Skrinja, december 2016

Božič

Božja ljubezen vedno išče človeka »Gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod« (Iz 54,10). Božja usmiljena ljubezen, ki vedno išče človeka, ga želi rešiti in mu darovati polnost življenja, se je v polnosti časov sklonila do zemlje in postala meso. Bog je postal človek, otrok, da bi se nam približal v vsej naši krhkosti in nemoči. Zaradi svoje ljubezni in vsemogoč­ nosti je hotel postati majhen za nas. Samo kdor je velik v ljubezni, se more ponižati, služiti, umi­ vati noge. Bog pa je lahko postal človeški otrok, ker sta bila Marija in Jožef odprta za Božji načrt, poslušna Božjemu glasu in sta mu pripravila topel prostor ljubezni in sprejemanja v svoji družini. Ko v božičnem času zremo v skrivnost učlovečenja, ki jo upodabljajo jaslice, zremo družino. Zremo sveto Družino - polnost ljubečih odnosov in odgovornega življenja vsakdanjika v globoki povezanosti med seboj in z Bogom. Ko bomo v tem svetem božičnem času zrli Dete, Marijo in Jožefa v jaslicah, se pogovar­ jajmo z njimi o svoji družini, o radostih in bolečinah, in vse to polagajmo v Očetove roke, ki so nam dale to Dete, edinega Odrešenika. V jaslice prinašajmo vse družine, srečne in trpeče zaradi bolezni, nerazumevanja, neod­ puščanja, razdeljenosti, nezvestobe, revščine …, v jaslice polagajmo vsako človeško skup­ nost. In zaupajmo, da po krhkem Detetu pri­ haja rešitev za vsakogar in za vse. Potrebno Mu je le resnično ter zaupljivo odpreti srce. Naj bo božič poln miru, veselja in blagoslova prav zaradi tega, ker bomo z velikim zaupanjem dali prostor Odrešeniku.

- s. Majda Merzel, predstojnica skupnosti HMP na Bledu

Jaslice pred hišo skupnosti hčera Marije Pomočnice na Bledu, ki krasijo dvorišče v božičnem času od leta 2013.

Z bliščem zakrit Pečat Svetega advent Duha elo dobro se še spomnim časov, ko so smrečice ponujali šele po božiču in ko so na Štefanovo hiteli krasit trgovine in mestno ulico. Danes je vse drugače.

BOŽIČ NEKOČ IN DANES

Z

BLIŠČ neuklonljivega poguma in znak vere je še danes pobožnost MARIJO NOSIJO. Še so družine, ki sprejmejo spomin na Marijino in Jožefovo iskanje prenočišča v Betle­ hemu. Ko g. župnik Matevž blagoslovi Marijino podobo, ki bo romala po Jesenicah in Hrušici, je čas božične devetdnevnice. Družina iz blokarskega naselja doma pripravi oltar in v do­ mačem krogu moli na večer sprejema ter naslednji dan. Zvečer jo prinese v cerkev k večerni sv. maši. Nato s podobo (Jožef, Marija v pričakovanju in osliček) na čelu slovesno z lučkami, duhovnikom, diakonom, veroučenci potujejo po cerkvi. Sliko prvi večer nosi predstavnik 9. razreda. Vsa cerkev doni v pesmi Sveti Jožef v mesto gre. Na sveti večer pa prvošolček položi Jezuščka v jasli. Med devetdnevnico dobi VSAK otrok ovčico za osebne jaslice. Oznanilo ljubezni in dobrote, ponižnosti in miru, ki ga prinaša Gospodovo rojstvo, sega nekaterim Murovčanom globoko v srce, saj ne dovolijo, da bi delali z našimi praznovanji, kar se jim že zdi. Od cerkve do domačije potuje majhna množica kris­tjanov z lučkami in podobo (upodobila jo je naša faranka Marjeta Žohar) do cilja. Tam se res veliko moli, poje in radosti. Povab­ljeni so tudi prijatelji - neaktivni kristjani in drugi. Iz teh navad skušamo izluščiti nekaj tega, kar nam bo koris­ tilo obdržati običaje naših prednikov in v našem poglobljenem praznovanju.

- Anka Ličof, Jesenice

Pogled nazaj Vedno lahko vidimo dve plati medalje, dve plati kovanca, resnice in pravice. In katera je prava? Odvisno je od gledanja s strani zornega kota, le doživetje je eno samo. Tudi življenje ima dva pogleda: ali se prepustimo vabilu, da v sebi poživi­ mo pričakovanje Luči, ali pa se brezbrižno predamo ugodju? Ali živimo v duhu velikonočnega jutra, ali le drugi strani velike noči? Ali se predamo nostalgiji, ali pa ne? Nostalgija je zelo vsiljiva, zato večkrat odprem fotoalbum. Kakšen veličasten pogled je na sliko mojega prvega sv. obhaji­ la! Bela obleka, črni kodri in razpelo v rokah. Bila sem v prvem razredu in tako ljubo sliko sem pokazala učiteljici. Pohvalila me je. Sledi kanček pelina v požirku sline. Za sv. birmo je prileplje­ na le podobica. Ko smo v domači cerkvi sv. Lenarta čakali na birmovalca nadškofa Antona Vovka, podeljevalec ni prišel. Pod spodnjimi stopnicami cerkve ga je ustavila razjarjena množica ljudi. Tolkli so po avtomobilu, niso mu dovolili izstopiti in ga na­ gnali. Vpili so: NAŠIH OTROK ne boš birmal! V cerkvi je nastal preplah. Otroške oči so se spraševale kdo od staršev je zunaj, saj so vsi v cerkvi? Na zgornjih stopnicah je neki gospod mo­ lil in kričal: Kar pobijte nas! BIRME NI BILO, NE DARIL, NE SVEČANEGA KOSILA. S starši smo se z vlakom odpeljali v ljubljansko stolnico. Dobila sem zakrament, nezavedno neiz­ brisljiv stik v duši, VEČNI PEČAT, ki obuja življenje med seboj v bratski in sestrski zavezi s Kristusom. Zato slike v albumu ni, le spomin na birmo: tesnoba, neke stopnice in podobica s podpisom nadškofa Antona Vovka. In ko sem po študiju dobila priložnost za poučevanje slovenskih otrok v tujini, so odločili: NISTE NAŠI!

Advent danes

Jaslice pri sestrah HMP na Bledu.

2

Prihod Sv. Duha je bil in je tudi danes na pohodu. Vedno vodi in krepi ljudi z mnogoterimi darovi, sadovi življenja. Bog Oče je dahnil poljub Devici Mariji, voljni harfi Sv. Duha. In iz Očetovega naročja je prišlo življenje, Živi kruh iz nebes v njeno naročje, povito v plenice. On ostaja na naših oltarjih. Po celem svetu. Vabi nas, da praznujemo z njim, ne glede na to kaj se je zgodilo, ne glede kaj se bo zgodilo, le da zremo v zarjo novega dne. Nam pa Duh resnice podarja poljub, ki je ljubezen med Očetom in Sinom. On vodi človeka od nekdaj do danes in naprej v prostor in čas človeške zgodovine. Njegov PEČAT potrjuje dokončno nesmrtno življenje, življenje po veri. Neneh­

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 23. 12. 2016. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Majda Merzel, Jelka Ko­ selj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

no se razliva na vsa ustvarjena bitja, posebno na človeka in angele. V adventu je usmerjen naš pogled proti Božiču - priča­ kovanju upanja in zedinjanja s Kristusom. Ozdravi nam pogled, spremeni mišljenje, nas preoblikuje, da nam novo spoznanje razširjanja sedmerih darov.

Božič jutri Dojetje Božiča je: Luč je med nami in nam sveti. Dotika se nas v molitvi, pri delu, med praznovanjem. Kaj vse naredimo in pričakujemo za svoj rojstni dan? Koga povabimo in kaj nam pomenijo? Pa darila in svečke. Vsem narežemo kos torte. In ko primerjamo rojstni dan z Božičem, je v središču postavljeno isto bistvo. Skupaj z drugimi režemo izkustva veselja, lepote, da pripadamo drug drugemu osvetljeni z božjim darom. V bož­ je veselje naj bodo priprave božičnega čaja, pesmice, večerja, polnočnica, večer in dan. Sveta noč ni zato, ker je vse svetlo in lepo, ampak zaradi Božjega darila - BLIŽINE, ki je z nami za vedno in za vsako ceno, a vsakega posebej sprašuje: ME ŠE PRIČAKUJEŠ?

3. september 2017 - 10.00: 110. obletnici kronanja milostne podobe 8. september 2017 - 10.00: Rojstvo Device Marije ali mali šmaren 9. september 2017 - 9.00: Molitveni dan za nove duhovne poklice 17. september 2017 - 10.00: Dan vojaškega vikariata; sveta maša z romanjem vojakov 1. oktober 2017 - 10.00: Obletnica posvetitve cerkve in oblet­ nica razglasitve bazilike ter Frančiškova nedelja 7. oktober 2017 - 18.00: Rožnovenska Mati Božja 8. december 2017 - 18.00: Obletnica posvetitve oltarja pri Mariji Pomagaj

- Anka Ličof, Jesenice

Slovesnosti na Brezjah v letu 2017 Leto 2017 bo v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču Brezje zaznamovano s številnimi jubileji, ki jih bomo obeležili s slovesnimi svetimi mašami. 1. januar 2017 - 16.00: sveta maša ob 17. obletnici razglasitve bazilike za Slovensko Marijino narodno svetišče 11. februar 2017 - 10.00: Lurška Mati Božja - srečanje bolnikov 4. marec 2017 - 10.00: Srečanje alkoholikov in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti 25. marec 2017 - Gospodovo oznanjenje Mariji - 10.00: Bla­ goslov nosečih mater in vseh, ki si želijo otrok 6. maj 2017 - 15.00: Vseslovensko romanje gasilcev 23. maj 2017 - 20.00: Večer narodnih izročil 24. maj 2017 - 10.00: Slovesni praznik Marije Pomagaj 3. junij 2017 Četrti brezjanski tek 15. junij 2017 - 19.00: 70-letnica vrnitve milostne podobe na Brezje 17. junij 2017 - 10.00: 49. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih 2. julij 2017 - 10.00: Nedelja Slovencev po svetu 23. julij 2017 - 10.00: Romanje zakonskih jubilantov 15. avgust 2017 - Veliki šmaren - 10.00: Slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji

Marijino svetišče na Brezjah, foto: Bojan Rauh

Iz naših župnij Na obisku pri papežu Benediktu XVI. v Rimu DOVJE-MOJSTRANA - Smo mešani pevski zbor z ime­nom Vokalno-instrumentalna skupina Triglavski zvonovi. Velika večina pevcev prihaja iz Mojstrane in Dovjega. V 2017 bomo praznovali 20. rojstni dan. Sprva je zbor prepeval pri nedeljskih mašah, danes zbor, ki šteje okoli 20 pevcev, poje ljudske pesmi, moderne, dalmatin­ ske, planinske, mladinske cerkvene in črnske duhovne. V lastni režiji smo izdali tri zgoščenke. Pojemo na porokah, pri svetih mašah, vsako leto imamo najmanj dva koncerta, v domačem kraju in okolici vsako leto koledujemo. Zbrane prispevke namenimo tistim domačinom, ki potrebujejo našo pomoč. V Rim oz. Vatikan je šlo 17 pevk in pevcev, vključno z zboro­ vodkinjo Metko Magdič. Z nami na poti je bilo tudi nekaj mla­ dih in malo manj mladih, ki v Mojstrani ustvarjajo gledališče v naravi imenovano Rajže po poteh triglavskih pravljic, in ne­ kaj prijateljev ter družinskih članov zbora. Potnikov, skupaj z vodičem, nas je bilo tako 33.

3

Udeleženci izleta na spominski fotografiji z gostiteljem, zaslužnim papežem Benediktom XVI. Na tridnevni izlet v Rim in Vatikan nas je peljal domačin Tomaž Pšenica, ki je sicer turistični vodič. Pri organizaciji in izvedbi avdience nam je bil v veliko pomoč veleposlanik v Va­ tikanu Tomaž Kunstelj. Prvi dan, v petek, smo najprej na veleposlaništvu v Vatikanu obiskali g. Kunstlja. V popoldanskih urah pa nas je v Vatikanskih vrtovih sprejel zaslužni papež Benedikt XVI. (Joseph Alois Ratzinger, papež v obdobju 2005-2013). Med svojim popoldanskim počitkom nas je v parku pričakal na klopci, ki se nahaja v bližini kapele Lurške matere božje. Zapeli smo mu tri pesmi - Oj Triglav moj dom, Triglavski zvonovi in Čej so tiste stezice. Za oba pomembna gostitelja (tudi papeža Frančiška), naj­ višja predstavnika cerkve, smo pripravili skromna darila, do­ mača (žganje, pletene nogavice, krhlji, zaseka v leseni deži­ ci...). Izročili so mu jih člani ekipe Triglavskih pravljic, ki so bili oblečeni v svoje kostume. Ob našem prepevanju zaslužnemu papežu so se zbudili tudi ptički, ki so s svojim čivkanjem poživili naše petje. Zaslužni papež, ki je bil vidno ganjen, je v prevodu vele­ poslanika Tomaža Kunstlja dejal: »Vesel sem za to doživljanje pozitivnih čustev in vesel sem, da tudi mlade generacije nosijo naprej tradicijo naših krajev - še prav posebej to povezanost nekdanjih Freisinških posestev in je lepo, da še nadaljujemo to tradicijo. Resnično krasni toni. Hvala vam za vse.«

4

Po sv. maši v domu Slovenika, kjer smo prebivali, smo gostitelju, g. kardinalu Francu Rodetu izročili simbolična darila.

Med sprehodom po Vatikanskih vrtovih, ki so sicer za širšo javnost zaprti, smo si ogledali tudi eno izmed najnovejših pri­ dobitev - drevo, ki ga je v Vatikanskih vrtovih ob 25. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije posadil naš predsednik Borut Pahor. Domovali smo v domu Slovenika. Tam smo po sobotnem ogledu znamenitosti Rima prepevali pri maši, ki jo je vodil gos­ pod kardinal Franc Rode. Po maši smo pevci in pevke za vse Slovence, ki živijo v Rimu, pripravili krajši koncert. Čisto na koncu prireditve pa nas je vse skupaj obiskal tudi sv. Miklavž, ki so ga s kratkim in zabavnim nastopom med nas priklicali prav pravljičarji. Na poti domov (v nedeljo) pa smo se ustavili tudi v San Marinu.

- Maja Šmitek, foto: Toni Milonik

Na Ovsišah v letu 2016 OVSIŠE - Sveto leto usmiljenja je za nami, leto 2016 se poslavlja. V nas bo pustilo sledi, kot vsako. Mogoče pa bodo tokrat sledi močnejše, bolj zasidrane v nas … Bližajoči praznični dnevi bodo gotovo še posebej lepi, če smo uspeli uresničiti tisto, čemur je bilo leto usmiljenja še posebej na­ menjeno: odpustiti vse, kar nam je grenilo odnose in prositi odpuščanja za vsa naša nerodna, slaba dejanja ali besede. V naše življenje prihajajo večji in manjši dogodki, ki nas bo­ gatijo. Včasih prav tisti manjši, lahko le besede, močno ob­ likujejo naš pogled ali ravnanje. Prav zato bi delček našega »malega« ovsiškega doživljanja podelila z vami, dragi bralci. S hvaležnostjo se ozrimo nazaj na darovanih nam dvanajst mesecev. Fatimska Marija, ki je obšla celo Slovenijo, nas je obiskala na praznik svetega Rešnjega Telesa. Ta obisk je bil gotovo ena izmed spodbud k dobremu. K sebi je ta dan pritegnila mnogo otrok in odraslih in po procesiji v cerkev smo se ji posvetili kot župnija s posebno molitvijo. Zaupali smo ji tudi prošnje, ki jih nosimo v svojih srcih. Trdno verjamemo, da bo tudi vnaprej milostno gledala na nas in bo naša priprošnjica pri Bogu. Mogoče pa ji kdaj povrnemo obisk na Portugalskem, v njenem kraju prikazovanja, v dolini Irija. Naši ministranti so junija že drugo leto odšli na tridnevne počitnice v Strunjan. Tam se učijo živeti drug ob drugem, sprejemati medsebojno različnost, biti strpni in potrpežljivi. Nava­jajo se na samostojnost. Ob vsakodnevni mašni daritvi pa goto­vo še bolj začutijo, da jih vedno v življenju spremlja Jezus. Zelo se veselijo teh počitnic in lepo jim je tam. V avgustu pa mladi poskrbijo za nekaj dni duhovno - igri­ vih počitnic na oratoriju. Otroci so veseli te počitniške pope­ stritve. Takrat se ob ovsiški cerkvi veliko dogaja. Ob skrbno pripravljenih katehezah poglobijo svoje notranje življenje, ob igricah in športu pa krepijo svoje telo. Letos so zoreli ob temi Ostržek. Prvi dan jim je popestril obisk bogoslovca Tineta, saj se jim je znal približati, predstavil jim je tudi svojo življenjsko

Dogodki KD Sotočje v letu 2016:

Ministranti v Strunjanu ob spremstvu g. župnika odločitev. Vsi smo bili zadovoljni ob obrazih navdušenih in utrujenih otrok po njihovem štiridnevnem druženju. Hvaležni smo vsem župljanom, ki poleg animatorjev velikodušno na tak ali drugačen način podpirajo oratorij: z denarnim prispevkom, s hrano, z raznimi pripomočki. S skupnim prizadevanjem so sadovi vsakega dela dragocenejši . V oktobru, dan pred misijonsko nedeljo, pa imamo vsako leto župnijsko celodnevno češčenje. To je milostni dan, ko se Jezusu v hostiji zahvaljujemo za prejete darove, ga slavimo in prosimo za božji blagoslov v nadaljnjem življenju. Preko cele­ ga dneva prihajamo v cerkev k Jezusu. Sklepno mašo je letos daroval Milan Kadunc, mošenjski župnik. Spodbudil nas je k močni povezanosti z Jezusom s pogostim prejemanjem obha­ jila in seveda s temeljito pripravo na ta dogodek, ki je srčika vsake maše. Na praznik vernih duš pa smo letos v župniji imeli tri maše, eno izmed njih tudi na naši podružnici na Češnjici. Tudi tam smo prosili za naše pokojne, ki mogoče še niso dosegli večne blaženosti. K globljemu doživljanju praznika so doprinesla tudi dekleta mladinskega pevskega zbora s svojim petjem ob spremljavi kitare.

Dekleta - angeli prepevajo ob prihodu Miklavža Če se v novembru oziramo v onostranstvo, pa naj nam zadnji mesec v letu omehča srca za naše bližnje in vse, s katerimi se srečujemo tu na zemlji. Z otroki smo se veselili prihoda Miklavža v cerkev, ki je obdaril kar 77 otrok. Zdaj, ko se prižigajo druga za drugo svečke na adventnem venčku, pa vse napore vložimo v to, da pripravimo pot Gospodu: izravna­ jmo njegove steze. Naj Božje dete prinese svoj blagoslov, mi pa bodimo zanj vedno odprti. Sad svetega leta in letošnjega adventa naj bodo naša srca - vedno odprta in pripravljena za usmiljenje.

- Joži Peternelj

Predavanja (Slomškova dvorana, Župnišče Radovljica): 26.1. - J. Resman: Po Turčiji; 10. 3. - B. Jezeršek: Islam, izziv sodobnega časa; 1.4. - R. Pogačnik: Ljubiti sveto mašo; 20. 5. - Z. Papler: Benetke; 3.6. - S. Malmenvall – Katoliško-pravo­ slavni odnosi; 1.7. - Akademik A. Mavretič, Delo na vesoljskih sondah Voyager I in II; 26. 9. - B. Kralj: Pravica do življenjaspodbuda za premislek; 17. 10. - M. Soklič : Ignacij Lojolski in šport; 2.12. - A. Mencinger: Športni trening in priprava za športno aktivnost začetnikov in amaterjev.; 16. 12. - D. Glo­ bočnik: Poslikava panjskih končnic. Razstave (galerija Kašča): 18. 3. - Skupinska velikonočna razstava članov društva Sotočje; 8. 4. - I. Kraševec : Slike »Natura«; 8. 6. - Z. Papler: Beneško obdobje; 2.9. - A. Marzi­ dovšek / slike »Cerkvice«; 6.10. - A. Nastran: Škofjeloški pasi­ jon v sliki; 23.11. - L. Kozic / slike »Portreti Radolčanov«; 16. 12.- Skupinska razstava KD Sotočje »Slovenska in hrvaška Istra«; 16.12. - J. Resman: Fotografije z izleta. Dramska dejavnost (galerija Kašča, cerkev sv. Petra): 21. 10. - Gostovanje skupine Marta-Marta: Poučne življen­ jske zgodbe; 12.11. - L. Ambrožič, M. Gašperlin, M. Škofic, D. Vurnik Recital poezije radovljiških pesnikov: Dramska up­ rizoritev o radovljiških pesnikih in pisateljih (organizacija R. Andres v sodelovanju z A. Bole Vrabec). Koncerti: 25.8. - M. Horvat in E. Grčman: Koncert v baročni dvorani; 11. 11. - L. Debevec Mayer in D- Licciardi: župnijska cerkev sv. Petra predstavil glasbeni recital duhovni in sakral­ nih pesmi z naslovom V živi spomin. Izlet: 9.4.- Po notranji slovenski in hrvaški Istri.

- ddr. Klemen Bohinc, predsednik KD Sotočje

»Je še pesem?« RADOVLJICA - Recital poezije radovljiških pesnikov se je zgodil v galeriji Kašča (12. 11. 2016) in je pritegnil sladokusce, ki cenijo pesniško ustvarjalnost in doživeto interpretacijo. Večer poezije je bil sestavljen iz del Antona Tomaža Linharta, Ivana Hribovška, Mateja Bora in Franceta Vurnika, ki so za­zvenela v nastopih članov Kulturnega društva Sotočje in Kulturno-umet­ niškega društva Radovljica (Linhartov oder) Lenče Ambrožič, Mojce Škofic, Domna Vurnika, Mihe Gašperina in posebne gostje Alenke Bole Vrabec. Recital je dokazal, da je galerija Kašča popolnoma neodkrit prostor za tovrstne dogodke, pa tudi potrebo občinstva, da prisluhne izboru pesmi avtorjev, ki so rasli iz tega okolja in zaznamovali slovensko poezijo. Izbor avtorjev je bil opravljen glede na časovno pre­mico (od začet­ kov do sodobnosti), pa tudi zaradi obletnice: letos praznujemo 260 let od rojstva A. T. Linharta, Mateja Bora smo vključili, ker je zadnja leta prebival v hiši pod Oblo gorico in ta hiša danes nosi ljudsko poimenovanje, ki se je že udomačilo v rabi, »Bo­ rova hiša«. France Vurnik pa je svoje mesto v večeru našel, ker je od svojih sodobnikov morda prezrt, v veliki meri zaradi dejstva, da je ustvarjal v času, ko se je na Slovenskem pisalo poezije v večji meri kot kdaj prej. In za pogled v srečno prihod­ nost (pa tudi ob novem letu), naj velja Linhartov, četudi malo obrabljen, vzklik: »Eden drug’mu ogenj dajmo!«.

- Rok Andres

5

50 let Družbe hčera Marije Pomočnice na Bledu

Z življenjem slavimo Boga in ­druge odpiramo Zanj

pomladi 2017 bo minilo 50 let odkar je na Bled prišla prva hčerka Marije Pomočnice. Sestre, ki so po vojni v času komunizma lažje zaživele v skupnosti na Hrvaškem, so tedaj začele iskati prostor za skupnost in noviciat v Sloveniji. Blejska domačina, Franc in Albina Zupan, starejša zakonca brez otrok, pa sta se na jesen življenja odločila, da svojo hišo podarita Cerkvi.

PREDSTAVLJAMO

S

6

Njuna želja je bila, da bi se na tej domačiji odvijale dejavnosti za mlade. Iskanje jih je seznanilo s salezijansko vzgojno kariz­ mo in bila sta navdušena nad privolitvijo Družbe hčera Marije Pomočnice, da se vabilu odzove. Tako sta leta 1967 pod svojo streho sprejela s. Frančiško Kozmus. Ta hčerka Marije Po­ močnice z misijonskim srcem je bila poklicana, da kot prva ponese salezijanskega duha v nov kraj, med nove ljudi. Utirala je pot in pripravljala dom za prvo skupnost, ki se je na Bledu ustalila leta 1969. Od kod izvira Družba hčera Marije Pomočnice? V 19. stoletju sta jo v severni Italiji ustanovila sveti Janez Bosko in sveta Marija Dominika Mazzarello. Janez Bosko - lani smo praznovali 200. obletnico njegovega rojstva - je pri dveh letih izgubil očeta, mati pa ga je skupaj z bratoma vzgajala z zgledom in besedo za poštenost, vero in zaupanje v Boga. Naučil se je živeti pod ljubečim Božjim pogledom in želel o Božji dobroti spregovoriti najprej vrstnikom, potem pa postati duhovnik in voditi k Bogu zapuščene fante. V Torinu, ki je bil v polni industrijski revoluciji se je srečeval s fanti, ki so tja prišli s trebuhom za kruhom, bili revni, nepismeni, prepuščeni sami sebi in so zlahka pristali v ječi. Tem fantom je posvetil vse svoje življenje in zanje pripravljal najprej oratorij ob nedeljah, potem pa šole, delavnice, domove … z enim samim namenom, da bi jih vzgajal v dobre kristjane in poštene državljane, da bi bili srečni na zemlji in v večnos­ ti. S skupino fantov, ki je ob njem zorela za duhovni poklic, je ustanovil družbo redovnikov salezijancev (1859). Prosili so ga, naj poskrbi tudi za dekleta. Božja previdnost ga je prehitela in mu pripravila pot. V manjšem kraju Mornese je Marija Domini­ ka Mazzarello ob ljubečih starših, trdem kmečkem delu in pod vodstvom župnijskega duhovnika zorela v ljubezni do Boga in bližnjih. Skupaj s prijateljicami iz Družbe Brezmadežne je ob ned­ eljah zbirala dekleta za veselo igro in izlete, predvsem pa za to, da bi jih poučila v veri in jih ob­ varovala pred nevarnostmi. Ko sta se srečali poti teh dveh svet­ nikov, se je začela porajati nova redovna družina Družba hčera Marije Pomočnice (1872) - naj­ Franc in Albina Zupan, ki sta prej v veliki preprostosti in celo darovala hišo sestram

Prve duhovne vaje 1.-5.7.1971 revščini, a predvsem v velikem zaupanju v Boga, v pristnem občestvu in veliki gorečnosti za dobro deklet, ki so živela pri sestrah, se šolala in pripravljala na življenje. Iz teh začetkov se je naša Družba kmalu začela širiti v Franci­ jo, Južno Ameriko in nato na vse celine. Na slovenskih tleh so poslanstvo med mladimi leta 1936 začele slovenske sestre, ki so se v Italiji pripravile na ta poklic in tam delovale že kar nekaj let. Toda komaj se je njihovo delo začelo razcvetati, že ga je ovirala 2. svetovna vojna in zatrlo preganjanje po vojni. Sestre so kljub zatiranju, zaporu in trdemu delu ostale povezane med seboj in zveste svojemu poklicu ter se takoj, ko je bilo mogoče, zopet zbrale v skupnosti. Na temelju njihovih žrtev in zvestobe so začeli zoreti novi poklici in novo poslanstvo med mladimi, tudi na Bledu.

Občestvo v skupnosti

Večerna molitev na birmanskih duhovnih vajah

V župniji Bled je s. Marija Ausilija Simončič na prošnjo teda­n­jega župnika Ignacija Škode bila katehistinja že preden se je odprla skupnost, od jeseni 1968. Nova skupnost sester, v kateri so bile tudi novinke, je iskala načine, kako veselje svoje vere in Božje ljubezni deliti z mladimi. Leta 1971 so tako or­ ganizirale že prve duhovne vaje. Sestre in novinke so svoje prostore odstopile dekletom in same šle spat v klet in na pod­ strešje. Na pomoč pa so jim priskočili tudi sosedje in dobrotniki tako, da so nekatera dekleta lahko prespala pri njih. Sestre so dekle­tom v dnevih duhovnih vaj v družinskem vzdušju preko govorov, molitve, zakramentov, posvetitve Mariji, tišine, vese­ lja … poskušale pomagati, da bi se odprle srečanju z Bogom in zorele za življenjske odločitve. V prvih letih so bile duhovne vaje za prvomajske praznike in v mesecu juliju, kasneje pa za vsake šolske počitnice. Sestre so bile vedno dejavne tudi v župnijah, poleg blejske še v sosednjih glede na potrebe in možnosti ter tudi tam razvijale različne dejavnosti za mlade. Če so bile leta 1971 duhovne vaje nepojmljiv in drzen korak, je bilo podobno s poletnim oratorijem leta 1989, ki so ga sestre pripravile že v sedmih župnijah po Sloveniji (prvi je bil leto prej pri sv. Jakobu v Ljubljani), med drugim tudi v Gorjah, in naslednje leto na Bledu. Duhovne vaje so torej značilne za poslanstvo blejske skup­ nosti že od začetka. V začetku devetdesetih let so sestre ob­

novile hišo Zupanovih in jo uredile v dom duhovnih vaj, ki je bil kmalu poimenovan Marijin dom. S tem so imele možnost sprejeti več skupin mladih za različne duhovne in vzgojne pro­ grame, skupine birmancev, najstnikov, srednješolcev itd. Pro­ grame so vodile sestre ali pa so sprejele skupine iz župnij in gibanj, ki so imele svoje voditelje in program. Počasi sta kapela in skupni prostor postala premajhna, pokazala pa se je potreba tudi po sobah, ki bi lahko bile namenjene zakoncem in drugim odraslim. Po dolgih in zahtevnih pripravah je bil leta 2007 dograjen nov del Marijinega doma s kapelo, dvorano, sobami in nekaterimi drugimi prostori. Za hišo je lep vrt z Marijinim spomenikom, sadnim drevjem, gredicami in travnikom, ki se lahko spremeni tudi v igrišče. Trenutno v skupnosti živi enajst sester in ena postulantinja, ki se pripravlja na redovno življenje. V Marijinem domu pa biva tudi duhovnik salezijanec, ki nudi duhovno oskrbo skupnosti in skupinam, ki prihajajo v dom. Srce hiše je kapela, tako za skupnost kot za ljudi, ki prihajajo sem na duhovne programe. Temelj našega posvečenega živ­ ljenja je v življenju Svete Trojice. Obhajanje zakramentov, zlasti vsakdanje evharistije nas zbere kot živo Kristusovo Telo in nam pomaga gledati življenje s perspektive večnosti. Naša vsakda­ nja hrana je tudi Božja beseda: beremo jo in jo kot Marija nosimo v svojem srcu, ji skušamo dati prostor, da bi se utelesila … saj le

Dvorišče je tudi kraj za igro in druženje

Blejski otroci na duhovnih vajah prisluhnejo pricevanju sester

PREDSTAVLJAMO

Namen vsake dejavnosti je pripeljati otroke in mlade k Jezusu

7

PREDSTAVLJAMO

8

tako lahko o njej tudi kaj sprego­vorimo. V izkušanju lepote občestva med Očetom, Sinom in Svetim Duhom zmoremo tudi me živeti v občestvu, v družinskem vzdušju: v preprosti in veseli podelitvi vsega, kar smo in kar imamo, kar živimo in delamo. Mlajše sestre so lahko bolj ne­ posredno vključene v pastoralno delo v Marijinem domu in po župnijah, starejše pa s svojo nenehno molitvijo in vdanim prenašanjem trpljenja nad vse kličejo Božji blagoslov in duhovno rodovitnost. Mnogo drobnih del v kuhinji in drugje po hiši opravljajo z veliko ljubeznijo. Sicer pa so tudi one vključene v neposredni apo­ stolat. Kljub svoji starosti se znajo poša­ liti, mlade sprejmejo z nasmehom in jim s svojo držo in modro besedo oznanjajo Božjo ljubezen in navzočnost. Na skupnost se za duhovno podporo Udeleženci počitniskega tedna med srečanjem z vso skupnostjo obračajo mnogi ljudje; prihajajo na du­ hovne pogovore in prosit za molitev za moč v preizkušnjah, za animatorsko poslanstvo. Vsem želimo pomagati, da bi odkri­ pravilne odločitve, za otroke, mlade … kar postaja del vsako­ vali izvirno lepoto naše vere in moč svobode, ki nam jo prinaša dnevne skupne molitve. Ker je kapela posvečena sv. Družini, Kristus. Mladi in manj mladi prihajajo tudi na osebno spremljane tukaj še posebej molimo za potrebe družin. K nam prihajajo tudi pari, ki se želijo pripraviti na zaroko, poroko, obhajati zakonski duhovne vaje v tišini, da bi globlje vstopili v oseben odnos z Gospodom, da bi ga bolje spoznali in sprejeli kot svojega jubilej ipd. V domači in dveh okoliških župnijah Zasip in Gorje pouču­ Gospoda in Odrešenika. V dneh duhovnih vaj doživljajo proces jemo verouk in smo tudi sicer vključene v pastoralno življenje spreobrnjenja in vstopanja na pot notranjega osvobajanja, na pot resničnega duhovnega življenja, življenja v svobodi Božjih župnije; skupaj živimo liturgični čas, oratorije, ipd. Med vikendi in v počitniškem času Marijin dom napolnijo mla­ otrok. Sem prihajajo tudi ljudje na duhovno spremljanje ali pa kar di, otroci, družine, ki se želijo v duhovnih vajah odmakniti od tako na preprost obisk. vrveža vsakdanjega življenja in odpreti svoje srce za srečanje z Med tednom so vrata našega doma odprta predvsem do­ Bogom ter se duhovno okrepljeni vrnejo v domače okolje. Sem prihajajo prvoobhajanci, birmanci in njihove družine. Prihajajo mačinom z Bleda in okolice. Otroci prihajajo v t. i. popoldanski na duhovne vaje ali pa duhovno-počitniške tedne. Vesele smo oratorij, kjer imajo možnost igre, učenja, druženja, molitve. Kar tudi mladih, ki prihajajo, da bi se oblikovali in dobro pripravili na nekaj prostovoljcev nudi učno pomoč tistim, ki jo potrebujejo, v filmski delavnici je ob letošnjem jubileju sv. Martina nastal film Sveti Martin, sedaj pa se pripravlja že novi film. Sem prihajajo predšolski otroci za Svetopisemske urice, kjer doživljajo glo­

Veroučne ure za blejske otroke so dvakrat letno v Marijinem domu

Otroška igra na vrtu

vir: spletna stran Župnije Bled okoliškimi in tistimi, ki nam zaupajo svoje skupine za duhovne programe. Naše življenje preveva hvaležnost Bogu za dar krsta, po katerem smo prejele Božje življenje in smo del Kristusovega telesa, za dar redovnega poklica in skupnosti, ki ji pripadamo. Hvaležne smo za vse in vsem, ki so del našega življenja in poslanstva ter skupaj hodimo Gospodu naproti. Vsej dekanijski skupnosti se priporočamo v molitev, da bi mogle prepoznavati in biti to, kar Gospod želi od nas.

- in foto skupnost hčera Marije Pomočnice, Bled

Praznična peka

Slastni orehovi štrukeljci V Društvu podeželskih žensk izpod Golice in Stola pripravijo za razna praznovanja čudovite dobrote, med ostalim tudi ore­ hove štrukeljce, po katerih roke kar same posežejo. Štrukeljci so bolj kot potica pripravni za pogostitevveliko ljudi. Po pripo­ vedi ga. Erike in malo po moje sem doma spekla štrukeljce. Bilo jih je za tri pekače oz. 75 koščkov.

PREDSTAVLJAMO

boka srečanja s svetopisemskimi zgodbami, njihovi starši pa prav tako na njim primeren način. Skupina žena na mesečnih srečanjih izkuša lepoto in moč skupnosti ter zajema moč in smer za vsakdanje življenje. Večkrat se v našem domu dobi­ jo mladinci na svojem rednem veroučnem srečanju. Pogovor­ ni večeri za starše, zakonce in mlade udeleženim pomagajo skupaj z gostom razmišljati, se pogovarjati in moliti ob različnih življenjskih tematikah. Ob skupnosti sester deluje tudi center salezijancev sotrud­ nikov, ki so verni laiki in so se z obljubo zavezali, da bodo zav­ zeto živeli svoje krščanstvo v družini, župniji in poslanstvu med mladimi v salezijanskem duhu. Srečujejo se enkrat mesečno, s sestrami pa sodelujejo tako pri materialnih delih priprave na sprejem skupin, čiščenja in pomivanja, kot tudi s sodelovanjem in vodenjem različnih dejavnosti. Vsak na svoj način veliko­ dušno in z veseljem daje na razpolago svoje talente in čas za dobro mladih, hkrati pa doživlja lepoto pripadnosti salezijanski družini in konkretni skupini. Nepogrešljivi delež v našem poslanstvu imajo tudi mnogi dru­ gi sodelavci, animatorji, prostovoljci in dobrotniki, brez katerih ne bi mogle opravljati vsega tega poslanstva za dobro ljudi, ki nam jih Gospod zaupa. Dragoceno je tudi iskreno sodelova­ nje z domačo župnijo in župnikom, pa tudi z drugimi župnijami,

Za testo potrebujemo: 90 dag bele moke, 2 kocki kvasa, 4 žlice sladkorja, 3 dcl mleka oz. po potrebi, 1 žličko soli, 25 dag masla in 8 rumenjakov. Nadev: 70 dag mletih orehov, 30 dag sladkorja, 2 vrečki vanilijevega sladkorja, 1 limonin sladkor, 2 žlici ruma, 2 dcl slad­ ke smetane, 8 dag masla, dišave (cimet, klinčki) po okusu ali brez njih ter 2 jajci. Priprava: Iz sestavin za testo zamesimo kvalitetno kvašeno testo, Pripravimo ga s kvascem, ga dobro pregnetemo tako, da se testo loči od sklede in da vzhaja tako, da se testo podvo­ ji. Nadev pripravimo tako, da sladko smetano pogrejemo. Ko je vroča vanjo damo orehe in ostale sestavine razen jajc. Ko je nadev mlačen vmešamo še jajci. Testo in nadev morata biti enako topla. Testo razvaljamo v pravokotnik dolžine približno 70-80 cm in širine 45 cm. Nadev namažemo na testo. Pravokot­ nik dvakrat prerežemo po dolžini, da dobimo tri enake trakove. Vsak trak zvijemo kot potico. Sedaj zvrtke zrežemo z ostrim

papirjem za peko, jih s pletilko prebodemo do dna in nato pre­ mažemo z razžvrkljanim jajcem in mlekom. Pekač postavimo v malo toplo pečico za 20 minut, da malo vzhajajo. Nato štru­ keljce spečemo pri srednji temperaturi. 8 beljakov, ki nam ostanejo, lahko porabimo za kokosove makrone. Recept je naslednji - Sestavine: 4 beljaki, 15 dag sladkorja v prahu, 15 dag kokosove moke, 1-2 veliki žlici krušnih drobtin. Priprava: iz beljakov stepemo trd sneg; nato počasi dodaja­ mo sladkor in vmes stepamo; vmešamo še ostali sestavini; iz mase delamo kupčke in polagamo na pekač, pokrit s peki pa­ pirjem; makrone sušimo v peči pri 50-70 stopinj Celzija več ur.

nožem v 2-3 cm dolge štrukeljce. Damo jih na pekač, pokrit s

- in foto: Jelka Koselj

9

Krasimo za božič

Drevešček malo drugače s­ mreka ter zlati trakovi. Rdeča barva je najpomembnejša in prva barva človeka. Tudi v stari zavezi velja rdeča kot poglavit­ na barva, ki daje najmočnejše občutke in pozitivno energijo: zelena barva pomeni prebujanje narave in življenja, to pa se začne ravno s Kristusovim rojstvom.

- in foto Jelka Koselj

USTVARJAJMO

Priporočam bor namesto smreke, saj bor veliko dlje zdrži na mizi kot smreka. Okraski so narejeni iz bele modelirne mase. Maso razvaljamo kot testo za piškote ter z modelčki za piškote izrežemo različne okraske. Okraski se sušijo na zraku teden dni. Nato jih pobarvamo z akrilnimi barvami, najprej trikrat z rdečo, nato še z belo barvo, čez nekaj ur pa jih še polakiramo. Enake okraske pa bi lahko naredili tudi iz slanega testa, vendar ti niso tako obstojni.

Medtem, ko za okrasitev doma poskrbijo ženske in otroci, je običaj, da za drevešček poskrbijo možje, prav tako pripravijo in postavijo družinske jaslice. Prve dreveščke v Sloveniji so začeli

10

postavljati po 2. svetovni vojni. Okraski so bili največkrat do­ mači piškoti in orehi, zaviti v svetleč papir. Če pod drevešček postavimo jaslice, dreveščkane smemo preveč poudariti, kajti »glavne« so jaslice. Postavimo ga na prazničen prt. Najlepši so ročno izdelani prti, ki so splet lepote in bogastva slovenske krasilne umetnosti. Drevešček in jaslice običajno postavljamo 24. decembra in ga »podiramo« pred svečnico, 2. februarja, ko je zaključeno cerkveno obdobje. Božične barve so rdeča, zelena in zlata. Če bo drevešček v teh barvah se ne bomo zmotili. Na primer: rdeči okraski in

Cerkev sv. Marka v Vrbi, duhovnem domu pesnika ­Franceta Prešerna, nadškofa Antona Vovka ter knezoškofa Janeza ­Zlatousta Pogačarja na letošnji voščilnici Jelke Koselj iz Vrbe (original18,5 x 25 cm - širina x višina; akril na papir)

Zimske jaslice na Bledu, voščilnica, Jelka Koselj

(Ivan Cankar: Podobe iz sanj/Konec, 1917) Mati Moja draga mama! Od rojstva dalje me spremljaš, skrbiš in moliš zame, tudi takrat, ko me ni ob tebi. V tvojih očeh pre­ poznam veselje, ljubezen, žalost, strah, jezo, nemoč… imam to milost, da se moj obraz stara skupaj s tvojim, da moji otroci lahko vidijo to najino tiho navezanost. Največja dota matere in očeta je dobra, prava krščanska vzgo­ ja srca in duha. Popotnica za vse življenje! Zelo na trdo sem držala svinčnik v prvem razredu. Učiteljica je bila stroga, v razredu pa cel kup trdobučnežev. Z veliko muko sem hodila v šolo, tudi k verouku. Župnik je bil še veliko bolj strog, marsikdo jo je dobil okrog ušes. Z leti sem se malo utr­ dila in starejša, ko sem bila, bolj me je šola zanimala. Učiteljica slovenščine Anica, mi je bila še posebej pri srcu. Prepoznala je moje navdušenje nad branjem in pisanjem, spodbujala me je in me usmerjala. Spominjam se, kako smo na proslavah brali pe­ smi in recitirali vse od Prešerna do Kajuha. V nižjih razredih smo vedno za Prešernov rojstni dan v zvezek nalepili njegovo sliko, jo okrasili z nageljni okrog in okrog. Kičasto, kar se da. Vzneseno smo na pamet deklamirali O, Vrba, srečna, draga vas domača… Takrat smo živeli v več - narodnostni državi in smo se zelo »oklepali« maternega jezika. Sprašujem se, kaj današnjim mla­ dim pomeni Prešeren? Bodo naslednje generacije še videle in vedele za preroški pomen njegovih stihov, ko je sanjal: »De bi nebesa milost nam skazale!« »De bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprti­ je, in bi spet zedinil rod Slovenšne cele!«? (F. Prešeren: Sonetni venec, 1834) Pa vendar, s Prešernom nam nekako še »gre v kup«. Živimo v bližini Vrbe, kamor se 8. februarja odpravimo peš in ponosno hodimo za slovensko zastavo. Kaj pa naš največji pisatelj? Cankar je pa kar trd oreh! Zame največji slovenski književnik, je za marsikoga nerazumljiv, »za­ težen« s to svojo revščino, krivicami in trpečo materjo. Res se je velikemu piscu težko približati brez poznavanja časa in razmer, v katerih je živel. Zame so Cankarjeve Podobe iz sanj nekaj tako tenkočutnega, presežnega in genialnega, da se ne da opisati. Zapustil nam je svojo duhovno oporoko z besedami: »Mati, domovina, Bog!« Težke teme, ki danes zanimajo le še učite­ ljice, literate in kakšnega posameznika. Nočemo, da je otrokom težko pri srcu, ko prebirajo take zgodbe. Čeprav otrok tudi danes prizadene svojo mater. Zataji jo na drugačen način in mogoče sploh ne ve, da je naredil greh. Res dandanes mama ne stoji na robu šolskega dvorišča v škornjih, z dežnikom in culo v rokah, ampak bo mogoče otroka čakala v avtu, govorila po mobitelu ­kljub temu jo bo otrokova beseda zabolela. Na enem ljubljanskih zidov sem prebrala grafit na temo Cankarjeve črtice Skodelica kave: » Ivan, skuhaj si že enkrat sam to presneto kavo!«. Precej zgrešeno bistvo - saj ne gre toliko za žrtvovanje matere, lakoto, revščino in siromaštvo samo po sebi, ampak predvsem za naj­ bolj intimne grehe našega srca, ki jih storimo svojim bližnjim, za občutljivost duše do krivice, za sočutnost do soljudi. To pa je danes problem. Greha ni, občutki krivde so tabu tema. Cankar pa je bil velik estet in moralist, držal nam je ogledalo pred 100 leti in nam ga še danes.

Moja draga, žal že pokojna profesorica slovenščine, Marija Janežič je pripadala »črnemu kadru« gimnazije Jesenice. Pre­ cej profesorjev je bilo vernih in v tistih časih niso smeli hoditi v cerkev. Kljub temu nikoli nismo čutili njihove zagrenjenosti. Profesorica Janežičeva je s takim veseljem in žarom predavala slovenščino, občudovala je slovenske pisatelje, posebej Cankar­ ja. Še danes slišim njen mehak koroški naglas. Kadar je govorila o kakšnem še posebej občutljivem literarnem delu, ji je pogled odtaval skozi okno v daljavo, takrat smo lahko začutili globino njene duše. V takih trenutkih mi je bila še posebej blizu. Vese­ la sem bila, da sva se zadnja leta njenega življenja srečevali. Po­vedala je, da spremlja moje pisanje, ko ji sosedova Lojzka prinese Skrinjo. Rada je potarnala, da je danes z jezikom kar hudo, da bi lahko vsak članek popravila. Jezik se sicer razvija, ampak kar malo po svoje. Jezik pa moraš imeti rad. To je še kako občutila, ker je bila rojena na Koroškem, v Avstriji. Skromna, zelo skromna je bila moja profesorica. Spominjam se je z veliko hvaležnostjo zato, ker je znala pre­ buditi v meni ljubezen do materinščine, do književnosti in tudi do pisanja. Pogrešala je svojo Koroško in zapisala: »Ko spomini odstirajo čas in daljavo, slišim žalostno pesem iz moje rodne Koroške: Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom, zdaj ni več moj ljubi dragi dom!« (prof. Marija Janežič) Ko bi tudi danes tako znali ljubiti svoj jezik, svoj narod in Do­ movino! »Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je - vstajenja dan!« Gregorčičevo Pe­ pelnično sredo so še ne tako dolgo nazaj brali s solzami v očeh, danes živimo »vstajenja dan«. Dolga leta smo kot narod obsta­ jali le preko knjig, kjer je bilo zapisano hrepenenje, bolečina in upanje naroda. Moja draga domovina! Že 25 let je minilo! Mi pa kot da smo se že preobjedli vsega dobrega, pozabili kako smo hrepeneli… Pa vendar smo dediči, dediči svojega jezika, svoje zgodovine, dediči krščanstva. »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!“... Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gor­ jancev,…« ( I. Cankar: Kurent, 1909) Draga domovina, pozdravljena iz veselega srca! Jaz sem te neizmerno vesela! Naj te še naprej blagoslavlja Bog! »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal.« (Jer 1,5) Ko sem prišla na svet, so me sprejele materine roke, ob zvenu njene besede sem odprla oči. Šla na pot iskanja. Danes živim v svoji domovini, razmišljam v svojem jeziku, govorim, pojem, pišem in molim v slovenščini, sanjam v slovenščini. Občudujem vso to lepoto, ta paradiž, ki ga je Bog ustvaril za mojo domovino. Še vedno iščem - nove poti, Boga, Boga med ljudmi, v sebi. Advent je lep in tih v čakanju. Noč se spušča, prihaja tišina, tišina v mojem maternem jeziku.

- V adventu 2016 napisala Marija Tišler Serianz

RAZMIŠLJANJE

Mati, domovina, Bog!

11

BOŽIČNA PRIPOVED

Anno Domini LXIV

12

Stari Jozahija je vse od žetve sem vid­ no hiral. V staje ni več zašel in vsi v hiši so čutili, da nove setve ne bo dočakal. In res, še preden se je obrnila luna, je legel in se ni več dvignil. Snaha Rahela in obe dekli so mu prinašale najmehkejše kose mesa od ognjišča in skrbele, da je bil kup ovčjih kož, na katerih je polegal, vedno dovolj visok in porahljan. Le sem ter tje je še zmogel nekaj bornih grižljajev, še tisto se mu je včasih valjalo po ustih, dokler na koncu ni izpljunil, za psa. Požirek hladne vode iz vrča ob steni se mu je prilegel, dva sta mu bila že v breme. Pod noč, ko se je med gričevje spuščal mrak, je dal k sebi poklicati Ebla, prvorojenca, enega od treh sinov prve žene Zurije. Ebel je pogladil runo očetovega vzglav­ ja, nato pa spoštljivo sédel ob ležišče. Jo­ zahija je skušal nekajkrat globje vdihniti, nato je tiho spregovoril: » Ebel, sin moj, kaj bi ti tožil. Hitro sem se postaral, lepo skrbi zame tvoja mlada žena, a dolgo ji ne bo več treba. Še pred setvijo pojdem k vélikemu Jahveju, v naročje Abraha­ movo. Ne bom ti naročal, kako gospodari - saj si zadnja leta ti bolj napolnil žitnico kot prej jaz in črede drobnice ti rastejo, da jih je veselje gledati. Ti boš poslej vodil mojo hišo in blagoslov Gospodove roke naj vedno počiva nad teboj!« Tu je staremu že pošla sapa in muko­ ma je sinu pokazal na vrč, od koder je z njegovo pomočjo napravil dva skromna požirka. »Tudi tvojim bratom sem razdelil črede, dobili so črnopikaste ovce in jagnjeta ter vse bele in svetlo progaste kozle, zamejili so si svoje pašnike, tri dni hoda od moje hiše ... Kamele naj vse ostanejo pri hiši potreboval jih boš za doto, če boš ženil starejšo od sestra, nerodno Oholibamo. Z mlajšo, lepo Leo, ne bo težav, še pre­ več bo ženinov. In pa, če spet pride kdaj suša v deželo, da presahnejo vodnjaki, takrat samo dober velblod zmore pot do reke in nazaj, da pritovori mehove z vodo ... Po daljšem premolku je nadaljeval: »Veš, ob tegobah zadnjih tednov in se­ danji nebogljenosti se že veselim naročja Abrahamovega! Ena stvar pa me teži bojim se, da je napaka, ki sem jo storil, velika, prevelika in morda celo usodna

Božične jaslice iz Krope, Liza Hribar, 1947 za našo hišo, pa čeprav sem bil vedno pošten do sosedov in naših meja, usmi­ ljen do tujcev in dobrotljiv do popotnikov. O njej nisem nikdar govoril. A zdaj naj ti jo razkrijem, preden se odpravim v hišo Gospodovo ... Staremu so se veke zaprle, sledila je dolga tišina. Ebel je že pomislil, da je od izčrpanosti zaspal in da danes ne bo več glasu od njega, ko je Jozahija spet odprl oči in mu pomignil, naj se nagne čisto na­ denj. Komaj še slišno je nadaljeval. »Veš, zgodba je dolga, več kot pol stoletja nazaj sega, ko vas še nikjer ni bilo, sam sem pastiroval tam po betle­ hemskem goličavju v deželi Judovi. No, ne sam, z drugimi pastirji smo pasli po tistem ne tako bogatem gričevju in čuva­ li črede ovac, le redki so imeli tudi koze in kozle. Tega se spominjam, kot bi bilo včeraj. Takrat smo skupaj gonili črede s hlapcema Nahorjem in Jerobabom in še tretji je bil, smrdeči Efronez. Vsak po kakih tristo ovac smo prepasli gospodar­ jem, le Efronez nekaj manj, ob tem pa je imel še čredico koza in nekaj kozlov. Kozli so sicer smrdeli, a so se držali bolj ob strani, sami zase - ampak kako so pa Efronezu smrdele noge, ne da se pove­ dati! Sploh se ni moglo spati ob njem, ka­ dar smo iz kož postavili šotor. Pošastno! Ne vem, od kod se je pravzaprav vzel zelo temne polti je bil in črnih, gladkih las ter skoraj gladkih lic, le pod nosom mu je mahalo nekaj redkih črnih kocin. So pravili, da je celo nekaj egiptovske krvi v njegovih žilah - péti je znal in kradel je, če le nismo ves čas pazili nanj. V času velikega preštevanja je bilo, ko je rimski cesar Avgust ukazal, naj se popiše ves svet, njegov namestnik v Siriji, Publij Sulpicij Kvirinij, pa je popis izpeljal po vsej Palestini. Bdeli smo pri

čredah in jih varovali pred lisicami in ko­ joti. Saj zdravi odrasli ovci lisica ne pride do živega, a le nekaj dni prej so povrgle in mladiča zna zadušiti in odnesti, pose­ bej, če je mati nerodna in ji trop pobegne. Tako smo kurili na prostem, da so se og­ nji daleč videli - lep je bil pogled na vse tiste griče z razsvetljavo. Sicer pa ob tis­ ti revni nočni vlagi tudi ni bilo treba pod kože, zraven so pa Efronezu spet tako homersko smrdele noge, da smo ga po­ slali na nasprotni breg, zavrnit koze. In takrat se je začelo! Nebo se je od­ prlo in nad nami se je zalesketalo bolj kot sonce samo. Vsem nam je jemalo vid. Kar se zasliši prečudovito petje, ob tem pa brenkanje harfe in cimbal, gos­ tolenje zvončkov in piščali - take muzike ni slišal še nihče med nami, ne prej, ne kasneje! Iz odprtih nebes so se vsule legije bleščečih se bitij, za katere smo vsi takoj vedeli, da so angeli, čeprav prej še nihče od nas angela ni videl! Bili so tako nedopovedljivo lepi, da se lepa Agaleja, tistikrat najbolj znana trebušna plesalka na Herodovem dvoru, skrije pred njimi. Peli so o dobroti in lepoti Boga in o tem, da v podrtiji na nasprotni strani mesteca leži novorojeno Božje Dete, Božji Sin Je­ zus Kristus, ki je iz nebes prišel na svet odrešit Izraela vseh njegovih tegob. Pa ne le Izraela, ves svet je prišel odrešit! Pograbili smo vsak kakšno malenkost, saj ne more človek praznih rok k dru­ gemu v goste, Efronez si je v tolmunčku v dnu grape opral noge in smo tekli čez hrib pogledat, kaj je na stvari. Tam smo našli milo dete, Jezusa Kristusa, ki se je v hladni štali stiskalo k materinim pr­ sim, okroginokrog teh revnih potovcev pa neskončno lepoto, mir, radost, valujoče kore angelov - ne da se popisati, ne da se! Pokleknili smo med druge, ki so pridrli z vseh vetrov, in takrat edinkrat, kar pom­ nim, Efronezu niso smrdele noge! In tisti nepopisni občutek je kar trajal in trajal, še živali so ga čutile, prav nič se niso bodle med seboj ali uhajale. Čez nekaj dni se je v tisti opuščeni jami, med ostanki slame in s starimi skodlami za silo založenim kotom, kjer je ob jaslih domovala tista potovska družina iz rodu Davidovega, v njih pa

križa, je bil mrtev kot mačka, ki jo otroci potegnejo iz potoka. Saj so potem govorili, da je vstal iz gro­ ba, srečali so ga v Emavsu in ne vem kje še vse, tudi njegovi učenci so zdaj hrabro pričali zanj, kar pred Rimljani so pridigali, da je on Sin Božji, ki je svet odrešil, res se niso bali. Jaz pa sem se bal. Bal za mlado ženo in prve tri otroke, bal za rastočo čredo, svojo hišo in novoizkopani vodnjak. Pa še Rimljani so nam branili novo vero, preganjali so nove vernike, jih pobijali. Nelepo. Zverinsko! Sem si rekel: počaka­ jmo še malo, da se stvar umiri, da mi ne pobijejo otrok in požgejo doma. In sem čakal, zvest starim pismom in pismo­ ukom, ki so tudi preganjali Kristusa. Preganjali in zaničevali. Zdaj pa, na smrt­ ni postelji, vidim, da sem čakal predolgo. Zdaj spet vidim tiste trume angelov in nas, mlade pastirje in vem, da je bilo tisto resnica in mi je žal, da odhajam takole,

ne da bi vam jo prenesel, da sem vas prikrajšal za veselo oznanilo ...« Slednjič obmolkne, nagne glavo in brez moči obleži na kožah. A še ni mrtev. Ebel se skloni do njegovega ušesa: »Ne, ne, oče! Saj ni tako, ni bilo zaman! Zakaj pa misliš, da je bil Barnaba na poti skozi te kraje dvakrat pod našo streho - in vsi ti možje, toliko mož je prišlo ... Le tebi tega nismo upali povedati, ne jaz, ne tvoja Zu­ rija. Ko si bil pa vedno ti gospodar in je vedno obveljala tvoja! Tudi moja Rahela je iz hiše, kjer se zbirajo Jezusovi in lomi­ jo kruh. In molimo za tvojo dušo ...« Ebel čuti, kako odleže staremu, vidi, kako se mu razjasni lice na runu. Svetla solza se zalesketa v kotu ob nosu sta­ rega Jozahija, medtem ko njegova duša že išče pot s temnega ležišča, navzgor, v svetlobo Gospodovo ...

Moja mama!

prav mi boste očitali po tihem ali na glas karkoli. Kadar rečem, da ste trapasti - a mar tako rečem? - tega ne mislim tako sla­ bo, kot Vi pravite. Mama, to samo tako rečem. Lahko bi rekla tudi, da ste oranžni ali kar koli. A sploh zastopite, kaj Vam hočem povedati? Da ta beseda sploh nima pomena, nobenega pomena. Še zdaleč sploh pa ne, da bi bilo isto kot neumni, kot Vi to zgleda, da razumete. Mama, prosim Vas! Zmeraj ste bili naj­ bolj razgledani od vseh mam, kar sem jih poznala, svoje hčere pa ne poznate. Pripisujete mi lastnosti, ki jih res nimam. Res sem sitna, vzkipljiva, vpijem, tečna­ rim, zamerljiva sem - ampak grdo o Vas ne mislim in ne govorim. In zamerljivi ste Vi še veliko bolj od mene. Včasih ste v grdo spremenili stvari, ki sem jih napravi­ la v sami dobri veri. Kolikokrat ste samo mislili, da sem prišla zaradi denarja ali pa da bi mi kaj dali, ne pa zaradi Vas. Pa sem prišla vedno, vedno samo zaradi Vas. Če sem kaj potrebovala, sem Vas prosila, k Vam pa sem vedno hodila zara­ di Vas. Zdaj še hodim domov, ko Vas ne bo, doma ne bom več imela. Mama, Vašemu vnuku ne bom pisala v knjigo, spomin mora imeti od Vas, ne od mene. Jaz bom svojemu vnuku pisa­ la - če ga bom sploh imela. Meni je tista

kartica, kjer ste se podpisali Vi, pomenila veliko več kot tista, kjer se niste. In če bi naročili svakinji ali bratu, naj napišeta kaj za moje otroke, bi se mi zdelo za malo. Knjiga pa ni samo za danes ali jutri. Fant bo enkrat star dvajset let, ne bo večno dve leti. Pri dvajsetih pa človek ve, če mu je mama napisala posvetilo. Jaz bi bila vesela, če bodo Vaši vnuki hranili knjigo z Vašo pisavo pa bi potem rekli svojim otrokom: To mi je pa moja stara mama napisala! Mama, ne vem, kako boste tole brali, če sploh boste. Malo mislim, da boste tudi tole vzeli za slabo. To me boli, am­ pak tolaži me misel, da sem se vsaj takole poskusila pogovoriti z Vami. Vašim ušesom ne zaupam čisto nič več. Ne vem, kaj boste mislili - da tribam hinav­ ščino, kakor znate reči, če poskusim po­ kazati, da ste mi ljubi? Obema bo najbrž malo nerodno, ampak kar. Mama nikoli nisem o Vas mislila ali rekla grdega - Vi ste o meni lahko mislili grdo - pa sem res tako slaba? Mama, vse moje življenje ste mi bili ljubi in rada Vas bom imela ne glede na to, kaj mislite o meni do konca svojega življenja!

Odkar vem zase, se bojim, da Vas bom izgubila. Spomnim se, da sem atu nekoč rekla: »Pejte že nazaj v bolnico,« ker se mi je zdelo bolj prijetno, če sem bila z Vami. Ko sem se spraševala, če me bo moja hči sploh imela rada, sem se opom­ nila - Daj no, poglej, kako rada imaš Ti mamo. Mama, rada Vas imam, kolikor le more imeti otrok rad svojo mater. Samo ljubezen do mojih otrok je tako velika kot ljubezen do Vas. Tega Vam ne morem reči, ker bi morala vpiti, to mi pa ne gre. Vpiti znam, če sem jezna, togoto, bes, sitnobo znam vpiti. Da bi vpila, kako rada Vas imam - to bi vse samo še poslabša­ lo. Pa tudi verjeli mi ne bi, Bog ve, kaj bi slišali in kaj bi skombinirali. Srce me boli, ko se spomnim Vaših solz in tega, da sem jim jaz kriva. Mama, ne vem, kaj ste slišali takrat, tega, kar mi očitate, nisem rekla. Nikoli. Če rečete stokrat, tisočkrat - nikoli ne bom priznala, da sem rekla kaj takega, ker nisem. Ker nikoli nisem o Vas rekla nič grdega, ker nikoli nisem in nikoli ne bom dovolila, da bi kdo drug meni ali vpričo mene rekel o Vas kaj grdega ali slabega. Nikoli. Ker ste moja mama, ker Vas imam rada in Vas bom imela rada, dokler bom živa, pa če­

- Janez Resman

- Vaša hči

PISMO

Jezus Kristus, ustavila največja karava­ na velblodov, konj in slonov, gospode in služabnikov, kar smo jih v življenju videli. In darila, dari­la! Res, takrat nihče ni po­ dvomil, da je pred našimi očmi Odrešenik Izraelovega rodu, le zmeda okrog vse­ ljudskega štetje ga je zanesla na tak ne­ srečen kraj ... Kralj Herod, takrat četrtni oblastnik v Judeji, lisjak jeznoriti, se ga je tako prestrašil, da je ob letu dal pobiti vse prvorojence njegove starosti v deželi - le Jezusovi so se po angelovem svarilu umaknili daleč noter v Egipt. Potem smo čakali. In čakali. Našel sem si ženo, s prvim zaslužkom si kupil nekaj orodja in ovc in začel na svoje. Šele čez dobrih trideset let sem spet srečal Kris­ tusa. Tokrat na romanju v Jeruzalem, za pasho. Pa ni bilo lepo! Ob Barabu so ga postavili pred množico, ki je tulila: Križaj ga, križaj ga! Vojaki so ga pretepali, mu zlomili nos in izbili eno oko. Njegovi so se po večini razbežali. In ko so ga sneli s

13

14

Vesel božič in vse dobro v novem letu! OČESNA AMBULANTA

OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11, Bled

OPTIKA

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31, Jesenice

optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

tel + 386 (0)4 583 26 63 www.optika-mesec.com

15

16