pred časom je izdala zgoščenko, na kateri je uglasbila lastno poezijo ter pesmi Prešerna, Gregorčiča, Stritarja in Kosovela. Na koncertu jo je spremljal priznani kitarist Uroš Rakovec. 9. decembra je bilo predavanje o zgodovini in arhitekturi župnijske cerkve sv. Ingenuina in sv. Albuina na Koroški Beli. Predaval je umetnostni zgodovinar, višji kustos v Gornjesav skem muzeju Jesenice. Predstavil je bogato umetnostno zgodovinsko dediščino današnje župnijske cerkve, ki je bila tako, kot ostala sakralna dediščina Gornjesavske doline, v preteklosti zaradi drugačnih političnih razmer večkrat prezrta. 16. decembra je bila v Kulturnem hramu na Koroški Beli otvoritev razstave druge slikarske kolonije na Godinovi domačiji v Prekmurju, na kateri so sodelovali s. Tina Dajčer, Karmen Smodiš, Lidija Sušnik, Sandra Bertalanič, Pija Lorvin, b. Luka Modic in fotograf Klemen Kraševec. Razstava bo odprta do 23. decembra vsak dan od 15.00 do 18.00 in v nedeljo od 8.00 do 12.00. 23. decembra ob 18.45 v Kulturnem hramu na Koroški Beli z naslovom MINUTKE ZA SVETO bo filmski večer PISMO. Na ogled bodo kratki in zabavni filmčki na temo svetopisemskih osebnosti, ki si jih boste lahko ogledali ob srkanju čaja in grizljanju piškotov.

- Andrej Palovšnik

V Marijinem domu je vselej živahno BLED - V Marijinem domu sestrske skupnosti na Bledu je tudi letos živahno. Ne le konec tedna, ko dom napolnijo otroci, mladi in manj mladi, ki pridejo sem po duhovno hrano, ampak tudi med tednom. No, ta živahnost je malce drugačna: ta in

tudi, da nam velikokrat spodleti, naredimo napako, koga prizadenemo,… A za nas se v Betlehemu rodi Odrešenik, ki nam vse odpušča, če se pokesamo. Božja ljubezen do nas je vedno večja od naših slabosti. Vsak dan imamo priložnost za novo dobro. In vsak dan lahko vnašamo v ta svet novo veselje, novo toplino, ljubezen. Tudi v naši župniji se je letos preko poletja zvrstilo nekaj čudovitih dogodkov, ki nas vsakokrat povežejo z Njim in med seboj. In nas notranje obogatijo. V maju se na Češnjici radi udeležimo maše, darovane za žive in pokojne gasilce. V tej podružnični cerkvi sv. Tomaža je stranski oltar posvečen sv. Florjanu, zavetniku pred požaV Marijinem domu na Bledu vedno najdejo čas za pogovor. ona prošnja za molitev, ta in ona stiska, pa človek, ki pozvoni na vrata s prošnjo za pogovor … pa oni, ki v dobroti svojega srca pusti na pragu vrečko s solato, korenjem … ali pride na pomoč pri čiščenju doma za skupinami … Nešteto drobnih dejanj ljubezni, zapisanih za večnost … Nešteto priložnosti za nas sestre, da polagamo v molitev ranjena srca, stiske ljudi, njihove potrebe, zahvale … To je jesen se je kar nekaj bodočih birmancev in provoobhajancev pri nas pripravljalo na prejem zakramenta birme in evharistije. Na duhovni vikend so prišli srednješolci … v adventu pa študenti in odrasli, da bi svoje srce pripravili za sprejem Novorojenega. Med tednom otroci prihajajo v filmsko delavnico, odrasli se učijo nemščine in italijanščine … Svetopisemskim uricam za predšolske otroke smo dodali svetopisemske ure za odrasle. V adventnem času smo začeli s šolo molitve, kjer se ob podobah učimo vstopati in ostajati v živem odnosu z Gospodom, učimo se različni oblik molitve … prepoznavanja Božjega glasu v vsakdanjem življenju. Zadnji vikend v januarju vabimo na duhovne vaje zakonce in družine. Program bo tako za odrasle kot za otroke. V soboto, 27. januarja ob 20.00 pa vabljeni na Pogovorni večer. Salezijanec g. Marko Košnik bo spregovoril o lepoti Božjega odpuščanja. Od 9. do 11. februarja 2018 pa ste tako mladi kot odrasli vabljeni na duhovne vaje ob Božji Besedi. Vsakemu od vas, dragi bralci revije Skrinja, želimo odprtosti srca, da bi Novorojeni mogel vstopiti in podariti svojo ljubezen, mir, tolažbo, radost.

- Sestre HMP z Bleda

Smo se trudili biti dober človek?

OVSIŠE - December je mesec, ko je zelo primerno, da si zastavimo vprašanji: »Koliko smo si v tem letu prizadevali živeti po božji zamisli? Smo poskušali biti človek, biti dober človek?« To je edino resnično pomembno na tem svetu. Vemo, da imamo vsak dan priložnost delati dobro. Vemo

rom in povodnjim ter enemu izmed štirinajstih priprošnjikov v sili. Bil je mučenec, ki je ostal zvest Kristusu. Spomnim se, da je stara mama vedno ob večerni molitvi dodala očenaš z namenom »v čast sv. Florjanu, da bi nas obvaroval večnega in časnega ognja«. Tudi mi radi tako molímo, priporočajmo se svetnikom za našo srečno večnost – saj svetniki niso le naši vzorniki, temveč tudi priprošnjiki. Maše se udeležijo tudi gasilci, prepevajo pa člani MPZ iz Krope in Podnarta. Po maši se ob prigrizku še malo družimo. Na župnijsko romanje smo se podali na Bizeljsko in v Obsotelje, naša prva postaja pa so bile Teharje. Tu smo v tišini molili za vse žrtve povojnih pobojev ter za spravo v našem narodu. Srčíka dneva je bila sv. maša v Olimju, tudi z možnostjo spovedi … Jezusova navzočnost med nami je bila očitna tudi popoldne, ko smo obiskali Svete gore ob Sotli ter na avtobusu ob povratku domov. Romanje nam vedno daje priložnost, da na svetih krajih kot župnija molimo za božji blagoslov. Jutranja molitev rožnega venca pa že takoj ogreje naša srca za dobro. 29. junija smo se župljani z našim g. župnikom Francem Kaduncem veselili njegove 45-letnice mašniškega posvečenja. Z udeležbo pri sv. maši in praznovanjem po njej smo se Bogu zahvalili zanj, za njegovo zvestobo duhovniškemu poklicu, za služenje, za naša štiri skupna leta na Ovsišah: za preko 1300 darovanih maš in zmoljenih rožnih vencev, za vse seje ŽPS, za mnogo srečanj Besede življenja, za vse ure verouka, za podeljene zakramente, za mnogo obiskov starejših, za praznovanja,… V avgustu sta nas obiskala dva letošnja novomašnika – zato smo lahko kar dvakrat prejeli novomašni blagoslov. G. Tine Povirk iz Ihana nam je »položil na srce«, naj nam v življenju ne bo dovolj le telesna hrana. Njemu je Evharistija sonce življenja: trudimo se, da bo tako tudi nam. V vsakem človeku naj vidimo Jezusa. In ne bojmo se duhovnikov: izkoristimo njihovo navzočnost med nami in njihovo posvečenje za našo duhovno rast in zorenje. Tudi g. Matild Domić, salezijanec, nam je s svojim nagovorom, darovano sv. mašo in pogovorom po njej dal spoznati, da je močan v veri in poln zaupanja v Boga. Predstavil nam je svojo življenjsko pot, odločitev za duhovništvo. Zdaj, z mašniškim posvečenjem, pa je prišla njegova ura … daritve in križa … - kot je zapisal na svoji spominski podobici.

