Skrinja, april 2017

Skrinja

Brezplačni izvod

Glasilo radovljiske dekanije V

April 2017

Letnik 15

Številka 1

Velika noč

Vstali Kristus daje moč in upanje našim vasem Za glih reči, nimamo dost parložnost’, de bi pieli »Aleluja«, zak’ nam na manjkajo preglavce, skarbi an razočaranja. Velika noč pa nas vabi h petju, zak’ tele je ta parvi odgovor, ki ga dajemo prù našim težavam. Tela je ta parva pot, de bi znali preomagati naše slabosti, naša obupanja, zatuo ki se v pietju pokaže tista skrivnostna muoč, ki se odperja od nebes do nas an oživlja ku zazeljeni daž puoje našega sarca an mu dá, de porodi nove saduove, de razcvedejo ta prava drevesa an de bomo mogli spet napuniti naše hiše z dobruotami, ki izhajajo od prenovljenega sarca. Ries je, de Velika noč ima v sebé tole posebno nebeško muoč, de vse prenovi. Saj videmo, kaj se gaja po naših vaseh, kakuo ljudjè skarbé, de se dobro parpravijo an tudi, de lepuo oflokajo naše cierkva. An, kjer so še ostali, de tudi tonkači razveselijo naše vasì. Kuo je bilo lepuo poslušati zguoda, kàr otroci smo šele spali, tisto lepuo tonkanje, ki te je zbudilo an oznjajevalo, de je Velika noč že med nami. V hiši od spuodaj se je pa vzdignu dobar vonj, de bi na manjkalo tudi kaj dobrega že v začetku dneva. Šlo je za žegnani kruh, ki smo ga požegnovali na Veliko saboto an z njim začeli velikonočni dan. Naši možje pa niso pozabili nesti kos žegnanega kruha tudi v štale an hlieve, zak’ je bila tudi žvina deležna velikonočnega žegna. Četudi se je sviet močnuo spremeniu, na moremo opustiti an pozabiti telih navad. Posebno na smiemo izgubiti poti, ki pelje v cierku. Velika noč je druženje vsieh kristjanu, je skupno srečanje, zak’ nam tuole pomaga, de se srečamo tudi z Buogam, z ustalim Kristusam. Če manjka tuole, le malo ostane an vič čudnega se zbere okuole nas, de težkuo ohranimo našo podobo. V takuo zapletenem svietu nam Kristusovo vstajenje daje muoč an upanje, de bomo znali živeti v tisti vieri, v kateri smo bili karščeni an ki v telim cajtu potrebuje nove moči. Kristus je

Božji grob v cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Ukvah ustù od martvih, de mi na ostanemo v smarti an de dobimo novo življenje. Naj ga daje tudi našim družinam an vasem, de se v njih nazaj začuje vrisk življenja novorojencu.

- Marino Qualizza, beneški duhovnik, prijatelj Maria Gariupa, ukovškega duhovnika

Po poti križanega JESENICE - Darovi, dar vednosti, dar modrosti nas vodijo in tako zaživimo sveti postni čas, da dojamemo trenutke, ko je Jezus nastopil svojo pot in šel svoji uri na­proti. Da bi bila naša pot razsvetljenje za presojo ljubezni, ki premaga smrt, se vključimo v BRANJE, PREMIŠLJEVANJE, MOLITEV in ZRENJE. Uvod Jeseniški farani tretjo postno nedeljo v popoldanskem času postno premišljevanje izražamo v naravi z molitvijo križevega pota v Srednjem Vrhu nad Martuljkom. Pred Kosovo graščino je zbirališče in tam je pred letom stal dolg, lep, moderen avtobus z napisom POSEBNA VOŽNJA. Nihče ni vstopil, pa nas je prijazen šofer glasno povabil. Težko se je bilo odpovedati takemu ugodju, a smo se morali. Pot v Srednji Vrh je ozka in vijugasta. Prevozna je le za kombije in osebna vozila. Obsojeni smo bili na prevoz z MINIBUSOM. 14 postaj Na vrhu je lep Počitniški dom, pod njim pa urejeno parkirišče. Vedno se nam priključijo nekateri Svetokriški farani in domačini. Postna pobožnost, molitev križevega pota se začne pri kapeli. Oltarna slika je posvečena kronanju Device Marije. Vse stene in strop prekrivajo freske svetnikov : Simona, Petra in Pavla in Nikolaja. Okrog okna je pomenljiv zapis v staroslovenskem rokopisu - NA POVELJE BOŽJEGA GLASU SE BO VSE ČLOVEŠTVO OBUDILO. RAJTENGA BO, KAKO BO PO SODBI OBSTAT. Melodija zunaj visečega zvonca nam v srcih prebudi krotkost, ponižnost in navdih za svetost. Križev pot, ki ga je z domačini postavil pokojni duhovnik Marko Benedik, sestavljajo razpela in velike rimske številke posameznih postaj. Na teh postajah duhovnik vstopi v naše življenje kot sopotnik. Zato so naše postaje tudi njegove. Množica se vije od postaje do postaje razporejenih navzdol po kratki globeli, asfaltni cesti, mimo mini gasilskega doma – orodišča , ob lepih domačijah in vikendih, po pašniku navzgor da kapele. Za ozvočenje izrečenega premišljevanja, molitev in petja skrbi eho. 15. postaja Doma smo, dom zažari. Oddahnemo si in začenjamo razumeti. Križev pot se ne konča z grobom, ampak z vstajenjem. Kristusovo vstajenje je zmagoslavje Božje ljubezni. Skrivnostni značaj zmage je nadaljevanje našega poslanstva in pravo zadovoljstvo nas objame, ko smo resnično hvaležni za vse, kar imamo, ne da bi zahtevali več. Tako življenje je praznik večnosti.

Ne še v polni luči JESENICE - Zgodi se, da se na provokativno vprašanje odzovemo ali pa tudi ne. Ali verujete v Boga? Apostol Pa-

2

vel pravi »kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati.« Vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, izpovedujemo vero v Sveto Trojico. Jezus je luč sveta, je naša luč poudarjamo na prazniku luči, prazniku sveče svečnici. Goreča sveča je simbol vstalega Kristusa, ki je luč narodov. Predpriprava za doživetje POLNE LUČI so praznovanja. Ko začnemo obis­ kovati božji grob, postanemo Jezusovi stražarji. Prevzame nas pogled na bleščeče luči in pisano cvetje. Ksaver Meško je opisal te nepozabne vtise: Res, mala nebesa! Same luči, bele, rdeče, zelene, modre, rumene, bliskajoče čudežne oči iz božjega groba. Velikonočni žegen Pomen, oz. razlago je lepo opisal F.S.Finžgar. Vse pomito, vse pometeno, na mizi bel prt. Otroci stoje okrog mize. Mati pa prinaša jerbas, meso, kolač, pirhe, hren, prtiček. Na Jesenicah je blagoslov jedil v župnijski cerkvi sv. Lenarta, v cerkvi Marijinega vnebovzetja in sv. Roka na Stari Savi, v kapeli D. M. Pomočnice na Plavžu, v Domu dr. F. Berglja in na Hrušici. Ponovno se oživlja posebna postna jed ALELUJA. Jeseni se v dolgih trakovih olupi repo. Repne olupke se posuši in shrani v papirnati vrečki. Pred uporabo se jih skuha, odcedi in nareže na 1 cm dolge rezine. Nato skuhamo še proseno kašo, premešamo, začinimo z začinko in zabelimo z ocvirki ter zaseko. Ta kakovostna jed je kar preveč okusna za postne dni. A angelska. Jed spominja na nekdanje čase hude lakote in na današnje pretirano razmetavanje. Dobremu Bogu se zahvaljujemo za prejete darove in ga prosimo, naj ostane pri nas in nas pripravlja za večne dobrine. Sad Pasijona Marija je to spoznala v velikonočnem jutru, ko je najprej v čutenju velikega tedna in v luči njenega poslanstva potrebovala velikonočno videnje vstalega Kristusa. Pa mi? Žalujemo za hudobijo ljudi in zaradi lastne grešnosti. Doživljamo občutek krivde. Naša drža je drugačna od Marije. A PIETA je tudi naš sveti jok in hkrati vir veselja, ko smo z zakramentom sprave deležni milosti. Polna luč Vstop v veliki teden skupaj z Jezusom je zaupanje na odrešenje: DAN KELIHA, DAN GOSPODOVEGA TRPLJENJA, DAN BLAGOSLAVLJANJA, VELIKA NOČ pa praznik vseh vrednot za našo srečo. Poklicani smo k neminljivemu življenju z največjim praznikom polnim hvaležnosti LUČI, ki je premagala smrt oziroma našo ločitev od Boga. Gremo preko mračnega obdobja v svoj prostor in čas, da najdemo samega sebe. Lahko čutimo našo majhnost ali veličino. Odvisno je od osebne vere, da je Jezus ZAME trpel, ZAME umrl in ZAME vstal.

