POMOČ ZA MEDVEDA in druge zgodbe

Vsebina

Pomoč za medveda

Igor Plohl, ilustracije Vitor Hugo Matos

Ko bom velika

Majda Koren, ilustracije Greta Alice

Gospod Krt in pisarna izgubljenih predmetov

Saško Dermanski, ilustracije Lisa Penedo

O kameleonu, ki ni videl barv

Marta Curtis, ilustracije Raimonda Nabažienė

Krilata kopita

Olga Krištopa, ilustracije Teja Milavec

Dafna je izgubila rep

Evelina Daciūtė, ilustracije Catarina Glam

Najboljše darilo

Virgis Šidlauskas, ilustracije Irina Biluta

Kam pa kam, Leon?

Maša

, ilustracije Hristina

Rita Sineiro, ilustracije Tamara Rimele

Dnevi za ja in dnevi za ne

Adélia Carvalho, ilustracije Marija Kozirenko

O deklici Oljici in veverički Puhici

Olena Lotocka, ilustracije Marija Smirnovaitė Lučka in metulj

Zarambaitė, ilustracije Darka Erdelji

Pomoč za medveda

Igor Plohl, ilustracije Vitor Hugo Matos

Nekoč je medved padel z visokega starega hrasta. Hotel se je posladkati z medom divjih čebel, a mu je spodrsnilo. Še preden bi lahko rekli tresk in bum, je padel in si zlomil nogi.

Dokler se mu nista zacelili, je potreboval invalidski voziček.

»Joj, prejoj,« so tarnali pujsi, ko so ga obiskali.

»Ubogi, ubogi revež. Brez dvoma potrebuješ veliko pomoči. Z veseljem ti stojimo ob strani. Ti le povej, kako ti naj pomagamo!«

»Ooo, hvala,« je bilo medvedu toplo pri srcu. »Na srečo lahko veliko stvari še vedno postorim sam.«

»Ampak gotovo ti lahko pri čem priskočimo na pomoč,« so rekli pujsi.

»Mogoče pa bi res lahko potiskali voziček, ko me bodo šape že preveč bolele,« je na glas pomislil medved. »Rad bi obiskal teto veverico, ki je doma daleč stran.«

»Seveda,« so si pujsi pokimali. »Radi te pospremimo.«

In so šli. Medved je poganjal voziček, pujsi pa so eden za drugim veselo tacali za njim. Tap, tap, tap, se je slišalo od njih.

Sprva je bila pot ravna in dobro uhojena, a je kmalu sledil prvi hribček. Medo je odločno pritisnil na obroče koles.

Kakšen revež, si je mislil zajec, ko je zagledal kosmatinca na vozičku. Kako se muči! Ti leni pujsi pa se razgledujejo, namesto da bi mu pomagali!

»Ali ti lahko priskočim na pomoč?« se je ponudil. »Moje noge so močne in urne.«

»Zelo prijazno od tebe,« se je zahvalil popotnik, »a zaenkrat zmorem sam.«

»A

tako,« se je začudil zajec in odšel po svojih poteh.

Čez nekaj časa je srednji med pujsi vprašal medveda: »Te tace sedaj že kaj bolijo?«

»Ne,« se je kosmatinec nasmehnil, »čisto nič.«

V temnem gozdu, polnem mogočnih dreves, je sprevod zagledala košuta. Ubožček, si je mislila ob pogledu na medveda in voziček. In ti presneti leni pujsi, ki se čohajo po drevesih! Revežu bi raje pomagali!

»Povejte, gospod,« je košuta spoštljivo nagovorila medveda. »Ali potrebujete pomoč? Z veseljem pomagam.«

»Zelo prijazno od vas, spoštovana gospa. Zaenkrat ni treba.«

»A res?« se je čudila košuta. »No, če si premislite, pa me le pokličite!«

»Hvala!« je rekel medved. »Ne bo treba. Mi bodo pujsi pomagali.«

Sredi dneva jih je pot vodila čez velik hrib. Cesta je bila suha in tlakovana, a vedno bolj strma.

»Sedaj te pa šape gotovo že vsaj malo bolijo,« je menil najmanjši pujs. Njega so tace že prav pošteno.

»Res jih rahlo čutim,« je kosmatinec priznal, »a še vedno zmorem sam.«

Ta presneti medved,

si je mislil najstarejši in največji pujs. Kako je trmast!

Popoldne so prišli do velikega polja. Pujsi so veselo zakopali

rilce v tla. Njam, njam, njam, so zadovoljno cmokali.

Medved je postal, da bi si oddahnil. Nekaj časa je počival, potem pa spet pognal voziček.

»Ti pa gotovo potrebuješ pomoč!« je kosmatinca nenadoma dohitel konj. Zgrabil je invalidski voziček in ga urno potisnil naprej. »Na te prašiče, ki se mastijo po njivi, že ne moreš računati!«

»Hvala, ampak ni treba,« se je medved uprl. »Bom kar sam, pujsi pa so zelo zanesljivi.«

»A tako,«

je zahrzal konj. »Potem pa srečno pot.«

Sonce se je dotaknilo obzorja in popotniki so bili že skoraj na cilju. Samo še zadnji ovinek in že bi bili pri starem hrastu. V njem je bila duplina medvedove tete.

»Zakaj ne dovoliš, da ti pomagamo?« se je hudoval najstarejši pujs. »Vso pot smo šli s teboj, a zaman. Še nas skelijo tace! Kako morajo boleti šele tebe! Poleg tega vsi drugi mislijo, da smo brezsrčni!«

»Res me bolijo,« je priznal kosmatinec, »a se najbolje počutim takrat, ko zmorem sam! Takrat sem ponosen nase. In ko sem ponosen nase, sem srečen.«

Medved je dal vse od sebe in odločno še zadnjič pognal voziček. Ko je brez pomoči prišel na cilj, je veselo zavriskal:

»Hej, ja hej! Pa mi je le uspelo!«

»Pozdravljen, dragi moj medo!« se je obiska razveselila teta veverica. »Povabila bi te na čaj, a vem, da ne moreš do moje dupline.«

»Lahko, lahko,« se je nasmehnil medved. »Zato so tukaj moji pomočniki!«

Pujsi so staknili glave in naredili takole: iz vej so spletli košaro, vanjo namestili medveda, nanjo privezali vrv, na hrast namestili škripec in medveda dvignili visoko v nebo, tik pred veveričji dom.

Veverica je navdušeno zaploskala in vse lepo pogostila, stari hrast pa je mogočno zašumel.

Ko bom velika

Majda Koren, ilustracije Greta Alice

Ime mi je Zagi. Moja zelena dlaka je mehka.

Moje oči so modre, kot je modro nebo. Sem enako velika kot ti.

Zelo daleč stanujem.

Pridi, ti pokažem!

Sedeva v raketo, motorji zabrnijo BRRRMMMM, BRRRMMM in HUŠŠŠŠ!

Drviva mimo tisoč sonc in planetov. Nekatere zvezde so majhne in bele, druge so večje in rumene. Tretje so največje in rdeče.

Bližava se mojemu planetu! Raketa se neslišno spušča. Odpre se padalo in raketa se guga kot regratovo seme, preden pristane na jezeru.

Hišica ob jezeru je moj dom.

Poglej skozi okno! Vidiš?

Crkljam se v maminem naročju.

»Zagi, kaj boš, ko boš velika?« me sprašuje mama.

»Astronavtka bom. Plavala bom skozi vesolje.

ŠVIISSS! bom v raketi švignila mimo našega okna in ti pomahala!«

Predstavljam si, da sem astronavtka. V raketi drvim skozi vesolje:

BRRRMMMM, BRRRMMM in HUŠŠŠŠ!

Srečujem druga bitja v drugih raketah. Rakete so koničaste kot puščice ali okrogle kot krožniki. V njih potujejo bitja z vseh koncev vesolja. Nekatera so kosmata in druga so luskasta. Nekatera imajo golo kožo in druga imajo pisano perje. Vsem, ki jih srečam, pomaham.

Pravkar je švignila mimo rdeča raketa okrogle oblike, v njej pa pernat astronavt z dolgim zelenim kljunom.

Pomaham mu in …

»Kaj pa, če ne boš astronavtka?

Kaj boš, ko boš velika?« me mama zbudi iz sanjarjenja.

ŠVIISSS! bom v raketi švignila mimo našega okna in ti pomahala!

»Bom pa slaščičarka! Mesila bom testo, žvrkljala jajca, pekla biskvit in piškote, krasila torte, kuhala kreme in marmelade. Vsak dan ti bom prinesla piškot ali dva.«

Zaprem oči in MMMMM, zavoham vaniljo in cimet. V velikem loncu z metlico stepam smetano. Vedno več je je, zdaj zdaj bo zlezla čez rob lonca! Neham stepati, s prstom potegnem po robu lonca in postrgam odvečno smetano. Obliznem prst, MLJASK, MLJASK! Sladka je! Zelo!

Odprem oči in se domislim:

»Morda pa raje ne bom slaščičarka.«

»Kaj pa boš, ko boš velika?« spet vpraša mama.

»Ko bom velika, bom dirkala z avtom. Osvojila bom zlato medaljo. Prinesla ti jo bom pokazat, da jo boš videla!«

Zaprem oči, slišim aplavz in vzklike:

»Bravo, bravo, Zagi! Huraaa!«

Odprem časopis in notri je moja slika. Stojim na stopničkah za zmagovalce, okrog vratu imam obešeno zlato medaljo in v rokah držim šopek. Stric s televizije me sprašuje, kako se počutim. »Zelo sem vesela, da sem osvojila prvo mesto!« mu povem.

»Kaj pa, če ne boš dirkala? Kaj boš, ko boš velika?« me še naprej sprašuje mama.

»Veš, kaj? Mogoče bom voznica tovornjaka. To bo tovornjak hladilnik, ki prevaža polne škatle lučk in kornetov. Razvozila bom ves sladoled, eno lučko pa bom prihranila zate!«

Zaprem oči. Vozim tovornjak. Zadaj na hladilniku so narisani pisani sladoledi. Motor brni, potujem sem in tja, pa levo in desno po ovinkastih cestah. Potujem gor in dol po hribih in dolinah.

Ustavim se, kadar cesto prečka živalica.

Ustavim se, ko je na semaforju modra luč.

Odpeljem naprej, ko zasveti rožnata.

In zadaj, v hladilniku, potuje z menoj sto in sto kornetov in lučk!

Mama me spet požgečka:

»Kaj pa, če ne boš voznica tovornjaka? Kaj boš, ko boš velika?«

»Cvetličarka bom! Gojila bom lončnice, jih zalivala in presajala. Ustvarjala bom šopke za neveste, pa šopke za rojstni dan in drobne šopke, ki si jih podarjajo zaljubljenci.«

Zaprem oči. Sprehajam se med vazami, v katerih se gnetejo cvetlice. V vsaki vazi so drugačne. Izbiram in nabiram. Ustvarila bom šopek za kraljično, ki praznuje rojstni dan.

Nekatere rože imajo trne. AJS! Tale me je pošteno zbodla!

Odprem oči. Mama se smehlja.

»Zagi, veš, kaj boš, ko boš velika?«

Mislim, da se mama šali z mano.

»Veš, kaj, mama? Ko bom velika, bom tvoj otrok in ti boš moja mama. Te bom prišla objet ravno tako, kot te objemam danes!

Ker dišiš najlepše! Lepše kot rože v cvetličarni, lepše kot piškoti, najlepše v celem vesolju!«

Zaprem oči. Mama me objame. Prijetno toplo je v njenem naročju.