PREJELI SMO

Drugorazredni državljan

Vid pozdravlja novomašnika g. Matilda Domića. Na smenj pa smo poslušali pričevanje Gregorja Čušina: o njegovi trdni veri, molitvi, predzakonski čistosti. Predstavil se je tudi s svojim Evangelijem po Čušinu. Kako bogat je v besedah in zgledu … 21. oktobra, na dan celodnevnega češčenja, je zaključno mašo daroval g. Lojze Hostnik, župnik s Homca. Tudi on je poudaril pomembnost molitve in hoje z Njim skozi življenje. Dejal je, da bo z molitvijo lažje v zakonu, v družini, v župniji če le molitev prihaja iz srca. Rožni venec lahko molimo tako, da premišljujemo o skrivnostih, o Mariji ali o vsakdanjih stvareh, ki jih izročamo po Mariji k Bogu. In še nekaj pomembnega se je zgodilo letos: jeseni je cerkev sv. Tomaža na Češnjici dobila novo kritino. Tako poskušamo ohranjati, kar so nam poleg vere izročili predniki: božjo hišo sredi polj in vasi.

Smenj na Češnjici ob prenovi cerkvene strehe Zdaj ob Božiču je še posebej pomembno, da se zavemo: vse, kar imamo in kar smo, je božji dar - tudi naše življenje. Bogu se zahvalimo za vse milosti tega leta, za vse ljudi, ki smo jih srečali, za vse, ki so nam v oporo. »Ne bojmo se« vstopiti v novo leto. Trudimo se, da bomo veseli in zadovoljni kristjani, prave Njegove priče.

- in foto Joži Peternelj

Ustava RS nam zagotavlja enakost in enakopravnost. Del politične elite pa se že več kot 70 let trudi (bolj ali manj uspešno) slovenski narod razslojevati. Predlog vlade, ki jo vodi ustavni pravnik Miro Cerar, da bi zaobšla odločbo Ustavnega sodišča in spremenila ustavo na področju šolstva, je zgolj ponoven poskus kategoriziranja Slovencev. 57. člen Ustave RS, se glasi: »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.« Po isti ustavi imamo starši pravico »da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljamo svojim otrokom versko in moralno vzgojo« (41. člen). Sam nimam možnosti, da bi svoje otroke šolal v šoli, ki ima meni enako versko in moralno prepričanje. Čeprav sem, tako kot tri četrtine Slovencev, katoličan. Srednjo šolo sem obiskoval v zasebni šoli na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Šola se že 20 let uvršča med tri najboljše šole po uspehu na maturi. A kar je bistveno bolj pomembno, ne verjamem, da je katerakoli druga »javna« srednja šola sposobna mlade toliko naučiti za življenje kot ŠKG. Moji otroci obiskujejo zasebni vrtec, ker menim, da otroci tam več dobijo. Tako predšolsko varstvo, kot srednješolsko šolanje in nadaljnji študij niso obvezni. Osnovnošolsko izobraževanje pa je obvezno in zato mora biti financirano s strani države in to v celoti, tudi zasebno šolstvo! Država mora imeti javni šolski sitem. A tako kot ostale evropske države bi tudi Slovenija morala imeti razvito zasebno šolstvo, ki dopolnjuje in bogati javno šolstvo in je za državo cenejše. Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je v Sloveniji 454 osnovnih šol, od tega le 6 zasebnih. Pa še te so očitno v našem prostoru nezaželene. Razprave nekaterih poslancev iz vrst SD in DESUS so milo rečeno neokusne. Strah pred zasebnimi šolami v Sloveniji je popolnoma neutemeljen in zelo blizu miselnosti povojnega partijskega sistema, ko so bile glavne teme ustvarjanje družbenih sovražnikov in poveličevanje boja proti njim. Namesto da bi se vlada ukvarjala s tem, kako bi izboljšala javni osnovnošolski sistem, da učitelji pri svojem delu ne bi več potrebovali nadzornih kamer in varnostnikov okoli šole. Da bi šole naše otroke tudi vzgajale in jim ne le posredovale informacije in podatke, za katere starši pogosto niti ne vemo, kaj jim bodo v življenju koristili. Velik kamen spotike predstavlja tudi sistem, v katerem dobri učitelji za svoj trud, inovativnost in dodatno delo niso nagrajeni. Zato se nikakor ne bom sprijaznil, da sem zaradi svojega verskega prepričanja za del politične elite drugorazredni državljan.

- Simon Resman, Radovljica

Blagoslovljene božične praznike vam želi uredništvo Skrinje!

Župnija Ljubno (Franc Kadunc, župnik na Ovsišah in v Ljubnem)

Cerkev Marije Udarjene

PREDSTAVLJAMO

jubno je ena najstarejših slovenskih božjih poti. Tu je bil dušni pastir Janez Jalen in v Ljubnem je pred dobrimi tristo leti zidar Gregor Eržen začel zgodbo o Mariji Udarjeni.

Ljubno na Gorenjskem naj bi dobilo ime po griču Luben nad vasjo. Med slikovitimi ozkimi uličicami gorenjske vasi Ljubno stoji cerkev Marije Udarjene. Stoletja je bilo ena od najbolj znanih slovenskih Marijih božjih poti. Marija je postala zavetnica župnije, ki združuje okrog 800 duš iz Ljubnega, Praproš in Posavca, šele v 16. stoletju. Pred tem je bil farni zavetnik Lovrenc, vas, ki je s cerkvijo prvič omenjena leta 1538, pa se je po njem imenovala Sveti Lovrenc v Leševju. Prvi zapisi o cerkvi, ki je bila prvotno posvečena sv. Lovrencu, segajo v leto 1377. Sedanjo cerkev so gradili okrog leta 1600, doživela je nekaj prezidav, posvetili pa so jo leta 1824. Iz zgodovine je znan zanimiv pripetljaj, ki je cerkev v Ljubnem spremenil v pomembno romarsko pot. Leto 1692 je bilo za vas, v kateri so cvetele lončarska, keramična in tudi čevljarska obrt, prelomno. Med popravilom cerkve sv. Lovrenca so kip Marije Pomočnice shranili v lopi za cerkvijo. Pri popravilu je pomagal tudi zidar Gregor Eržen iz Kamne Gorice. Med hojo mimo kipa je stalno ponavljal, da ima Marija Pomočnica lepe oči, vendar ima njegovo dekle, tudi Marija, lep