- Anka Ličof, Jesenice

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 14. 4. 2017. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Majda Merzel, Jelka Koselj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

Utrip v naših župnijah Priprava na veliko noč OVSIŠE - Božič in velika noč … Dva najlepša in največja naša praznika imata vsaj dvoje skupnega. Prvo je zunanja priprava. Brez jaslic ali brez pirhov si težko zamislimo praznovanje. Drugo, pomembnejše, pa je dobra priprava nas samih, naše notranjosti. Ob božiču je vse zaman, če se v naših srcih ne rodi Jezus. Podobno lahko razmišljamo ob veliki noči: če Jezus ne bo vstal v naših srcih, potem vstajenja ne bo. Niti v naši družini, niti v župniji, … Prav zato da bi bolje začutili veličino velike noči, nam je podarjen postni čas. Post je naša pot k Bogu, k bratu, k sestri, k svoji družini, najprej pa k samemu sebi. Možnosti za duhovno napredovanje in bogato pripravo imamo v župniji veliko. Praznovanje sv. Valentina na Ovsišah je bilo letos že v predpostnem času. Zvesti romarji so se imeli možnost udeležiti kar treh sv. maš, ki so jih darovali p. Leopold Grčar, nadškof Stanislav Zore in domači župnik Franci Kadunc. Vsak od njih nam je izvirno predstavil, kako lahko tudi mi posnemamo mučenca sv. Valentina in tako po korakih napredujemo in zorimo za večnost. Otroci devetletke so imeli na prvi postni petek oratorijski dan. Družili so se in zoreli ob zgledu Don Bosca na katehezah, delavnicah, ob pesmih in igrah. Natančno so si ogledali vseh štirinajst postaj križevega pota v cerkvi in dan zaključili z mašo. G. župnik jim je prijazno in z veseljem odstopil župnišče – tudi kuhinjo, da so imele vse skupine dovolj prostora in ustrezne pripomočke za delo in igro. Otrokom je lep oratorijski dan pri­ pravilo deset med seboj povezanih in dejavnih animatorjev.

vprašanja smo začutili njun lep medsebojni odnos in pristno zakonsko ljubezen. In tudi tesno povezanost z Bogom. Njuna družina s petimi otroki je zelo glasbeno nadarjena in tudi petje jih med seboj povezuje. S svojimi glasovi in instrumenti lepšajo bogoslužja v domači župniji in na raznih srečanjih. So družina, katere vzgoja temelji na pristnih krščanskih vrednotah. S svojim pričevanjem so nas obogatili. Ob materinskem dnevu – v tednu družine – pa se vsako leto v spomnimo svojih staršev, pa naj bodo živi ali pokojni. Pri maši tudi s krajšim otroškim programom. Prav je, da smo staršem hvaležni, da so nam posredovali življenje in dali vero.

Ob postnih petkih in nedeljah pa imamo pobožnost križevega pota. Tudi v podružnični cerkvi sv. Tomaža na Češnjici. Tako premišljujemo Jezusovo trpljenje od postaje do postaje in s Kristusom stopamo skozi postni čas. Naj nas Ljubezen, ki je šla na križ in v smrt, spodbudi, da bomo tudi mi brez godrnjanja sprejemali težave in ljudem okoli sebe pomagali nositi križe. Ob koncu pa še ena velikonočna spodbuda. Poskušajmo vedno slediti besedam avtorja meni najlepšega besedila križevega pota, duhovnika Guya Gilberta: »Živi tako, da nas bo tvoje življenje prepričalo, da ni mogoče, da Boga ne bi bilo.« Naj nam postna »zagnanost« delati dobro ne popusti sedaj v velikonočnem času temveč še bolj odprimo oči in srce našim bližnjim. - in foto: Joži Peternelj

Velikonočne in druge aktivnosti v Farnem kulturnem društvu Koroška Bela

Petnajst bodočih birmancev pa je marca odšlo na duhovni vikend v Planino pri Rakeku. Poskušali so živeti zlato pravilo: Kar želiš, da drugi stori tebi, stori tudi ti njemu. Obiskali so jih tudi predstavniki iz zavoda Živim in jim povedali verjetno drugačno resnico o lepoti in dostojanstvu življenja, kot jo slišijo v vsakdanjem življenju. In da je vsakdo odgovoren, da v okolje, kjer živi, prinaša upanje in veselje … Želimo, da bi postalo vse, kar so slišali in doživeli, vodilo njihovega življenja. Tudi odrasli lahko »aktivno« preživljamo postni čas. Drugo postno nedeljo – na Gregorjevo – sta v cerkvi pričevala zakonca Magajna iz Postojne. Ob njuni predstavitvi in odgovorih na

KOROŠKA BELA - V Farnem kulturnem društvu Koroška Bela bomo tudi letos organizirali vse tradicionalne prireditve v okviru velikonočnih praznikov. Tako bomo na tiho nedeljo izvedli križev pot na Ajdno, s pričetkom ob 15.00 pod Zaveljcinovim rovtom, na odcepu za Ajdno. Za tiste, ki ne poznajo poti ali pa bi radi hodili v skupini, odhod ob 13.30 izpred cerkve sv. Ingenuina in sv. Albuina na Koroški Beli. V načrtu (sobota, pred cvetno nedeljo) je izvedba delavnice, na kateri si bo vsak izdelal svojo began`co in se navajal na veščino izdelovanja in pravila oziroma tradicijo izdelovanja le teh. Delavnico običajno vodijo izkušeni izdelovalci began`c. Velikonočni ponedeljek je namenjen otrokom in druženju.

3

Tako bo popoldne, predvidoma pred cerkvijo na Koroški Beli, (odvisni smo od vremenskih pogojev) tradicionalno pirhanje, kjer že vrsto let sodeluje preko 30 otrok, zelo radi pa se jim pridružimo tudi starši in naključni mimoidoči. Veliko je veselja, ko se starejši spopademo z otroki, v enakopravnem boju za najhitrejši in najtrši pirh. Po pirhanju pa bo v Kulturnem hramu na Koroški Beli otvoritev razstave pirhov, ki jo bodo pripravili animatorji naše župnije. Razstava bo na ogled ves velikonočni teden. Leto 2017 bo na Koroški Beli poleg že navedenih zaznamovalo pomembne zgodovinske in kulturne obletnice: –– 120-letnica delovanja gasilstva na Koroški Beli; –– 110-letnica ustanovitve Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva Koroška Bela, katerega naslednik je Farno kulturno društvo Koroška Bela, ustanovljeno leta 1999; –– 100-letnica od bombnega napada na Koroško Belo, ko je do tal pogorela skoraj cela vas; –– 15-letnico ustanovitve Kulturnega društva Možnar Koroška Bela, ki ohranja izpričano tradicijo streljanja z možnarji na vasi. V spomin na 100-letnico bombardiranja in razdejanja Koroške Bele, v Farnem kulturnem društvu Koroška Bela pripravljamo posebno fotografsko-dokumentarno razstavo. Prav na dan bombardiranja, 14. avgusta, pa bomo vsem prisotnim gledalcem z modernimi multi medijskimi pripomočki (video projekcija na pročelje cerkve) prikazali sosledje dogodkov tistega nesrečnega avgusta 1917, ko je požar uničil 46 hiš in cerkev. Vabljeni na vse naše prireditve, tudi tiste, ki jih v tem članku nismo navedli. Vse prireditve bodo pravočasno objavljene na spletni strani https://www.facebook.com/FKD.KB/?fref=ts

Srečanje s Kristusom BLED - »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Sestre hčere Marije Pomočnice ali po domače salezijanke, doživljamo vsakodnevno obdarjenost z Božjim življenjem; ne le za veliko noč, ampak iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek. Naš Marijin dom ob vikendih, pa tudi čez teden napolnjujejo skupine mladih in manj mladih. V nas je globoka želja, da bi se vsakdo od njih mogel osebno srečati s Kristusom, ki je življenje in ga daje v obilju tudi njemu. Po molitvi ob Kristusovi podobi je ena od udeleženk šepnila svoji animatorki: »Meni je pa bilo kot bi me Jezus pobožal!« Kaj lepšega kot to – izkusiti na sebi Kristusovo Dlan, ki poboža tvoje veselje, tvoje skrbi, sprejme tvoje solze in jih osuši … Mnogo je takih in podobnih izkustev; mnogo je Življenja, ki se pretaka in tke odnose. Še posebej močna so taka srečanja z Gospodom v duhovnih vajah v tišini. Skrbna razlaga svetopisemskih odlomkov in teoloških vsebin udeležence uvede v osebni pogovor z Gospodom v izkušanje Njegove prisotnosti … v odpiranje svojega konkretnega življenja Njemu, v razpoznavanje kaj prihaja od Gospoda in kaj ne … Vsakdanje življenje tako postaja bolj prepojeno z Božjim, veselje prihaja iz globine srca, čuti se obilje življenja, ki ga Oče v moči Svetega Duha daje po Sinu v srca, ki so mu odprta. - s. Marija Imperl

