Skrinja, marec 2016

Velika noč 2016

Jaz sem pot, resnica in življenje

»J

az vem za dolgo srečno pot, me vodi tja, kjer je Gospod …«

Tako se začne prva pesem v nekdaj zelo priljubljeni in tudi s pridom uporab­ ljani pesmarici Zapojmo bratje, ki jo je v goreči vnemi za vse dobro pripravil ljudski misijonar p. France Cerar. – Dru­ ga pesem te zbirke pa: »Kod blodiš ti, kot brez poti, saj te Gospod spremlja povsod, nič več ne bodi žalosten!« Po­ vabljen, da v našo dekanijsko Skrinjo iz svoje ne več mladostno nove skrinje vzamem in namenim kakšno misel o poti in poteh, ugotavljam, da se je tega zrnja v letih mojega popotovanja nabralo že ve­ liko. Čutim zadrego, ker bi rad izbral čim boljše. Skušnjava me daje: naj to naredi kdo drug, ki zna bolje! Saj veste, da je skušnjavo premagati pogosto prav na­ porna pot. Skušal bom preložiti v to našo Skrinjo vsaj kakšno zrno. Dragi bralec naše Skrinje! Z menoj in s teboj je JEZUS, ki je iskre­ nemu iskalcu resnice apostolu Tomažu na njegovo vprašanje: »Kako bi mogli vedeti za pot?« odgovoril: »JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.« Pot. Velikokrat zapisana beseda. In kakšna je šele množica besed, katerih del je se­ stavljen iz zaporedja črk: p o t! Strokov­ njaki Svetega pisma bi morda celo točno povedali, kolikokrat je uporabljena kratka beseda pot. Prav pogosto jo označuje še kakšen pridevnik ali opis. Kot npr.: prva, zadnja, težka, naporna, nevarna, prava, kriva, lepa, grda … Verni - tako ali drugače - vedo za: božje poti, krvavi in križev pot. Mnoge poti so poimenovane po kakšnih ljudeh in dogodkih, spet dru­ ge po dejavnostih ali zani­mivostih … vsa­

Svete Višarje (1.790 m) in Višarska Mati božja sta cilja številnih romarjev od ­vsepovsod. Foto: Claudio Costerni ka pa ima določen namen. Na pot gremo in nekam pridemo, če se seveda na njo primerno pripravimo in tudi vztrajamo. O poti nam govore mnogi, ki so svojo zem­ sko pot že prehodili in tisti, ki se na njej še vedno potijo. Dogaja se, da se spo­ toma spotaknejo, so komu v spotiko na svojih potovanjih in so jim drugi v spotiko na njihovih potepanjih … Da, na vsaki poti se je treba kdaj tudi ustaviti, se za­ misliti: kako naprej. Frančiškan pater Stane Zore, sedaj naš nadškof, nam je v svojem Podestu življenja (Ljubljana 2010) sporočil: »Od-

Kaj nam govori velika noč?

pravljam se na pot«. V popotno bisago zlagam si brašno za dneve, noči na cesti od danes do večnosti … Dlani in kolena bom vzel s sabo. Pred Njim bom poklek­ nil, sklenil roke in tiho mu rekel: »Sprej­ mi nas vse!« In s Kristusom vodnikom mladega Lojzeta Grozdeta Zdaj grem na pot. Z Njim vedno in povsod brez Njega nikjer in nikamor. To je naša pot. Srečno pot! Naj bo tokratna Skrinja vaš vodnik po številnih poteh!

- France Urbanija, duhovni ­pomočnik, župnija sv. Križa nad Jesenicami

Velika noč nam govori, da je za našo vero najbolj značilno veselje, krščanstvo je vera veselja, ne malodušja, je vera radosti, ne obupa in potrtosti. Kristusova zmaga nad grehom in smrtjo je vir in temelj krščanskega veselja, upanja, notranjega miru … Veselo sporočilo velike noči je: Kristus je vstal! On živi! Kristus je z nami vse dni do konca! Blagoslovljeno veliko noč! - Andrej Župan, dekan

Potovanje skozi post do vstajenjske resničnosti JESENICE - V krvi imamo, da radi poudarjamo - ta je naj­ večji, najvišji, najboljši, najlepši, torej sami naj-naji, a pozab­ ljamo na MINLJIVOST. Človek je ustvarjen, da živi svoje živ­ ljenje in pokaže kaj zna. A tudi to, kaj je. Umno je zato dojeti, kaj trajno oživlja človeka: ogenj sve­ tega, ostati v Kristusu. Ponovno so pred nami duhovni biseri, da si jih nadenemo in se potopimo v smiselnost sveta, v dru­ gačno veselje. Od kurenta, škoromata, ta grdega in ta lepe­ ga, ta zelenega, princeske in gusarja - veselja otrok - se po­ slavljamo in od blišča razigranega se odpre pogled treznosti, ko s pepelnico vstopimo v postni čas, ki traja 46 dni (40dnevni post imenovan po Jezusovem umiku v puščavo in 6 nepostnih nedelj). Zdržkom dodajamo molitve, udeležbo pri evharistiji in križevem potu, branje sv. pisma, ... Zelo priljubljena je CVETNA NEDELJA z bogatimi ljudski­ mi navadami in šegami, ko vsak verni dom postane svetišče, otroške oči pa ponosno zrejo na čudovite butarice. Ta nede­ lja je simbolna in slovesna priprava na preizkušnjo življenja. Je posebno praznovanje in posebno doživeto kot birma, po­ roka ... Branje pasijona nas prebudi in pripravi na bolj zavze­ to obhajanje dogodkov VELIKEGA TEDNA. Izpuščati dogod­ ke velikega tedna pomeni izgubljati občutek za posamezne razsežnosti življenja. VELIKI ČETRTEK nas nagovarja k služenju in ljubezni, vrhunec pa doseže z lomljenjem kru­ ha. V Jezusovi bližini smo močnejši in pogumnejši. Lepota doživetja je večerna maša z umivanjem nog in prenos Naj­ svetejšega v »ječo«, razkrivanje oltarja, zvonovi in orgle utihnejo in »odletijo v Rim na božjo pot po blagoslov«. Na veliko veselje otrok se oglasijo raglje. VELIKI PETEK je dan trpljenja, bolečine in umiranja. Ta dan častimo križ s prav posebno lastno zavzetostjo – s poljubom, ob božjem grobu pa smo stražarji. VELIKA SOBOTA hrepeni po novem živ­ ljenju. Z velikonočno vigilijo prehajamo v novo pričakovanje, ki ima 4 pomembne dele: hvalnico Kristusove luči, branje božje besede, obnovitve krstnih obljub in evharistično bo­ goslužje. Doma pa dopoldne v jerbas položimo velikonočne jedi, ga ogrnemo s čipkastim prtičkom ter odnesemo k »žeg­ nju«. Otrokom v veselje je dirka za pirhi, ki jih po stari Zgodbi o siromašni materi prinaša in nastavlja zajček. Velikonočni zajček ali Vstali Kristus – odločitev je vedno osebna s sporočilom. Zelo pomenljivo je, da je celo Kristus padel pod težo križa, in to kar trikrat, toda ni ostal na tleh. VELIKONOČNO JUTRO in VELIKONOČNA NEDELJA je praznik življenja, ki presega čas in prostor. S Kristusovim vstajenjem, z vstajenjsko procesijo pokažemo, da je tudi nam darovano večno življenje. To pa je NEMINLJIVO. Pa veselo na obisk v EMAVS! - Anka Ličof, Jesenice