Gospod Krt in pisarna izgubljenih predmetov

Saško Dermanski, ilustracije Lisa Penedo

Gospod Krt je v gozdu pogosto našel izgubljene reči. Doma je najdeno zbiral v veliki škatli. Nekoč je pomislil: »Morda jih kdo pogreša.« Nakar je nad vhodom v svoje domovanje pritrdil tablico z napisom: »Urad za najdene predmete (tukaj lahko najdete izgubljene predmete)«.

Vsi naokoli so vedeli: če se kaj izgubi, je treba h gospodu Krtu. Vendar se je nekega dne zgodila nevšečnost.

Že od jutra gospod Krt ni mogel najti svojih očal. Iskal jih je na mizi. Iskal pod posteljo. Iskal na okenski polici.

»Nikjer jih ni …« je izgubljeno dejal Krt. »Brez očal skorajda nič ne vidim.«

Nenadoma se je domovanje zatreslo. Posoda je zarožljala, okenska stekla so zažvenketala.

Zunaj je nekaj zatopotalo.

Top! Top! Top!

Gospod Krt se je zazrl skozi okno, tam je bilo nekaj velikega in sivega.

»Spominja na nevihtni oblak,« je sklenil gospod Krt.

»Nisem oblak, sem Slon!« se je zaslišalo z dvorišča.

»Jaz tako glasno hodim.«

Slon je zatopotal na mestu: Top! Top! Top!

»Počakaj na dvorišču, prosim,« je dejal gospod Krt. »Samo da najdem svoja očala, pa pridem.«

»Hvala,« je odvrnil Slon in se usedel na klop.

Takoj potem pa ‚hrsk!‘

»Zdi se mi, da sem našel tvoja očala,« je Slon vstal s klopi.

»Oprosti, ampak sedaj so zlomljena.«

Gospod Krt je občutil razdraženost in jezo. Stisnil je pesti. Njegovo srce je začelo udarjati hitreje, v obraz je postal rdeč. A gospod Krt je razumel, da Slon ni kriv. Očal ni zlomil nalašč. Poleg tega se je Slon opravičil.

Krt je nekajkrat globoko vdihnil: Vdih-izdih-vdih-izdih in še enkrat – vdih-izdih. Končno se mu je srce upočasnilo, pesti pa razprle. Vseeno je bil otožen.

Nakar je po vratih potrkalo: Tok! Tok! Tok!

Vstopilo je Nekaj Sivega.

»Kar naprej,« je vljudno dejal gospod Krt. »Le da ne vidim, kdo si. Slon se je usedel na moja očala.«

»Škoda,« je zavzdihnilo Nekaj Sivega. »Pa saj tega ni storil nalašč?«

»Ne, po nesreči. Kdo pa si?«

»Zlahka me prepoznaš po ušesih. Potipaj jih.«

Gospod Krt je potipal ušesa. Bila so dolga in topla.

»Najbrž si Zajček,« je ugibal gospod Krt.

»Prav zares! In iščem korenje, ki sem ga izgubil.«

Krt je vzel iz škatle nekaj dolgega in rumenega.

»To je banana,« je dejal Zajček. »Korenje je trše. In drugače diši.«

Zajček je odšel, ampak kmalu je prišlo Nekaj Rdečega.

»Zdravo. Iščem lešnik, za katerega sem pozabila, kam natančno sem ga skrila.«

»Kdo pa si?« je žalostno vprašal gospod Krt. »Ne vidim, ker se je Slon po nesreči usedel na moja očala. Se smem dotakniti tvojih ušes? Rad bi izvedel, kdo si.«

»Lažje me boš prepoznal po repu,« je reklo Nekaj Rdečega.

Gospod Krt se je dotaknil repka. Zelo je bil mehak in puhast.

»Zagotovo si veverica,« je uganil gospod Krt in izbrskal iz škatle nekaj okroglega.

»To ni lešnik, ampak neka kroglica. Ampak nič hudega, potrudil si se.«

Veverička je odšla iz Urada za najdene predmete praznih rok. Potem je skozi vrata vstopilo Nekaj Okroglega.

»Zdravo. Izgubil sem rokavičko, ko sem skrbel za vrt.«

»Ne prepoznam te,« je zavzdihnil gospod Krt. »Slon se je po nesreči usedel na moja očala. Se te lahko dotaknem?«

»Raje ne, ker sem bodikast,« je dejal neznanec. »Raje mi prisluhni.«

Nekaj Okroglega je pričelo smešno in glasno hrkati in cmočkati: Hrk-hrk-hrk! Cmok! Cmok! Cmok!

»Že vem!« se je razveselil gospod Krt. »Ježek si!«

In gospod Krt je iz škatle vzel nekaj mehkega. Ampak to ni bila rokavička, temveč nogavička.

»To ni to …« je dejal Ježek.

Gospod Krt ni ničesar odvrnil. Sram ga je bilo in žal mu je bilo.

»Razumem, da si žalosten, a zelo si se potrudil,« ga je tolažil Ježek.

»Brez očal ne morem biti koristen. Moj urad za najdene predmete ni resničen in nima smisla,« je zavzdihnil gospod Krt.

Ježek je odšel. Gospod Krt je bil otožen. Čez nekaj trenutkov je na vratih znova potrkalo: Tok! Tok! Tok!

Na pragu so stali Nekaj Sivega, Nekaj Rdečega in Nekaj Okroglega.

»Tako,« so dejali soglasno. »To je zate.«

Skozi okno se je iztegnil Slonov trobec in Krtu potisnil v roke nova očala!

»To je darilo od vseh nas!«

Gospod Krt si je nadel očala. Nenadoma je okoli njega postalo jasno, barvito in poznano.

»Zajček! Tu je tvoje korenje! Veverička! Tu je tvoj lešnik!

Ježek! Tu je tvoja rokavička! Slon …,« gospod Krt se je zmedel.

»Kaj si pa ti iskal?«

»Iskal sem nove prijatelje,« je dejal Slon. »In vas našel!«

»Hura!« se je veselil gospod Krt. »Torej je moj Urad za izgubljene predmete resničen!«

O kameleonu, ki ni videl barv

Marta Curtis, ilustracije Raimonda Nabažienė

K je bil kameleon, ki je živel v pragozdu Južne

Afrike. K je bil zelo radoveden, vedno je imel veliko vprašanj. Rad je sedel na najvišji veji od vseh in iskal različne stvari. Vsak dan je čakal na sončni vzhod in odseve, ki so jih sončni žarki risali na liste. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da plešejo zmaji.

Tam je ostal, dokler se ni zbudil veter.

Včasih ga je zbudil tako močno, da je zaplesal

cel gozd. Ko je gledal liste, ki se zibajo, si je predstavljal, da so ptice, ki hočejo vzleteti.

Prijatelje je pogosto spraševal o stvareh, ki jih je videl, slišal in čutil, vendar se mu je zdelo, da ga ne razumejo.

»Si videl tisti star, zvit list?« je

vprašal K. »Pretvarja se, da je tunel, da mravlje ne bi bile mokre od dežja.«

»In pajčevine, ki so kot trampolini? Želim si, da bi bil lahak kot žužek in bi skakal z ene pajčevine na drugo.«

»Kaj pa oblaki?

Včeraj so po nebu leteli

tiranozaver, velociraptor in brahiozaver. Leteli so zelo počasi. Ne vem sicer, kam, ampak pogledali so na mojo vejo in pomahal sem jim. Ne vem, če so me videli, nenadoma je nebo postalo sivo, zelo temno in izginili so. Mogoče se vrnejo jutri.«

Ko je deževalo, se je komajda videlo debla dreves, ki so izginjala v temi. Gozd je postal počasnejši in zdelo se je, kot da so vse živali naenkrat obstale in utihnile. Včasih je K raztegnil svoj dolg jezik, da bi ujel nekaj kapelj. Oboževal je okus vode, ki je padala z neba, in še naprej je ždel, da je lahko poslušal zvok dežnih kapljic.

Nenadoma se je gozd spremenil v orkester, v odmevanje dežja, ki je padal na liste, na drevesa, na zemljo in celo nanj – ta, bum, pa, bum.

Medtem ko je sedel na svoji veji, je K spreminjal barve in razmišljal o lepih, pa tudi o slabih stvareh.

»Kako

se skriješ, če sploh ne veš, kakšne barve si?« so ga spraševali drugi kameleoni.

K ni vedel, kaj je zelena barva rastlin in upanja, ne, kaj je rdeča barva jeze in jagod, ni vedel, kaj je modro kot barva morja ali barva miru, ne, da je rumena barva sonca in veselja. Ni znal videti barv sreče, žalosti, zato je bilo povsem običajno, da je vse razumel drugače.

Nekega dne je mislil, da mu prijatelj kaže barvo sreče in je nanj skočil z drevesa, da bi se igrala, prijatelju pa to ni bilo povšeči in zelo se je razjezil: »Nisi videl, da sem se oblekel v temno barvo?« Tako so govorili kameleoni.

Oblačili so se v svoja čustva. Če so bili jezni, so se oblekli v temno, v barve pa, če so bili veseli. Ampak K ni videl sveta samo v črno-belih barvah.

Videl je sive barve, veliko odtenkov sivih barv, videl je svetlobo in videl je podrobnosti, veliko podrobnosti, in še vedno ni znal odgovoriti: kako bom vedel, kam naj se skrijem, če ne vem, kakšne barve sem?

Nekoč, medtem ko je razmišljal in vrtel eno oko med iskanjem odgovora in ga vrtel, vrtel, obračal in vrtel, je našel drugačno drevo. Z enim očesom je povečeval sliko, dokler ni prišel čisto do skorje njegovega debla. In tam je s pogledom obstal in opazoval, kako je to drevo oblečeno, ko je nenadoma opazil:

»Videti je, kot bi imelo luskine!« Kako čudno, je pomislil K, podobne so mojim.

Ko sem jezen, se dvignejo in postanejo kot sulice, temnejše kot tiste na drevesu.

Spomnil se je na svojega jeznega očeta in kako je od jeze potemnel, pa tudi, kako se je smejal s prijatelji in so njegove luskine postale mehke in gladke.

»Ni mi treba vedeti, kakšne barve sem, da se lahko skrijem.

Niti tega, ali je kdo vesel, žalosten ali jezen. Poznam kožo vseh naokoli, vem, kako se spreminja gozd. Poznam mehko povrhnjico vrtnic, starih listov, ki se zdijo kot papir, vem, kakšne so luskine prijateljev, ko se jezijo in se skrivajo na vejah. Poznam vonjave. Tisti, ki me hočejo ujeti, zelo smrdijo, zato lahko vedno pravočasno pobegnem.«

K-jeve luske so počasi postajale vse bolj gladke, vse bolj svetle, kot mehki cvetlični listi, in nenadoma ga ni bilo več, izginil je med cvetovi rož.

Krilata kopita

Olga Krištopa, ilustracije Teja Milavec

Kadar Sonja riše, svet naokoli zamre. Ozračje se napolni s toplim dihanjem in rezgetanjem. Kakor da Sonja čuti vonj in pogled bliskajočih rjavih oči. Sonja riše konje – to je njeno najljubše opravilo.

Sonja potegne črto in konj na njeni risbi, kakor da udarja s kopitom po zemlji: peket-peket-peket. Zdaj črtka in kot da se z roko dotika gladke dlake.

Konji so največja Sonjina ljubezen. Samo njih riše, saj so samo konji njeni najboljši prijatelji.