- Andrej Palovšnik, Farno kulturno društvo Koroška Bela

Programi v Marijinem domu na Bledu

4

Pare v spoznavanju, zaročence in mlajše zakonce vabimo na osebno vodene duhovne vaje v tišini, ki bodo od 26. do 30. aprila 2017. V duhovnih vajah se bomo prepustili tudi teološkemu pogledu na erotično ljubezen, kar je bila vizija in želja sv. Janeza Pav­la II. Moderni človek se bo znova obrnil k Bogu, ko bo odkril lepoto in ekskluzivnost erotične ljubezni znotraj zakona. Informacije: ovdt.marijindom@gmail.com; 041 982 866, več pa tudi na www.hmp.si. Za osnovnošolce od 4. do 6. razreda pripravljamo duhovne vaje od 12. do 14. maja 2017. Preko molitve, svete maše, Svetega pisma, pogovorov, delavnic, igre, skupnih obrokov … bomo odkrivali, kako smo obdarovani ter tako gradili odnos z Bogom, Marijo in drug z drugim. Duhovne vaje bomo zaključili s sveto mašo ob 11h skupaj s starši in preprostim okrepčilom. Od 2. do 4. junija 2017 pa vabimo na duhovne vaje de-

Iskanje Resnice tudi v skupnem pogovoru. vetošolce in srednješolce, ki si želijo poglobiti svoj odnos z Bogom in izkusiti lepoto krščanskega življenja. Pesem, molitev, delavnice, igra, skupni obedi, sprehod … pa še kaj, kar bo pomagalo k srečanju z Bogom, z drugimi in samim seboj. V začetku počitnic, od 25. do 30. junija, pa bo potekal duhovno-počitniški teden za osnovnošolce. Počitniški dnevi, preživeti v tkanju prijateljskih vezi, ob lepih vsebinah, v ustvarjalnih delavnicah, igrah, sprehodih, izletu … nam bodo odkrivali, kako je vse to moč živeti z Gospodom in doživljati veselje srca. Informacije in prijave: md.bled@gmail.com, več pa tudi na www.hmp.si.

Od 19. do 23. julija 2017 pa vabimo na duhovne vaje v tišini študente, mlade v poklicu in mlajše zakonce. Preko nagovorov, molitve ob Božji besedi, pogovorov s spremljevalko duhovnih vaj se bomo učili Božjega pogleda nase, na druge, na življenjske situacije … Na duhovnih vajah v tišini namreč znova odkrivamo svoj krst; odpiramo se Svetemu Duhu, da bi v nas oživil novo življenje in nam dal živeti kot notranje svobodni, odrešeni kristjani, vključeni v življenje Svete Trojice in Cerkve. Informacije: ovdt.marijindom@gmail.com; 041 982 866, več pa tudi na www.hmp.si.

- s. Majda Merzel, predstojnica skupnosti HMP na Bledu

Zahvala in prošnja RADOVLJICA - V župnijski cerkvi sv. Petra, gotski lepotici, zgrajeni pred 500 leti, so se na stebrih, ki podpirajo kor, pokazale razpoke, ki so grozile, da se bo kor sesul. Na koru pa so nastale razpoke na mestu, kjer se kor stika s čelno steno cerkve, ki se je že rahlo nagibala. Zaradi nevarnosti, da se vse skupaj poruši, smo se bali, da bomo morali cerkev za­preti. S pomočjo države (cerkev ima status kulturnega spomenika državnega pomena) in občine, predvsem pa s pomočjo vas vernikov, ki ste prispevali več kot polovico sredstev za obnovo, nam je uspelo sanirati statični del in s tem zagotoviti varnost. Zahvaljujem se vsem – občini, ministrstvu za kulturo in predvsem vam vernikom, da ste s svojimi prispevki omogočili to zahtevno obnovo. Da bo cerkev spet dobila spodobno podobo, da bodo orgle spet zadonele, da bodo stene pobeljene, dragoceni oltarji, slike in kipi strokovno očiščeni, potrebujemo še pri­ bližno 60.000 evrov. Zato prosim vse, ki še niste in tiste, ki še lahko kaj prispevate, za pomoč. Vsak prispevek bo dobrodošel. Denar lahko prinesete v župnišče ali nakažete na TRR: SI56 0312 7100 0010 674 ali prinesete v župnišče.

Slovesnosti na Brezjah v letu 2017 sobota, 25. 3., ob 10.00: Blagoslov nosečih mater in vseh, ki si želijo otrok; pomožni škof Anton Jamnik sobota, 6. 5., ob 15.00: Vseslovensko romanje gasilcev; nadškof Alojzij Cvikl torek, 23. 5., ob 20.00: Večer narodnih izročil; pomožni škof Franc Šuštar sreda, 24. 5., ob 10.00: Slovesni praznik Marije Pomagaj; pomožni škof Anton Jamnik sobota, 3. 6., ob 11.00: Četrti brezjanski tek četrtek, 15. 6. ob 19.00: 70. letnica vrnitve milostne podobe na Brezje; nadškof Stanislav Zore sobota, 17. 6., ob 10.00: 49. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih nedelja, 2. 7., ob 10.00: Nedelja Slovencev po svetu nedelja, 23. 7., ob 10.00: Romanje zakonskih jubilantov torek, 15. 8., ob 10.00: Veliki šmaren – Slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji; nadškof Stanislav Zore nedelja, 3. 9., ob 10.00: 110. obletnica kronanja milostne podobe; nadškof Stanislav Zore petek, 8. 9., ob 10.00: Rojstvo Device Marije ali mali šmaren; upokojeni mariborski nadškof msgr. Marjan Turnšek sobota, 9. 9., ob 9.00: Molitveni dan za nove duhovne poklice; nadškof Stanislav Zore nedelja, 17. 9., ob 10.00: Dan vojaškega vikariata; sveta maša z romanjem vojakov nedelja, 1. 10., ob 10.00: Obletnica posvetitve cerkve in oblet­ nica razglasitve bazilike ter Frančiškova nedelja sobota, 7. 10., ob 18.00: Rožnovenska Mati Božja petek, 8. 12., ob 18.00: Obletnica posvetitve oltarja pri Mariji Pomagaj; pomožni škof Anton Jamnik

Prisrčna hvala in Bog plačaj !

- Župnik Andrej Župan, dekan

Da bodo orgle spet zadonele RADOVLJICA - Kulturno društvo Sotočje vas v nedeljo 14. maja ob 19. uri vabi v Baročno dvorano radovljiške graščine na dobrodelni koncert. Zbrana sredstva bodo name­njena postavitvi orgel v župnijski cerkvi sv. Petra v Radovljici. Na koncertu bodo nastopili: operni solist baritonist Ivan Arnšek, Trio Linhart, zmagovalca TV oddaje »Slovenija ima talent« Timotej in Lenart ter mešani mladinski pevski zbor »Navdih«. Prisrčno vabljeni !

- Avgust Mencinger

Romarski urad je odprt vsak dan od 8. do 19. ure

Kvintet Vintgar pripravlja nov projekt BLEJSKA DOBRAVA - V pripravah na nastope nam v Ljub­ ljani večkrat ljubeznivo priskoči na pomoč stolni orga­nist Gregor Klančič, ki nam omogoči vadbo v kateri od učilnic na teološki fakulteti. V pogovoru, kako povrniti uslugo, nas je povabil, da bi zapeli v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Koncert bo na »belo« nedeljo 23. aprila, ko bomo ob 18.30 zapeli pri bogoslužju, ob 19.15 pa dodali še krajši koncert. Za naš kvintet je to posebna čast in priložnost, da se predstavimo širši javnosti nekoliko drugače. Z veseljem bomo delili lep večer z vami. Maks, Luka, Ambrož, Anže in Andrej

5

OBLETNICA

Ob 90-letnici smrti Jakoba ­Aljaža (1845 – 1927)