2

Fatimska Marija pri nas FATIMSKA MARIJA ROMARICA in sveto leto usmiljenja. V izrednem svetem letu usmiljenja bomo ob drugih blagoslovih deležni tudi milostnega obiska fatimske Marije romarice v Sloveniji. Obe dogajanji se lepo po­ vezujeta med seboj. V pripravi na 100-letnico Marijinih pri­ kazovanj v Fatimi (2017) bo od 13. maja do 13. oktobra 2016 po Sloveniji romal kip Marije romarice iz Fatime. Slovesni sprejem kipa bo na Brezjah v četrtek, 12. maja, zvečer. Slovesnost bo vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Dva dosedanja prihoda v Slovenijo, leta 1997 in 2008, sta prinesla zelo do­ bre dušnopastirske sadove. Če bo vse skrbno organizirano in zlasti spremljano z gorečo molitvijo, bo šlo tudi tokrat za vseslovenski Marijin misijon s poglobitvijo vere, upanja in ljubezni. Pobožnost petih prvih sobot sta sestri Luciji v posebnem ra­ zodetju naročila Jezus in Marija leta 1925 in že 1917, leta 1939 pa potrdil in vpeljal fatimski škof. Hitro se je razširila po vsej Portugalski in nato po svetu. Pri nas jo je duhovnikom naročil leta 1942 ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, od januarja do maja 1943 pa so jo z zelo veliko udeležbo vernikov obhajali po posameznih župnijah, na koncu pa so se 30. maja 1943, po na­ vodilih papeža Pija XII., posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pobožnost petih prvih sobot po Marijini obljubi prinaša, če jo resno jemljemo in v soglasju z njo živimo, dva zelo pomemb­ na sadova: prispeva k svetovnemu miru in zagotavlja vse mi­ losti, ki so potrebne za večno zveličanje. Ob milostnem obisku fatimske Marije v Sloveniji se ne bomo ustavljali ob samem kipu, čeprav nam bo kot ne­popolnim teles­ no-duhovnim bitjem v veliko pomoč. Kip predstavlja in na neki način ponavzočuje našo Mater Marijo in vse tisto, kar je po­ vezano s fatimskimi sporočili. Glavna oblika priprave je obha­ janje petih prvih sobot od januarja do maja 2016. V zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu (in po njem presvetemu Je­ zusovemu Srcu) bomo prejeli 1) zakrament sprave, 2) zadostil­ no sv. obhajilo, 3) zmolili del rožnega venca in 4) petnajst minut delali družbo Marijinemu brezmadežnemu Srcu s premišljeva­ njem ene ali več skrivnosti rožnega venca. V radovljiški dekaniji bo kip fatimske Marije romal od 26. do 29. maja.

- Andrej Župan, dekan

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 25. 3. 2016. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Barbara Močenik, Jelka Koselj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E-naslov: specom@specom.si.

Kip Fatimske Marije bo potoval po ­radov­ljiški dekaniji: 26. 5. 2016 KROPA

16.00

OVSIŠE

18.00

RADOVLJICA

20.00

LESCE

22.00

27. 5. 2016 SREDNJA VAS

8.00

BOHINJSKA BISTRICA

10.00 – 12.00

RIBNO

12.30

ZASIP

15.00

BLEJSKA DOBRAVA

17.00

KRANJSKA GORA

19.00 – 20.30

JESENICE

21.00

28. 5. 2016 BREZNICA

9.00

BREZJE

11.00

LJUBNO

15.00

KOPRIVNIK

17.00

GORJE

19.00

BLED

21.00

Utrip v naših župnijah Postni čas v letu usmiljenja OVSIŠE - Božični in postni čas sta si skorajda podala roki. Le sedem dni je bilo, da smo od božičnega veselja svoj pogled usmerili k neizprosni pepelnični sredi. »Spreobrni se in veruj evangeliju«. Dve naročili, dva poziva, ki ju duhovnik vsakemu posebej ob pepelenju položi v srce. Vemo: če jima bomo v polnosti sledili, bomo doživeli čudovito veliko noč. Če … Seveda je v letošnjem letu usmiljenja še toliko bolj pomemb­ no, da stopimo na pot spreobrnjenja, odpuščanja, dobrih del. Vsako še tako majhno dobro delo bo prav gotovo nekomu in nekje pustilo pečat. V naši župniji je bila letošnja prva postna nedelja posveče­ na svetniku in zavetniku za dušno in telesno zdravje ter priprošnjiku zakoncev, svetemu Valentinu. Dopoldanski sveti maši je daroval g. Janez Kebe, župnik iz Kopanja. Že dolgo prihajajo ta dan romarji iz bližnjih krajev in se svetniku sku­ paj z nami domačini priporočajo v Božje varstvo. »Vošani« smo veseli vsakega romarja in zelo hvaležni vsem, ki pridejo. Močno pa si želimo, da bi tradicijo romanja prenesli tudi na mlajše rodove. Torej: vsi, ki prebirate tale sestavek, že zdaj prisrčno povabljeni naslednje leto k nam na Voše na dan sve­ tega Valentina, 14. februarja. Verjemimo, da se bo sv. Valentin odzval na naše prošnje in nam ne bo ostal dolžan … Del skupne priprave na v eliko noč je tudi križev pot, ki ga molimo ob postnih petkih pred mašo, ob nedeljah popoldne pa izmenično v farni cerkvi in v podružnici na Češnjici. Ob pre­

mišljevanju Je­ zusovega tr­ pljenja pogled usmerimo vase in ob postajah križevega pota izprašujemo svojo vest. V začetku marca je bilo v Sloveniji v okviru Mari­ jinega dela o r g a n i z i ­r a n o romanje v Cas­ tel Gandolfo in Rim. Dvain­ tridesetim pot­ nikom smo se Obnovljena prižnica v župnijski cerkvi na pridružili tudi Ovsišah. trije Vošani, iz radovljiške dekanije pa še dva Ljubenčana, dva Gorjanca in en Begunjčan. Na srečanju svetovne razsežnosti - Kongresu gibanja v Castel Gandolfu je bila glavna tema EDINOST. Je­ zusova prošnja in velika želja pri zadnji večerji je bila : »Oče, daj da bi bili vsi eno, kakor si ti v meni in jaz v tebi.« Le z med­ sebojno ljubeznijo ustvarimo edinost in damo prostor Jezusovi navzočnosti med nami. Tako širimo Božje kraljestvo med vse, s katerimi se srečujemo. Smisel bivanja je namreč »objeti« vsakega, posledično objeti cel svet. Srečanja se je udeležilo blizu tisoč ljudi iz več kot tridesetih držav. Pretresljive zgod­ be so pripovedovali predstavniki držav Bližnjega Vzhoda, kjer potekajo vojne. Zelo se trudijo za edinost: pomagajo drug dru­ gemu in to ne glede na njihovo versko pripadnost. So v ne­ prestanem strahu in stalno se sprašujejo: ali ostati ali bežati? Ogledali pa smo si tudi Rim. Imeli smo možnost vstopiti sko­ zi troje svetih vrat: v baziliki sv. Pavla, v baziliki Marije Snežne in v najveličastnejši cerkvi na svetu – cerkvi sv. Petra v Vati­ kanu. Tam smo bili tudi pri sveti maši in to prav ob glavnem oltarju. O, da bi po vseh teh simboličnih prehodih skozi sveta vrata znali preiti iz teme greha in smrti k svetlobi milosti in bili usmiljeni kakor Oče … Ob ogledih mogočnih in umetniško dovršenih cerkva so mi misli pogosto uhajale k majhnosti, a domačnosti naše ovsiške cerkvice. Res se njene stene in strop ne morejo primerjati z umetninami rimskih bazilik. (Čeprav je ravno v teh dneh do­ bila naša cerkev obnovljeno prižnico s podobami vseh šti­rih evangelistov.) Vendar v njej prebiva isti Jezus - Bog, ki je Ljubezen. Naj Njegovo navzočnost med nami začutijo v teh lepih ve­ likonočnih dneh prav vsi, s katerimi se bomo srečevali. Naj vsakdo doživi Jezusovo vstajenje in veselje velikonočnega jutra! Gradimo edinost med nami.

- in foto: Joži Peternelj

3

Božja pot - pot svetosti BLED - V postnem času se velikokrat sliši pesem: »Duša le pojdi z mano, z menoj na Božjo pot …« Zdi se, da mora­ mo večkrat svojo dušo povabiti za seboj oziroma počakati, da gre z nami: si vzeti čas za premislek in vrednotenje prehojene poti, da bi lažje nadaljevali in prišli do cilja. Kje je naš cilj? Česa se v življenju najbolj veselimo? Se ve­ selimo večnega življenja? S krstom smo rojeni za večnost. Zaznamovani smo s krvjo Vstalega Kristusa, da bi lahko živeli v pravi notranji svobodi in veselju. Bog nam je dal vse, kar potrebujemo za zveličanje. Potrebno je le, da vsak prehodi svojo pot svetosti. To je pot, prehojena skupaj z Bogom. Sveti Janez Bosko je večkrat ponavljal: »Svetost je v tem, da smo vedno veseli.« Vir veselja za delo, za vsakdanje obveznosti pa moremo najti le v Bogu, v odnosu z Njim.