Glavni oltar je bil sprva posvečen sv. Lovrencu, katerega sliko je po letu 1692 nadomestil kip Marije Udarjene. Na fotografiji tudi Franci Praprotnik, 25 let ključar v Ljubnem

še. Enkrat se mu je zazdelo, da je Marija odkimala, on pa jo je v jezi udaril s kladivom v sence in govoril: Kaj me gledaš, lipov les!« Marija pa naj bi mu po pripovedovanju ljudi odgovorila: Res sem lipov les, pa tudi Marija vmes!« Ženske naj bi brisale kri z Marijinega obraza, a ta ni in ni prenehala teči. Tedanji župnik v Podbrez- Marija Udarjena z Jezusom v naročju je od jah Adam Gre- čudežnih dogodkov v letu 1692 privabljala romarje od vsepovsod gor Engelman (Ljubno je bilo takrat del podbreške župnije) je poklical podobarja, da bi popravil in prebarval udarjeno mesto na kipu, vendar brez uspeha. Rana je ostala sveža, nezaceljena. Vidna je še danes. Tudi priče, ki jih je po dogodku izprašal tedanji kurat Sebastijan Pogačar, so potrdile verodostojnost dogodka. Kamnogoriški zidar Gregor Eržen se je hudo kesal dejanja. Za pokoro je romal v Rim. Ko se je po dveh letih vrnil in pokleknil pred Marijo, se mu je ta v znamenje odpuščanja nasmehnila. Umrl je leta 1694 v Kamni Gorici. V kroniki ljubenske župnije je o tem dogodku zapisano: »Kip božje Matere je udaril zidar, ki je v spokornem žalovanju živel še dve leti.« Po tem dogodku so pozlačen Marijin kip postavili iz kapele na glavni oltar, kjer je bil prej sv. Lovrenc. Zaradi velikega števila romarjev je bil potreben v Ljubnem stalni duhovnik: leta 1735 so ustanovili ekspozituro, leta 1750 beneficij, župnijo pa leta 1786. Ljubno je postajalo vedno bolj oblegana božja pot. Cerkve se je prijelo ime cerkev Marije Udarjene. Pravijo, da si je zidar Gregor zadal posebno nalogo: vsakega bo spodbujal k Marijinemu češčenju. Rad je tudi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Zgodbo in pričevanja ljudi, ki so to doživeli, je zapisal kaplan Sebastijan Pogačar, ki je pastiroval v Ljubnem v letih 1755 do 1762. Ljudje pa še vedo, da je sredi cerkve pod današnjim tlakom grobnica, kjer so pokopane žene, ki so Mariji brisale kri.

Božja pot je že od začetka tako zacvetela, da so se kmalu, verjet no okrog leta 1747, odločili za gradnjo nove cerkve. Leta 1820 je pogorela. Nedotaknjen je ostal le veliki oltar. Kasneje so prizidali še stransko kapelo sv. Treh kraljev. Kot pravi izročilo, Stranska kapela sv. Treh kraljev je bila zidana po zaobljubi neke družine, ki je stanovala pri Hlevarju in jim je umrl otrok, a po Marijini priprošnji zopet oživel. Številne druge votivne slike, ki vise okrog oltarja, še dandanes pričajo o zaupanju romarjev do Marije. Sloves božje poti je segel na Hrvaš ko, saj med lepimi votivnimi podobami najdemo zaobljubljeno nekega grofa iz Petrinje na Hrvaškem. Ena najbolj zanimivih pa je tista, ki prikazuje dobro in slabo opravljeno spoved. K slovesu božje poti je pripomogla tudi bratovščina Matere božje za srečno smrt, ustanovljena leta 1704. Zgodovino cerkve izpričuje tudi njena notranjost. Strop pravokotne ladje je banjasto obokan in poslikan. Prezbiterij cerkve, na katerem je poslikana zgodba o udarjeni Mariji, krasita ga dve barvni okni, ima gotske prvine, ladja je baročna. Sedanji glavni oltar je intarzirano kakovostno delo iz 18. stoletja. Sprva je bil posvečen sv. Lovrencu, katerega sliko je po letu 1692 nadomestil kip Marije Udarjene. Stranski oltarji so sv. Jurija, sv. Uršule in sv. Treh kraljev z letnico 1868. Vsi so kamniti, v šestdesetih letih 19. stoletja jih je izdelal kamnosek Janez Vurnik iz Radovljice. Zvonik, v katerem so štirje zvonovi, stoji samostojno in so ga zidali leta 1747. Ljubenska božja pot je po letu 1863, ko je zacvetela brez-

Zob časa je temeljito najedel predvsem zvonik pa tudi zunanjščino cerkve sedanje zavetnice Marije Pomočnice v Ljubnem. Župnik Roman Mihor, ki je župnijo upravljal vse od leta 1966, ko je nasledil župnika in pisatelja Janeza Jalna, je z žup ljani začutil, da je prišel čas za njuno temeljito obnovo. To jim je postopno uspelo v letih od 1998 do 2010, v tem času so uredili prezračevalni kanal okrog celotnega cerkvenega obzidja in njegova drenažo, popolnoma so obnovili zvonik in zunanjost cerkve, ki je dobila tudi novo kritino; opravljena je bila še vrsta drugih večjih in manjših del. Večino denarja za obnovo, med dvesto in tristo tisoč evri, so prispevali župljani iz vasi Ljubno, Posavec in Praproše, pomagali pa sta tudi radovljiška občina in ljubljanska nadškofija. Gradbenemu odboru je predsedoval Pavel Lamberger iz Posavca, obnovitvena dela je nadzoroval Vladimir Švab iz Posavca, izvajali pa so jih: zidarski mojster Franc Novak iz Moravč s svojimi delavci, slikopleskarski mojster Leopold Talar iz Gorij, kleparski mojster Brejc z Brezij, Igor Potočnik iz Ovsiš pa je uredil prezračevalni kanal. Nad deli je bdela Nika Leben iz ZVKD Kranj. Veliko sta pomagala cerkvena ključarja Franc Praprotnik in Janez Lešnjak, ki sta z župljani opravila več kot tisoč prostovoljnih ur, za hrano delavcem sta skrbeli Micka Pavlič in Ivanka Šolar. Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik je obnovitvena dela pred mašo na zahvalno nedeljo, 8. novembra 2009, dopoldne blagoslovil, župljane Ljubnega pa še posebej povabil k osebni in družinski zahvali Bogu in Mariji Pomočnici, ki nenehno bedi nad njimi, najzaslužnejšim je izročil pisna priznanja. Prav posebno zahvalo je izrekel župniku Mihorju, ki se je ob koncu maše poimensko zahvalil vsem zaslužnim za obnovo cerkve in zvonika. Slovesnost je polepšal domači mešani cerkveni pevski zbor z organistko in zborovodkinjo Andrejo Frelih. Na koru je zapel tudi operni pevec Marko Bajuk, ki danes živi v Ljubnem.

Notranjost cerkve s korom, kjer pri sv. mašah prepevajo domači pevski zbori, ki jih predano vodita Mateja in Slavka Praprotnik.