6

DOVJE-MOJSTRANA - Triglavski župnik, skladatelj in glasbenik, planinec, graditelj planinskih postojank Jakob Aljaž je vtisnil močan pečat vasem pod Triglavom, Mojstrani, Dovjemu, Belci in Radovni. Letos 4. maja mineva 90 let od njegove smrti. Aljaž je bil poznan, priljubljen in spoštovan po vsej deželi in zunaj nje. Slovencem je dobro znano, kako pomembno vlogo je imel Jakob Aljaž kot planinec. Po njegovi zaslugi je Triglav, na katerem je kupil zemljišče ter postavil stolp, ves čas ostal v slovenskih rokah. Ko so na naših gorah odpirali nemške planinske koče, je Slovencem zgradil kočo in kapelico na Kredarici, v Vratih pa je vztrajno gradil, tretjič uspešno postavil Aljažev dom, kakršen stoji še danes. Uglasbil je pesem Oj, Triglav, moj dom, ki je postala himna slovenskih planincev. Njegove pesmarice so bile temeljno gradivo slovenskih pevskih zbore v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ob raziskovanju preteklosti ter kovanju načrtov za prihodnost domačini znova spoznavamo Aljaževo skoraj štiridesetletno delovanje v naši fari. Prežet z ustvarjalnostjo, pokončne drže je delal za napredek, izobraževanje in kulturo. Bil je neverjetna osebnost, delal je v skupno dobro in povezoval ljudi. Leta 1908 je peljal nad trideset domačinov v narodnih nošah na Dunaj, kjer so nastopili v sprevodu pred cesarjem kot »Kmečka ohcet pri Zlatorogu«. Domačini so Jakoba Aljaža vsestransko podpirali, še posebno, ko je 1914. leta na Dovjem ustanovil Katoliško izobraževalno društvo, ki se danes imenuje KUD Jaka Rabič. Niti 1. svetovna vojna, ki je izbruhnila ob letu ustanovitve, ni društvu vzela zagona. Na Dovjem je v Aljaževem času igralska skupina uprizorila več iger na leto, nad dvajset pevcev je prepevalo v treh pevskih zborih. Govočev hlev so preuredili v gledališče, kjer je hvaležno občinstvo navdušeno spremljalo nastope. Aljaž se je zaradi pomanjkanja prostora za »skušne« in nastope zavzel za gradnjo kulturnega doma. Pri prosveti mu je bil od leta 1911 v močno oporo kaplan Franc Pečarič, ki je po

Aljaževi smrti nadaljeval in uresničil Aljažev načrt za nov prosvetni dom. V enem letu je bil dom zgrajen, sedem let po Aljaževi smrti pa v njem ustanovljeno Aljaževo pevsko in dramatsko društvo, ki je delovalo Aljaževa slika na dovškem odru do začetka druge ­Aljaževi dnevi na Dovjem, v ­Mojstrani svetovne vojne. Po in v Vratih potekajo vsako leto konec avgusta. Foto: arhiv: Slovenski vojni se je razmah­Planinski muzej v Mojstrani nila dejavnost v KUD Jaka Rabič. Domačini so Aljažu ob stoti obletnici njegovega prihoda na Dovje v zahvalo in spomin postavili spomenik. Na dovškem pokopališču pa na nagrobniku (Vurnik) beremo besede Silvina Sardenka: Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi – čakajo – kdaj prideš spet – ki si bil jim varuh svet: naš triglavski kralj Matjaž župnik z Dovjega – Aljaž. V Slovenskem planinskem muzeju lahko obiskovalce na ogled zbirke popelje Požganc, Aljažev gospodarski pomočnik.

Pomlad na oknu

z vodo in ni treba uporabiti konture. Čopiči naj bodo mehki. Za utrditev barv je potrebno sušenje, v pečici ali s fenom. Cvetje na oknu naj bo skladno z motivom na obešanki. V našem primeru so trije streptocarpusi: z belimi, rožnatimi in modrimi cvetovi. To je hvaležna sobna rastlina s katero imamo več let veselje in potrebuje zelo malo nege.

VRBA - In slovo od snega. Na okenskem steklu je pritrjena svilena obešanka. Osnovo kupimo v trgovini za hobi izdelke, ki se dobijo različnih velikostih. Poslikava svile je cela znanost in obdelana v knjigah. Mi pa izdelajmo preprost in enostaven pomladni okrasek. Narisanega pritrdimo na okno z »blutekom«. Motiv lahko narišemo s svinčnikom ali pa nevidnim fantom flomastrom. Pri fantomu se morajo črte najprej posušiti in šele nato gremo lahko čez črte s konturo. Konture so v tubi in se dobijo posebne za svilo. Tubo nežno stiskamo, da ne naredimo kupčkov. Ko se kontura posuši, vmesne prostore pobarvamo z barvami za svilo. Barv ne kupujmo preveč. Važne so le osnovne barve in kupimo bolj temne barve, ker jih potem z redčenjem z vodo niansiramo ali pa mešamo med seboj, da dobimo nove barve. Če imamo večje površine za pobarvati (nebo, ozadje), lahko razmejimo dve barvi tako, da s čopičem potegnemo vmes

Prvo majsko nedeljo se bomo po maši na Dovjem in v Moj­strani spomnili Aljaža skozi Požgančeve oči, kot ga bo predstavil Marsel Gomboc. - Metka Kern Trček

- in foto Jelka Koselj

Župnija sv. Filipa in Jakoba Ukve (Kanalska dolina), župnik Don Mario Gariup

Tudi v težkih časih ohranili ­slovenski jezik

kovška župnija je do leta 1260 delovala v okviru župnije Žabnice. K Ukovški fari so spadale v tistih časih tudi cerkev Svete Jere iz Ljepelje vasi (San Leopoldo) in cerkev sv. Janeza Krstnika iz Tabelj (Pontebba). Leta 1759 se ji je priključila še cerkev v Ovčji vasi, ki je do takrat spadala pod župnijo Naborjet. Dejstvo je, da so v preteklosti zgoraj navedene župnije, v katerih so takrat živeli Slovenci, spadale pod župnijo Ukve. Ukovška fara skupaj z žabniško je najstarejša fara Kanalske doline. Cerkev, posvečena svetemu Filipu in Jakobu manjšemu, zgrajena v prvi polovici XV. stoletja, velja za najstarejšo zgradbo v Kanalski dolini. Sozavetnik fare je sv. Boštjan, ki ga v Ukvah slovesno praznujemo 20. januarja. 25. julija, na dan sv. Jakoba, oziroma na bližnjo nedeljo, pa praznujemo Žegnanje oz. vaški žegen. V Ukvah so od nekdaj službovali slovenski duhovniki, ki so tudi v težkih časih branili in ohranili slovenski jezik. Ko je župnija spadala pod škofijo Gurk so največ prihajali iz sosednje Koroške, nato iz Goriškega, ko je Ukovška fara spadala pod Goriško škofijo, zadnja leta pa iz Benečije, ko je ukovška fara spadala pod Vidensko škofijo.

Zgodovinski pečati Ukovške fare: 1. 1840 - Kanalska dolina je spadala pod Avstro-ogrsko monarhijo. 2. 1902 - Še vedno pod Avstro-ogrsko monarhijo. V vasi se govori slovensko ziljsko narečje. 3. 1904 - Na žig je dodana tudi dežela, v kateri se nahaja župnija. 4. 1911 - Po kodifikaciji slovenskega jezika v XIX. stoletju, so najbolj občutljivi duhovniki začeli še bolj poudarjati rabo slovenskega jezika. Najbolj goreč je bil duhovnik Kukačka. 5. 1920 - Po prvi svetovni vojni ni bilo še jasno, kako se bo nova domovina odločila. Žig je v treh jezikih. 6. 1924 - Fašistična doba se je že začela. Gospod Češornja si še upa ožigosati dokumente z slovenskim žigom.

Stavba v Ovčji vasi, kjer je sedež slovenskega združenja Don Mario Cernet, ki si prizadeva za ohranjanje in negovanje rabe slovenščine med Slovenci, živečimi v Kanalski dolini (Italija).

7. 1925 - Preganjan od fašistične politike in večkrat opozarjan od občinske oblasti doda še nemški in italijanski jezik. 8. 1926 - V največji fašistični dobi ostanejo samo slovenski, latinski in italijanki jezik. 9. 1933 - Gospod Stanič, ki je imel naveč sitnosti s strani italijanske politike in da bi si pridobil naklonjenost fašistične oblasti, je dal zbrisati slovensko ime Ukve. Gospod Zaccaria je uporabljal vse žige, ki jih je našel v župnijskem uradu. 10. Okrožnica Videnske škofije priporoča žige v italijanskem jeziku. Združenje Don Mario Cernet je nastalo leta 1987 in po nekaj letih delovanja utihnilo. Leta 2012 je ob spodbudi domačinov ponovno oživelo. Združenje nosi ime po Don Mariu Cernetu, župniku, ki je bil 22 let dušni pastir v Žabnicah in je skrbel za Marijino svetišče na sv. Višarjah. Veliko je naredil za Višarsko svetišče, kjer je bil rektor, ga olepšal ter si prizadeval, da bi ostalo v slovenskih rokah. Skrbel je za raznolike dejavnosti, da bi se v Žabnicah ohranila slo­ venska kultura, od koncertov do tečajev slovenskega jezika in zborovskega petja. Kot duhovnik pa je skrbel za vse vernike fare, naj so bili ti Italijani, Slovenci, Nemci ali Furlani. Na sliki: Anna Wedam, predsednica slovenskega združenja Don Mario Cernet ter pokrajinska predsednica za vidensko pokrajino sveta slovenskih organizacij.

