Andraž Slamorezec je od veselja poskočil in zavriskal, ko je zaslišal te modre besede starega starešine Žužnjala. Ali gospodar Gôbežel, drugi starešina, sovražnik Žužnjalov, trikrat z glavo zmaje, včetrtič pa srdito vstane in pravi: „Kakove so te besede, katere sem zaslišal? To niso prave besede. Bodimo, Višnjanje moji, pošteni z ljudmi, da bo Bog z nami pošten; milost izkažimo in pravico, da nam Bog milost izkaže in pravico; ne srdoritimo se, da se ne bo on srdoritil. Saj veste, da imamo našega polža v veliki časti, kar je lepo in prav. Od njega, od našega polža, se čednosti učimo. On je pohleven; toliko hišo ima, da jo s seboj nosi, roge ima, pa ne bode, noge ima, pa ne kolovrati naglo, ampak lepo in počasi leze, kar je prav; ob kratkem: nikomur nič žalega na prizadeva. Še mi taki bodimo. Glejte, Višnjanje moji, ko bi kdo izmed nas – česar nas pa sveti Bog obvaruj – hotel našega polža dražiti, drezati in cukati, kaj bi pač storil? V svojo hišo bi se tiho nazaj pomaknil in bi sam pri sebi dejal: Bog jim grehe odpusti, saj ne vedo, kaj delajo. Posnemajmo svojega starega polža, da se nam bo dobro godilo in nam bode dobro na tem svetu. Odpustimo Lukežu Drnulji ne le smrt, temveč tudi tistih pet palic po podplatih. Kozlu Liscu tudi odpustimo, on je neumen, ne ve, kaj je pravo in grešno. In če to storimo, Višnjanje, bode današnje in vse prihodnje dni Bog vesel, da je Višnjo Goro ustvaril.“ Vse Višnjanke skoraj s svojimi otroki se v jok spuste, ko zaslišijo ta govor o polževih čednostih. Kakor bi mignil, bilo je veliko število veljavnih mož za Gôbežla in pomiloščenje Drnuljevega Lisca. Strahoma je tožnik Slamorezec videl to premembo misli mestnih sodnikov in tekal okrog, da bi jih zopet vsaj polovico na svojo stran nazaj pridobil. In res vstane vdrugič starešina Žužnjal in v dolgem govoru glasuje za kozlovo in Drnuljevo smrt baje tako izvrstno, da so se zdajci Višnjanje razpolovili na dve stranki, ena za milost, druga, manjša, za smrt kozlovsko. Govorili so še sodniki in meščanje: Jurček Griža, Bošte Krevs, Peter Štrama, Marko Črmaž, Miha Kisovar, Jožman Kravopasec in še več zaznamovanih slovečih možakov, eni z Gôbežlom, eni z Žužnjalom. Ne morejo se zediniti, zmešnjava je velika, srditi postajajo in eni pesti stiskajo. Višji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil h Gôbežlovi večini prestopil, boječ se, da bi prihodnje leto zopet izvoljen ne bil, imel je veliko preglavic in križev, kot prvosednik primeren red ohraniti. In ker je videl, da se zlasti zaradi tega pričkajo in pulijo, ali ima kozel Lisec um in pamet ali ne, zmisli se v svoji modri glavi in pravi: „Možje! Stojte, poslušajte! Kaj bi bilo, ko bi mi po kozla Lisca poslali ter ga preiskali in pretipali, in razvideli, ali ima pamet ali je nima?“ S tem predlogom sta bili obe stranki zadovoljni, in Lukež Drnulja je z mestnjani Kašopiharjem, Lasačem in Črmažem dirjal domov, da bi kozla pred visoko in častito sodnijo pripeljal. Medtem so si višnjanski možje malo oddahnili in pot z vročega čela obrisali, vendar so željno pričakovali, ali se bo kozel pametnega skazal ali ne. Drnulja pak s solznim očesom doma Lisca omotvozi in ga vleče za seboj, opominjuje Črmaža, da naj ga poganja, pa le – prav zlepa. Liscu pak žalosten pravi: „O, ko bi se dalo, da bi midva, jaz in ti, mogla zdajle koži menjati in glavi tako, da bi bil jaz kozel, ti pa moj gospodar Drnulja! Zakaj če se ne boš dobro obnašal, obesili te bodo in še meni ne bo dobro. O, da bi vsaj toliko ti danes pameten bil, da bi se vsaj tako neumnega delal, kakor si neumen bil, ko si šel čez plot Slamorežčevo zelje gledat in si sebi in meni hudo storil!“ Pravijo, da kozel na to ni ničesar odgovoril svojemu žalosti polnemu gospodarju Lukežu Drnulji.