Obnovljeno župnišče s podobami legende o Mariji Udarjeni, ki jih je naslikal Nikolaj Mašuk.

janska, začela toniti v pozabo. Še vedno pa je vabljiva, v njej kraljuje isti Marijin kip. Prostorna cerkev, z vso bogato opremo iz časov cvetoče božje poti, nas vabi na obisk. Ljubno je ohranilo romarski značaj do danes. Razpoka na kipu je ostala do danes, o legendi pa govorijo poslikave v cerkvi. V številnih župnijah imajo zaobljube za romanje v Ljubno.

PREDSTAVLJAMO

8. november 2009: blagoslovitev obnovitvenih del na cerkvi in zvoniku

Zaznamovali so novejšo zgodovino župnije Ljubno Janez Jalen (Rodine, 26. 5. 1891 - Ljubno, 12. 4. 1966), župnik, pesnik in dramatik. Zadnja leta življenja je bil župnik v Ljubnem (1958-1966), v letih 1957-1962 pa na Dobravi vikar namestnik. Študiral bogoslovje v Ljubljani, posvečen 1915. Izšel iz realizma pod vplivom F. S. Finžgarja, pisal večinoma kmečke povesti. Najbolj priljubljeno mladinsko delo povest o življenju mos tiščarjev na ljubljanskem barju (Bobri I. – III.). (Sam, Rod, Vrh) 1942–43; več izdaj. Druga dela: povesti Ovčar Marko (1929), Cvetkova Cilka (1938), Trop brez zvoncev (1941). Drami: Dom (1923), Bratje (1931), Napisal je tudi scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine.

PREDSTAVLJAMO

Vir: Slovenski veliki leksikon (MK 2007). Roman Mihor (Ljubljana, 10. 8. 1933 - Ljubljana, 11. 5. 2010), župnik v Ljubnem (1966-2010) Njegova zibel je pričela teči v Trnovem. Videval je someščana Plečnika,

ministriral

Finžgarju in srečeval mnoge druge razumnike, kar je vplivalo na njegov široki intelektualni okvir. Po mašniškem posvečenju, ki ga je 29. junija 1960 prejel v rodni Ljubljani, je od leta 1961 do 1964 služboval kot kaplan v

Starem

trgu

pri

Ložu in v letih 196465 v Šenčurju, v letih 1965-66 pa je bil župnijski upravitelj v Šentjuriju - Podkumu. V Ljubno je prišel leta 1966, kjer je nasledil župnika in pisatelja Janeza Jalna. V Ljubnem je nasledil od zoba časa načeto cerkev in pripadajoče objekte, ki so bili potrebni obnove. Ob skromnih finančnih možnostih ni šlo vse tako hitro. Zato je bil deležen očitkov, kar ga je prizadelo. Pa vendar je do leta 2000 obnovil župnišče, in na koncu svojega službovanja dočakal tudi zunanjo prenovo cerkve in zvonika. Novembra leta 2009 je škof Anton Jamnik slavnostno blagoslovil cerkev, župnik Roman Mihor pa se je zaradi bolezni preselil v rojstno Trnovo, kjer je 11. maja 2010 umrl. Vir: V spomin ljubenskemu župniku Romanu Mihorju (napisala

Pavla Bassanese / KS Ljubno

Birma v Ljubnem, maj 2006 Pavle Juhant, duhovni pomočnik v Ljubnem (2011-2017) Pred tem je bil 17 let dušni pastir v Tunjicah pri Kamniku in dve leti na Breznici. Njegova zasluga je oživitev verskega življenja in polna cerkev v Ljubnem, predvsem pa je zaslužen za obnovo župnišča in kaplanije. Poskrbel je za ureditev okolice cerkve in tlakovanje ter za obnovo oltarjev v cerkvi. Obnova cerkve se je začela že pod nekdanjim župnikom Romanom Mihorjem in nadaljevala ob sodelovanju krajevne skupnosti, nadškofije in seveda župnika Juhanta. V Ljubno so se vrnili romarji in kraju vrnili slavo zelo obiskanega Marijinega romarskega središča. Krajevna skupnost Ljubno mu je leta 2013 podelila posebno priznanje. Od avgusta 2017 je pastoralni pomočnik na Viru pri Domžalah.

Cerkveno petje v Ljubnem danes Otroški pevski zbor Marije Udarjene deluje pod vodstvom zborovodkinje Slavke Praprotnik in organistke Mateje Pra protnik. Zbor trenutno sestavlja 26 otrok v starosti od 6 do 16 let. Delovanje zbora: petje pri nedeljskih mašah, petje pri vseh slovesnostih v župniji, sodelovanje v Postojnski jami na Živih jaslicah v letu 2016. V župniji Ljubno smo imeli tudi odrasli pevski zbor, ki v zadnjem času deluje priložnostno ob večjih praznikih in večjih slovesnostih v župniji. Viri: Leksikon Mati mnogih cerkva (Župnije ljubljanske nadškofije v sliki in besedi), Družina 2012, stran 453; svetovni splet; Anton Pust, Ljubno na Gorenjskem, Župnijski urad Ljubno na Gorenjskem, Ljubno 2000

- in foto Bojan Rauh

Odpravite se, kot nekoč romarji, na pot z vlakom in zadnji del poti do bazilike Marije Pomagaj prehodite po stari romarski poti. Pot oživlja nekdaj najpogostejši način romanja na Brezje. Od železniške postaje Otoče vodi označena pohodna Božja pot do Brezij, ki poteka večinoma prek travnikov in skozi gozd, krajši del pa po asfaltirani cesti. Na poti do Brezij lahko zavijete še do vasi Ljubno, do romarske cerkve Marije Udarjene in si v vasi ogledate številne freske na pročeljih hiš.

kje. Čeprav je tudi sem že pridrl duh časa, se bo obiskovalec tu še vedno srečal s tistimi ponosnimi gorenjskimi hišami, kakor so jih opisovali Tavčar, Jalen, Finžgar in drugi, z ljudmi, ki spominjajo na dogajanja iz njih romanov in pripovedi. Po ozkih ulicah, mimo trdnih kmečkih hiš, kjer so vrata in okna obdana s kamnom zelencem, zavarovana z igrivo razgibanimi mrežami (»gautri«) ter okrašena z lepimi freskami različnih zavetnikov in priprošnjikov v sili. Pod »ganki« z nageljni in drugimi rožami se današnji romar povzpne k nekdaj slavni in obiskani romarski cerkvi Marije Udarjene v Ljubnem. Avtor: Franci Petrič

Eden najlepših pogledov, kar jih ima Gorenjska

Ob prenovi predora Ljubno

Kdor v lepem jutru, ko sonce obsije gorenjske vrhove in ravnine, potuje po magistralni cesti od Podbrezij proti Brezjam, se mu tam, kjer se začenja viadukt Lešnica in za njim Ljubensko polje, odpre eden najlepših pogledov, kar jih ima Gorenjska: naselje s cerkvijo na pobočju in v ozadju Triglav. To je Ljubno, značilna gorenjska vas, z enkratno lego in toliko pristnimi slovenskimi posebnostmi, kot jih najdemo stežka še

V okviru začetka obsežnih rekonstrukcijskih del v predoru Ljubno in dokončanju gorenjske avtocestne povezave na odseku Brezje-Podtabor letih 2009-2011 so odkrili kip sv. Barbare, zavetnice rudarjev in predorskih delavcev, ki goduje 4. decembra. Botra kipa v predoru Ljubno, ki ga je blagoslovil župnik iz Ljubnega Roman Mihor je bila predsednica uprave družbe Dars Mateja Duhovnik.