Prvič je mama pripeljala Sonjo v konjušnico v bližini mesta, ko je deklica zavračala šolo. Hrup, prah, veliko ljudi naokoli –brrr, vse to je strašno plašilo Sonjo, začela jo je boleti glava, jokala je in prosila, da ne bi šla v šolo. Takrat se je mama z nekom posvetovala in jo odpeljala k Petroviču – očetovemu znancu, ki ima konjušnico.

Od takrat vsak večer in vsak vikend hodi deklica tja. Med počitnicami pa tam skorajda živi. Sonja konjev ne le jezdi, temveč za njimi tudi čisti, jih hrani in krtači. Deklica obožuje vonj kožuha, ko čisti konje … ah, kako diši … Ko pa žival s Sonjine dlani previdno vzame košček sladkorja s svojimi žametnimi usti – hrsk, hrsk – deklica obstane.

Sonja dela domače naloge udobno nameščena na senenih briketih. Zadnje čase se Sonja zadržuje pri boksu novinca –Groma.

Grom je mlad konj. V hlevu, od koder so ga pripeljali, se mu ni dobro godilo: na bokih je ranjen. Preplašeno topota – brrrr –ko k njemu pristopi Petrovič in tudi veterinarja ne spusti k sebi. Ko Sonja to opazuje, ji začne srce biti hitreje – tik tak, kakor bi Grom udarjal s kopiti – peket-peket-peket-peket.

Sonja od daleč opazuje žrebca. Zelo je lep. Njegova črna dlaka je skoraj vijoličasta.

Sonja si zaželi narisati Groma. Že nekaj dni tiči ob njegovem boksu v konjušnici. Skorajda ga ne pogleda. Ve, kako težko je, ko strmijo vate. A konj vsak dan bolj umirjeno diha, ko nedaleč stran sedi na senu. Občuti, kako veselo rezgeta – frrr! – kadar se približa.

»Če Gromu danes ne bomo oskrbeli ran, lahko pride do infekcije,« reče veterinar Petroviču. »Na ta način lahko izgubimo konja.«

To Sonjo zelo užalosti. Pristopi k odraslima:

»Jaz lahko oskrbim Gromovo rano,« reče deklica, ne da bi odvrnila pogled.

»Ti?! Kaj vendar govoriš, nevaren je!« prestrašeno odvrne veterinar.

Petrovič molči in pozorno pogleda Sonjo.

»Veš, kaj,« reče, »poskusiva …«

»Ampak …« veterinar je ostal brez besed.

»Žrebec je že navajen nanjo. Že cel teden je ob njem. Pozna jo, pozna njen vonj. Moramo poskusiti. Zraven bomo in če bo treba, bomo konja zadržali.«

Čez nekaj trenutkov je Sonja že pri Gromu, ki preplašeno

zarezgeta: frrrrr-frrrrr.

Deklica ga ne gleda v oči in iztegne dlan z nekaj koščki sladkorja.

»Grom …,« tiho reče Sonja, »fantek …«

Občuti toplo vlažno dihanje na svoji dlani in mehke ustnice, ki previdno vzamejo sladkor. Konj težko diha – bolijo ga rane. Sonja boža njegovo čelo in nenadoma se konj previdno s smrčkom dotakne njenih las.

»Boli te,« šepeta dekle, »razumem, ubogi Grom, boli te, ampak to bo minilo, dragi fantek, okreval boš, lepi, lepi, lepi …«

Sonjine besede pomirijo Groma, ki pomiga z ušesi. Črna koža pod dekličinimi prsti drgeta, vendar ne čuti strahu: konj ji zaupa, ima jo za svojo, ona to ve.

Nekaj dni je Sonja zdravila Groma, ga čistila, krtačila in mu pristrigla grivo. Grom je lepotec in odkar je okreval, je videti mirnejši in srečnejši.

Poletje je minilo, počitnice so se končale, prijateljstvo med Sonjo in Gromom pa ne. Deklica je v konjušnici le po šoli in med vikendom. Še naprej dela domače naloge tako, da sedi pri konju. Ko pa vse postori, riše svojega prijatelja. Vsa Sonjina skicirka je posvečena konjem in seveda je v njej največ Gromovih portretov, ki ga deklica riše s krilatimi kopiti.

Dafna je izgubila rep

Evelina Daciūtė, ilustracije Catarina Glam

Nekega jutra se je psička Dafna prebudila, se pretegnila in hotela pomahati z repom. Pa ni imela s čim: tam, kjer bi moral biti rep, ga ni bilo več.

Dafna je pokukala pod posteljo. Pod mizo. Med blazine na kavču. Ničesar ni našla. Prebrskala je škatle z igračami in čevlji. Smrček je potisnila v tisto omarico, ki je najlepše dišala. Toda repa tudi tam ni bilo.

Morda je na dvorišču? Dafna je pregledala vse kotičke, preiskala je grmovje in cvetlične gredice, prebrskala kup lanskoletnega listja, a repa ni bilo nikjer.

Dafna je vedela, da obstajajo psi, ki so se rodili brez repa.

Toda ona ni bila ena izmed njih. Rodila se je z najbolj popolnim repom, z njim je odraščala in nikoli ni niti pomislila, da bi se ločila od njega. Svoj rep je zelo pogrešala.

Na dvorišču se je na soncu grela mačka po imenu

Muca.

»Živjo, Muca. Si slučajno videla moj rep?« je vprašala Dafna.

»Ne, nisem. Si pogledala v grmovje?«

»Sem.«

»Si pobrskala po kupu lanskoletnega listja?«

»Sem.«

»Hmmm ... Očitno je res izginil. Se slabo počutiš brez repa?«

»Zelo slabo.«

»Dokler ga ne najdeš, ti lahko posodim svojega – danes tako ali tako ne grem nikamor.«

Muca je izročila svoj rep Dafni, ki se je po dolgi zahvali odpravila naprej.

Dafna je ob sosedovi ograji zagledala pava Jaroslava.

»Zdravo, Dafna. Danes si videti nekam čudna,« je pripomnil.

»Izgubila sem svoj rep in Muca mi je posodila svojega.«

»Lepo od Muce. Morda bi se ti bolje podal moj?« je predlagal Jaroslav.

Jaroslav je bil zelo ponosen na svoj rep, razkazoval ga je vsem po vrsti.

»Zakaj pa ne,« se je strinjala Dafna. »Pa poskusiva.«

Dafna in Jaroslav sta si izmenjala repa. Strinjala sta se, da pavji prav lepo pristoji psički, on pa bo zdaj hodil naokoli z mačjim. Dafna se je poslovila in odkorakala naprej, ozirajoč se levo in desno za svojim repom – morda ga bo kje zagledala.

Na travniku ob mestnem parku je prašiček Svinko kopal jarek.

»Pav Jaroslav, si to ti?« je vprašal in za kratek čas pomolil rilček iz zemlje.

»Ne, Svinko, to ni Jaroslav. Jaz sem – Dafna. Izgubila sem rep in Muca mi je pomagala tako, da mi je dala svojega. Potem sem njen rep zamenjala za Jaroslavovega pernatega. Dokler ne najdem svojega, bom hodila naokoli z izposojenim.«

»Aaaa ... Vse mi je jasno. S tako velikim in težkim repom boš težko iskala svojega, utrudila se boš. Raje vzemi mojega –majhen je, lahek, ne bo ti v napoto.«

»Prav imaš, Svinko,« se je strinjala Dafna in tako sta si izmenjala repa.

Prašičkov repek je bil res zelo lahek in psička se je nekaj časa veselila uspešne menjave. Toda kmalu je ugotovila, da nima s čim mahati: majhen repek za to ni bil primeren. Psička pa je zelo rada mahala z repom – sprehod brez tega ni bil popoln.

Prašičkov repek ni bil kos tej nalogi.

V mestnem parku je travo mulil poni Dirjaček.

»Zdravo, Dirjaček. Kako lepo mahaš z repom,« je rekla Dafna.

»Zdravo, Dafna. Včasih se od tega utrudim. Rad bi imel mirnejši rep.«

»Morda bi ga zamenjal z mano?« je predlagala psička. »Svinkov repek je eden izmed najmirnejših repov, ki sem jih kadar koli nosila.«

Poni je ošvrknil pujskov repek, malo premislil in na koncu privolil. Dafna je veselo pomahala z gostimi ščetinami in odkorakala naprej.

Medtem ko je vohljala po stari mestni četrti, se je na lepem v nekaj zaletela. Dvignila je pogled: skozi okno je štrlel zelen rep. Kmalu je začel spreminjati barvo – najprej v rdečo, nato v oranžno, vijoličasto.

»Pozdravljen, kameleon Leon. Kakšen lep rep imaš. Kako čudovito se spreminjajo njegove barve.«

»Pozdravljena, Dafna. Vsak je sam svojega razpoloženja kovač: enkrat sem zelen, drugič moder. In če se potrudim – so na meni naenkrat vidne vse barve.«

»Kako lepo bi se bilo vsaj kako urico sprehajati s takim repom,« je zasanjano rekla Dafna, ki se je že navadila na menjavo repov. »Bi ga zamenjal z mojim? Če ti seveda to ustreza, Leon.«

»No, če bo le za kratek čas, potem se strinjam,« je po krajšem premisleku odgovoril Leon.

Ozaljšana s kameleonovim repom se je Dafna odpravila naprej. Ker je ves čas spreminjala barve na svojem novem repu in med iskanjem starega prehodila dolgo pot, je psička postala zelo lačna. Zato je sklenila, da je čas, da se vrne domov: okrepčala se bo, nato pa bo nadaljevala z iskanjem.

Prva stvar, ki jo je Dafna zagledala, ko se je vrnila na domače dvorišče, je bilo v vetru plapolajoče perilo. Med mamino bluzo in očkovimi hlačami pižame je visel ... njen rep.

»Našla sem ga, hov, našla, hov hov!« je lajala

Dafna, tako močno in glasno, da ji je odpadel Leonov rep, ki je še vedno živahno menjaval barve.

Njen lajež je na dvorišče zvabil mamo: snela je rep z vrvice in ga vrnila psički. Čeprav je Dafna preizkusila veliko različnih repov, nobeden ni bil primernejši od njenega lastnega. Skakljala je, se vrtela v krogu, lovila svoj rep: bila je strašno vesela, da se je vrnil na svoje mesto.

Kameleonov rep je Dafna izročila mački.

Ta ga je zamenjala s pavom.

Pav ga je zamenjal s prašičkom.

Prašiček pa s ponijem.

Poni je dal kameleonu njegov rep in vzel nazaj svojega.

Končno je zavladal red: vsi repi so bili na svojih mestih. Ko je to videlo utrujeno sonce, je zazehalo in se naglo spustilo navzdol.

Dafna je pogledala skozi okno. Na nebu je jokala zvezda.

»Zakaj jokaš, zvezda? Kako ti je ime?« je vprašala.

»Nisem zvezda. Sem kometka Metka. Izgubila sem rep.

Mi lahko posodiš svojega?«

Najboljše darilo

Virgis Šidlauskas, ilustracije Irina Biluta

Obstaja kraj, kjer sonce pripeka ves dan. Kjer si lahko bosa stopala opečeš na pesku. Ajs! Treba je skakati z ene noge na drugo. Takole! Hop! Hop!

Pomembno je, da se ne ustaviš.

Razen, če si majhen levček.

Potem je vroč pesek mačji kašelj.