Očetu, pri tem pa trikrat ponovili vzklik: Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.” Naj nas prav ta vzklik opogumi, da na poti svetosti nismo sami. Z nami je Mati Marija, ki prva opazi, kaj potrebujemo. Ko nam bo manjkalo veselja v družini, na delu, v šoli in drugje, jo pocukajmo za rokav.

Duhovne vaje za prvoobhajance

4

Duhovne vaje za birmance Bled-Zasip Velikokrat smo hvaležne, da smo lahko priče tihega vese­ lja, ki ga Bog poraja v srcih odraslih in mladih, ki prihajajo v Marijin dom na duhovne vaje: bodisi ob pripravi na birmo ali prvo sveto obhajilo bodisi v obdobju dijaških ali študentskih let. Tu najdejo prostor za »odklop« od tehnologije in priložnost za poglobitev odnosov z bližnjimi in z Bogom. Največkrat se obrazi spremenijo po zakramentu svete spovedi. Zakrament sprave jih razpoloži za odprtost, iskreno iskanje odgovorov na življenjska vprašanja in veselje do darovanja za bližnje: ko je potrebno prijatelju postreči pri mizi, mu prisluhniti ali pomiti posodo … V takšnem prijetnem vzdušju se radi poigrajo in ni jim težko stopiti v kapelo, poklekniti in moliti. Mlade velikokrat spomnimo na molitev k Mariji, ki jo je sveti Janez Bosko pri­ poročal mladim: “V veliko pomoč vam bo, moji sinovi, pobožnost do Marije. Ona vam zagotavlja, da vas bo, če ji boste zvesti, obdarila z obilnim blagoslovom v tem življenju in vam s svojim varstvom pomagala priti v nebesa. Bodite globoko prepričani, da boste dobili vse milosti, za katere boste prosili to dobro Mater, če le ne prosite česa takega, kar bi vam škodilo. Za tri milosti jo morate posebej vztrajno prositi: da ne bi nikoli v življenju storili smrtnega greha, da bi ohranili sveto in dragoceno krepost čistosti in da bi se odločno izogibali slabi družbi. Da bi izprosili te milosti, bomo vsak dan molili trikrat Zdrava Marija in Slava

Nekaj veselja lahko podelite tudi z nami v poletnih mesecih, ko pripravljamo za vse osnovnošolce duhovno-počitniški teden od 26. junija do 1. julija. Prav tako se nam lahko pri­ družite na oratoriju od 4. do 9. julija na Bledu ali od 15. do 21. avgusta v Gorjah. Za animatorje oratorijev pa priprav­ ljamo duhovno-počitniški program od 7. do 10. avgusta. Naj vas napolnjuje veselje Vstalega Kristusa, da bi postajali vedno bolj sveti. - V molitvi z vami, s. Barbara Močenik in sestre z Bleda

Poravnavamo dolg do nadškofa Antona Vovka VRBA - O našem velikem rojaku nadškofu Antonu Vovku, pranečaku Franceta Prešerna, ki mu je zibka stekla v isti hiši kot pesniku, in sicer 19. maja 1900, je bilo že marsikaj napisanega, pa se zdi, da je še vedno premalo poznan, tako v širši slovenski družbi kot med nami, rojaki. Prav tako zanj teče postopek beatifikacije, v katerem je bil sestavljen tudi obširen življenjepis, ki je bil predložen v Vatikan. Ljubljansko nadškofijo je prevzel takoj po 2. svetovni vojni, leta 1946, ko je bilo veliko pomanjkanje duhovnikov. Mnogi od njih so bili v zaporih, na stotine pa jih je odšlo v tujino. Nadškof Vovk je zanje pogumno posredoval pri oblasteh, le-ta pa je os­ tajala gluha za njegove prošnje in je nad njim izvajala najraz­ ličnejše pritiske - od zasliševanj (velikokrat v nočnih urah) do atentatov. Najbolj je odmeval zažig nadškofa na poti v Novo mesto, leta 1952. Škofovsko geslo »V Gospoda zaupam« mu je pomagalo ohraniti vero in pokončnost v premnogih preizkušnjah, tudi v sladkorni bolezni, za posledicami katere je tudi umrl. S tem je postal pričevalec vere, tako svojih sodobnikom kot prihodnjim generacijam. Še več, s svojim zgledom je postal tisti temelj, na katerem so lahko gradili vsi tisti, ki so si prizadevali za svo­

Doživetje velike noči z zborom Vox ­Carniola

Spominska plošča na Prešernovi hiši v Vrbi bodno družbo in samostojno Slovenijo. Pokojni France Bučar je zapisal, »da brez škofa Vovka ne bi bilo današnje Sloveni­ je« In da mu »slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.« (Družina, 19/7, marca 2004, str. 9). Zato sva svet­ nika Slovenske demokratske stranke v lan­ skem letu na eni od občinskih sej občine Žirovnica podala predlog, Prešernova rojstna hiša odslej Rojstna hiša da se Prešerno­ Franceta prešerna in Antona Vovka. va rojstna hiša poimenuje tudi po nadškofu Vovku. Že avgusta lani je Mi­ nistrstvo za kulturo ugodilo predlogu in izdalo ustrezen odlok. Za primerno predstavitev je bil sestavljen pripravljalni odbor, ki je določil celostno ureditev ene od spominskih sob tako za nadškofa Vovka kot Franceta Prešerna. Vrba je tako postala božja pot. Ne le v kulturnem, ampak tudi duhovnem smislu. Naj se nanjo poda čimveč romarjev in tistih, ki v srcu dobro mislijo.

Mešani pevski zbor Vox Carniola iz Jesenic JESENICE - Vox Carniola je prejel s strani Kulturnega društva Schellenburg povabilo k sodelovanju v sakralnem abonmaju, kjer nastopajo znani in priznani slovenski zbori. Pod umetniškim vodstvom Eve Jelenc Drozg se bo predstavil s programom umetnih in ljudskih pesmi pretežno velikonočnih skupaj z organistom profesorjem Tonetom Potočnikom na treh koncertih: - v nedeljo 10. aprila ob 19.45 po večerni maši v župnijski cerkvi sv. Martina na Bledu - v sredo 13. aprila ob 19.30 v uršulinski cerkvi v Ljubljani, nastopila bo tudi solistka Neža Vasle. - v petek 15. aprila ob 20.00 v župnijski cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju, nastopila bo tudi solistka Neža Vasle.

- Andrej Černe

- dr. Roman Kozmus

Koncert APZ France Prešeren iz Kranja RADOVLJICA – Na odru Baročne dvorane v radovljiški Graščini bo v četrtek, 21. aprila ob 19.30 uri s celovečernim koncertom po daljšem premoru znova nastopil Akademski pe­ vski zbor France Prešeren iz Kranja. Zbor, ki je v preteklih letih večkrat zaključil sezono prav z nastopom pred hvaležnim radovljiškim občinstvom, pripravlja letos nov program, s ka­ terim se konec aprila odpravlja na krajšo turnejo po Kanar­ skih otokih. V več kot 45 letih delovanja zbor ves čas sodi v vrh slovenskega zborovskega poustvarjanja. Izvedel je več kot 900 različnih skladb različnih glasbenih slogov na številnih domačih in tujih odrih po vsem svetu. Pevke in pevci se red­ no udeležujejo zborovskih tekmovanj, leta 2014 so pod vod­ stvom Fernanda Mejiasa zmagali na slovenskem tekmova­ nju Sozvočenja, lani julija pa so na prestižnem mednarodnem tekmovanju v Spittalu na Koroškem v konkurenci izbranih pevskih zborov iz vsega sveta prejeli 3. nagrado in posebno priznanje za izvedbo sodobne skladbe.

- Bojan Rauh

Dekanijska revija pevskih zborov Dekanijska revija odraslih mešanih pevskih zborov bo 5. junija ob 16.00 v župnijski cerkvi sv. Martina na Bledu.

Vabljeni na likovno delavnico RADOVLJICA - Kulturno društvo Sotočje - likovna sekcija, vabi članice, člane in prijatelje na likovno delavnico 9. aprila pod naslovom »Slovenska in hrvaška Istra«, na kateri bomo pridobili motive in podloge za izvedbo fotografij in likovnih del v različnih tehnikah, za skupinsko razstavo v mesecu juliju in avgustu. V cerkvi sv. Jurija v Piranu bo ob 10.00 uri daroval mašo radovljiški župnik in dekan radovljiške dekanije Andrej Župan. Prijave do 6. aprila sprejema v svoji pisarni župnik Andrej Župan in Zvone Papler papler.artec@gmail.com ali na 041 757 110.