S prihodom v Slovenijo sta prišla domov LJUBNO - Pred več kot dvajsetimi leti sta v Slovenijo prišla slikarka Maša Bersan Mašuk in slikar, kipar in pisatelj Nikolaj Mašuk. Maša iz Moskve, Nikolaj iz Sibirije. Slovenijo sta izbrala za svojo drugo domovino in ustvarila dom v Ljubnem - gorenjskih jaslicah, kot pravita. S seboj sta prinesla globoko rusko dušo, človeško toplino in širino ruske domovine. Živita v Ljubnem,ustvarjata pa po vsej Sloveniji. Poslikala sta številne slovenske cerkve in kapele,ter imela številne slikarske razstave v raznih krajih Slovenije in izven Slovenije. Prejela sta visoko odlikovanje radovljiške občine za slikarski opus in prispevek k ohranjanju in bogatenju slovenske sakralne dediščine. Ena odmevnejših razstav Maše Bersan Mašuk je opus »Brat« v katerem je iz globine srca na njeno slikovno polje vstopil sv. Frančišek. Nikolaj Mašuk je tudi pisatelj. Njegova knjiga »Pravljice izpod Vršiča« v katerih piše o lepoti slovenski gora, razmišlja o svetu, krščanstvu, ruskem in slovenskem človeku je slavospev ruske duše Sloveniji in njenim ljudem. Zadnja od pravljic v tej knjigi ima naslov Babilonski stolp, ki naj bi bil simbol naše civilizacije. V pravljici se katoliški duhovnik Pavle in pravoslavni oče Artemij pogovarjata o usodi te civilizacije. Nekaj zanimivih misli iz te pravljice: »Človek si je začel domišljati, da je velik in celo vsemo-

gočen in želi doseči nebo, da bi si bil enak z Gospodom. Ves ta genski inženiring, ki prodira v skrivnost človekovega stvarjenja, in obenem nenaravna homofilija, ki jo vsiljujejo celemu svetu, in kult homoseksualnosti! Vse to izgleda, kot bi hoteli preosmisliti, spremeniti samo človekovo naravo. Zakaj? Čemu vse to?...... Namesto da bi se ustavili, se razgledali naokrog, pogledali vase in se spomnili, da je zemlja samo ena...Saj je to, kar je ustvaril Bog, raj na zemlji. In podaril nam je življenje v tem raju! Življenje! To je največje božje darilo! Življenje in mi sami moramo dojeti vso veličino in dragocenost tega darila. Treba se je naučiti živeti v harmoniji z okoljem.....Gospod je ustvaril popolnost! Harmonijo v vsem! Človekova težava je v tem, da je zaradi svojega greha izgubil to harmonijo in kot majhno dete zdaj ne ve kam bi se obrnil.....Saj nam je Kristus pokazal pot in nas pozval, da mu sledimo. Ampak ne! Brezboštvo, duhovna praznina i egoistično pretiravanje spodbujajo ljudi k nesmiselnim in nevarnim projektom gradnje svetovnega Babilonskega stolpa.« (Pravljica izpod Vršiča Nikolaj Mašukov) Ob mislih Nikolaja Mašukova in sliki sv. Frančiška Maše Bersan Mašuk bomo morda zaslutili, da med nami v idilični vasi Ljubno živita dva velika umetnika. - Avgust Mencinger

Brat vrabček, 70x130

PREDSTAVLJAMO

Peš po stari romarski poti Otoče-Brezje

BOŽIČNA PRIPOVED

Teta Reza

Za vse svete je bilo. Rekli so – navada je, da se gre in ni lepo, da bi ne šel in sem šel z drugimi, ker je pač tak dan in običaj. In tako sem te spet srečal, teta Reza! Bila si sicer Terezija in zlato so se svetile črke tvojega imena in priimka ter številke obeh letnic. Poleg plošče v zidu prostor, kamor so pred letom in pol spravili žaro s tvojim pepelom. V kotu lepa, draga ikebana. Cvetje, ki je moralo prepotovati ocean, nisem mu vedel imena. Tistega tvojega grma, ki si ga hodila plet in zalivat pred mnogo leti, ni bilo več. Takrat, ko smo še včasih podmeški otročaji šli s teboj, ti pomagali vleči koreto, na njej pa grablje, motiko, kopuljico, cajno in kanglo za prilijanje. Potem smo sedli v senco ob zid, te poslušali in opazovali. Skrivljene prste, ki so hiteli puliti plevel, rahljati prst, pobirati suhe liste, kamne in kamenčke. Kar z nezaupanjem - saj smo bili vajeni pletja naših mater in dekel z večjih kmetij, a one so vendar plele njive, zrahljana prst izpod njihovih rok je rodila krompir, zelje, pšenico, korenje ... Da pa bi kdo hodil rahljat zemljo na gomilo nad že davno pokopanimi, nam neznanimi predniki, od katerih so v grobu bržkone ostale le še kosti, tega nismo videvali, nismo razumeli. Vedno si ob tem imela tudi čas za povest. In tvoje povesti so bile bolj zanimive, bolj žive in nenavadne od zgodb naših mater, brez tistega obveznega na koncu: ... tako, otroci, pa se zgodi pored nim, ki ne ubogajo in ... Potem smo ti nanosili vode in ko je bil grob in grm zalit, smo te spremili domov z vsem vriščem in truščem, podeč se za koreto, dvigajoč prah z bosimi nogami. Tudi zvrnili smo jo nekoč, ker se nas je preveč zbasalo gor in polomili grablje, a nam nisi rekla žal besede. Ko smo priropotali do tvojega doma, smo koreto zategnili ob drvarnico za hišo, posedli po travi pod hruško in se pričakujoč umirili. Prinesla si kruh iz shrambe. Hlebec, zavit v laneno pohlebnico, da se ni osušil. Velik, visok hleb, ko si ga odvila. Če ni bil visok, si potožila, kdo da te je zamotil med vzhajanjem, da si prepozno vsadila kruh. Z rjavorumeno, ponekod razpokano skorjo, vreza-