Levček živi v senci velike akacije. Ta ga podnevi varuje pred pripeko, ponoči pa skozi veje prijetno posvetijo zvezde. Lahko jih skrivaj opazuje in tiho prede.

Nihče ne moti njihove družine. Ne zato, ker so levi. Pred radovednimi pogledi jih varuje skala, velika kot slon. In kakor brada gosto grmičevje. Kako imenitno skrivališče! Kaj je lahko lepšega, kot da imaš prijeten kotiček samo zase?

Levček je izjemno prijazen.

Tako pravijo vsi, ki so ga srečali.

In nihče drug na svetu ne prede tako kot on.

In glej, napočilo je njegovo rojstnodnevno jutro!

Kaj pa je to? Grav grav grav! Kakor da bi za skalo nekaj grmelo. Aaa! To je njihov daljni sorodnik. Obtičal je na poti in nima kje prespati.

Že dolgo ga ni bilo na obisk. In nima pojma, zakaj se mu vsi smehljajo. Še manj pa ve, kaj bi lahko podaril levčku. Sam je bil majhen že zelo dolgo nazaj.

Zato se globoko zamisli. Z enim krempljem se popraska po temenu. Prask prask! Z drugim za ušesom. Hrsk hrsk! Nazadnje še po umazanem boku. Na dlani mu ostane prgišče zemlje.

Levčkove oči so roteče uprte v gosta. Kaj naj stori?

»Čestitam,« nerodno zamrmra.

Ničesar drugega mu ne pade na pamet.

Kakšna škoda!

Levček je strašno žalosten.

Nima pojma, kam naj spravi takšno reč. Mar je sploh videti kot darilo?

Ko mama zagleda njegov povešen smrček, jo zaskrbi:

»Kaj se je zgodilo, mali moj?«

»Stric mi je podaril tole,« razburjeno reče. »Morda se je hotel samo pošaliti? Kaj naj počnem s prgiščem zemlje? Naj ga raztrosim v vetru?«

Mama se za hip zamisli. Res dobro vprašanje. Nato razsvetljeno pomežikne:

»Vem. V zemljo lahko kaj posadiš,« mu predlaga. »Mar ne bi bilo lepo?«

Pa res, pomisli levček in se razveseli.

A za to je potreben poseben kraj. Kjer je veliko sonca. Kjer ga nič ne zastira. Kjer pihlja nežen vetrič. Kjer dežuje. Kjer se nebo nad glavo razteza v neskončnost.

Najprej se razgleda, če je kak primeren prostor pri očetu.

Toda tam, kjer se ima navado opoldne uleči in nastaviti trebušček soncu, je že zasedeno.

Nato se ozre proti mami.

Tam čepi papiga. Ko se zmrači, zacvrči kot budilka. Mama se pošteno pretegne. O, kako lep občutek je to! Z jezikom si skrbno oblizne kožuh. In se odpravi na lov.

Zraven starejšega brata leži kepa suhe trave. Z njo se igra, dokler se popolnoma ne stemni. Ali dokler se kepa ne odkotali v lisičjo luknjo. Oj, ti, lisička! Treba bo poiskati novo.

Pri sestri pa ležijo kosti. In boben z volovsko kožo. Ko pobobna nanj, zazveni vsa savana. Če v tistem hipu mimo priteče jata nojev, vsi pri priči porinejo glave v pesek. Izvlečejo jih šele, ko se vse umiri. Zato včasih tako dolgo stojijo pri miru.

Levčkovo mesto je čisto v kotu jame. Ponoči je tam najtopleje, podnevi pa prijetno hladno. Toda sonce tja nikoli ne posije!

Kakšna krivica!

Treba se bo razgledati naokoli.

Družinski člani nimajo nič proti. Le naročijo mu, naj se vrne do sončnega zahoda.

Mali levček se mora nujno seznaniti s soseščino zveri in ptic.

Kako bi sicer kraljeval v deželi, ki je še nikoli ni videl?

Levček ne ugovarja. Najprej pokuka iz jame. Voh voh na levo. Voh voh na desno. Kako strašno vroče je tukaj! Vse je rumeno in posušeno od pripeke.

Ko se ozre naokrog, opazi fenka. Njegova dolga pokončna ušesa so vidna že od daleč. Tudi on nekaj nosi v tačkah.

»Kaj skrivaš tam?« vpraša levček.

Fenek ni le prijazen, ampak tudi zelo radoveden.

»Zakaj pa imaš ti tačke za hrbtom?« zanima fenka.

Levček pokaže darilo. V fenkovih tačkah pa je njegovo presenečenje zanj. To je majhno seme.

»Ne vem, kaj naj naredim z njim,« skomigne. »Le kje bi se najbolje počutilo?«

»V prgišču moje zemlje, vendar,« nenadoma zažari levček.

»Kaj ni to dobra ideja?«

»Ampak te zemlje je tako malo,« ugotovi fenek, vohajoč. »Kje naj najdem prostor, kjer mu ne bo mogel škoditi nihče? Lahko bi prišla nadležna hijena in ga izkopala.«

»Pojdiva in vprašajva koga,« predlaga levček.

Najprej srečata rogatega krokarja. Skaklja okoli grmovja in išče žuželke. Ko ga vprašata, če morda ve za kak dober prostor, zakraka:

»Kjer koli, samo ne tukaj! Treba je poiskati senco.«

»Ampak v senci je težko vzkliti,« zamrmra mimo hiteči pasavec. »Najpomembnejša je voda.«

»Steciva k reki,« se razveseli fenek.

»Ne bodita nora, draga moja,« se zahihita surikata. »Tam so cele črede živali. Od vajinega semena bo ostal le prah.«

»Res je,« reče levček.

Z očmi se ustavi na visokih drevesih. Kaj pa tam?

Poskušata se povzpeti. Dobrosrčni slon ju dvigne s svojim trobcem. Drevesa so bližje soncu. Le fenku se od višine vrti.

Nato se spustita in izkopljeta globoko luknjo. Vendar je v njej prehladno. Semence bo pomrznilo.

Dan se počasi prevesi v večer.

Prijatelja se s povešenima smrčkoma odpravita domov.

Morda bosta jutri imela več sreče ...

Nenadoma naletita na starega modreca, povodnega konja.

Nežno pogleda mladička in reče:

»Poznam neki kraj. Vendar bosta morala pohiteti.« Nato jima nekaj zašepeta na uho.

Utrujena smrčka spet zažarita.

Po nasvetu povodnega konja prijatelja kreneta proti peščenim sipinam. V pesku ne raste nič. Toda vseeno se povzpneta na vrh. Tam raztrosita prgišče zemlje. In posadita semence. Tu je ravno prav svetlobe. Zraven zapičita palmovo vejo, da bi metala senco.

Veter, ki piha od reke, prinaša svežino in boža zemljo.

Semence in prgišče zemlje uživata v toploti in neovirano pijeta svetlobo.

Prijatelja še dolgo sedita na vrhu sipine. Prevzame ju sladka lahkotnost.

To je najboljše rojstnodnevno darilo!

Kam pa kam, Leon?

Maša Ogrizek, ilustracije Hristina Valko

Leon je rad zavijal s svojimi velikimi očmi. V tem je bil nepremagljiv! Tudi jezik je lahko iztegnil zelo daleč. Njegova koža je spominjala na lubje, kot bi bil zelo star, čeprav je bil v resnici še mladenič. Dolg rep je lahko zvil v klobčič, kot mlada praprot zvija svoje liste. In lahko je spreminjal barve, kot vsi kameleoni.

»Kako priročno!« si morda mislite. Ampak še zdaleč ni bilo tako.

»V kateri smeri je Rumeno mesto?« je Leon nekega poletnega dne vprašal potepuha, ki ga je srečal na prašni cesti.

»Ooooo, govoreči kamen?!« se je prijel za glavo starec. »Najbrž se mi blede od vročine!« je še dodal in jo popihal stran.

»Pha, kamen!« je prhnil Leon in nadaljeval pot.

Kmalu je prišel do Rumenega mesta, ki ga je krog in krog obdajalo obzidje, zgrajeno iz koruznih storžev.

»Rumena zastava, rumeni mi vsi, kdo pred durmi zdaj stoji?« ga je vprašal vratar.

»Kameleon,« se je predstavil Leon.

»Kamela?« se je čudil vratar. »Grbo imaš res, a mislil sem, da ste kamele čisto drugačne. No, glavno, da si rumen. V naše mesto spuščamo le rumena bitja!«

»Pha, grba!« je prhnil Leon. »Res bi lahko hodil bolj vzravnano, a da me primerjajo s kamelo! Kar je preveč, je pa preveč!«

V Rumenem mestu so bili zares prav vsi rumeni, s Sončnim kraljem na čelu, ki ni prenesel, da bi bil kdorkoli drugačen od njega. Leon, ki se mu je barva kar sama od sebe spremenila glede na okolico, je moral biti zato zelo pazljiv. Jedel je le banane, hruške in mangov sladoled, pil je limonado, v vazo na mizi pa postavljal sončnice. A celo sončnic – in sonca – se slej ko prej naveličaš.

Nekega jutra je Leon zahrepenel po jagodah. In vrtnicah. Na trg se je odpravil zelo zgodaj, da ne bi koga srečal. A takojci, ko se je približal stojnici z omamno dišečimi jagodami, je … Spremenil barvo, seveda!

»Rdečekožec!« je kriknila branjevka in se skoraj onesvestila.

»Tu nisi več dobrodošel!« je oznanil mestni vratar in ga prav nič nežno porinil skozi vrata. »Pojdi v Rdeče mesto!« je še zaklical za njim.

In Leon je res odšel. Hodil je sedem dolgih dni in sedem noči. Potem se je le znašel pred mestnim obzidjem, zgrajenim iz sočnih paradižnikov.

»Rdeča zastava, rdeči mi vsi, kdo pred durmi zdaj stoji?« ga je vprašal vratar.

»Kameleon,« se je predstavil Leon.

»Melona?« se je čudil vratar. »Hrapav si res, a mislil sem, da ste melone čisto drugačne. No, glavno, da si rdeč. V naše mesto spuščamo le rdeča bitja!«

»Pha, hrapav!« je prhnil Leon. »Res bi se lahko bolj pogosto mazal s kremo, a da me primerjajo z melono! Kar je preveč, je pa preveč!«

V Rdečem mestu so bili prav vsi rdeči, s Srčno kraljico na čelu, ki ni prenesla, da bi bil kdorkoli drugačen od nje. Leon je odslej jedel le jagode, češnje, paradižnik in rdečo papriko, pil sok rdeče pese, v vazo na mizi pa postavljal vrtnice. A celo vrtnic – in srčkanih kraljic – se enkrat preobješ.

Nekega jutra je Leon zahrepenel po kumaricah. In bučkah. In filodendronu. V cvetličarno se je odpravil zelo zgodaj, da ne bi koga srečal. A takojci, ko se je približal zelenim lončnicam, je … Spremenil barvo, seveda!

»Zelenokožec!« je kriknila cvetličarka in se skoraj onesvestila.

»Tu nisi več dobrodošel!« je oznanil mestni vratar in ga prav nič nežno porinil skozi vrata. »Pojdi v Zeleno mesto!« je še zaklical za njim.

In Leon je res odšel. Hodil je sedem dolgih dni in sedem noči. Potem se je le znašel pred mestnim obzidjem, zgrajenim iz velikanskih lubenic. A ista zgodba se je ponovila tudi tam.