PREDSTAVLJAMO

U

7

Velika noč v Kanalski dolini

Božji grob »uahtajo« tudi domači gasilci

ed velikonočnimi prazniki je pestro tudi v Kanalski dolini. Vrsta običajev se začne v nedeljo pred veliko nočjo, ki predstavlja uvod v Veliki teden in se imenuje »cvetnica« ali »cvetna nedelja«: pred mašo blagoslovijo po cerkvah oljko in »prajtl« (slika 1).

PREDSTAVLJAMO

M

Slika 1: Otroci s prajteljni Slednji je sestavljen iz vej, ki so skupaj zavezane na lešnikovo ali orehovo palico; med vejami razlikujemo »macare« (v knjižni slovenščini mačice), »smrlinje« (brinje), in »hadabitje« (vrsto trnja). Na prajtl po običaju obesijo pomaranče, jabolka, čokoladna jajčka, piškote in »precle« (presta); okrasijo ga še s »pantelni« (trakci) nežnih barv. K blagoslovu ga nesejo otroci, nato prajtl ostane v hiši celo leto. Nekateri ga postavijo na polje, na njivo, na senik ali kam drugam. Če ga postavijo v hlev, ga dajo na prag, da živina, ki gre iz hleva na planino, stopi čez prajtl. Nekoč so vejico prajtlna ali vejico blagoslovljene oljke položili tudi mrliču v žep in sicer za popotnico v večnost.

Veliki teden Veliki teden po domačem imenujejo »blika nadelja«. Po vaseh v Kanalski dolini se življenjski ritem bistveno spremeni med četrtkom in soboto – in sicer s četrtkovo večerno mašo v spomin na zadnjo večerjo: takrat med glorijo utihnijo zvonovi.

8

Slika 2: Brklce v Ovčji vasi

Glede tega, kot so stari ljudje nekoč rekli, »da gredo zvonovi v Rim«. Namesto zvonov začnejo otroci ob določenih trenutkih dneva iti po vasi z ropotalnimi predmeti, ki jih v Kanalski dolini imenujejo »čiček«, »kariola« in »brklca« (slika 2). Na splošno rečeno, gredo v Ukve, Naborjet in Žabnice zjutraj, ob 12.00 in pol ure pred vsakim verskim obredom, v Ovčjo vas pa tudi zgodaj zjutraj – okrog 4.00. V vsaki cerkvi je božji grob (vidni spomin Kristusovega groba), v katerem med petkovo liturgijo po­ stavijo moštranco z Najsvetejšim v spomin na Kristusovo smrt. Od takrat se začne »uahtanje« (nadzorovanje) božjega groba. Prostovoljni gasilci iz vseh omenjenih vasi nepretrgano stražijo božji grob od petka zvečer do sobote zvečer in sicer s polurno izmenjavo gasilcev (slika 3). V Naborjetu je v petek zvečer (na dan češčenja svetega križa) tudi procesija na hribček za cerkvijo, kjer se nahajajo kapelice svetega križevega pota. Velika sobota je za večino kristjanov dan češčenja božjega groba – in od petka zvečer do sobote zvečer gredo Kanalčani v cerkev častit božji grob. Po starem običaju se tudi postijo celi dan v petek in soboto.

Blagoslov jedi Na veliko soboto popoldne je tudi stara navada, da blagoslovijo jedi. Blagoslovitev se odvija pri samostojnem bogoslužnem opravilu ali med češčenjem pri božjem grobu (slika 3). Duhovnik blagoslovi kruh, ki je znamenje božje dobrote in človekovega dela; »šunko« (gnjat), ki je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega jagnjeta; hren ali druge korenine, ki spominjajo

Slika 3: Blagoslov jedi v Ovčji vasi

Božji grobovi razkrivajo tudi občevalni jezik vasi

Slika 4: Cerkev svete Jere v Lipalji vasi (San Leopoldo) na tri žeblje, s katerimi so Jezusovo telo pribili na križ; pobarvana jajca ali pirhe, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran, ki so hkrati tudi podoba groba in simbol vstajenja. Med jedi, ki jih v Kanalski dolini blagoslovijo, sodi običajno tudi šartl, ki je sicer sladek kruh, ki jo po stari navadi jedo prav na veliko soboto zvečer skupaj s šunko, s hrenom in s pobarvanimi jajci. Na veliko soboto je blagoslov ognja in vode tik pred večerno mašo, v okviru katere sta pomembna dela slavje luči (saj luč simbolizira vstalega Kristusa) in vesela aleluja (hvalnica vstalemu Kristusu). V Ukvah in v Žabnicah je na veliko soboto zvečer tudi procesija.

Slika 5: Božji grob v cerkvi svete Jere v Lipalji vasi

Med velikim tednom in vse do velikonočnega ponedeljka so v posameznih cerkvah Kanalske doline – od Lipalje vasi do Bele peči – postavljeni Božji grobovi, ki so sicer vidna uprizoritev Kristusovega groba. To so včasih stari in včasih na novo rekonstruirani, a vsekakor dragoceni, poslikani leseni ročni izdelki, ki jih v Kanalski dolini postavijo že v začetku velikega tedna. Nekateri Božji grobovi imajo tudi slovenske napise (kot v Ukvah in Ovčji vasi), drugi pa nemške (kot v Naborjetu) – sicer po nekoč glavnem vaškem občevalnem jeziku. Nekoč so Božji grob postavljali tudi na Tablji, saj so po premoru po priključitvi Kanalske doline Italiji običaj v popotresnih letih oživeli. A dandanes je Božji grob tam izginil. Nekateri pravijo, da so ga zažgali. V Lipalji vasi (slika 4 in 5) ga ponosni vaščani še vedno postavijo. V Naborjetu so tradicijo postavitve Božjega groba na novo oživeli, potem ko so ga pred leti nekako

S predstavitve zgoščenke Cerkvenega pevskega zbora iz Ukev z naslovom »Bogu in Mariji v čast, ljudem pa v veselje! Slovenske cerkvene pesmi, ki odmevajo v ukovški farni cerkvi«. Predstavitev je bila v farni cerkvi v Ukvah 9. oktobra 2015. Ukovški cerkveni pevski zbor in žabniški cerkveni pevski zbor še vedno pojeta pretežno v slovenščini.

PREDSTAVLJAMO

Cerkev svetih Filipa in Jakoba v Ukvah

9

­rekonstruirali. V Ukvah je bil stari Božji grob leta 2003 porušen med poplavo, a so se Ukljani angažirali in zdaj imajo spet Božji grob s slovenskimi napisi (slika na naslovnici). V Ovčji vasi so nekoč postavljali večji Božji grob, zdaj pa postavljajo manjšega. Zelo lep je tudi žabniški Božji grob. Na Trbižu Božji grob še vedno obstaja, a ga že zdavnaj ne postavljajo več. V Beli peči so navado oživeli leta 2001 – in zdaj spet postavljajo Božji grob iz 19. stoletja. V Rablju postavijo manjšo uprizoritev. Med Velikim petkom in Veliko soboto je v Božjih grobovih postavljena monštranca, ki jo v Ukvah, Ovčji vasi in Naborjetu stražijo domača gasilska društva. Reprodukcije Božjega groba so bile znane že v srednjem veku. Na začetku so bile povezane z baziliko Božjega groba v Jeruzalemu, v baročnem času pa so začeli postavljati bodisi stalne božje grobove bodisi občasne med velikonočnimi prazniki.