nim križcem na sredi in sledovi pepela po spodnji strani, tudi kakšnim drobnim koščkom oglja, zapečenim med gube. Ne vem, če smo sploh bili lačni. Gotovo ne bolj, kot je lačen vsak otrok po popoldanskem potepanju. Najbrž bi nas doma okarali, ko bi izvedeli, da smo pri teti Rezi lačnih oči čakali na tisti kruh. Pobožno smo utihnili in pričakujoč opazovali tvoje skrivenčene prste z odebeljenimi členki, žilnato, razpokano kožo na njih in zakrhnjene nohte – kako so najprej z nožem pokrižali skorjo, da je votlo zadonelo. Nato si z eno roko stisnila hleb k telesu, druga je z velikim, nad pol odbrušenim nožem odrezala prvi kos. Krajec je s pohvalo vedno dobil tisti, ki je ta dan najbolj pomagal. Še preden je utihnil nož ob skorjo, je tišino popoldneva pod hruš ko motilo samo mletje otroških zob, sem ter tja cmokanje in kakšen smrk. Potem smo zrasli, raztepli se nekateri po mestnih šolah in drugi v fabrike in srečali nov svet. Večji in bolj se je bleščal na prvi pogled, a tudi krivic je bilo v njem, bolj so znale peči in v daljo prikriti bleščanje. Kadar sem se za praznike vrnil domov in šel mimo tvoje hiše, sem vedel, da stoji za drvarnico koreta in za hišo pod hruško trata in čeprav te nisem vedno srečal, sem vedel, da si v hiši, teta Reza, in da je v shrambi v peharu, s pohlebnico pokrit, da bi se prehitro ne osušil, še kakšen zlatorjavo zapečen hlebec. In prav je bilo tako. Ko se je v srcu nabralo preveč hudega ali preveč lepega, sem rad stopil tudi do pokopališča. Da sem potožil ali se pohvalil rajnkemu dedu nad grobom in me je razumel, vedno me je poslušal ... Najlepše pa je bilo v kotu, kjer je rasel tvoj grm, teta Reza. Že v rani pomladi, ko je po osojah za Savo zjutraj še hrstelo inje, je tvoj košati grm že cvetel. V kotu, v zavetrju, sonce se je gorko upiralo v hrbet in brenčanje čebel po cvetovih je bilo svetlo sporočilo – ni to kraj smrti, ampak pomladi in neustavljive rasti! Leta so šla, kdo bi jih štel! Končal sem študij, odslužil cesarja. Poročil sem se, Bog mi je v sivino vsakdanjika dal ženo

kot zvonek curek studenčnice na koritu in rodila mi je troje sončnih žarkov. Njih vrišč, njih smeh in jok so zapolnili moje dni. Skrb za njih gnezdo mi je vzela čas, včasih preveč časa. Služba in vsakdanje hitenje mi je odmaknilo pokopališče; komaj sem opazil, da ni več begonij na tvojih oknih in da se na drvarnici obeša streha. Slišal sem, da si obnemogla, da so te morali dati v dom. Sprva sem si obljubljal, da te obiščem - potem, ko ne bo toliko zadreg z gradnjo in ko otroci odrastejo, da ne bo njih vrišč vznemirjal starčkov v domu! Potem sem pozabil, da sploh še si, teta Reza. Nisem vedel, kdaj so te pokopali. Letos pa sta starejša dva šla v šolo v Ljubljano. Njun smeh se sliši le še ob koncu tedna. Hiša je velika in tiha, dom je le še ob koncu tedna. In časa je veliko in spet zaidem mimo tvoje hiše na ovinku. Tudi tebe sem letos tako spet srečal, teta Reza! Veš, svet je drugačen. Zdaj pod mestom pri nobeni hiši več ne pečejo kruha, preveč zamudno je in poleti še nevarno! Nič več se ne smejimo zlatorjavo zapečenim hlebcem. Za mizo preštevamo kalorije in se otepamo tolšče. Kruh jemo ovsen ali graham, ker je zdrav in ne redi. In smo ob tem vse bolj debeli. Siti, nezadovoljni in počasni sedamo za mizo in vstajamo od nje. Pa sapa nam nagaja. Včasih za spremembo pokusimo lososa. In avokado. Kaviar morda. Ampak veš, teta Reza, da že štirideset let nisem okusil tako dobre stvari, kot je bil tisti kos kruha, ki so nam ga odrezale tvoje uboge, zdelane roke. Z zlatorumeno hrestečo skorjo in včasih drobnim koščkom oglja, ki je krhko zašumel med zobmi. Zvečer smo zmolili vse tri dele rožnega venca, kakršna je na vse svete navada. Za mizo, vsa družina, kot nekoč. Ob sveči, vsak s svojim molekom v rokah, vsak s svoj vero in vsak s svojimi mislimi. Otrokom se je včasih malo zataknilo, a je šlo. Iz oči jim je odseval plamenček sveče in otroštvo in v zvonkih glasovih je še zacingljala neskaljena sreča otroške duše. Jaz pa sem jokal, teta Reza. Vsaj trideset let ti že nisem rekel hvala, če sem ti sploh

kdaj! Saj sem vedel, da boš nekoč šla, vsi pojdemo, čas nam dozoreva ... Toda kako so ti mogli to storiti? Tiste bele, koščene, z vijoličastimi žilami opletene roke, z zvitimi zgaranimi prsti, otečenih členkov, ko so se nehale tresti, ko so se umirile in ohladile – niso ti jih sklenili nad mašnimi bukvicami, ki jih zadnja leta že nisi več videla prebirati, pač pa si jih imela, bogvedi od katere botre podarjene, spravljene v predalu, pod orumenelimi špicami ob polpogoreli voščeni sveči, niso jih ovili z oguljenimi jagodami tvojega starega moleka, niso poklekali ob njih in jih kropili z žegnano vodo! Pač pa so tiste koščene, zgarane, krempljaste prste – tiste zlate prste, ki so rezali najslajši kruh naše srečne mladosti, dar božji – tiste prste so požgali! In izpulili so grm v kotu za gomilo, košati grm z drobnimi, rožnatobelimi cvetovi, medenim duhom in pošumevanjem čebel v pomladanskem soncu. In ga vrgli za zid. In iz tebe, teta Reza, so s pozlato naredili Terezijo. Rojeno 1903. Umrlo 1991. Gospod ji daj večni mir in pokoj!

Božič Božično praznovanje je vedno znova priložnost, da se družina in širša skupnost zbere skupaj. Ravno v tem zbiranju se mora podeliti bogata skrivnost, ki izhaja iz čudeža svete noči. Bog se v ljubezni sklanja iz nebes na zemljo in daje vse kar ima. Svojega sina. Ravno tako pa se ljudje sklanjamo drug k drugemu v ljubeči skrbi in veliki zavzetosti za dobro, za razumevanje in za druženje. Kdor je okusil Božjo dobroto in spoznal veličino dogodka Božičnega dne ga ne bo mogel ohraniti zase. Slej ko prej bo skušal na svoj način Božji besedi in ljubezni dati svoje meso in kosti. Na ta način stopa Novorojeno Dete tudi v današnji čas. V tem času vam želim, da bi z velikim veseljem prinašali v svoje okolje, v katerem se nahajate in ži-

vite ter delate, božji mir in blagoslov za vse. Tako se bo duh Kristusa, podobno kakor kadilo na sveti večer v naših domovih, razširil v vse kotičke našega življenja. Bog se je učlovečil in objel celotno stvarstvo. Naj mi radi na podoben način odpiramo svoje roke k Bogu skozi leto, ki je pred vrati.