Ko se je Leon v Zelenem mestu, ki mu je vladal Lipov bog, odpravil nabirat borovnice, je … Spremenil barvo, seveda! Zato so ga nagnali v Modro mesto, katerega vladarica pa ni bila modra, ampak prav tako nestrpna kot vladarji ostalih mest.

Leon je ponovno hodil dolgih sedem dni in noči, ko je v daljavi zagledal drevo, na katerem se je lesketalo nekaj rumenega, rdečega, zelenega in modrega.

»Je mogoče, da na istem drevesu rastejo banane, češnje, jabolka in slive?« se je na glas čudil Leon. »Najbrž se mi od lakote že meša!«

Leon je nazadnje prispel v Pisano mesto, okoli katerega sploh ni bilo obzidja, pa tudi vladarja ali kraljice ni imel. V tem mestu so bili meščani vseh barv – rumeni, rdeči, zeleni, modri, roza, vijolični, rjavi, črni …

»Pisana zastava, pisani mi, dobrodošel med nami, kdorkoli že si!« mu je zaželela pisana druščina, zbrana pod drevesom, katerega krošnja je bila okrašena s papirnatimi lampiončki. »Bi sadno kupo?«

»Leon,« se jim je predstavil in pokimal.

Ko je dobil v roke velikanski kozarec, poln pisanega sadja, je v trenutku še sam postal vseh barv. A v Pisanem mestu ni to prav nikogar motilo.

»Kako lepo!« si morda mislite. In res je bilo tako.

Vrti se krožnik, vrti svet

Rita Sineiro, ilustracije Tamara Rimele

Miza je moje najmanj priljubljeno mesto na tem svetu. Ne maram jesti in ne maram govoriti. Miza pa je prostor, kjer se jé in govori. Vsaj pri nas doma je tako.

Sestra, ki je veliko starejša od mene, je veliko potovala po svetu.

Potovati je verjetno isto kot sedeti za mizo. Sestra namreč govori samo o tem, kaj je jedla in s kom se je pogovarjala v krajih, ki jih je obiskala. Zdi se, da je veliko govorila in veliko jedla. Res veliko.

Toliko, da je zdaj prišla do novega načrta: vsi skupaj bomo šli na potep po svetu in to okoli krožnika. No, po naših krožnikih, tukaj, na kuhinjski mizi.

Tako zdaj vsako nedeljo vstopi v kuhinjo in ... Lasje speti, predpasnik tesno zavezan.

Rokavi zavihani, noge v coklah. Najprej sestavine ven iz shrambe in nato v skledo, na tehtnico, v pekač ...

En lonec sem, ponev tja in tra-la-la-la-la:

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

»Zajtrk je pripravljen! Danes gremo v Ukrajino!« iz kuhinje

kriči sestra.

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

Prva nedelja je in na mojem krožniku stoji stolp, tako visok, da se dotika neba iz beljakov z majhnimi modrimi sadnimi balončki. Sestra ima v laseh rože in začne:

»Nekoč je bila …«

Mmmmh … Njam, njam!

Jesti je, kot da bi poslušali zgodbe.

»Kosilo je na mizi! Danes se bomo sprehodili po Litvi!« zakliče sestra iz kuhinje.

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

Druga nedelja je in moj krožnik je poln presenečenj. Lahko uganem?

Okus po siru, okus po gobah. In kaj je to? Sestra da ploščo na gramofon in zdi se, kot da se je v naši sobi znašla živahna glasbena skupina. Bingo! Uspelo mi je spoznati vse okuse.

Mmmmh … Njam, njam!

Jesti je, kot da bi ugibali.

»Kdo želi

malico?! Kdo

želi

obiskati Slovenijo?« vpraša sestra iz kuhinje.

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

Tretja nedelja je in na krožniku je hladna, mehka, kremasta in hrustljava torta.

Sestra razprostre zemljevid in mi poda lupo.

Mmmmh … Njam, njam!

Jesti je, kot da bi raziskovali.

»Pridite na večerjo! Portugalska je na vrsti,« pokliče iz kuhinje sestra.

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

Četrta nedelja in moj krožnik diši po prazniku in poletju, po sardelah, pečenih na žaru. Sestra je po kuhinji obesila barvne zastavice, zunaj pa je lampijon.

Mmmmh … Njam, njam!

Jesti je, kot da bi risali.

To nedeljo sva skupaj vstopila v kuhinjo. Jaz in sestra. Lasje speti, predpasnik tesno zavezan. Rokavi zavihani, noge v coklah. Sestavine najprej ven iz shrambe, nato v skledo, na tehtnico, v pekač ... En lonec sem, ponev tja in tra-la-la-la-la:

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

»Mami, oči! Pridita poskusit!!!« sva s sestro zakričala iz kuhinje.

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni, vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

Pred mamo in očeta sva postavila krožnik, poln bonbonov. V bonbone sva skrila ... jagodni poper, čili in karamelo, nadev iz zelene solate in pomaranče, medeni nadev iz oljk, hrustljavih mandljev in čebule.

Mmmmh ... Njam, njam!

Jesti je, kot bi se igral v zabavni igri. V okusni igri!

Zdaj miza ni več moje najmanj priljubljeno mesto na svetu. Ampak kuhati mora sestra. Samo ona zna hrano postreči z zgodbicami in heci, prigodami in kakšno vragolijo.

Sestra je odprla restavracijo. Prostor, v katerem mrgoli miz za jedačo in pogovore. In tam, med lonci in ponvami …

Vrti se, vrti se, vrti se: vetrnica, obrača meni,

vrti se krožnik, vrti globus, poskusi vse svetovne jedi!

Njeno delo je, da na krožnike prinaša svet, zato ob sebi

potrebuje nekoga z dobrim okusom ... Mmmh ... Njam, njam!

Jesti je, kot da bi te objeli.

Dnevi za ja in dnevi za ne

Adélia Carvalho, ilustracije Marija Kozirenko

Lia je stara šest let in živi v hiški jagodne barve, v barvi njene najljubše hrane.

V Lijini hiši živijo še štiri bitja: oče, ki ima črne lase in zelena očala, da lahko vidi stvari zelo od blizu, mama z oranžnimi lasmi, ki je zelo dobra v iskanju izgubljenih predmetov, takih velikih in tistih majhnih. Maček, rjav kot kava, ki obmijavka vse, ki gredo mimo okna. In rjavo-bela psička, ki za malico najraje poliže, kar ostane pod mizo v jedilnici.

Lia ima zelo rada dni v tišini.

Lia rada gleda vse, vendar ne mara, da jo gledajo.

Lia rada posluša, vendar ne mara odgovarjati.

Lia ima rada varna mesta, ki so samo njena.

Lia ne mara, ko ljudje govorijo preglasno.

Kadar ljudje pridejo in se jim mudi in glasno govorijo, poišče varen kraj, prostor, ki je samo njen.

Nekoč je našla veliko prozorno kroglo in se vanjo skrila.

Od tam je lahko gledala svet od znotraj navzven, glasovi so iz zunanjosti prihajali tiho, počasi in okoli nje so plesale luči, ne da bi jo motile.

Tam je Lia videla stvari, ki jih ni videl nihče drug.

Veter, ki je v zrak privzdigoval liste.

Dež, ki je padal počasi, ne da bi ji zmočil lase.

Ptice, ki so pele, ona pa je ugibala njihov napev.

Živali, ki so tekle mimo, ona pa je imela čas, da jih prešteje.

Lia je rada štela stvari do sto in čez.

Včasih so jo poklicali:

»Lia, pridi se igrat!«

Ampak Lia je šla ven samo, če je res hotela.

Bilo je veliko dni, ko je rekla NE.

Ne – tesnim objemom.

Ne – hreščanju električnega mešalnika.

Ne – močnemu vonju hrane.

Ne – pesku, ki se ji je prijemal na prste.

Ne – želatini, ki je bila hladna in se je raztopila v ustih.

Ne – ko so jo prosili, naj stori stvari, ki jih ni razumela.

V tistih dneh je bil njen najljubši dom okrogla žoga.

Bila je kot varna lupina, bila je kot mehak oblak.

Ampak Lia je imela tudi dneve, ko je rekla JA.

Ja – dotikanju morske pene.

Ja – vožnji z gugalnico.

Ja – okušanju koščka drugačne torte.

Ja – držanju za roko, ampak zelo nežno.

Ja – božanju mačke.

Ja – hranjenju psičke s piškoti.

V takšnih dneh je Lia izstopila iz svoje lupine.

In tvegala.

Raziskovala.

V šoli je spoznala Noa. Noa ni hotel govoriti.

Rad je risal dinozavre in zlagal kamenčke. Noa ni odrival Lie, ni ji rekel: »Pojdi stran.«

Sam je sedel tam zunaj krogle in čakal.

Nekega dne je Lia prišla ven.

Sedla je poleg njega, Noa je narisal dinozavra in ji ga izročil.

Lia je vzela modro barvico in na njegovo risbo narisala nebo.

Nekega drugega dne je Noa prinesel kamenčke.

Skupaj sta jih preštela in zložila na kupček.

Eden, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem ...

Tudi Noa je zelo rad štel in zbiral stvari.

Zbiral jih je po barvah, velikostih in oblikah, govoriti pa ni maral preveč.

Nekega drugega dne je Lia spet nekaj prinesla.

Svetlo zeleno in zelo mehko pero.

»Poglej, Noa, poglej, kako leti.« In pihnila.

Tudi Noa je pihal in pero je zaplesalo v zraku.

Poletelo je navzgor, navzdol, se zavrtelo in spet poletelo navzgor.

Oba sta se zasmejala, tiho.

In brez hitenja.

Dokler nekega dne Noa ni izrekel besede.

Bilo je med odmorom.

Lia je pokazala na jabolko in počasi rekla:

»Jabolko.«

Noa je tiho ponovil:

»Jabolko.«

Všeč mu je bil zvok.

Ponovil je še enkrat.

In še enkrat.

»Jabolko, jabolko, jabolko.«

Lia se je nasmehnila.

Sedla sta skupaj, počasi. Lia je iz žepa vzela zeleno pero in rekla:

»Pero.«

»Pero,« je ponovil Noa.

»Nebo,« je rekla Lia in pokazala navzgor.

»Nebo,« je rekel Noa in se zasmejal.

»Zemlja,« je rekla Lia in pokazala na tla.

»Zemlja,« je ponovil Noa.

Besede sta izgovarjala počasi.

Iz ust so prihajale brez naglice.

In brez strahu, da bi se kdo zmotil.

In tako je počasi, res počasi, kar je bil njen najljubši ritem, Lia začela več prihajati ven.

In Noa je več govoril.

In oba sta imela dneve za ja in dneve za ne.

Kaj pa ti, je danes tvoj dan za ja ali za ne?

O deklici Oljici in veverički Puhici

Oljica je planila v stanovanje in s tako silo zaloputnila z vrati, da so se okruški ometa usuli na parket. Zaradi hrupa je iz kabineta pritekla mama, iz kuhinje oče, iz otroške sobe pa bratec Taras.

»Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo!« je vzkliknila deklica.

»Spoprijateljila sem se z veveričko! In govorila z njo!«

Starša sta se spogledala.

»Kako, govorila?«

»Samo roke si umijem in bom vse povedala!«

Čez trenutek je Oljica pritekla iz kopalnice, si otresla kapljice z mokrih rok in vneto potleskala z jezikom: tjuk tjuk tjuk.

»Tako ona meni. Jaz pa njej.«

Znova je zatleskalo po vsej dnevni sobi: tjuk tjuk tjuk!