- Anna Wedam v sodelovanju z Združenjem »Don Mario

PREDSTAVLJAMO

Cernet« (Luciano Lister, tajnik)

10

E: zdruzenje.cernet@gmail.com FB: facebook.com/zdruzenjedonmariocernet/ Gospod Marino Qualizza, beneški duhovnik (pisec velikonočnega nagovora na tokratni naslovnici Skrinje) je glavni urednik versko-kulturnega lista »Dom«, ki ga izdaja zadruga Most, le-to sestavljajo duhovniki in laiki. Kakšno je njegovo poslanstvo? »Dom je versko-kulturni časopis, saj sta vera in kultura močno povezana, kot je dejal že papež Janez Pavel II.: »Vera brez kulture ne more živeti in kultura brez vere nima sonca.«

Pavja družina VRBA - Na sliki sta dva pirha, manjši je gosji pirh z narisanima: pavom in pavico, večji pa je nojev pirh, za katega jajce so mi podarili Reševi iz Podvina, narisana pa sta pavja mladiča. Pirh je postavljen v zibko, kot simbolom novega življenja. Zib­ ko je umetniško izdelal sosed Ribič iz Vrbe. Pavja družina je obdana s pomladanskim cvetjem. Vse sem narisala z akrilnimi barvami in zaščitila z lakom. Navdih za pirha sem dobila na gori Tabor v Izraelu. Čudovita božja milost nama je bila z možem dana, da sva se leta 2008 udeležila romanja pod vodstvom strokovnega in duhovnega vodnika, patra prof. Milana Holca, arheologa in prof. hebrejščine v Rimu. Študiral je v Jeruzalemu in sodeloval pri odkrivanju kumranskih zvitkov blizu Mrtvega morja. Zvitki so bili skriti v Judejski puščavi v jamah, da so jih zavarovali pred Rimljani. Pater je besedilo iz zvitkov celo prevajal. Na sveti gori Tabor se je po izročilu iz 4. stol. zgodila Jezusova spremenitev (Mr 9,2-3). Tam se je Jezus pred učenci: Petrom, Janezom in Jakobom spremenil in pokazal v Božji slavi, ki se bo v popolnosti razodela s Kristusovim vstajenjem. Ko smo romarji vstopili v baziliko, nas je preslepila svetloba nad oltarjem in zbudila pozornost dva pava

Zbor Lipnica iz Kamne Gorice je med božičnim koncertom 2016, ki se tradicionalno odvija v farni cerkvi v Ukvah, uprizoril spevoigro Slovenski božič.

ELEKTRO TRGOVINA Janko PRE[EREN Trbi`, Via V. Veneto 79 tel.: 0039 0428 2137 fax: 0039 0428 40003 preschern@gmail.com

BELA TEHNIKA ❖ PE^I NA DRVA IN PELETE ❖ GOSPODINJSKI APARATI ❖ ELEKTRO MATERIAL Odprto: 9-12.30; 14.30-19, ponedeljek zaprto

na vitražnem steklu. V krščanski ikonografiji je pav nebeška ptica, podoba rajske blaženosti in večnega življenja. Kot simbol nasmrtnosti nam v taborski svetlobi sporoča, da ne moremo biti izničeni, prepuščeni smrti in nesmislu, saj nas Nesmrtni drži za roko in nam pošilja svetlobo v naš vsakdan. Pavje meso je tudi nepokvarljivo in ne strohni. Zaradi tega je pav v krščanstvu poleg tega, da je simbol nesmrtnosti, tudi simbol nepokvarjenosti in čistosti, pa tudi globoke vere in verske čuječnosti. Je tudi simbol prerajanja zato, ker pav vsako leto odvrže pernat okras, vendar mu okrog božiča začnejo znova poganjati dolga repna peresa in do pomladi spet zasije v vsej svoji lepoti. Zaradi tako očitne zmožnosti prenove pav nakazuje Kristusovo vstajenje. (na sliki: Pavja družina na gosjem in nojevem pirhu, vir: Simbolika živali, Tine Germ) - in foto Jelka Koselj

Čakam te. Čakam, da odpreš oči in dvigneš pogled k meni. Ti pa si sediš tam, ves sključen in zgrbljen pod težo svojih grehov in težav, ki ti jih je naložilo življenje in se smiliš samemu sebi. Veš da ne moreš naprej, da ne boš zmogel sam nositi, nič več. Ne moreš vstati, iti dalje. Nimaš moči, kar nekaj prelagaš iz roke v roko, teža te pritiska k tlom… Jaz pa potrpežljivo čakam. Čakam da me pokličeš, da samo dvigneš pogled k meni, pa bom od tistega trenutka dalje tvoja opora, tvoja moč. Nisem te ustvaril za trpljenje, ampak za ljubezen, da mi boš v veselje. Boš rekel, da sem vsemogočen in bi lahko stopil k tebi, zlomil tvoj odpor… Ne morem! Dal sem ti svobodno voljo in odločitve v svojem življenju sprejemaš sam! Vsak dan se odločiš kaj boš delal, kaj boš govoril, kam boš šel, kaj boš razmišljal ... Sam se moraš odločiti ali bo v tvojem življenju, v tebi prostor zame. Vse hočeš razumeti, doumeti, znanstveno utemeljiti, razložiti. Kako vesel sem te bil, ko si bil majhen, srečen otrok, ves živ in razigran. Skupaj si »zložil« svoje majhne prstke k molitvi in zmolil »Sveti angel«. Potem si zaspal v veri, da se ti nič ne more zgoditi, saj te varuje tvoj angel varuh. S kakšnim veseljem si čakal sv. Miklavža, s še večjim božič; jaslice so bile središče tvojega sveta vse do svečnice. Vsaka ovčka je imela svoje mesto, igral si se s pastirčki. Celo zeblo jih je in si jih znosil na peč. Velika noč je bila skrivnostna, pa vendar si jo v svoji otroški duši občutil, kot nekaj velikega, pomembnega. Birma in leta po njej, so bila čas vedno večjih dvomov. Kaj je res? Ali res obstajam? Sem samo glavna oseba v najbolje prodajani knjigi vseh časov? Zmedena mlada glava težko najde kakšen pameten odgovor, vedno pa najde kup izgovorov. Počasi se je trgala tvoja otroška vera, vedno več je bilo vprašanj brez odgovorov. Dvomljivec si postal, in potem še huje – brezbrižnež. O, moj Človek! Čakal sem te, pri nedeljski maši, v spovednici, povsod. Kot bi se skrival pred mano v množici ljudi in hitel skozi življenje, da te ne bi kje dohitel. Slutil si me, zato si še bolj bežal. Čim bolj stran od mene in vsega kar spominja na Cerkev. Vsak slučajni pogled na križ te je spravil v slabo voljo? Spraševal si se, jezen, zakaj poveličevati trpljenje? Le zakaj križ tako vznemirja? Globoko v sebi veš, da je bil križ Jezusov zadnji boj. Zato vznemirja tudi tebe, ker imaš nekje v sebi še vest, zavest o grešnosti in ker slutiš, da bo križ tudi tvoj življenjski boj. V materinem telesu sem te poznal, za vsak las na tvoji glavi vem, za vsak tvoj gib, za vsako tvojo misel. Vem, da se v temini noči sprašuješ ali sem že obupal nad tabo. Nikoli ne obupam! Ti si vendar moje stvarjenje. Moji so časi in vekovi, zato te še kar čakam. Dvomiš o mojem obstoju, kje sem, če sem, kakšen sem, če sem, hočeš dokaz, da sem.

- V marcu 2017 napisala Marija Tišler Serianz

PISMO

Ljubi moj Človek!

Tvoj razum se upira, tvoje srce hoče upati. Tukaj sem! Globoko v sebi me boš našel. Ne pusti, da ti življenje usmerjajo drugi. Ne dovoli, da tvoje misli vodijo tebe, sam jih oblikuj, sam jih usmerjaj. Že dolgo nisi pospravil svojih predalov. Kakšno zmedo imaš v glavi, v srcu, v duši. Tako zlahka jemlješ življenje samo. Za pomembne stvari se ne trudiš, vzameš kar ti pride »pod roke«. Potrpežljivost leži vsa zaprašena v kotu, prijaznost včasih še uporabiš, jeza in slaba volja sta vsak dan na urniku. Ljubezni ne pogledaš več. Vsa obrabljena in izrabljena je nekje tam zadaj, ne veš kaj bi z njo. Ne rabiš je več. Sebičnost pa se je razrasla, kot plevel. Povsod je je polno, pa še nalezljiva je. Nimaš moči, da bi karkoli naredil. Moti te, ampak ne preveč. Moti tvoje bliž­ nje, ampak te vsaj pustijo pri miru. Kdo se hoče ukvarjati s tabo, imaš svoj mir. »Lažen« mir! Človek moj, ne čakaj, da ti tuzemsko življenje spolzi mimo. Dal sem ti čas, pa ga dan za dnem ubijaš. V hrupnem svetu, osvobojen od vere in vsega kar spominja name, pa vendar nisi srečen, še upanja skoraj nimaš več. Res, življenje je že brez vere dovolj težko, sedaj pa naj bi sledil križu ... Ozri se na križ – spominjaj se ga, začel se boš zavedati – ne trpljenja in bolečine – pač pa bližine živega, ljubečega, božjega. Znotraj križa, znotraj prebodenega srca je prostor samo še za ljubezen. Še vedno te čakam! Tvoj Bog.

