Za začetek 1. Preberite besedilo in odgovorite na vprašanja.
Vaja dela mojstra, umetna inteligenca pa lahko naredi bedaka Umetno inteligenco bo treba uporabljati po pameti, in ne na pamet, saj lahko njena (zlo)raba v učnih procesih poneumi generacije otrok. V šolskih letih sem si čas krajšal z reševanjem matematičnih in fizikalnih nalog. Reševanje problemov me je pomirjalo in še danes nelagodje pri potovanju z letali premagujem zatopljen v sudokuje. Rešitev problema prinaša svojevrstno zadovoljstvo in pomembno učno izkušnjo, ki lahko pomaga pri reševanju problemov, ki te čakajo v prihodnosti.
Znanja pa se ne da pridobiti drugače kot z mukotrpnim učenjem. Saj veste, že Cicero je rekel, usus magister (est optimus), vaja dela mojstra. Tu ni bližnjic. Če pa si z UI pomagaš pri samem učnem procesu, se vaji dejansko izogneš in želiš brez nje postati mojster. To „hvatanje krivina“, iskanje bližnjic, pa ni pametno. In za to imamo zdaj tudi znanstveni dokaz. Raziskovalci s Tehnološkega inštituta Massachusetts so naredili zanimiv poskus: študente so razdelili v tri skupine in jim dali nalogo, naj napišejo kratek esej. Ena skupina je esej pisala s pomočjo UI oziroma velikega jezikovnega modela, druga je lahko uporabljala spletni brskalnik, tretja pa je bila povsem analogno prepuščena sama sebi oziroma lastnim možganom. Med pisanjem so študentom merili možgansko aktivnost. Na enak način so esej pisali še dvakrat, poskus pa se je končal s četrtim esejem, pri katerem so zamenjali okoliščine pisanja – tisti, ki so prej pisali s pomočjo UI, so bili zdaj brez kakršnekoli pomoči, tistim, ki so bili prej prepuščeni sami sebi, pa je pri pisanju pomagala UI. Izkazalo se je, da je bila možganska aktivnost študentov med pisanjem eseja obratno sorazmerna pomoči, ki so jo pri pisanju imeli. Največja je bila pri tistih brez kakršnekoli dodatne pomoči, manjša pri tistih, ki so uporabljali brskalnik, in daleč najmanjša pri tistih, ki jim je pomagala UI. Pri pisanju četrtega eseja je bila pri študentih, ki so prejšnje tri eseje pisali s pomočjo UI, možganska aktivnost bistveno manjša kot pri tistih, ki so prej pisali brez kakršnekoli pomoči.
Tudi pot do zdravniškega poklica je bila podobna in je vključevala učenje, veliko praktičnega dela z bolniki in reševanje kliničnih problemov. V poklicni praksi pa vsak uspešno rešen problem pomeni boljšo obravnavo naslednjega bolnika.
Tudi sposobnost navajanja misli iz eseja, zadovoljstvo z njim in občutek avtorstva so bili neprimerno boljši pri tistih, ki so esej napisali sami ali z uporabo brskalnika. Raziskovalci so sklenili, da uporaba UI pri pisanju esejev ustvarja pri študentih kognitivni dolg, ki ga je plačala njihova naravna inteligenca, to pomeni, da študenti, ki si pri učnih postopkih pomagajo z UI, tvegajo, da v času učnega procesa zelo verjetno ne bodo usvojili zahtevanih veščin.
Dandanes nam pri reševanju problemov vse bolj pomaga umetna inteligenca (UI). Ta je prisotna na vsakem koraku, vrinila se je v naše telefone, nam prisluškuje in ves čas gleda pod prste. Tako ni nič čudnega, da ti začne mobilni telefon pri pisanju sms-sporočil v usta oziroma na konice prstov polagati besede, skladne z vsebino sporočila.
Večina učencev, dijakov in študentov, ki danes s pomočjo UI "hvata krivine" v slovenskem šolstvu, si tako najverjetneje dela medvedjo uslugo, saj se bodo naučili manj, kot bi se sicer. Ni pa tudi jasno, kako bo uporaba UI vplivala na že pridobljene veščine in znanje nas, ki smo izobraževalni proces že opravili. Bo tudi nas naredila manj sposobne, nas polenila in poneumila? Pomislite na to, da si ne zapomnimo nobene telefonske številke več, odkar imajo telefoni imenike …
To sicer ponavadi pomaga in olajša pisanje, lahko pa tudi škoduje. Če ste soprogi ravnokar poslali ljubeč sms, vam UI poskuša pomagati tudi pri vašem naslednjem sporočilu, kar pa, če je to namenjeno sodelavcu ali sodelavki, od vas terja precej pozornosti, da vam telefon ne bi sugeriral kakšnega ponovnega ljubezenskega izliva, vi pa bi z enim napačnim pritiskom sodelavcu ali sodelavki nehote poslali sporočilo, ki bi si ga lahko zelo narobe razlagal(a). Na mnogih področjih nam UI pomaga. Za bolj strokovno obravnavo bolnikov jo poskušamo umeščati v številne delovne procese v zdravstvu, v katerem se vsakodnevno ustvarja velika količina podatkov, ki kar kličejo po dodatnih analizah, ki bi prispevale k hitrejši in h kakovostnejši obravnavi bolnikov, saj računalnik med številnimi podatki vidi človeškemu očesu nevidne povezave. UI nam že zdaj pomaga pri iskanju bolezenskih sprememb na radioloških posnetkih, pri čemer je v analiziranju petdesetih odtenkov sive dokazano precej boljša od radiologov. Klepetalni roboti pomagajo bolnikom pri duševnih težavah. UI v zdravstvu ne sodeluje le na strokovnem področju, ampak tudi pri administrativnih opravilih.
166
UI vedno bolj pomaga tudi pri postavljanju diagnoze pri bolnikih, vendar pa te pomoči ne smemo uporabljati kot nadomestek človeške presoje. Ne smemo misliti, da bo kdaj napočil trenutek, ko bodo zdravstveni delavci lahko poslali možgane na pašo in bolnike prepustili UI – vsako odločitev o diagnostiki ali zdravljenju, ki bi jo orodja, ki uporabljajo UI, predlagala, bo moral pretehtati in na koncu potrditi zdravnik, ki je za to ne nazadnje tudi zakonsko odgovoren. In za takšno strokovno odločitev je potrebno znanje.
UI neopazno postaja pomemben del našega vsakdana. Na določenih področjih je nedvomno lahko zelo koristna, saj poenostavi, pospeši in olajša marsikatero opravilo. Uporabljati pa jo bo treba po pameti, in ne na pamet, saj lahko njena (zlo)raba v učnih procesih poneumi generacije otrok, njena pretirana raba v vsakdanjem življenju pa nas lahko pahne v dolgčas in brezdelje. Ker delo našemu življenju daje smisel, gre za pomembno eksistencialno vprašanje. Kdo ve, ali je še čas, da UI sprejmemo kot le pomoč in orodje v rokah mojstra, in ne kot pištolo v rokah opice? Ko bo enkrat zmanjkalo elektrike in bo UI umolknila, bo žal prepozno. Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik
167