»Hčerkica, prevedi, prosim,« je prosila mama.

»No, veverička mi pravi: ‚Zdravo! Jaz sem – Puhica. Kako pa je tebi ime?‘ Odvrnem ji: ‚Oljica!‘ Nakar je priskakljala čisto k meni in me prosila: ‚Oljica, preženi proč rdečo zver!‘« »Imaš v mislih mačka Levčka?« sem vprašala veveričko in pokazala nanj. »Aha!« je odvrnila Puhica. »Videl bo, kam bom skrila lešnike in mi jih sunil!« »Pa kaj še!« sem jo pomirila. »Mačke ne jedo oreščkov. In ta lenuh je samo videti taka zverina. Ob domači hrani je že pozabil, kako uloviti lastno hrano – miši ali majhne ptice.«

»In kdo je Puhica?« je vprašal Taras.

»Puhica je veverica, ki v našem vrtu skriva oreščke za zimo.«

»Kje?« je fantek pohitel k oknu.

Vsi so se mu pridružili.

»Jutri ti bom pokazala,« je odvrnila Oljica.

Nato pa je pomislila, da ni videla, kam je Puhica skrila tisti lešnik.

Oljica je vprašala očeta:

»Ati, ali veverice lešnike skrivajo na istem mestu? Je možno, da pozabijo, kje je njihova zaloga?«

»Prav mogoče. Imajo mnogo skrivališč: v duplih, v trhlih štorih, v rovih. Nekaj lahko shranijo in potem na to pozabijo. Tudi globok sneg je lahko razlog, da živali ne morejo do hrane.«

Videla je, kako Puhica s tačkami grebe po snegu in kako se nikakor ne more dokopati do zaloge. Žal ji je bilo za novo prijateljico!

Oljica se je zazrla v vrt. Čeprav je že nastopila jesen, so se mamine rože še bohotile v barvah, trava je sočno in gosto zelenela. A domišljija je deklico odnašala v hudo zimo.

»Vendarle je treba ugotoviti, kje veverica skriva hrano. Označiti to mesto s količkom.

Ko bo vrt zasnežen, bom lahko šla ven in Puhici odstranila sneg,« je sama sebi mrmrala Oljica.

Po toplih dneh zgodnje jeseni je konec oktobra s seboj prinesel sneg, ki je prekril označevalce, ki so veverici prikazovali skrivališča. Deklico je težilo – kaj bo vendar Puhica jedla sedaj?

»Nasula bova lešnike in želode v krmilnico!«

V krožniček, s katerim je oče odšel na vrt, je deklica nasula lešnike, želode, orehe. Vedno znova je spraševala, ali so veverice vse pojedle. Sama ni mogla pogledati, saj je krmilnica visela visoko, da bi zaščitili ptice pred dvoriščnimi mačkami.

Medtem pa se je približevalo miklavževo. Oljica je v svojem pismu pisala Miklavžu o dobrih delih, s posebnim ponosom je opisovala, kako skrbi za ptice in veverice. No, potem je omenila tudi svojo željo – daljnogled, da bi opazovala živalice od daleč, brez strahu, da bi jih preplašila.

Tudi Taras je napisal, natančneje narisal pismo.

»A tudi tvoja Puhica piše pismo Miklavžu?« je vprašal Taras.

Bratovo vprašanje jo je presenetilo. Nikoli ni pomislila, ali

Miklavž pride k živalim. Ali imajo svojega, posebnega Miklavža?

»Aa-t-iii! Prihaja Miklavž tudi k živalim?« je vprašala zamišljena Oljica.

»Oho, kakšno vprašanjce!« se je očka popraskal po bradi. »Mogoče ve mama?«

Ampak seveda tudi mama ni mogla povedati nič določenega. Tako so se na družinskem sestanku odločili napisati pismo tudi v imenu gozdnih živali in ptic. Pisali so o tem, kako so koristne za naravo in ljudi. Prošnja pa je bila le ena – da bi zimo preživele site in varne.

Prišlo je svečano praznično jutro. Dišalo je po mandarinah in maminem lipovem čaju. To leto so bili vsi pridni in vsi so prejeli darila. Oljica se je z daljnogledom tiho odkradla v kuhinjo.

»Ati! Mami!« se je razleglo po stanovanju. »Sem! Nemudoma!«

Vsi so takoj pritekli.

»Pravkar je Puhica skočila z naše okenske police! Poglejte, kaj je pustila!«

Vsi so pogledali k oknu.

»To je luščina,« je dejala mama in dvignila Tarasa v naročje.

»Luščina v srajčkah!« je navdušeno dejala Oljica. »Ampak mi smo v krmilnico postavili očiščene plodove. To pomeni, da je tudi k Puhici prišel Miklavž! Prišla se nam je zahvalit za naš trud in nam prinesla podarjene lešnike!«

Starša sta se spogledala.

»Hčerkica, povej Puhici, da smo ji z veseljem ustregli in se lepo zahvaljujemo za darilo. Steci na vrt, dokler je veverička še tam!«

Vrata so loputnila. Skozi odprto okno je z ulice odmevalo

Oljino tleskanje: tjuk tjuk tjuk. Krošnja se je zazibala. Pojavila se je rdeča lepotica in glasno tlesknila v odgovor: tjuk tjuk tjuk.

»In o čem govorita?« se je nasmehnila mama.

Oče je odvrnil:

»Oljica se bo vrnila in vse povedala!«

Lučka in metulj

Ignė Zarambaitė, ilustracije Darka Erdelji

Lučka je bila stara šest let.

Imela je MAMO, OČKA, BRATA in MAČKA.

Vseh pet je živelo v hiši, v katero so se preselili pred kratkim.

Sosedov še niso poznali.

Lučka se je doma dolgočasila.

Pogrešala je NAJBOLJŠEGA PRIJATELJA, s katerim bi se lahko igrala, ko bi prišla iz šole. Maček ni bil njen najboljši prijatelj, ker se je stiskal samo k bratu. Zanjo pa se ni zmenil. Lučka ga je klicala: »MUC, MUC, MUC! MUC, MUC, MUC!«

On pa se je pretvarjal, da je ne sliši. Ali pa je nalašč odšel v drugo smer.

Enako se je vedel tudi brat. Vedno se je ukvarjal s svojimi rečmi.

Deklica je cele dneve risala. V šoli so se sošolci ves čas spravljali nanjo, smejali so se njenim risbam. Doma ji je šlo risanje bolje od rok, ker je nihče ni motil. Le včasih se je vseeno počutila osamljeno.

»Pojdi ven, morda boš tam našla prijatelje,« ji je predlagala mama.

»Zdi se mi, da sem v soseski videl dečka tvojih let,« je dodal oče.

»Zunaj nikoli nikogar ne srečam,« je skomignila Lučka.

Toda kmalu je našla prijatelja. Ko se je gugala na gugalnici, je na grmu vrtnic pristal METUL J. Lučka še nikoli prej ni videla tako velikega in lepega metulja! Puhasto telesce, dolge tipalke in kakšna krila! Modra, vijolična, rumena. Črno črtasta in belo pikčasta.

»Bi postal moj PRIJATELJ?« ga je navdušeno vprašala Lučka, ko je splezala z gugalnice.

A kakor hitro se je začela približevati metulju, je ta – PLAP, PLAP! – odletel.

Lučka je bila žalostna. Toda le za kratek čas. Metulj se je spet pojavil na njenem dvorišču. Dišeče vrtnice so privabljale vse več metuljev, ampak TISTI je bil najčudovitejši.

Tokrat se mu je Lučka približala počasi, po prstih.

Ko se je metulj le malce zganil, je OTRPNILA.

Kot da ne bi bila človek, temveč KAMEN. Ostalo ji je le še nekaj korakov, toda metulj jo je opazil in – PLAP, PLAP! – odletel.

Tistega dne se ni več vrnil na dvorišče.

Naslednji dan pa je pristal na leseni klopi ob nasadu jagod.

»Morda bi se danes lahko spoprijateljila?« je zašepetala Lučka.

Sezula si je čevlje in se bosa sprehodila do klopi. Kot da ne bi bila človek, ampak lisica. Trava jo je tako žgečkala po stopalih, da se ni mogla premagati.

»HI, HI, HI,«

se je začela hihitati. Do konca je imela le še nekaj korakov, a metulja je prestrašil hrup – PLAP, PLAP! – in je odletel.

Naj ga koklja brcne, strahopetca!

Pozneje je Lučka opazila, da sedi na travniku. Morda ji bo zdaj uspelo? PREŽALA je na vseh štirih kot MAČKA, nato se je PLAZILA po trebuhu kot KAČA. Metulj ni slutil ničesar, še vedno se je grel na soncu. Toda deteljice so Lučko požgečkale po nosu …

»AAAAAPČIHA!«

je kihnila.

Metulj pa – PLAP, PLAP! – in je odletel. Lučki je začelo zmanjkovati potrpljenja. Zakaj se je metulj boji? Vedno nekam pobegne, morda bi ga morala ujeti? Ko ne bo imel kam zbežati, bo moral postati njen prijatelj!

V shrambi je poiskala mrežo. Oče je z njo lovil RIBE, Lučka pa je nameravala ujeti METULJA.

Škoda le, da je metulj pristal na drevesu.

Treba bi bilo splezati visoko, toda Lučka je bila vztrajna!

Mrežo si je zataknila za pas. PLEZALA je po drevesu, kot da ne bi bila človek, temveč VEVERICA – in glej, metulj je bil že čisto blizu, na sosednji veji. Deklica je zamahnila in – HOP – z mrežo ujela metulja.

»No, pa ga imam!«

Morala je le še zlesti z drevesa.

Spustila se je navzdol in kar naenkrat –TRESK, HRESK, BUM! Sploh ni doumela, kaj se je zgodilo. Že je ležala na travi, malo stran od nje pa prazna mreža. Po njenem ročaju je mirno lezel metulj, ki je zamahnil s krilci – PLAP, PLAP! – in odletel.

»Ajajaj, kako me vse boli,« je zastokala Lučka. »Le čakaj, metuljček, boš že videl!«

Deklica je bila tako jezna na metulja, da je celo pozabila, da je hotela postati njegova NAJBOLJŠA PRIJATELJICA. Zdaj je kovala načrt, kako bo NESREČNIKA prelisičila in mu dala vetra.

Čakala je na pravo priložnost. Nekoč je metulj priletel v rastlinjak. Lučka je zapahnila vrata rastlinjaka.

»Aha, končno si se pojavil!« je zlobno rekla.

Ujela je metulja in ga zaprla v kozarec.

PLAP, PLAP, PLAP, PLAP! PLAP, PLAP! je frfotal, vendar nikamor ni mogel odleteti.

»Kaj imaš tukaj?« je bil radoveden brat, ko je Lučka prišla domov.

Tudi maček je pritekel pogledat. Nenadoma so vsi postali radovedni.

»Ujela sem metulja,« je rekla deklica.

»Kaj ti bo?«

»On je moj PRIJATELJ.«

»Prijatelj? Prijateljem nihče ne stori nič žalega, nihče jih nima zaprtih. Ali so tvoji prijatelji ali pa niso, v to jih ne moreš PRISILITI. Spusti ga in boš videla: odletel bo in se nikoli VEČ NE BO VRNIL!«

»Če ga zdaj spustim, ga bo pojedel maček! Mar si to želiš?« je jezno vzkliknila deklica.

Odnesla je kozarec nazaj v svojo sobo in pozorno opazovala metulja.