Sv. maše v naravi Koroška Bela 1. eno junijsko nedeljo pastirska maša na Pustem rovtu (odvisno od paše - lani je bilo to 19. junija) 2. Ajdna - nedelja, 27. avgusta ob 15.00 3. Križovec - sobota, 2. septembra ob 15.00 V Vratih ob nedeljah ob 16.00 (junij, julij in avgust) Na Kredarici, Kapela Marije Snežne za praznike ob 11.00 (5. avgust, veliki šmaren - 15. avgust, žegnanje - 16. avgust, mali šmaren - 8. september) Kapela Marije Pomočnice v Tamarju (na sliki) - julij in ­avgust, vsako nedeljo ob 15.00 (razen 20. avgust) Mali Tamar (Krnica), spominski park ponesrečencem v gorah - 20. avgust ob 12.00

11

ZGODBA

Radolškega Janeza aleluja

12

Ej, sojenice! Zaman so vaša pota na Klanec siromakov. Rojite krog zibke in prerokujete, a kaj ko so vaši obeti ali klavrni, da bi jih še siromak ne privoščil svojemu novorojencu ali pa sprva bleščeči na Klancu zvodenijo in jih na koncu ni več kot za pest steklenih biserov. Pojdite raje v palače k svetlo porisanim zibelkam, v svilo ovitim koškom! Tam jim natrosíte svojih bleščečih obetov – da bo dekletce, pod rožnato pentljo speče, zraslo v najlepše dekle na plesu sedmih gradov in njen ženin bo bogat neizmerno; da bo prvorojenec, danes pod modro svilo, čez desetletja najbolj učen mož v deželi, postavljen čez vse, ki jim ta dežela reže bogat kos kruha ... Nas pa pustite v miru, da se spopadamo z vsakdanjimi skrbmi, zakaj vse vaše prerokbe na našem Klancu so neprijazne in če je že katera obetavna, sfiži se do izpolnitve povsem. Odličnjaki s Klanca, v zlate bukve zapisani, težko zaslužijo za vsakdanji kos kruha in tisti polič vina, ki jim še mladim čez leta požre jetra in jih reši nadrejenih puhloglavcev, in dekletce, ki pri nas zraste v brhko dekle, znašlo se bo kvečjemu v kakšni javni hiši tam za mejo, da bo lahko vsaj za praznike domov poslalo nekaj denarja, starim za priboljšek ... Naj vam povem zgodbo o radolškem Janezu! Pred sedmimi desetletji se je na Klancu rodilo dete. Fant, po dveh punčkah, v veselje staršev. Očeta je k nam zaneslo iz daljnega ravninskega dela dežele. Ker je bil majhne postave in droban in mu je v roke dobro sedla lopata, so ga postavili za cestarja. In kot cestar se tudi priženil ni bogato. A čeprav je bila nevestina dota le lesena koča, pa je stala precej ven iz mesta, na robu nad sotočjem Sav, med cvetočimi polji, sredi raja. Janezek je rasel – jedel in pil, se včasih smejal in včasih drl, prerasel najprej koš in nato plenice, predrsal nič koliko žab in ko je dorasel do šole, so mu iz starega kosa kamgarna dali sešiti hlače, prežulil jih je že prvo leto. Odtlej so ga v cerkev poslali le še za praznike – kaj bo uničeval drage hlače – pa tudi v šolo je kakšen dan izpustil, kar se njegovemu znanju ni hudo poznalo. A ljudsko šolo je pretolkel, čeprav prav tja do osmega razreda ni prispel. Šolskega znanja se ni preobjedel, a znal je iz leskove rogovile in stare zračnice narediti fračo – tâko, da si z njo zadel celó šipo v oknu. Pa tudi prihišne koze Belke ni zapasel. Na verskem področju je dosegel birmo, ki mu jo je vezal sosed, pripraven boter – iz pred revolucijo bogate hiše, ki so jo prihišni tovariši hlapci spravili precej nizko, deloma s krajo in še bolj z umnostjo proletarskega gospodarjenja, je imel še toliko pod palcem, da je birmancu lahko kupil obleko, svečo in uro, hkrati pa je tako črtil svoje bivše hlapce-tovariše, da je z veseljem šel za botra kakšnemu fantinu iz ubožnejše hiše, če že iz verske vneme ne! Dlje od birme, ki je že tedaj pomenila zakrament odpada od vere, Janez ni prišel. Pa je kljub temu botra tako cenil, da je čez pol stoletja, ko ga je prišel pokropit, pokleknil pred njegovo rakev. Edini. To je bil konec Janezove izobraževalne poti, tako verske kot

posvetne. In njegovega otroštva. Šel je delat. In ker je zrasel precej predolg za lopato, so ga dali na žago. Bo dosegel višje, ko bo zlagal les v kašte. Če bo, pretegnjeni najstnik , lahko dvignil ploh, se takrat socialna služba ni spraševala. Janezu so tekla leta in rasle so neskončne skladovnice preloženih desk. Po smrti staršev, ko sta bili dekleti že omoženi in na svoje, je poverbal bajtico in nekaj zemlje. Zdaj bi bil čas za ženitev. A kaj, ko so na žagi delala sama čudna dekleta, soséd pa ni imel. Ali so bila še daljša od njega ali ga niso dosegla v šolski izobrazbi ali pa so se kar na vsem lepem zavedla brezizhodnosti neskončnega prelaganja desk – in so šla v Savo! Janezu niso ogrele duše. Rad pa je zahajal v trgovine in si ogledoval prodajalke. Te so bile prijaznejše kot one z žage – seveda, morale so biti nasmejane in zgovorne, če so hotele več prodati! Ker je poleg bajte in zemlje poverbal tudi star bicikel, je kmalu širom po deželi poznal kup zgovornih trgovk, njegove visokoleteče sanje niso več poznale meja. In potem mu je neke jasne noči, ko mu ni dalo spati, padlo v misel: »Kaj pa, če bo kup otrok, kje bodo spali?« Toliko je že vedel, da tista iz otroštva o štorkljah ni čisto res, ampak kako točno gre, pa še ni skusil. Je bil pač plah fant in v prodajalke ni rinil kot nekateri, le kakšno besedo jim je rekel, da bodo vedele! Pa ne preveč učeno, da bodo razumele! In če Bog da kup otrok, treba jim večje hiše in ne lesene, kaj bi s tisto. Novo si postavim, da bodo gledale trgovke! Tako je Burceljnov Janez v letih, ko človek pridno dela v službi in mu ni treba prespati čisto vsake noči, postal graditelj, zidar in tesar kot prenekateri njegov vrstnik. Toliko so mu že nasuli v glavo diktature proletariata, da si je mislil: če so lahko eni preddelavci in eni direktorji, zakaj bi še meni ne posodili, da si postavim hišo! In je dobil posojilo in je podrl dom in jel graditi hišo, tâko v nadstropje in vsaj štirikrat večjo od lesene bajtice. Bil je priden in kar je znal, je delal sam – in bil je vztrajen in si je našel še koga v pomoč in imel je posojilo in zgradil je hišo. A slej ko prej je bil neroden samski možak. Živel je sam. Na žagi malica, za kosilo je s kanglico zavil v mestni hotel, kjer se je našla dobra duša, ki mu je za pametne denarje nasula pošteno mero. Ni znal pospraviti po hiši. Ne po stari, mali bajti, ne po novi hiši, precej večji. In ko je bila le-ta pod streho, se je tega, da bi jo moral dokončati, očistiti in v njej zaživeti tako prestrašil, da je raje zaprosil za novo gradbeno posojilo - še za prizidek. Znancem je razložil: »Kaj pa če bo ducat otrok?!« Tudi to posojilo so mu dali. Le gradnja ni šla več tako hitro. Malo se je postaral, znanci so ga malo pozabili. In ker je ob gradnji spoznal, da po požirku ali dveh žganja spet dobiš moč, se je kmalu nabralo malo preveč požirkov. In po malo preveč požirkih je postal Janez siten, zadirčen. Tiščal je v ljudi, hitro znal zanetiti prepir in pretep, včasih jih je pošteno dobil. Do prodajalk je postal nezaupljiv. Kot lastniku nove hiše se mu je sicer zdelo, da ga gledajo prijazneje in četudi jih še vedno

urinu in krvi. Janez ga prepozna po trnjevi kroni, ki mu opleta na glavi, nespoštljivo potegnjena čez levi uhelj. In, ko se skloni nadenj, po prebitih dlaneh, ki mu sežeta pod pazduho ter ga skušata zvleči na noge. »Pojdi, moj Janez, greva skup v nebesa!« In zavijeta, viseč drug čez drugega ter podprta z eno Janezovih bergel, za vogal. Proti bifeju Paradiž, kot je lani novi lastnik poimenoval kupljeni stari Tenis bar. V torek po veliki noči potem je prišla sestra v farovž naročit pogreb z zvonjenjem in drugi dan smo ga pokopali. Prav malo nas je bilo, sosedov in znancev, žlahte se je pa še nabralo nekaj. Od pivskih bratcev sta bila le dva – se je res rad skregal. Naj v miru počiva! - Janez Resman