- Gregor Šturm, župnik v Lescah (iz Župnijskega lista Župnije Marijinega vnebovzetja Lesce, 17. 12. 2017)

- Janez Resman arilo za vse generacij

2019

Vabimo vas v naši knjigarni: Celje Prešernova ul. 23 · T 03 490 14 20 Ljubljana Nazorjeva ul. 1 · T 01 244 36 50

Mohorjev koledar 2019 Aleš Maver: Od klinopisa do Teodore Jožica Janežič: Na obalah spomina (Slovenske večernice 168) Franc Belčič: Iskrica v glavi – rešitev na dlani France Malešič: Gora ni nora. Zbirka planinskih izrekov in misli Že v prednaročilu: 03 426 48 00 info@celjska-mohorjeva.si

www.mohorjeva.org

Komplet petih knjig po prednaročniški ceni: 46 EUR, redna cena: 65 EUR. Mohorjev koledar po prednaročniški ceni: 17,50 EUR, redna cena: 19,50 EUR. Prednaročniške cene veljajo do konca februarja 2018.

Dek Radovljica RZ 2019 prednarocilo.indd 1

12/19/2017 11:06:47 AM

RAZMIŠLJANJE

Ognjišče

Sedeli sva na lesnih »štengah« v veži. Stara mama je imela pred seboj cajno solate in jo čistila. Motovilila sem se okrog nje, lezla na ograjo, padla in se udarila. Z robom predpasnika mi je obrisala solze in rekla: »Oh, nič ne maraj! Kaj pa je to proti nebeškemu veselju!« V otroštvu sem veliko časa preživela na kmetiji, pri stari mami in stricu. Čas je imel drugačno dimenzijo, z nočjo smo šli spat in ko se je začelo daniti, smo bili že pokonci. Stara mama je vstala prva in zakurila, tako, da sem prišla v že toplo kuhinjo. Stric je odhajal po svojih opravkih in delu, midve sva ostali sami, vse sva delali skupaj. Pogovarjali sva se. Jaz sem stalno nekaj spraševala, ona je odgovarjala. Vse verske resnice me je naučila. Spraševala sem je o Bogu in o Mariji; o večnosti; kako bo, ko bomo umrli; kam bomo šli?… Njena preprosta, a globoka vera ji je narekovala kratke in jasne odgovore, brez sence dvoma o posmrtnem življenju, o iskrenem in trdnem zaupanju v božje varstvo. To se je tako močno vtis nilo v mojo dušo, da sem kasneje v življenju dvom o teh resnicah čutila, kot velik greh proti njej, ki je tako zelo verovala. Zvečer sva vedno molili, dolgo. Tako dolgo, da sva v molitvi zaspali. Na kmetiji, v veliki kmečki hiši smo bivali samo trije, pa ni bilo samotno. Na jesen, ko je začel pritiskati mraz, je stara mama zakurila kmečko peč in prijetna toplota je grela vso hišo. Skozi okno sem iz varnega zavetja peči opazovala, kako zunaj naletava sneg. Ko so se bližali prazniki, sem se še posebej veselila prihoda sv. Miklavža. Zgodbe o tem, kako hodi okrog hiš in posluša kaj delamo otroci, so me prevzele. Vaški fantje, oblečeni v »parkeljne« so hodili po vasi in strašili nas otroke. Tako so me prestrašili, da sem se vsa tresla, stara mama pa jih je kar z brezovo metlo nagnala iz hiše. Zvečer sva s stricem Janezom zlezla za peč in molila k sv. Miklavžu. Ves teden, vsak večer. Molil je naprej, jaz sem ponavljala za njim. Dolgo sva molila in skozi okno sem gledala, če bi se kje zunaj zableščala njegova oble-

ka. Na sveti večer smo postavljali jaslice. Stric jih je postavil, velike in ograjo je pobarval zeleno, iz rdečega celofana je naredil ogenj, da so se pastirci greli. Tudi pri jaslicah smo molili, vsak večer božične osmine. Morala sem v šolo in moj otroški svet se je iz kmečkega dvorišča preselil v majhno stanovanje, pravzaprav v našo kuhinjo, polno otroškega živžava mojih mlajših bratov in sester. V kuhinji je bilo vedno toplo, svetlo, ves moj takratni svet, vse naše življenje – naše ognjišče. Tam je bil štedilnik na drva, kjer je moja mama kuhala, za mizo smo jedli, pisali naloge, se igrali. V kuhinji je bil tudi »divan« in če je bil kdo bolan, je ležal v kuhinji. Igrali smo se šolo, pa frizerja, mami je bila hvaležen model. Česala sem jo in ustvarjala nemogoče frizure iz njenih las, ona pa je zaprla oči in zaspala, kar sede, sredi vsega, tako mirna in tiha. Mi otroci pa smo okoli nje zganjali tak kraval, da je včasih zgornja soseda potrkala z lesenim tolkačem (za pire krompir) ob tla. Potem smo se malo umirili. Ko je prišel domov naš ata, je prinesel svež in hladen zrak z gora, ki se mu je zalezel v obleko, v tiste volnene nogavice s kitami, ki so se potem sušile kar v kuhinji pred štedilnikom. Pa čevlje smo tudi tako greli, na robu pečice štedilnika na drva, pa premrle noge… nič kaj se nismo obremenjevali ali sodijo čevlji v kuhinjo in noge v »ror«. Še vsa gimnazijska leta sem nalogo najraje delala v kuhinji, znala sem se učiti med ropotom pokrovk, otroškim jokom in čestitkami na radiu. Mama nas je mimogrede učila kuhanja, pri peki potice smo bili vedno zraven, le vrat nismo smeli odpirati, da ne bi »prehladili« testa. Vsa vzgoja za vrednote življenja, skupaj s smehom, jokom, prepiri, konflikti je tekla ob vsem tem bivanju, zbiranju doma. Nič nam ni manjkalo. Veselili smo se praznikov, najbolj težko pa smo čakali sv. Miklavža in božič. Pred jaslicami smo molili in zrli v preproš čino štalce s takim pričakovanjem, kot, da bo Bog res ta trenutek stopil na zemljo. Vse to smo doživljali tako mimogrede, skoraj nezavedno, pač otroštvo, ki raste in preraste najstniška leta, mladost in že stoji na pragu odraslost, ko si rečeš: »No sedaj bom pa živel po svoje, samostoj-

no, tako, kot se meni zdi prav!« Takrat ne veš, kaj vse si odnesel s seboj v kamricah svojega srca - nevidne zapise občutkov ljubezni, topline in objemov, neslišne posnetke molitve, smeha in joka, ki so se spletli v mrežo spominov. Ja, spomini, moji spomini, sodijo v moj čas in so dragoceni zame in so biseri, ki jih bom delila naprej. Ne samo z besedami, zgodbami o tem kako smo živeli, kakšno je bilo moje otroštvo, ampak predvsem kaj me je najbolj zaznamovalo in kaj je v življenju pomembno. Poskušam ustvariti novo ognjišče v mojem - v našem domu. Tako, da bo to otrokom lasten spomin njihovega otroštva in mladosti. Da bo to njihov varen pogled izza tople peči v mrzel zimski dan. Prepričana sem, da je danes otrokom težje, kot je bilo nam, ker sta varnost in zavetje doma preživeta. Svet je dobesed no ponorel z vsemi informacijami. Mladino zanaša sem in tja, morajo s tokom, če ne, ne bodo preživeli. Ampak potrebujejo pa nekaj, za kar se lahko primejo, kjer se lahko za trenutek ustavijo, malo počakajo. To jim moramo dati, to smo jih dolžni dati! Zavetje domačega ognjišča, ki pa ni samo prostor, ni hiša ali kuhinja, to je pravzaprav prostor v srcu, to je občutek topline, ki ga začutiš, ko spomin seže nazaj. To je tisto, kar ti tako »dobro dene«, da bi rad delil naprej, da si želiš, da tudi drugi to občutijo. Vonj po pravkar pečenih piškotih, po sveže nabranem mahu; vonj po kadilu te spomni na jaslice, na božič, ki se je nekoč v tebi že rodil. Spomni te na božjo bližino in tihoto trenutka, tik preden se oglasijo orgle in zadoni »Sveta noč, blažena noč«. Toplo postane v bližini tvojega srca, kjer se je spet prižgalo upanje, ki je dolgo časa samo tlelo in čakalo, da se spomniš, da si to nekoč že bil - da si tudi tam že bil in spet greš po poti k sebi, k svojemu notranjemu ognjišču. … »in našli boste počitek svojim dušam« (Mt, 11,19) Blagoslovljen božič!.

- V decembru 2017 napisala Marija Tišler Serianz

Božično-novoletne voščilnice spregovorijo VRBA - Taščica v snegu in božje drevce-bodika na moji letošnji božično-novoletni voščilnici. Tako zelo priljubljena ptica taščica je poznana po oranžnordečih prsih in oranžnem čelu. Ptica prileti na vrtno ograjo in nas opazuje. Sploh ni preveč plašna. Opazimo jo samo takrat, ko je mraz in zima. Presenetljivo je, da se rdeče taščice preživijo zunaj tudi pri ledenih temperaturah. Šopirjenje perja jim pomaga v boju proti mrazu: tako nastane izolacijaska zračna blazina. Naši predniki so povedali da, ko opazimo to ptico na vrtu, bo v kratkem nastopil mraz ali pa bo zapadel sneg. Naj povem, da to kar drži. Rada opazujem ptice in letos, ko so bile pozno jesenske temperature nad povprečno visoke kot druga leta, taščijo opazili. Vedno pa pride taščica sama, nikoli v paru ali jati, kot na primer poleti liščki, pod katerimi se šibijo rože kozmeje, ko obirajo semena. Bodika ali božje drevce (Ilex aquifolium) je gozdni ali okrasni grm ali nižje drevo iz družine bodikovk. Ima vednozelene liste, drobne bele cvetove in rdeče strupene jagode.V Sloveniji je zavarovana rastlina. Le redki jo poznajo. Sama sem jo pa opazila na Studenčicah pri križu ob cerkvi. Pohvala vaščanom, ki tako lepo skrbijo za vas, še posebno z lepo nasaditvijo rož pri severnem vhodu v vas in lično okrašen napis vasi s koritom rož.. Prav nasproti križa pa lahko opazimo na nekem vrtu staro drevo, ki ga polovica leži in raste vodoravno, polovica pa ras-

te navzgor. Sporoča nam, da se je kljub viharjem, ki nas kdaj prizadanejo treba pobrati in živeti naprej. Da bi ga le nikoli ne podrli! - in voščilnica: Jelka Koselj

Keksi na strojčku VRBA - To so krhki piškoti, pri pravljeni z mesoreznico s posebnim nastavkom za oblikovanje piškotnega testa, v razne oblike. Naše babice so pekle take piškote za praznike, Miklavža, za godove in jih imele vedno na zalogi tudi, za vsak slučaj, če bi kdo prišel na obisk. Piškote so shranile v veliko pločevinasto škatlo, ki so jo postavile na vrhnjo polico v shrambi. Piškoti so se ohranili tudi pol leta. Naši predniki so se prehranjevali s tistim, kar so sami pridelali. Babice so pekle kekse iz domače moke, jajc, masla in smetane; le sladkor in sol je bilo treba kupiti. Vrba, čeprav tako majhna vas, je imela pred več kot sto leti trgovino,

Keksi, narejeni na strojčku

USTVARJAJMO

ce ni bilo opaziti. Kakor hitro pa je bila napoved ohladitve, smo

v kateri je Šobčeva mama prodajala le štiri reči: sladkor v štokih, sol, vžigalice in petrolej. Pa so ljudje preživeli. Na fotografiji na prejšnji strani je razvidno nekaj priprav za izdelavo domačih dobrot: steklena pinja za izdelavo masla, lesen izrezljan model z značilnim okraskom, rožico planiko, za maslo, mesoreznica na ročni pogon in kovinski nastavek za obliko piškotov, slamnat pehar za kruh in pecivo, starinski porcelan, babičina lesena deska za valjanje peciva. Piškote so babice postregle v doma izvezenih prtičkih, ki so prave ljudske umetnine. Na sliki je več kot sto let star prtiček v rišelje tehniki in nam pomeni nepozaben spomin na naše prednike. Še danes radi pečemo take piškote, ker jih tudi otroci zelo radi jedo, še bolj pa pripravljajo zaradi zanimive priprave z ročnim poganjanjem strojčka.

Keksi na strojčku po babičino Potrebujemo: 1,25 kg bele moke, 25 dag surovega masla, 1 žlico masti, 35 dag sladkorja, 2 vaniljeva sladkorja, 1 četrrt litra smetane, 3 jajca, 2 pecilna praška in žličko vode. Priprava: Pripravimo testo kot za druge kekse iz krhkega testa. Med moko vmešamo pecilni prašek. Testo naj vsaj 2 uri počiva na hladnem. Nato testo po kosih spuščamo skozi strojček, narežmo na primerno dolžino, damo na pekač pogrnjen s papirjem za peko. Pečemo jih toliko časa, da se bledo rumeno zapečejo. Danes babičine recepte malo spremenim in delam malo po

svoje. Uporabljam skoraj tretjino manj sladkorja, kot je navedeno v zelo starih receptih. Namesto bele moke uporabljam več pirino moko in druge moke. Pecilni prašek zamenjam s praš kom iz vinskega kamna. Uporabljam kvalitetno domače surovo maslo in kislo smetano Kmetije Dolenc iz Vrbenj pri Radovljici. Kmetija se lahko pohvali, da ima za svoje mlečne izdelke že več zlatih priznanj dobljenih na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju. Še vedno rada uporabljam staro, ročno mesoreznico in druge gospodinjske pripomočke, ki so jih zapustili naši predniki.

- in foto: Jelka Koselj

BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO! V UPANJU NA BOLJŠE ČASE PONOSNO PRAZNUJMO DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI.

Občinski odbor NSi Bohinj

Vesel božič in vse dobro v novem letu! OČESNA AMBULANTA

OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11, Bled

OPTIKA

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31, Jesenice

optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

tel + 386 (0)4 583 26 63 www.optika-mesec.com

BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO!

PONOSNO PRAZNUJMO DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI.

Občinski odbor NSi Jesenice