»Jaz sem Lučka,« se je predstavila. »Kako pa je tebi ime?

Če še nimaš imena, ti ga lahko izberem.«

Medtem ko je naštevala imena, se je frfotajoči metulj zaletaval v steklene stene. Zanimalo ga je samo eno – kako naj pobegne na PROSTOST.

Dekličina jeza je počasi popustila. Spremenila se je v žalost.

Spoznala je, da ima njen brat prav. Metulja ne more prisiliti, da bi postal njen prijatelj. Prijateljstva si morata želeti OBA.

STEKLA je po stopnicah navzdol, PRITEKLA je na dvorišče in odprla kozarec.

PLAP, PLAP! – in metulj je odletel na prostost, nekam daleč navzgor.

Lučka je zavzdihnila. Za zdaj bo morala shajati brez najboljšega prijatelja. Morda se bo nekoč pojavil sam od sebe.

Tako se je tudi zgodilo.

Ko se je vrnila iz šole, je še naprej vadila risanje.

V meglenem vremenu je risala za pisalno mizo, ob sončnih dneh pa zunaj na klopci.

Ure in ure je preživljala sklonjena nad listom papirja, zato ji je šlo risanje vse bolje od rok.

Nekega dne je opazila, da na klopci ne sedi SAMA. Poleg nje je sedel največji in najlepši

METUL J.

»Hej, zakaj se te ne boji?« je vprašal sosedov deček, ki je pristopil k ograji. »Opazil sem, da je ta metulj vedno nekje blizu, kadar rišeš.«

»Ni ga strah, ker sem ga nehala loviti,« je odgovorila Lučka. »Hočeš, da ti pokažem, kaj sem narisala?«

»Pokaži.«

PLAP,

PLAP! – in metulj je odletel s klopce. Toda Lučka je vedela, da se bo vrnil takoj, ko bo hotel. Na njegovo mesto je sedel deček.

»Jaz sem Anže,« je iztegnil roko.

»Jaz pa sem LUČKA,« mu je deklica stisnila dlan. »In tole tukaj je moja RISBA.«

Hm, kaj neki bi to lahko bilo?

VITOR HUGO MATOS

IGOR

PLOHL je zaposlen v bolnišnični šoli, ki deluje na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor. Poučuje geografijo ter domovinsko in državljansko kulturo in etiko. Za svoje pedagoško delo je prejel odličje Gustava Šiliha. Leta 2008 se je pri padcu z lestve hudo poškodoval in postal paraplegik. Po nesreči je s pomočjo učencev, ki so prispevali ilustracije, izdal svojo prvo knjigo, otroško slikanico Lev Rogi – sreča v nesreči. Ta slikanica je močno zaznamovala njegovo življenje, saj mu je prinesla novo življenjsko poslanstvo. S pomočjo svojih knjig, ki so pretežno avtobiografske, javnost ozavešča o posledicah poškodbe hrbtenjače, invalidnosti, pomenu strpnosti, solidarnosti, prijateljstva, vztrajnosti in skrbi za zdravje. Do konca leta 2024 je po vsej državi – nastopal je tudi v tujini – opravil več kot 300 predstavitev svojih knjig in življenjske zgodbe. Njegove knjige so izšle tudi v ZDA, Nemčiji, Vietnamu in Ukrajini.

je študiral v Portu na Portugalskem. Več kot dvajset let že deluje kot arhitekt in ilustrator, poklicna pot pa ga je vodila skozi Porto, Barcelono in Lizbono. Na Lizbonski šoli za oblikovanje je poučeval predmet metodologija projektnega dela. Ilustriral je šolske učbenike in otroške knjige. Sodeluje z založbami, kot so UPA Editora, Livros Horizonte, Porto Editora, Penguin Random House in Nuvem de Letras. Ena njegovih knjig je leta 2022 prejela priznanje Selo Caminhos de Leitura in bila izbrana za predstavitev v paviljonu DGLAB na bolonjskem knjižnem sejmu otroških knjig. Uvrščena je bila tudi v Nacionalni bralni načrt 2027. Leta 2023 ga je newyorška revija 3x3 za njegove ilustracije odlikovala z nagrado Merit Award. Ob koncu leta 2024 se je odločil narediti korak naprej in ustanovil atelje TILD.

GRETA ALICE

MAJDA KOREN

piše zgodbe o čisto navadnih otrocih. Tu in tam v zgodbe smuknejo še druga bitja, recimo pošasti ali pa nezemljani. Piše tudi zelo močno in popolnoma izmišljene zgodbe. Na primer o mami, ki svojemu Srčku kuha pravljice. Ali o kuharici, ki kuha protideževno juho. Rada si izmišlja tudi besedila za stripe o dveh pujsih. Sta razbojnika, a ne tako dobra razbojnika! Razbojništvo se jima nikoli ne posreči in vedno znova pristaneta v zaporu. V slovenščini ju kličemo Kapo in Bundo, v katalonščini Cap i Pota, v italijanščini Tino e Tano, v angleščini Pick and Pocket in tako naprej. Majdo Koren v domovini najbolj poznajo po mali rožnati punci – pošasti Mici. V Sloveniji je osvojila vse pomembnejše nagrade za mladinsko književnost, njene knjige pa berejo tudi otroci v drugih deželah, saj so – do tega dne – prevedene v enajst jezikov. Obožuje svojega mačkona, drevesa in sladoled.

je ilustratorka, pedagoginja in striparka, ki je ilustrirala več kot petdeset knjig za otroke in mladostnike. Dejavno deluje na področju otroške literature in se strastno zanima za strip. Svoja ustvarjalna znanja je nadgrajevala z rezidencami v Estoniji, Latviji, na Finskem in Japonskem. Njeno ustvarjalno pedagoško delo je bilo predstavljeno v številnih evropskih državah, na literarnih festivalih, pa tudi na Japonskem in v Indiji. Njene izobraževalne in ustvarjalne delavnice so bile nominirane za nagrado Vincasa Auryla, za sodelovanje z organizacijo Vaikų žemė (Otroška dežela) pa je prejela priznanje Ministrstva za kulturo Republike Litve. V okviru projekta v Javni knjižnici okrožja Vilna Adomas Mickevičius je Greta Alice ilustrirala dve publikaciji v preprostem jeziku za lahko branje.

LISA PENEDO

SAŠKO DERMANSKYI

je otroški pisatelj, učitelj in literarni urednik otroške revije Stezice. Je avtor oddaje Maričin kino na kanalu 1+1. Aktivno se ukvarja s prostovoljstvom in prireja srečanja z otroki na osvobojenih ozemljih. Njegov prvenec, pravljica Vladar Makuce ali pustolovščine kačona Oniska, je izšel leta 2004. Do danes je ustvaril že več kot deset zbirk pravljic. Princeska Drakonije in druga dela Saške Dermanskega so vključena v šolski učni načrt. Leta 2022 je bil ukrajinski nominiranec za spominsko nagrado Astrid Lindgren.

je grafična oblikovalka in ilustratorka iz Soure (Coimbra). Po diplomi iz grafičnega in multimedijskega oblikovanja na Šoli za umetnost in oblikovanje v Caldas da Rainha (2011) je začela sodelovati v studiu Buröcratik, kjer je delala pri različnih uredniških projektih; enega od njih je objavil časopis Diário As Beiras z naslovom »…Em Breve…« (Kmalu). Leta 2015 je magistrirala iz grafičnega oblikovanja in uredniških projektov na Fakulteti za likovno umetnost v Portu ter sodelovala pri uredniških projektih z Inštitutom za primerjalno književnost Margarida Losa in z i2ADS. Leta 2023 je z Marto Curtis ustanovila založbo Goonas. Nedavno je začela voditi tudi zasebni studio za tetoviranje in ilustracijo.

MARTA CURTIS

je diplomirala iz medijev in komuniciranja na Univerzi v Greenwichu (Združeno kraljestvo). Kariero v filmu je začela kot asistentka produkcije pri Yellow Films, kjer je napisala svoj prvi scenarij za celovečerni film. Pozneje se je zaposlila na umetniški šoli Soares dos Reis, kjer poučuje filmsko video produkcijo. Leta 2019 se je preselila v Cape Town v Južni Afriki, kjer razvija več fotografskih projektov, med drugim samostojno razstavo z naslovom Wallpaper (Tapete, 2021). Leta 2023 je skupaj z Liso Penedo ustanovila založbo Goonas, v okviru katere je izšla tudi njena prva knjiga Letras de Amor (Pisma ljubezni).

RAIMONDA NABAŽIENĖ

je grafična oblikovalka in ilustratorka. V dolgih letih sicer zanimivega in ustvarjalnega dela na področju grafičnega oblikovanja je ves čas iskala pot, kako izraziti svoj notranji svet, poln sanj, topline in s ščepcem magije. Sčasoma je risanje postalo neločljiv del njenega življenja. Danes ustvarja ilustracije za otroke, v katerih se prepletajo čustva in domišljija, nežnost in igrivost. Ilustracija je zanjo majhen svet, poln igrivosti, sanj, svetlobe in pristnosti. Prizadeva si, da bi vsaka risba spregovorila otroku, prebudila njegovo domišljijo, usmerila njegovo pozornost in mu omogočila doživeti lepoto, ki se skriva okrog njega. Ilustrirala je naslednje knjige: Kaip karalaitė iš grožio konkurso pabėgo (Kako je princesa pobegnila z lepotnega tekmovanja; avtorica Jolita Zykutė, 2018); Slaptoji »Kornelijaus van Drebelio« misija (Tajna misija Kornelija van Drebelija; avtor Virgis Šidlauskas, 2018); in Tirliuko sodas (Tirliukov vrt; avtorica Alvilė Rimaitė, 2024).

TEJA MILAVEC

OLGA KRIŠTOPA

prihaja iz Šeptickega in je učiteljica ukrajinskega jezika in književnosti, prostovoljka in javna osebnost. Ustvarila je dve pesniški zbirki, Barvni negativi in Rime za vrati, ter zbirko kratke proze Ključi. S prostovoljstvom se ukvarja od leta 2014. Od začetka vojne v Ukrajini v svojem mestu organizira in vodi jezikovni klub RozMova za vse, ki se želijo učiti in izboljšati ukrajinščino. Je avtorica in voditeljica serije oddaj o jeziku Mova pro mov. Piše o tistih, ki se borijo, in o tistih, ki se učijo nanje čakati.

je ilustratorka, animatorka ter učiteljica na osnovni šoli, ki ustvarja igrive, iskrene in humorne vizualne pripovedi. Poleg splošne navdušenosti nad umetnostjo goji še posebno afiniteto do hrane, predvsem sladic. Diplomirala je na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Njeno delo presega klasično ilustracijo – vključuje tudi animacijo, eksperimentalno umetnost, video produkcijo in likovne delavnice. Ilustrirala je več knjig, med drugim prispevala k antologiji Svetlane Makarovič ter sodelovala na Slovenskem bienalu ilustracije. Njena animacija Me at 25 je bila predstavljena na festivalu Animateka. V svojem ustvarjanju raziskuje povezave med hrano, družbenimi omrežji in umetnostjo. Živi in dela v Ljubljani.