Zbor Kulturnega društva Sotočje RADOVLJICA - 4. marca je bil redni občni zbor Kulturnega društva Sotočje, na katerem so člani pregledali dejavnost društva v preteklem letu in se pogovorili o načrtih za letos. V preteklem letu je društvo organiziralo 10 predavanj iz področij duhovnosti, zgodovine, znanosti, zdravstva, športa ... osem likovnih in fotografskih razstav, tri dramske dogodke, dva koncerta in izlet v Istro. Najodmevnejši je bil koncert Luke Debevec Mayerja, argentinskega Slovenca, največjega bas baritonista Južne Amerike. Tudi v letošnjem letu ima društvo smele načrte: vsak mesec eno predavanje, vsak mesec nova razstava, nekaj koncertov, dramskih dogodkov in izletov. Predavanja in dramske predstave bodo v Slomškovi dvorani radovljiškega župnišča, razstave v Galeriji Kašča v župnišču, koncerti v cerkvi, Baročni dvorani Graščine in župnijskem atriju. Dogodke bomo sproti napovedovali v Družini in Gorenjskem Glasu. - Avgust Mencinger

ZGODBA

ni upal nagovoriti, se mu je kdaj katera celò sama ponudila. A kaj, ko se je zdaj bal, da jim je le za hišo, ne pa zanj! Včasih je bil tako utrujen, bolele so ga roke in hrbet, pekle noge. Moral je kaj spiti za moč. In potem za žejo. In zvečer za spanec. Zjutraj potem je bilo pa še bolj čudno. S preloženimi skladovnicami in popitim pivom so rasle tudi težave s hrbtom, rokami in nogami. Komaj je še zmogel šiht, prizidek je pokril, potem je zastalo. Še treznega je kdaj zaneslo, tudi kanglico je polil. Potem pa še tisti nesrečni padec z lestve, ko je polomil obe peti! Mesece je trajalo, preden je spet zajahal kolo. Ali vsaj za silo šel peš ob njem. Življenje se je medtem močno zaobrnilo. Pojavili so se nakupovalni centri, čez noč so izginile manjše trgovine in z njimi prijazne prodajalke. Delavci niso bili več vladajoča stran, kaj to, še do posojila so komaj prišli. Za nakup ozimnice! Od proletarcev je šlo dobro le še tistim, ki so znali krasti. Janez ni več zmogel v službo, dali so ga v invalidsko penzijo. Pa saj tudi ni imel kam, njegova žaga je že nekaj let pred njim preminila za posledicami proletarskega gospodarjenja. Zdaj je le še pil. Hiša je samevala. Sem ter tja izgubila kakšno opeko s strehe ali šipo, ostala brez elektrike. Pozimi je čez dan odpiral vrata na balkon, da bi se pogrela. On pa je pil, zabavljal in na berglah komaj še kolovratil po mestu. Včasih je kje obležal, tudi čez noč. Ko so mu pomagali na noge in domov, jih je ozmerjal, celo koga lopnil z berglo. Ob svojih rednih potih je puščal sledi: pločevinke od piva in zelene stekleničke od žganjice. Jedel je redko, kadar mu je kaj prinesla katera od dobrih sosed. Dokler se ni z njo skregal, jo nadrl in zapodil. Veliki teden je bil tisto leto tako zgoden, da je bil po hribih še sneg in mraz v deželi. Janez je vozil barko cel teden, v soboto je obležal na klopci pred kapelico svete Ane, na poti med dvema bifejema. Le smrad, ki je vel od njega, je redkim mimoidočim dal vedeti, da je še živ. Kajti smrdelo je po bruhanju, po dreku in žganjici. Noč s sobote na nedeljo je bila še posebej mrzla. Proti jutru, ko zapojejo vstajenjski zvonovi, pade s klopi. Ravno se mu je toliko razkadila glava, da začne razmišljati, kako bi se pobral in se poskusil odvleči domov, kar se izza vogala prikaže še nekdo, ne dosti manj žalostnega videza. Bos, v klotasti halji do tal, raztrgani in posebej na hrbtu skozinskoz zamazani s krvjo. Roke in obraz prekriti s skorjo krvi, smrdeč po nekaj dni starem potu,

OKANOVA RIBOGOJNICA MO[NJE Marija Cvenkel, GSM: 031/579 905

Poslujemo: - vsako popoldne (sreda, ~etrtek, petek, sobota) dve uri pred mrakom VI VI - ob sobotah in nedeljah od 9. do 11. ure TR TR S S - po predhodnem telefonskem dogovoru 031/579 905 PO PO

Blagoslovljene Blagoslovljene velikono~ne velikono~ne praznike! praznike!

Vera v vstajenje naj vas vodi skozi življenje, vaša dobra dela pa naj bodo nagrajena z ljubeznijo najbližjih. Blagoslovljene velikonočne praznike! Patricija Šulin, poslanska skupina ELS v Evropskem parlamentu

13

Spoštovani Slovenke in Slovenci, zamejski Slovenci, dragi državljani, velika noč je praznik, ko v nas zopet zagori plamen vstajenjskega upanja. Upanja, da je ljubezen močnejša od sovraštva in življenje močnejše od smrti. Upanje, da nas po velikonočni zarji čaka lepši jutri. Tudi sam verjamem, da lahko Slovenija in Evropska unija postaneta še bolj prijazen in topel dom, kjer bomo lahko razvijali vse naše talente in živeli državo blaginje. Verjamem, da nas bo ponovno grela politična pomlad. Ob prazniku Kristusovega vstajenja vam želim blagoslovljene in doživete velikonočne praznike.

Dr. Milan Zver

"PRE@LA"

®

predelava zdravilnih zeli{~

Antonija TORKAR s.p. Begunjska c. 23, 4248 LESCE Tel.: 04/531 83 40, fax: 04/531 61 10 gsm: 051/649 793 Nudimo ve~ vrst mazil, oblog, kapljic, ®

~ajev in krepil za pomo~ pri zdravljenju vseh vrst telesnih obolenj.

Naj nam večno sporočilo ALELUJE usmerja naše korake, naj jih plemeniti, naj nam bo Smisel in Smer. Lojze Peterle, evropski poslanec

14

Delovni dnevi ob mlaju v letu 2017: januar: februar: marec: april: maj: junij: julij: avgust: september: oktober: november: december:

1., 2., 28., 29., 30., 31. 1., 26., 27., 28. 1., 2., 28., 29., 30., 31. 1., 26., 27., 28., 29., 30. 25., 26., 27., 28., 29., 24., 25., 26., 27., 28., 23., 24., 25., 26., 27., 21., 22., 23., 24., 25., 20., 21., 22., 23., 24., 19., 20., 21., 22., 23. 18., 19., 20., 21., 22. 18., 19., 20., 21., 22.

delavniki: 8h-13h, 15h-18h; ned., prazniki: 8h-13h, 15h-16h

ZELI[^ARSTVO

Informacije: 04/53 18 340 (od 9. do 10. ure) Naro~ila: 04/53 18 035 ali po 19. uri na gsm: 041/22 35 62

OČESNA AMBULANTA optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

Blagoslovljene velikonočne praznike! Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11 tel + 386 (0)8 205 77 97 OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union Ljubljanska cesta 11

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31 tel + 386 (0)4 583 26 63

Oglas_OptikaMesec_180x61.indd 1

OPTIKA korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče tekočine za vzdrževanje kontaktnih leč pripomočki za slabovidne OPTIKA SONCE modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

www.optika-mesec.com

12/02/15 08:04

VESELE IN BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE! OO NSi Bohinj

15

OB^INA RADOVLJICA VESELE IN BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE! OBČINSKI ODBOR NSi JESENICE

V imenu Občine Radovljica vam želim prijetne velikonočne praznike z veliko sreče in veselja. Ciril Globo~nik @UPAN

Zarja velikonočnega jutra naj vas vedno znova napolnjuje z upanjem, M. Gaspari da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva. Želimo vam blagoslovljene velikonočne praznike, polne vere, upanja in ljubezni. Občinski odbori SDS Žirovnica, Bled, Bohinj, Jesenice, Kranjska Gora in Radovljica Franc Bogovič, poslanec Evropskega parlamenta (SLS/EPP)

16

Naročnik: Poslanska skupina Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu