„Tristo koštrunov!“ mlaskne s tolstim jezikom in usta se mu raztegnejo v širok smeh. „Ta pa ta! Takega mi ne premoremo. Res da tudi pri nas rodi trta; debele jagode daje in sladke so, ali vino je, če ga ob tvojem pomerim, prava deževnica!“
Po teh besedah ga je izpustil. Tako sem jo tudi jaz srečno unesel. Zunaj sem se urno izmotal izpod živali in pomagal tovarišem na noge. Zahvalili smo se bogovom za rešitev in jo ubrali v zaliv, kjer nas je čakala ladja.
Na dušek izprazni vrč.
Ovne smo seveda odvedli s seboj, tudi jaz svojega zvončarja. Nemudoma smo se vkrcali in odrinili. Dober lučaj od obale smo se ozrli in videli Kiklopa, kako je porinil skalo pred votlino in odcapljal za čredo. Nisem si utrpel, da bi ga ne bil zbodel:
„Daj, natoči mi še! In svoje ime mi povej, da te morem razveseliti z dostojnim darom!“ Trikrat sem nalil, trikrat je izpil. Z veseljem sem opazoval, kako mu je lezlo vino v glavo.
„Hej, Kiklop, zverina kosmata, poslušaj me! Ni bil ravno slabič, ki si mu požrl tovariše! Iztaknil si jo, ker si na nezaslišan način prekršil gostinsko pravo in grešil zoper Zevsa, zavetnika popotnih!“
„Po imenu me vprašuješ, Polifem,“ sem zvito povzel. „Poslušaj torej: Nikdo mi je ime, Nikdo mi pravijo oče in mati in vsi, ki me poznajo. A zdaj mi pokloni dar, ki si mi ga obljubil!“
Polifem je obstal in prisluhnil. Naslednji hip je v strašni jezi odlomil od hriba velikansko skalo ter jo zadegal v smer, od koder je prihajal glas. Padla je tikoma pred ladjo, da je voda visoko brizgnila in zagnala divji val. Ta nas je vrgel nazaj na breg, in le z naporom vseh sil smo se odtrgali od nevarnega kraja. Ko smo bili za dvojno razdaljo od obale, sem znova poklical Kiklopa, četudi so me drugovi rotili, naj ga ne dražim:
„Hoho,“ se zakrohoče pijani lomast, „darilo bi rad? Prav: Nikdo bo zadnji, ki ga požrem. Vsi drugi pridejo prej na vrsto. To ti bodi vezilo od mene!“ Komaj je dobro izpregovoril, že je telebnil vznak in pri tej priči zaspal. V spanju je bruhal vino in kose mesa. Prišel je odločilni trenutek. Brž izgrebemo kol iz govna in ga potisnemo v žerjavico. Ost zagori, prasketaje se utrinjajo iskre od nje. Jaz in štirje odbrani popademo gornji konec pa ga sunemo z vsemi močmi orjaku v oko. Razlita zenica zasiči kakor razbeljena sekira, ko jo porine kovač v mrzlo vodo!
„Čuj, ljudožer, še nekaj ti imam povedati! Ako te kdo vpraša, kdo te je oslepil, reci, da Odisej, Leartov sin, doma na Itaki!“ Moje razodetje ga je očitno prizadelo. Stresel je ogromno glavuro in žalobno kliknil: „Torej se je le izpolnila na meni Telemova napoved, da mi bo Odisejeva roka utrnila vid! Vsa leta sem čakal, da pride v deželo lep in zastaven junak, obdarjen z neznansko močjo, zdaj pa me pohabi takale griža, takale – takale sírotka ničasta! Pridi no sem, Odisej, da te obdarim in ti izprosim varno spremstvo pri Pozejdonu, saj se hvali, da je moj oče! On edini me more ozdraviti, ako ga je volja!“
Velikan zarjove in plane pokonci. Izdere si kol iz očesa, lomastno haca sem in tja pa tuli, da se stene treso. Pred votlino se nabere krdelo Kiklopov. „Kaj ti je, Polifem,“ povprašujejo, „da tako neznansko rjoveš? Ti kdo črede odganja? Ali te samega ubija z ukano ali silo?“ „Nikdo, oblast peklenska! Nikdo me ubija z ukano, ne s silo,“ odgovarja Polifem ves besen.
„To pa zaman pričakuješ, prijatelj,“ sem mu odvrnil, „niti sam Pozejdon ti ne vrne očesa!“
„Če si sam in ti nikdo ne prizadeva hudega,“ se jezé zunaj, „kaj pa potem kričiš in nas motiš v spanju? Bolan si, očeta Pozejdona prosi, naj ti preloži!“
Tu je Kiklop dvignil roke proti nebu in pomolil k očetu: „Sliši me, temnolasi potresnik! Ako sem res tvoj sin, zagreni Odiseju vrnitev v domovino! Če pa mu je sojeno, da bo le še videl očino svojo in svoje domače, naj se vrne kar moči kasno in beden, ko bo izgubil vse tovariše, popotnik na tuji ladji, doma pa naj najde hudino!“
Godrnjaje se drug za drugim porazidejo. Vesel sem bil, da se mi je domislek z imenom tako dobro obnesel. A kako dalje? Orjak je zdihujoč sedel kraj vhoda. Zjutraj bo odmaknil kamen in izpustil drobnico na pašo. Tedaj bo edina priložnost, pobrisati jo iz jame. Toda brdavs bo vse živali pretipal, da se mu ne izmuzne kateri jetnikov. Treba je bilo nove zvijače. Brez števila domislic mi je rojilo po glavi, a vse sem zavrgel: saj je šlo za življenje. Naposled sem se odločil za tale načrt: odbral sem osemnajst krepkih ovnov z dolgo volno. Nato sem nasmukal iz velikanovega ležišča butaro žilavih trt in povezal živali po tri in tri vkup. Na vsako srednjo sem privezal po enega moža, tako da so jim viseli od trebuhov. Sebi pa sem pridržal ovna zvončarja, močno žival, da me je mogla sama nositi. Ko se je zasvitalo, je Polifem odvalil kamen in iztegnil roke prek odprtine. Ovce in koze so se gnetle mimo njega. Otipaval je drugo za drugo po hrbtu. Meni je srce burno tolklo, ko sem od daleč gledal, ali se bo ukana posrečila. Prišli so na vrsto ovni z mojimi tovariši. Kiklop je jarcem pretipal hrbte, na trebuhe ni mislil. Dobro je šlo! Moji fantje so bili rešeni! Zdaj pa še jaz! Atena mi stoj ob strani! Zavalil sem se pod ovna, si ovil runo okrog pesti ter se krčevito oprijel. Tako sva šla. Kiklop je ovna takoj spoznal. Pridržal ga je in mu žalostno rekel: „Kaj pa ti, ljubi moj, da si danes zadnji?“ Drugače si bil zmeraj daleč pred drugimi: prvi na pašo, prvi na vodo, prvi pod večer v ogradi! Gotovo ti je žal gospodarja, ki mu je sleparski Nikdo iztaknil oko, ko ga je z vinom opojil. Da znaš govoriti, kajne, da bi mi povedal, kod se skriva cigan prekanjeni? O, kako bi mi odleglo, vezilo – darilo ko bi ga treščil ob tla, da bi se mu možgani razlili po votlini!“ preloži – olajša trpljenje
Pozejdon je njegovo molitev, žal, natanko uslišal. Zdaj je Polifem zavihtel in vrgel za nami še večjo skalino, kakor je bila prva; toda padla je za ladjo, in val, ki ga je zagnala, nas je le še hitreje prinesel do Kozjega otoka. (Odlomek) Prevod: Anton Sovré
2
Pogovorite se. • •
3
Kaj menite o tem, da je Odisej Polifema oslepil z žarečim kolom? Ali sočustvujete s Polifemom, ker je trpel tako strašne muke? Pojasnite.
Katere lastnosti lahko pripišeš Odiseju? Obkroži jih in svojo izbiro utemelji. strah, pogum, varčnost, iznajdljivost, preudarnost, skromnost, duhovitost
jarec – ovčji samec runo – ovčja volna
224
225