CATARINA GLAM

EVELINA DACIŪTĖ

je v svet litovske otroške književnosti vstopila leta 2014. Do danes je izdala šestnajst knjig za otroke; med najbolj znanimi in nagrajenimi so Laimė yra lapė (Sreča je lisica), Drambliai ėjo į svečius (Sloni na obisku), Paslapčiausia paslaptis (Najskrivnejša skrivnost), Duobė (Luknja) in Ševeliūra (Griva). Njene knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov in prirejene tudi za gledališki oder. Avtorica se pogosto srečuje z otroki v Litvi in v tujini, sodeluje na literarnih festivalih in vodi ustvarjalne delavnice.

je portugalska vizualna umetnica, ki se osredotoča predvsem na razvoj likov in ilustracij, ki jih uresničuje skozi slikarstvo, kiparstvo in javne intervencije.

Po začetnem raziskovanju svetov grafitov in papirnega modelarstva je v muralistiki in kiparstvu v lesu našla možnost, da svoje stvaritve poveča do merila, v katerem lahko zaživijo na ulici.

Estetika njenih del odseva zanimanje za geometrijo in mizarstvo; za izhodišče pri risanju likov pa uporablja geometrijska telesa.

IRINA BILUTA

VIRGIS ŠIDLAUSKAS

je litovski avtor otroških knjig. Za otroke je začel pisati po navdihu ob rojstvu hčerke. Avtor pravi: »Če ne bi bilo hčerke, se tega verjetno ne bi lotil. A verjamem, da se je zgodilo z razlogom. Nič se ne zgodi brez namena.« Že njegova prva knjiga Ulfas ir stebuklinga barzda (Ulf in čarobna brada, 2017) je postala kandidatka za otroško knjigo leta.

Šidlauskas meni, da mora biti pisatelj za otroke pozoren in dober opazovalec, sposoben najti pomen tudi v najpreprostejših rečeh – takih, ki pomagajo bralca oblikovati kot osebnost. Za njegova dela so značilni živahni dialogi, humor in nepričakovane situacije, v katerih spretno prepleta občutljivost in igrivost.

je mlada umetnica, ki se veliko ukvarja z nenavadnimi manga risbami in vodi svojo stran na družbenih omrežjih. Trenutno dela z otroki na oddelku za sociokulturno delo z mladostniki Ivaničukove knjižnice. Ilustrirala je pravljice za revijo Večerna pravljica in revijo Ključi do zmage.

HRISTINA VALKO

MAŠA OGRIZEK

je univerzitetna diplomirana kulturna sociologinja in filozofinja. Napisala je več kot petnajst knjig za otroke in mladostnike, od kartonk za najmlajše in stripov do zbirk zgodb in krajših romanov. Za njeno pisanje so značilni nenavadni, ekscentrični liki ter izbrušen jezik, ki je včasih humorno, drugič poetično obarvan. Njena dela so bila večkrat nominirana za različne nagrade. Leta 2022 je za knjigo Lisičja luna prejela nagrado večernica, najpomembnejše slovensko priznanje za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo. Za strip Lažninka je leta 2025 prejela nagrado zlatirepec za najboljši strip za otroke in mlade. Po knjigi Lisičja luna je bila posneta radijska nadaljevanka, po knjižni predlogi je nastala tudi mladinska opera. Po njeni knjigi Gospa s klobukom, ki je prevedena v makedonščino in ruščino, je nastala tudi radijska serija. Maša Ogrizek je urednica otroške revije Galeb. Živi in ustvarja v Mariboru.

je učiteljica slikarstva na višji strokovni šoli. V plakatni tehniki upodablja vojno in svoje delo dejavno predstavlja na družbenih omrežjih. Ilustrirala je več kot 10 knjig, med drugim Kicja Micja, Ljudje za kavo, Leontovič od A do Ž. Vodi slikarski krožek za otroke z invalidnostjo. Kot strokovnjakinja za umetnostno terapijo dela z otroki z invalidnostjo in se posveča ranljivim družbenim skupinam, zlasti otrokom. Ima bogate izkušnje z organizacijo sociokulturnih festivalov v Lvovu, med drugim je organizirala »Znesinja Fest«. Bila je kuratorka več razstav, na katerih so predstavili dela otrok z invalidnostjo.

TAMARA RIMELE

RITA SINEIRO

je diplomirala iz portugalskih in lusofonskih študij na Univerzi v Portu ter zaključila podiplomski študij otroške književnosti na Portugalski katoliški univerzi. Leta 2015 je nepričakovano odkrila promocijo branja in odtlej potuje po vsej državi kot avtorica, posredovalka branja in kot voditeljica ustvarjalnih oziroma izobraževalnih delavnic ter seminarjev. Njen prvenec, slikanica Filas de Sonhos (Vrstice sanj), je poleg številnih drugih nominacij v Latinski Ameriki in Evropi prejel nagrado Llibreter v Kataloniji in nagrado António Torrado 2023. Rita Sineiro sodeluje v štipendijskem programu posrednikov Nacionalnega bralnega načrta ter je prostovoljka in mentorica pri društvu Nuvem Vitória.

je multidisciplinarna ustvarjalka, ki deluje na področjih grafike, ilustracije, kiparstva in uporabne umetnosti. Diplomirala je iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Med študijem je poglabljala znanje grafičnih tehnik in kiparstva, pozneje pa sodelovala na številnih kiparskih simpozijih, kjer je ustvarjala dela v lesu in kamnu. V zadnjih letih se posveča predvsem ilustraciji knjižnih publikacij. Ilustracije, ki jih je ustvarila v sodelovanju z oblikovalko Brigito Klajnšek za knjigo Sto dejstev o Prekmurju, so prejele nagrado za najboljše knjižne ilustracije na Ilustrofestu v Beogradu in posebno priznanje žirije na Bienalu slovenske ilustracije. Živi in ustvarja v bližini Ptuja skupaj z možem in sinom.

MARIJA KOZIRENKO

ADÉLIA CARVALHO

se je rodila v majhni vasi na severu Portugalske. Tam se je naučila plezati na drevesa, da bi okusila prve poletne sadeže, se pogovarjati z živalmi, se na vroče dni kopati v potokih ter se igrati z drugimi vaškimi otroki vse do sončnega zahoda. Njena najboljša prijateljica je bila psica, ki jo je spremljala povsod in ji je vedno dovolila, da jo je objela, kadar je bila žalostna. Ko je odšla študirat v mesto, je začela obiskovati knjižnico in začudeno odkrila, da si lahko knjige brezplačno izposodi in odnese domov. Zgodbe je zvečer brala dedku Franciscu, ki ni znal brati. Diplomirala je iz predšolske vzgoje in je avtorica približno tridesetih knjig, ki so bile prevedene in izdane v več državah. Leta 2024 je bila nominirana za spominsko nagrado Astrid Lindgren.

je pesnica in umetnica, avtorica petih knjig, ki se je rodila in odraščala v Harkovu. Zaradi dogodkov v Ukrajini trenutno živi v Franciji. Svoje knjige (Sončna bomba, Urad za izgubljene misli, Žvečilka, Odpri tukaj) je likovno opremila sama. Ilustrirala je tudi vzhodnoukrajinsko antologijo Kalmius, ki je izšla decembra 2017.

MARIJA SMIRNOVAITĖ

OLENA LOTOCKA

je med letoma 1999 in 2014 živela na Krimu, kjer je delala v arhivu v Jevpatoriji. Po priključitvi polotoka Rusiji se je preselila v Lvov. Trenutno služi v Oboroženih silah Ukrajine. Njeno prvo prozno delo, Kukavica je zakukala, odseva avtoričine lastne izkušnje in izkušnje celotne družine – verjetno izkušnje tudi drugih družin – saj mnoge veje rodovnih dreves poganjajo nove poganjke mladostne moči. Avtorico k pisanju žene potreba, da objavi, kar je slišala, videla in doživela, in bralce gani do prikritih (ali neprikritih) solz, pomešanih z nasmehi. Je tudi avtorica zbirke zgodb Angeli z ogrlicami

je umetnica in ilustratorka knjig, ki ustvarja občutljive, pripovedno naravnane podobe, v katerih se otroška perspektiva sreča z globoko filozofsko plastjo. Njeno delo prepoznamo po subtilnem humorju, pesniški intuiciji in sposobnosti predajati čustva s samo nekaj potezami. Vsaka knjiga predstavlja nov svet: Marija zavestno raziskuje različne tehnike ilustracije in eksperimentira, da bi bilo vsako delo avtentično in bi pripoved vizualno ostala živa. Leta 2012 so bile njene ilustracije nagrajene z nagrado IBBY. Leta 2013 je knjiga z njenimi ilustracijami prejela nagrado za najlepšo litovsko otroško knjigo (nagrada Domicelė Tarabildienė). Leta 2014 so bile njene ilustracije izbrane za razstavo ilustratorjev na bolonjskem knjižnem sejmu otroške knjige v Italiji. Več knjig, ki jih je ilustrirala, je bilo prevedenih in izdanih v Sloveniji, na Poljskem in na Kitajskem.

DARKA ERDELJI

IGNĖ ZARAMBAITĖ

je avtorica knjig za otroke in mladostnike ter pedagoginja. Doslej je napisala šestnajst knjig in prejela več vidnih priznanj: 2015: Nominacija za najboljši prvenec leta na Nacionalnem natečaju za otroško književnost za knjigo Emilio laiškas (Emilovo pismo).

2019: Zmagovalka v kategoriji Otroška knjiga v kampanji Knjiga leta 2019 za knjigo Stebuklingi senelio batai (Dedkovi čudežni čevlji).

2020: Zmagovalka v kategoriji Knjiga za mladostnike v kampanji Knjiga leta 2020 za knjigo Juodavandeniai (Črne vode).

2021: Nagrada za mladinsko književnost.

2023: Mednarodna literarna nagrada Janisa Baltvilksa.

V prostem času se rada ukvarja s športom, bere, ustvarja stenske reliefe, izdeluje punčke, obnavlja pohištvo ter raziskuje notranje in krajinsko oblikovanje.

je slovenska ilustratorka, lutkovna scenografka in režiserka. Magistrirala je iz lutkovne scenografije na akademiji DAMU v Pragi. Njeno delo združuje likovno umetnost, pripovedovanje zgodb in ročne tehnike, kot sta keramika in les. Ilustrirala je več knjig. Bila je umetniška vodja lutkovnega gledališča Soup Theatre v Kanadi, danes pa deluje v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer ustvarja scenografije in lutke. Njeno delo je bilo večkrat nagrajeno in razstavljeno. Njena avtorska predstava Alma je na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela nagrado za likovno podobo. Darka verjame, da je svet mogoče obpluti v ladji iz papirja, s kovčkom iz vžigalične škatlice v rokah.

ISBN 978-609-8237-31-3

Knjiga je nastala v okviru projekta »Heroes Unleashed: Izvajanje programa senzoričnih pravljičnih ur v evropskih javnih knjižnicah«, ki ga financira Evropska unija. Izražena so izključno stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali programa Ustvarjalna Evropa. Evropska unija in organ, ki pomoč dodeli, tako ne prevzemata nikakršne odgovornosti zanje.

Izbor Urtė Šulskienė

Urednica Virginija Juškevičiūtė

Jezikovna urednika Tadej Vrbnjak in Meta Blagšič

Prevod Primož Lubej, Janja Vollmaier Lubej, Mojca Medvedšek, Klemen Pisk, Urška Verzel

Grafična podoba Vaiva Kovieraitė-Trumpė

Založnik Splošni knjižnici Povilasa Višinskisa, okrožje Šiauliai, Litva

Tisk Spaudos praktika

Naklada 130 izvodov

Ilustracije na naslovnici: Vítor Hugo Matos in Raimonda Nabažienė

Financirano Koordinator projekta

Partnerji projekta