- Zvone Papler

5

Romarske poti v radovljiški dekaniji

Jaz vem za dolgo srečno pot

R

ROMANJE

omanje za kristjana ni samo izlet, doživetje narave, spoznavanje kulturne dediščine, ampak priložnost za pogovor z Bogom in s samim seboj, za poglobitev vere in osebno duhovno rast. Pojav romanja je znan v vsej zgodovini in vsa velika verstva ga poznajo. Bistvo romanja je obisk posvečenega kraja.

6

Tudi naši predniki so vedno romali, romali so po znamenitih božjih poteh, obiskovali so tudi preproste romarske cerkvice v domovini. Skozi našo dekanijo potekajo znamenite romarske božje poti, naj omenim Pot sv. Jakoba in sv. Eme, ki ju v tej številki predstavljamo. Predstavljamo pa tudi urnike svetih maš v naših podružničnih cerkvah in na prostem, kajti tudi obiski teh krajev so romanja. Dr. Marijan Zadnikar je o teh bolj »skromnih« ro­ marskih cerkvah zapisal »Sam zase pa dobro vem, zakaj sem tako rad romal po teh naših samotnih cerkvah: bile so blizu mo­ jemu srcu, ker so del moje ljubljene domovine in delček tiste­ ga sveta, lepega in svetega, v katerega me je učil verjeti oče, sveta ki umira in se vedno znova preraja in daje človeku novo upanje. Upam, da bo velikonočna Skrinja tudi vas nagovorila, da boste poromali po kakšnem delu Jakobove ali Emine poti ali pa obiskali žegnanje na kateri od podružničnih cerkva ali pa kakšno sv. mašo na prostem. Bom grmovje posekal, travice požel ... Vodnik po gorenjski veji Jakobove poti Julija 2015 sta kompos­ telska romarja in ustanovitelja Društva prijate­ ljev Jakobove poti Marjeta in Metodij Rigler izdala knjižico z zgornjim naslo­ vom, v kateri sta predstavila Jakobovo pot po Gorenjski do sv. Višarij. Knjižica je tu­ ristični vodnik, je potopis, je čudovita pred­ Naslovnica knjižice, ki sta jo napisala stavitev krajev in zakonca Marjeta in Metodij Rigler. ljudi ob gorenj­ski veji Jakobove poti. Lahko bi bila učbenik za turistične vodiče. Cena knjižice je 18 evrov, e-naslov: metodij.rigler@telemach.net

Jakobova pot Pot sv. Jakoba se imenujejo romarske poti, ki iz številnih ev­ ropskih držav vodijo v Kompostelo, mesto v Galiciji v zahodni Španiji, v katedralo v kateri naj bi bili pokopani posmrtni ostanki apostola Jakoba Starejšega. V srednjem veku je bila to ena najznamenitejših poti krščan­ skih romarjev. Tudi danes se sto tisoči romarjev iz raznih krajev Evrope vsako leto podajo na to pot. Večina jih gre peš, nekateri s kolesi, nekateri pa celo na konjih. Največ romarjev odhaja na to pot zaradi duhovnega prerojenja, nekaj zaradi doživetja na­ rave, nekateri pa tudi, da preizkusijo svoje telesne sposobnosti. Med znamenitimi romarji iz naših krajev je bil tudi Ulrik II Celj­ ski, ki je leta 1432 s šestdesetimi konjeniki iz Celja, po nekate­ rih virih, tudi skozi Radovljico, jezdil v Kompostelo. Jakobova pot iz Hrvaške pride v Slovenijo v Slovenski vasi, iz Madžarske - ogrska veja, pri Dobrovniku. Obe poti se srečata v Ljubljani. Iz Ljubljane poteka Jakobova pot do Trsta, od tu pa v Oglej in naprej v Kompostelo. V Ljubljani se odcepi še gorenj­

Jakobova pot - označba pri vhodu v cerkev sv. Jakoba v Ribnem pri Bledu.

Predavanja v Slomškovi dvorani Radovljica 1. april 19.30 - Rok Pogačnik: Ljubiti sv. mašo 21. maj ob 19.30 - Z. Papler: Benetke 3. junij ob 19.30 - S. Malmenvall: Katoliško-pravoslavni ­odnosi in izvor unijatskega vprašanja

ska - višarska veja, ki gre do sv. Višarij in naprej v Oglej. Romarji po gorenjski veji Jakobove poti se navadno zberejo pred cerkvijo v Šentvidu. Pot jih vodi preko sv. Jakoba na Pe­ telincu in naprej do sv. Jakoba v Škofji Loki, mimo Crngroba, po južnih obronkih Sv. Jošta do Zgornje Besnice in Ovsiš do Pod­ brezij, kjer je cerkev Sv. Jakoba. Iz Podbrezij se spusti Jakobo­ va pot do Save in nato vzpne do Ljubnega, od tu pa stara ro­ marska pot povezuje dve Marijini svetišči, Ljubno in Brezje. Iz Brezij vodi pot skozi Mošnje po gozdni učni poti v Radovljico. V Radovljici se spusti do Save, se nadaljuje ob Savi, vzpne do Bodešč in nadaljuje do Ribnega, kjer je tudi farna cerkev posvečena sv. Jakobu. Iz Ribnega se pot nadaljuje na Bled, vzpne do Gorij in gre skozi dolino Radovne, do Mojstrane in naprej po zgornjesavski dolini, po kolesarski poti, mimo Rateč

Klemen Bohinc in Trbiža do Žabnic, od koder se pot vzpne na sv. Višarje. Sv. Višarje niso samo kraj »kjer so nebesa bližje«, kraj ki vsa­ kega očara s svojo lepoto, kraj, kjer se srečujejo že stoletja Slovenci, Furlani, Italijani in Nemci, ampak je to tudi kraj kjer se srečajo številne Jakobove poti: češka, madžarska, hrvaš­ ka, slovenska. Iz sv. Višarij pa se pot v Oglej nadaljuje skozi Kanalsko dolino, pa tudi vzporedna pot skozi Soško dolino do Barbana - Pot miru. Jakobova pot po Sloveniji je vzorno markirana. Označujejo jo rumene Jakobove školjke - posebej je označena pot za pešce in pot za kolesarje. - dr. Avgust Mencinger z Dobrovnik sv. Jakob z Ormož sv. Jakob

Zagreb

Slovenska vas

Kostanjevica

Pleterje

z Galicija sv. Jakob

Hrušica

Novo mesto

Vavta vas

Vrhtrebnje

Stična

Polica

z Kamnik sv. Jakob

Hraše sv. Jakob

Žlebe Stanežičez Ljubljana

Brezje Podbrezje Škofja Loka

Bled Ribno

Studeno Logatec Vrhnika Blatna Brezovica

Mojstrana

Štjak Podraga Trst

Sv. Višarje

Kranjska Gora

Jakobova pot v Sloveniji

ROMANJE

Na Jakobovi poti se bodo popotniki orientirali po rumeni školjki.

Razstave v galeriji Kašča 18. marec – 6. april skupinska velikonočna razstava članov društva Sotočje 7. april – 3. maj Ivanka Kraševec / slike »Natura« 9. april Izlet v » Slovenska in hrvaška Istra« 6. maj – 22. maj Ljubo Kozic / slike »Portreti Radolčanov« 10. junij – 3. julij Zvone Papler / grafike »Osemdeseta« 8. julij – 28. avgust skupinska razstava KD Sotočje »Sloven­ ska in hrvaška Istra« fotografije in slike z izleta

––– Jakobova pot ––– Višarska veja ––– Ogrska veja

Jakobova pot na poti skozi Slovenijo.

7

Spominska plošča velikemu borcu za ­samostojno Slovenijo

padniki VOS-a, na Streliški ulici v Ljubljani. Moral bi imeti spomenik v centru Ljubljane, saj si bi ga kot eden od prvih ljudi, ki so si upali razglašati našo samostojnost, tudi zaslužil. Bil je petelin, ki je prezgodaj zapel ...

- Povzeto po: http://www.rtvslo.si/blog/okop/kdo-je-bil-drlambert-ehrlich/29293

ROMANJE

Spominska plošča pred vhodom v cerkev na sv. Višarjah.

8

Univ. prof. dr. Lambert Ehrlich (1878-1942), rojen v Žabnicah pod Svetimi Višarjami. Obiskoval je gimnazijo v Celovcu, in bil nato gojenec jezuitskega zavoda v Innsbrucku. Leta 1903 so ga posvetili v duhovnika, in vse do začetka prve svetovne vojne je aktivno sodeloval v slovenski prosveti na Koroškem. Po končani prvi svetovni vojni je aktivno sodeloval z narodno vlado v Ljubljani, leta 1919 je bil na mirovni konferenci v Parizu kot predstavnik te vlade. Ni trajalo dolgo, da je ugotovil, da Slovencev kot naroda nih­ če ne upošteva, in da so vsi sklepi sprejeti na tej konferenci v nepopravljivo škodo Slovenskega naroda, še posebej koroških Slovencev Leta 1922 je prišel v Ljubljano, na teološko fakulteto, kjer je ostal do svoje smrti. Ker je bil zaveden Slovenec in je na kraljevino in bratenje z Srbi in Hrvati gledal nejeverno, je v njem kmalu dozorelo pre­ pričanje, da je obstoj Slovenskega naroda mogoč samo v sa­ mostojni Slovenski državi. Redno je hodil na sv. Višarje, kjer je v viziji samostojne Slovenije navdihoval številne slovenske romarje, naj ostanejo zvesti veri in narodu. Njegovi govori mladini, predvsem študen­ tom, so bili prava prelomnica v dotedanjih političnih pogledih na obstoj in prihodnost Slovencev. V zgodovino so prišli z nazivom Višarsko slovenstvo. Z vrha sv. Višarij je namreč slikal svojim študentom in vsem Slovencem njihov položaj med germanskim, romanskim in slovanskim svetom, in jim dokazoval, da bo Slovenija zmogla svoje poslan­ stvo izpolnjevati samo, če bo prosta vsakega tujega gospostva in samo v svobodni slovenski državi. »Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor sv. Višarje. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gos­ podarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu na vzhodu ali na zahodu.« (Lambert Ehrlich, poleti 1933) V letih 1941 in 1942 je napisal »Program nove Slovenije«, v katerem je Ehrlich preziral germanski narod, ga obtožil genoci­ da in izbrisa slovanskih narodov, med njimi tudi slovenskega. Dr. Lamberta Ehrlicha so zaradi njegovega popolnega od­ klanjanja OF, boljševiške partije in njihove revolucije ter zav­ zemanja za samostojno Slovenijo, 26. maja 1942 ustrelili pri­

Podoba Višarske Matere božje na hiši je pomenila, da so romarji na svoji poti na sv. Višarje pri njih dobrodošli in da lahko računajo na okrepčilo in prenočitev. Takšnih »postaj« na poti na sv. Višarje je bilo na poti kar nekaj, med njimi tudi v stari Radovljici (na sliki).

Glavni oltar romarske cerkve Višarske Matere božje na svetih Višarjah. Freska na glavnem oboku predstavlja Marijo Tolažnico žalostnih in posredovalko milosti (1930).

Strop in kor romarske cerkve

Višarska Mati božja. Ocenjujejo, da je Marijin kip prav tisti, ki so ga častili že v najzgodnejšem obdobju. Kip je pokrit s pozlačenim srebrnim plaščem, ki je bil že večkrat obnovljen, zadnjič leta 1994. Zelo slovesno so proslavili Jubilej 650 let božje poti (1360-2010), praznovanje jubilejnega leta se je zaključilo z romanjem Višarske Matere Božje k svetemu očetu, Benediktu XVI, 10. novembra 2010. V svetišču na sv. Višarjah se romanja uradno začnejo prvi teden junija in se zaključijo prvo nedeljo v oktobru. Vse foto: Bojan Rauh

O Višarska Gospa, ki nad šeststo in petde­ set let kraljuješ na tem kraju, kjer se sreču­ jejo Slovenci, Fur­ lani, Italijani in Nemci. Ohrani dragoceni mir, ki je hrepenenje src in Božji dar ljudem dobre volje! Daj, da se ti evropski narodi srečujejo v medseboj­ nem spoštovanju in skupnem prizadevanju za širjenje krščanske omike! Blagoslavljaj vse tiste, ki se zateka­ jo k Tebi in Te častijo v različnih jezikih, a z isto vero in isto ljubeznijo kot Božjo in svojo Mater! Pomočnica kristjanov, privedi vse nevernike k luči evan­ gelija, pomagaj vsem svojim otrokom v Evropi pri iskrenem iskanju resnice v ljubezni; daj, da bo Kristusova Cerkev po želji Tvojega Sina edina mati milosti in rešenja za vse. Amen. Višarska Gospa, Kraljica Evrope, prosi za nas!

ROMANJE

Molitev k ­Višarski kraljici

9

ROMANJE

Emina romarska pot

Brezjanska pot miru

Emina romar­ ska pot – Pot sv. Eme pov­ ezuje kraje, ki so posredno ali nepo­sredno pove­zani z živ­ ljenjem sv. Eme (pred 995-1045). Sv. Ema naj bi se rodila na gradu Pilštanj na Bizelj­ skem, umrla pa je v Krki (Gurk) na avstrij­skem Koroškem. Je zavetnica naro­

Brezjanska Pot miru predstavlja sožitje naravne, kulturne in duhovne krajine. Slednji daje poudarek osrednje slovensko ro­ marsko svetišče - bazilika Marije Pomagaj - ki jo vsako leto obišče okrog 250.000 romarjev. Osnovni namen romarja je obisk bazilike in milostne podobe Marije Pomagaj. Vsakdo, ki se ji v veri približa in priporoči, najde tolažbo in duševni mir, dva prepotrebna elementa v današnjem divjem ritmu vsakdanjega življenja. S sprehodom v neokrnjeni naravi se okrepi tudi telo. Izhodišče Poti miru je pred baziliko in se nadaljuje po kulturni krajini, ki ji daje pečat vaška arhitektura Brezij. Pot miru ima brezjanski in peraški del. Ločita se pod stopnicami na spod­ nji terasi, pod robom Brezjanskega polja. Od tam brezjanski del vodi nazaj na Brezje, peraški del pa se spusti do potoka Peračica in ob njem doseže njena slapova. V njuni bližini so nekoč lomili zeleni kamen, znameniti peraški tuf - kamnina iz vulkanskega pepela.

dov in predstavlja pomemben po­ vezovalni most med Slovenci in Avstrijci. Kmalu po njeni smrti so Sveta Ema naši predniki pričeli romati na njen grob v Krko. Romarska pot se prične v Pilštanju. En krak poti gre proti severu skozi Olimje, obišče sv. Emo nato pa se usmeri proti Mariboru, gre naprej do Črne in preko Velikovca v Krko. Drugi krak pa gre proti Dolenjski, v Vidmu se usmeri na za­ hod in gre mimo Mokronoga, Stične do Žirov. Iz Žirov poteka pot preko Škofje Loke, Kranja, na Sorico. V našo dekanijo, kjer obišče šest cerkva, pride v Nemškem Rovtu, kjer obišče cerkev sv. Ahaca, cerkev sv. Nikolaja v Bohinjski Bistrici, cerkev sv. Janeza ob jezeru, cerkev sv. Pavla v Stari Fužini, cerkev sv. Martina v Srednji vasi in zaključi bohinjsko pot v cerkvi Marijine­ ga vnebovzetja v Bitnjah. Iz Bohinja se nadaljuje preko Ljubelja in Gospe Svete v Krko. V Krko (Gurk) pa iz severa vodita še dva kraka; iz samostana benediktinskega samostana Admont in samostana sv. Hema. Kraji, ki jih obišče ta pot, so povezani z dediščino Eminega svetega življenja in versko in kulturno dediščino, ki se nam je ohranila do danes.

Potok Peračica je dobil ime po vasi, ki leži ob cesti, ki povezuje Brezje z Lešami in drugimi vasmi pod obronki Do­ brče. Z zeleno strugo in števil­ nimi pritoki ter meandri je zelo nenavaden. Pe­ raški tuf, ki je tudi dobil ime po Pe­ račici, videvamo po celotni strugi potoka. Ta kamen značilne pastelno zelene barve je ponesel slavo Peračice po celi Sloveniji v obliki podbojev hišnih vrat in okenskih okvirov premožnejših domačij. Pokrajina ob potoku je zelo zanimiva in precej nedotaknjena. Svet v okolici potoka zaradi mastne gline polzi proti potoku in površje se nenehno spreminja. Nastajajo valoviti grebeni, ki so še posebej izraziti po senožetih ob potoku in travnikih okoli vasi Peračica. Peraški tuf predstavlja oviro vodi in tako sta v kratki soteski nastala tudi Peraška slapova, ki sta vredna ogleda.

Rožnovenska pot

10

Tudi rožnovenska pot se prične na trgu pred baziliko. Usmeri se proti vzhodu po lokalni cesti, na križišču pa zavije proti Pera­ čici. Poteka skozi Hudo, Kovor, Brezje pri Tržiču, kjer se obrne proti Brezjam in se preko Peračice vrne na Brezje. Dolžina poti je 12 km. Pot je markirana, z označevalnimi stebri in klopcami. V romarskem uradu so za obe poti na razpolago zloženke z natančnim opisom poti in znamenitosti, ki jih ob poteh lahko vidimo.

- dr. Avgust Mencinger

KRAJEVNA SKUPNOST BREZJE

Z romarskim čolnom pesem plava, poletava nad jezerom.

Zvonček Marijin plaka in prosi, molitve nosi pred božji tron.

Leta 1911 je Oton Župančič napisal malo znano pesem Na Bledu. V njej izredno čuteče opiše zaupanje slovenskega človeka, slovenskega roda v Marijo, vse njegove bolečine, težave, vse molitve … Skoraj tisočletje se zgrinja naš narod k Materi božji z jezera. Romarska božja pot na otok je ena najstarejših romarskih poti k Mariji v naših krajih, če ne celo prva. Naši predniki so gradili svetišča na posebnih, svetih krajih, kjer so bolj čutili božjo bližino. Blejski otok je bil že v 8. stol. naseljen. Prvotna cerkev je doživela več dozidav različnih slogov. Zgodovinski viri kažejo, da je bilo že v tistem času svetišče na otoku dobro obiskano. Sedanja božjepotna cerkev v baročni predelavi je stara več kot 300 let, nekatere ohranjene freske pa več kot 500 let, prav tako Marijin kip in glavni oltar. Pomembno vlogo imajo tudi stranski oltarji sv. Ane, sv. Marije Magdalene, sv. Blaža in sv. Mihaela. Bled je čudovit v svoji naravni danosti in tudi v sozvočju z arhitekturo daljne preteklosti. Vedno znova me čudi, kako so predniki znali poiskati tako harmonijo in ustvariti tako enkratno sozvočje človeškega in božjega - prava »podoba raja«! Briksenški škofje so sezidali otoško cerkev predvsem z na­ menom postaviti na otoku božjepotno Marijino svetišče. Obisk romarjev je bil še posebno velik ob glavnih praznikih, na veliki in mali šmaren ter na praznik sv. Ane, sv. Blaža in sv. Mihae­ la. Na otok so ob določenih dnevih prihajale skupine romarjev iz posameznih krajev naše domovine. Še posebej so se pri­ poročali Mariji v času suše in drugih stisk. Verno ljudstvo tistega časa je imelo veliko zaupanje v priprošnjo otoške Marije. Danes otok obišče ogromno turistov. Včasih imam občutek, da brezglavo tekajo sem in tja po otoku, pregledujejo vsak kotiček, skoraj vsak grm in pri tem spregledajo najvažnejše. Tudi marsikdo med nami je že pozabil, da živi v čudovitem kra­ ju. Kot bi se preobjedli lepote! Prav domačini bi morali najbolj vneto romati k Mariji z jezera in držati »pokonci« stare običaje. Prehitro je šlo v pozabo, da je zvonček želja dolgo molčal. Po koncu 2. svetovne vojne je bil otok zapuščen in brez skrbnika. Mati Božja z jezera je same­ vala. Župnik Franc Gornik si je prizadeval ohraniti Blejski otok vsaj kot naravno in kulturno dediščino, bogoslužja v cerkvi pa še dolgo ni bilo. Kljub temu so naši ljudje poromali na otok. Moja mama se spominja, kako so šli iz Gorič peš na Brezje ter naprej do Bleda in s čolnom na otok. V tem času so otok obisk­ ovali kulturni delavci, pesniki, pisatelji, državniki. Arheološka izkopavanja okrog leta 1970 in obnova cerkve ter ostalih stavb, so dala otoku novo podobo in upanje, da bo cerkev spet služila svojemu namenu.

V blejski fari se je veliko molilo za obnovitev bogoslužja v otoški cerkvi. Končno so dovolili bogoslužje trikrat letno. Župni­ ja Bled je morala takratnemu turističnemu društvu to plačati in vsako leto posebej zaprositi za dovoljenje. Na veliki šmaren, 15. avgusta 1985, ko je vodil blejsko župni­ jo dr. Nace Potočnik, so v nabito polni cerkvi po 40 letih obhajali sveto mašo. Bogoslužje je vodil dekan Martin Erklavec, ob so­ maševanju domačega župnika in župnika z Jesenic. Prvo mašo je s svojim petjem obogatila domačinka Olga Gracelj. To je bil takrat velik dogodek za Bled, predvsem za vernike. Marsikdo je jokal, kajti oglasil se je zvon, ki je molčal dolgih 40 let. Marija Kraljica je spet v svoji cerkvi zbrala romarje in častilce. Demokratizacija, padec komunizma in nastanek samostojne Slovenije so prinesli spremembe tudi za Blejski otok. 23. juni­ ja 1990 je prvič zazvonilo večerni Ave Marija in od tedaj zvoni vsak dan. Otok s cerkvijo spet služi namenu, ki mu je služil že stoletja. Veliko zaslug imata tudi župnika dr. Janez Ambrožič, pred­ vsem pa današnji župnik dr. Janez Ferkolj, ki je za obnovo in revitalizacijo otoka prejel Steletovo nagrado. Ko se pripelješ po jezeru - kot bi te pletna peljala v drug čas in prostor, prehodiš 99 stopnic in prideš na vrh. Vse je tako lepo urejeno v tihi harmoniji dreves in zelenja stojijo stoletne stavbe, pogled seže nazaj čez jezero, mimo gradu proti Karavankam, začutiš božjo bližino. To je poseben kraj. Potem vstopiš v hlad cerkve, preproste, bogate in se zagledaš v oltar, kjer že stoletja Marija z Detetom čaka, vsakega od nas. Vedno grem rada na otok, sama, z družino, s prijatelji. Še prav posebej je lepa šmarnična pobožnost v čast Mariji Kralji­ ci s petimi litanijami. Včasih so otroci pospali ob prvih zvokih orgel, drugič sem jih iskala po vsem otoku. Enkrat se nama je s sestro zgodilo, da sva tako hiteli na pletno z najmlajšimi, da sva pozabili večje fante, ki so šli gledat krape. Pletnar Janez, ki je že odrinil od brega, je opazil fante, ki so pritekli po poti. »No, že dolga leta veslam, pa še nisem doživel, da bi kakšna mama na otoku otroke pozabila!«, je komentiral in spravil v smeh vse romarje na pletni. Upam, da so otrokom ostala v spominu ta romanja na otok. In procesija na Telovo, z blagoslovom na vse štiri strani neba. In glas zvona odzvanja po jezeru. Radi poromajmo na otok! Radi se priporočajmo Mariji z jezera! Naj zaključim z mislijo župnika dr. Janeza Ferkolja: »Na oto­ ku je ena najstarejših slovenskih cerkva, in ker se zavedamo, da je naša zgodovina zaznamovana s krščanstvom, otok velja tudi za temeljni kamen slovenske kulture. Vse to potrjuje izjem­ nost tega kraja, delo na Blejskem otoku je delo z vero in Božjo pomočjo v slavo Boga, v čast Materi Božji, kraljici na jezeru, in v blagor ljudi.« Le pojdimo tja na »otok bleški, kinč nebeški«!

ROMANJE

Mati Božja z jezera

- Marija Tišler Serianz, župnija Bled Foto v ozadju: Pozdravljena, Kraljica Marija na jezeru (podoba otoškega bandera 1912-2002) Viri: F. Gornik: Zgodovina Blejske župnije, Mohorjeva družba 1990; B.Benedik: Bled nekoč in danes, 2003; Spletna stran župnije.

11

Svete maše v radovljiški dekaniji na prostem in nekaterih podružničnih in farnih cerkvah TAMAR - Kapela Marije Pomagaj: Kapela je bila l. 2002 prenovljena po zamisli patra Marka Ivana Rupnika. Krasijo jo njegovi mozaiki. Sv. maše: julij in avgust, ob 15.00 razen tretje nedelje v avgustu, šmarnice v nedeljo, 29. maja, ob 15.00.

VRBA - Cerkev sv. Marka - Cerkev je omenjena že v 15. stoletju, značilna zanjo je romanska ladja in gotsko oblikovan prezbiterij ter bogata poslikava notranjščine. Sv. maša v ne­ deljo, 24. aprila, ob 10.00 žegnanje.

MALI TAMAR (Krnica) - spominski park ponesrečencem v go­ rah. Sv. maša: tretje nedelja v avgustu, ob 12.00.

RODINE - Cerkev sv. Klemena - Po ljudskem izročilu naj bi se tukaj ustavila sv. brata Ciril in Metod. Omenjena je že leta 1163 kot prafara, ki je bila v drugi polovici 13. stol. prenesena v Radovljico. Sv. maše: v torek, 26. julija, ob 9.00 (sv. Ana), v nedeljo, 27. novembra, ob 10.00.

RATEČE - Sv. Tomaž: Cerkev je romanska, starejša od žup­ nijske. V 15. stoletju je bil dodan gotski prezbiterij. Križev pot je leta 2000 naslikal Nikolaj Mašukov. Sv. maše: v nedeljo, 3. julija, ob 8.00, na dan vseh svetih, ob 15.00, na dan vernih duš, ob 8.00.

ROMANJE

VRATA - Kapela sv. Cirila in Metoda: Svete maše so ob ne­ deljah v juniju, juliju in avgustu, ob 16.00. KREDARICA - Kapela Marije Snežne: Prvo kapelo je na tem mestu zgradil dovški župnik Jakob Aljaž 1896. leta. Po vojni minirana, novo pa je 1992 blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Sv. maše: ob nedeljah od 3. nedelje v juliju do Malega Šmarna ob 18.00, na praznik Marije Snežne 5. avgusta, ob 11.00, na Veliki Šmaren 15. avgusta, ob 11.00, sreda, 17. avgusta, ob 11.00 - žegnanje in na Mali Šmaren 8. septembra, ob 11.00. SV. KRIŽ NAD JESENICAMI - farna cerkev. Cerkev je odličen primer stavbarstva 17. stoletja. Na oboku prezbiterija so fre­ ske iz 18. stol., v glavnem oltarju iz 18. stol. je masiven križ s Križanim Marijo, Janezom Evangelistom in Marijo Magdaleno, obkrožajo pa ga medaljoni s slikami rožnega venca. Sv. maše so ob nedeljah, ob 9.00, 14. septembra na praznik Povišanja sv. Križa je farni dan. GOLICA - Sv. maša je drugo nedeljo v juniju (12. junij), ob 14.00. AJDNA NAD POTOKI - arheološko najdišče na skalni vzpetini, ki naj bi bilo naseljeno že 3.000 do 2.000 let pred Kristusom, po razpadu rimskega cesarstva v 5. in 6. stoletju pa so se na Ajdni naselili prebivalci teh krajev v strahu pred germanskimi in slovanskimi plemeni. Ohranjeni so ostanki zgodnje krščan­ ske cerkve. Sv. maše: sobota, 25. junija, ob 10.00, nedelja, 28. avgusta, ob 15.00. PUSTI ROVT - Pastirska maša: prva junijska nedelja, odvisno od paše. KRIŽOVEC - Sv. maša je 3. septembra, ob 15.00. STOL – koča na Stolu (2174m), sv. maše: sobota, 2. julij, ob 10.00, sobota, 6. avgust, ob 10.00. SVETI LOVRENC NA GORI – (nad Zabreznico). V letih 19911993 je bila na ruševinah porušene stare iz 14. stol. zgrajena nova cerkvica. Sv. maše: v nedeljo, 17. julija, ob 15.00, nede­ lja, 7. avgusta, ob 9.00 - žegnanje.

12

SMOKUŠKI VRH - sv. maša v torek, 7. junija, ob 17.00.

STUDENČICE - Cerkev sv. Florjana - Na zunanji, južni steni je cca. 600 let stara freska sv. Krištofa; sv. maše: sreda, 4. maja, ob 9.00 (zaobljubljena sv. maša za radovljiško župnijo), nedelja, 8. maja, ob 10.00 za gasilce. SV. PETER NA GORI nad Begunjami. Bogata poslikava notran­ jščine: Kristus, ki ga obdajajo muzicirajoči angeli, Kristusovo tr­ pljenje, življenje sv. Petra, poslednja sodba, izvirni greh, ... sv. maše: nedelja, 26. junij, ob 10.00, 29. junij, ob 17.00. LANCOVO - Cerkev sv. Lamberta. Sv. Lambert mučenec je zaščitnik nerazveznosti zakona. Njegov kip iz leta 1510 je se­ daj v Narodni galeriji v Ljubljani. Sv. maše: 1. nedelja po ve­ likem šmarnu, 1. nedelja po 17. septembru. JAMNIK - Cerkev sv. Primoža in Felicijana. Stoji na pomo­ lu s čudovitim razgledom, od koder so opozarjali s kresovi na turško navarnost. Sv. maše: velikonočni ponedeljek, ob 15.00, četrtek, 9. junija, ob 19.00, nedelja, 12. junija, ob 10.00, torek, 28. junija, ob 10.00, nedelja, 13. novembra, ob 15.00, na sveti večer, 24. decembra, ob 18.00. KROPA - Marija mati milosti »Pri kapelici«. Božjepotna cerkev. Pred 300 leti so fantje našli Marijino sliko in takrat so se pričela romanja. Med večje znamenitosti spadata sliki Leopol­ da Layerja: Križanje in Trije kralji. Sv. maše: nedelje - 8. maja, 22. maja, 5. junija, 19. junija, 3. julija, 17. julija, 7. avgusta, 21. avgusta, veliki šmaren, ob 9.30, 8. septembra, ob 18.00, 8. decembra, ob 17.00. ČEŠNJICA - Cerkev sv. Tomaža - sv. maše: sobota, 4. maja na god sv. Florjana ob 19.00, nedelja, 25. septembra, ob 8.30 žegnanje. KUPLJENIK - Cerkev sv. Štefana - Nekdaj je bila to zname­ nita božja pot, kamor so prihajali romarji na konjih. Sv. maše: ne­delja, 14. avgust, ob 17.00, ponedeljek, 26. decembra, ob 10.00 blagoslov konj. HOM - Cerkev sv. Katarine - Omenja se že leta 1500. Sv. maše: nedelja, 28. avgusta, ob 16.00, nedelja, 27. novembra, ob 15.00 (po godu sv. Katarine). KOPRIVNIK - Cerkev Povišanja Sv. Križa - Župnija je bila ustanovljena leta 1792. Prvi župnik je bil Valentin Vodnik. V

župnišču je Dom duhovnosti. Sv. maše: nedelja, ob 9.00.

VELO POLJE - sv. maša: sobota, 20. avgusta, ob 11.00.

GORELJEK - POKLJUKA - Kapela sv. Antona Puščavnika zgrajena leta 1998. Sv. maše: nedelje od 26. junija do 4. sep­ tembra, ob 11.00.

VOGAR - sv. maša: sobota, 13. avgusta, ob 11.00 (pri koči)

USKOVNICA - Kapela Marije Kraljice miru (na sliki) - sv. maše: julij in avgust, ob 16.00.

SV. JANEZ - Cerkev Janeza Krstnika - Cerkev ima roman­ sko ladjo, prezbiterij je gotski, freske so nastale v časovnem razponu od začetka 14. do konca 16. stol. Sv. maše: julija in avgusta, ob 8.30. BLEJSKI OTOK - Cerkev Marijinega Vnebovzetja - Krščan­ ska cerkvica naj bi bila eden prvih bogoslužnih prostorov na tem prostoru. (8. stol.). Sedanja cerkev je baročna z nekaj got­ skimi prvinami. Glavni baročni oltar iz l. 1747 je vrh rezbarske umetnosti tistega časa. Slike sv. Marije Magdalene, sv. Blaža in sv. Ane so Layerjevo delo. »Zvonček želja« je bil vlit v Pado­ vi 1534. leta. Sv. maše: 25. junij, ob 12.00 za domovino, veliki šmaren ob 18.00, ponedeljek, 22. avgust, ob 7.00, četrtek, 8. september - mali šmaren, ob 16.00, četrtek, 8. december, ob 15.00, petek, 30. decembra, ob 15.00.

Dobrega pol stoletja je že tega. Tedaj smo bili otroci in svet je bil pisan in svetal in lep, vsak dan znova je bil lep. Na kmetih smo gor rasli, dela in jela ni nikoli manjkalo. Čeprav je bil po­ leg petkov vsaj še en dan v tednu brezmesen, da sta prihišni gospodinji, mati in stara mati, lahko vezali konec s koncem, pa stradali nismo in vsaj otroci nismo imeli občutka, da bi kdaj ne bilo česa dati v lonec ali da se ne bi smeli do sitega na­jesti. Z delom je bilo pa tako – brat je bil mlajši in droban pa so ga bolj porabili za kuhinjsko po­ moč, večkrat so ga po kaj poslali v mesto v trgovino – jaz sem bil večji in močnejši, lahko sem fural Pramo do polja in nazaj. Seveda, kobila je bila pri hiši skoraj dvajset let in za­ gotovo je pot poznala bolje kot jaz, prometa pa takrat pod mestom tudi še ni bilo toliko, da bi bilo nevarno. Ko sva se pricijazila do polja, so pa že našli kakšno delo zame, da sem mu bil kos. Če je bilo treba pomagati Tami, me je bolj komandirala in večkrat tudi okregala, če je bilo opravljeno slabo ali sploh ne. Ka­ dar sem sedèl na »ta leni klopi«. Ali sva se s sosedovim fantom potepla pod rob in do Save – tam je bilo vedno kaj zanimivega, tudi do večera zanimi­ vega. Če pa sem pomagal oču, mi je pa vedno tudi kaj nove­ ga pokazal – vedel je za prve jagode, pa kje rastejo parkelj­ci, ob košnji v bregu mi je pokazal gnezdo čmrljev, ki jih je našel zjutraj in k njim zapičil hrastovo vejico. Dal mi je čutiti, da sem mu res v pomoč in da je zanjo hvaležen. In tako sem se še bolj zagnal, včasih sem naredil več, kot sem zmogel. Spomnim se, ko sem mu prvič vodil konja, da sva krompir ven vrgla. Zlata jesen, na ozarah so goreli ognji, gost dim se je vlekel nizko po plani, dišalo je po krompirjevcu. Takrat še ne šolski fantič sem v prevelikih škornjih, ki so me ob vsakem koraku bili po stegnih,

držal Pramo za uzdo in hlačal po njivi gor in dol. Pri obratu na ozarah sem že morda jaz vodil kobilo, da ni delala neenakih, čudnih lokov, po njivi pa je znala sama in je prej ona vodila mene. Kadar ni bila muhasta, nama je šlo lepo naravnost, če pa so ji bolj nagajale muhe, je nadvse hitela opletati z glavo, jaz sem na uzdi ob njej opletal gor in dol, oča pa je s plugom za nama opletal sem in tja. In sem ter tje rekel katero, ki ni za v dekanijski list! Pa še v nečem je bila razlika pomagati stari mami ali očetu – ko sem opravil delo, je Tama vedno našla še kaj, oča pa mi je dal prosto, do srede popoldneva sem se šel lahko na jez kopat, potem pa nazaj v polje, da sem poma­ gal seno vreči v kupe. Enkrat na leto, eno od nedelj v majniku, pa je Tama vedno poromala k materi Božji na Brezje, v zahvalo in priprošnjo, za hišo in hlev, za polje in boršte. Kar jaz pomnim, je bila že preveč v letih, da bi šla peš. Oča je že v soboto pod noč oštrgljal in skrtačil Pra­ mo, da se je svetila ko pirh. Drugo jutro je na rezanico dobila še polič otrobov, kot pozimi, za furanje lesa. Saj ne, da bi bila pot težka, menda je le hotel, da še kobila občuti nekaj tiste svečanosti. V nedeljo po južini jo je zapregel v kočijo, ki se je za to priliko tudi svetila. Še sedeže je namazal s posebno mastjo za usnje, ki so jo pri Ledrarju pred vojno prodajali med usnjarskimi in sed­ larskimi potrebščinami. Zavoljo lepšega je v tul ob voznikovih nogah vtaknil bič, ki ga sicer ni jemal na fure. Če je bilo treba, je kobila že sama znala dati vse od sebe. Kadar pa je nagajala, jo je ozmerjal s frdamanim boljševikom in če še ni zaleglo, jo je stepel kar na roke. Tama je sedla k njemu spredaj, na klop. S seboj je vedno vzela lep slamnat cekar z velikim rdečim ­IHS-om

ROMANJE

Na Brezje!

Pripravil dr. Avgust Mencinger

13

ROMANJE

14

na obeh straneh, v njem pa robec, nekaj kikijev ali bronhijev zoper slabost in prihišno steklenico za žegnano vodo. Midva z bratom in mati pa smo splezali zad, kjer sta bili dve v usnje oblečeni klopi vzdolžno. Krenili smo lepo počasi skozi mesto in Predtrg, pri Šmidovem znamenju pa vzdolž betonske ceste, mimo Gorice in Resja. Pred Mošnjami smo zavili čez, nato pa strmo v Broščarjev kla­ nec, vrhu katerega smo s Črnivca že videli sijati pročelje brez­ janske cerkve. V cerkvi smo najprej pokleknili pred podobo Matere Božje in zmolili en del rožnega venca. Potem je Tama po kolenih od­ drsala okrog nje, mi ostali pa za njo. Pogled nanjo, ki je vedno komandirala (in sekirala!) vse pri hiši, tako ponižno in majhno pred Marijo, me je vedno očaral. Nobenih besed ni bilo treba, a sem vedno znova začutil »da se zaman trudi sejalec, če Gos­ pod ne daje rastí« ... Ob odhodu je Tama pomočila palec v kro­ pilnik in drugega za drugim pokrižala, vso družino. Na koncu je žegnano vodo zajela še v steklenico in smo šli. Za večerjo smo pod kostanji v gostilni nasproti cerkve vsi skupaj pojedli dve porciji golaža (in je bila »porcija« še bolj imenitna kot golaž!), zraven pa pravi pravcati pekovski kruh in ta kupivni malinovec s sifonom. Ne vem, če mi ni gostilna še bolj sedla v otroško dušo kot Mati Božja brezjanska in še vsaj desetletje je moralo miniti, da sem spoznal, koliko boljši je bil Tamin kruh iz domače peči! Za vselej mi je ostalo v duši, kako se roma. Bilo pa je romanje za dom in za domačijo, še kobila je bila po tistem, se mi zdi, ne­ kaj tednov bolj poslušna. Dokler ni počasi spet zavila na stara, grešna pota ...

Dandanes ne romamo več tako. Peljemo se z avtobusom, z nami se pelje malica. Če gremo slučajno peš, gremo na Camino in to tisti, ki lahko pokažejo, koliko zmorejo. Sicer se pa pripe­ ljemo do cerkvenih vrat, pa naj že romamo na Sicilijo, v Litvo ali Andoro, pa naj že romamo z upokojenim ali predupokojenim gospodom nadškofom. Všeč nam je lepa cerkev in ne pozabi­ mo pogledati, ali je ali ni lepša od naše. Bilo pa bi zelo priporoč­ ljivo, naj tisti, ki lahko romajo v Argentino in potem še potujejo v Severno Korejo, resno razmislijo, da lahko tudi ostanejo doma, prihranek pa pošljejo patru Pedru, ki bo z božjo pomočjo iz tega denarja zgradil eno hišo za eno malgaško družino! Tako romanje ni več tisto, kar je včasih bilo. Pa čeprav tja gre­ de na začetku z gospodom župnikom zmolimo desetko. Ni po kolenih okrog čudodelne Marijine podobe. In ne dela čudes ... - Janez Resman

OČESNA AMBULANTA optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

Blagoslovljene velikonočne praznike! Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11 tel + 386 (0)8 205 77 97 OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union Ljubljanska cesta 11

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31 tel + 386 (0)4 583 26 63

Oglas_OptikaMesec_180x61.indd 1

OPTIKA korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče tekočine za vzdrževanje kontaktnih leč pripomočki za slabovidne OPTIKA SONCE modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

www.optika-mesec.com

12/02/15 08:04

15

16