„Ni neumen,“ vpijejo nasprotniki. In glejte čuda: kozel Lisec sam odmaja z glavo. „Ali ste videli?“ kriče nasprotniki. „Muho je odganjal,“ vpije Drnulja in srdit, da se Lisec tako slabo obnaša, zamahne z batino nad njim. Kozel se ustraši, iztrga iz njegovih rok, in kakor bi devet naglavnih grehov nad seboj imel, zdirja po trgu in naravnost domov. „To je slaba kozlovska vest!“ pravijo Žužnjal in njegovi privrženci, in, o gorje! Drnulja vidi, da se število prijateljev zopet manjša. Pristopi k starešini Gôbežlu in mu skrivaj pravi: „O ljubi oče Gôbežel! Tri jare kokoši vam do prve nedelje prinesem, le rešite me iz teh rev in težav.“ Toda ni bilo treba jarih kokoši, kajti v tistem hipu pride sloveč berač in vedež višnjegorski Flerè Krivostegno. Ta je mnogo sveta obhodil, imel od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi oboleli, bolni umirali. „Flerè Krivostegno naj sodi za vso Višnjo Goro,“ zmisli se neka ženska, in naenkrat je Flerè sedèl na Zaropotajevem stolu, svojo berglo ob sebi vzdignil in jel pozvedovati, kaj je in kako je. Obe stranki sta ga bili veseli, ker tako je hitro zopet edinost in zloščina prišla v ljubo višnjansko mesto; celo Lukež Drnulja se je obvesélil, ker je z drugimi meščani vred veliko stavil na pravičnost in posebne božje darove Krivostegnove. Dolgo naslanja vedež Flerè kosmato brado na berglo in misli. „Višnjanje, tukaj je težko soditi,“ pravi Flerè Krivostegno. „Zakaj greh je storjen in ni storjen. Ko bi bil kozel zelje požrl, tepli bi ga bili s palicami, da bi bil čutil. In Andraž Slamorezec bi zelja ne bil imel. Zdaj pa kozel ni zelja pojedel. Slamorezcu ni nič škode. Greh poželjivosti pa ima vendar kozel nad seboj, zato je kazni vreden. Húm, húm, to je težko soditi.“ In zopet nasloni kosmato brado in misli. In glejte! Proti poldnevu je bilo, kar vstane vedež Krivostegno, počasi tri prste na čelo dene in pogleda svetlo in veselo po višnjanski drhali. „Božji duh ga je razsvetlil, poslušajmo!“ šepetajo stari in mladi. Krivostegno pak govori in razsodi takole: „Ker se kozel ni z zeljem mastil, pa bi se rad mastil, ker je čez plot gledal, pa ni mogel čez plot, zato naj bo po svoji senci tepen z devetimi udarci. Njegov gospodar Drnulja pak naj bo ta tepež gledal z zavezanimi očmi, ker je kozla slabo privezal. In zato, ker mu je ušel, zato bomo pol ure s palico zamahovali nad njim.“ „To je višnjanski Salomon!“ vpije krdelo. Trikrat je še sonce nad Višnjo Goro stalo, in ko je včetrtič prišlo, gnali so kozla Lisca in Lukeža Drnuljo iz mesta ven na hrib Peščénjak in tam, kjer so na hribcu stale slavne višnjanske vislice, tam je bil kozel Lisec vpričo višnjanske množice po senci tepen in Drnulja je to tepenje z zavezanimi očmi gledal in s palicami so nad njim zamahovali. (Konec) zloščina – skladnost
Prišedši med sodni zbor, kozel se malo zmeni za vse sodnike in starešine, temveč meni nič tebi nič se uleže in se z zadnjo nogo prav dobro za vratom popraska. „Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesar se ne boji,“ sklepa iz tega Gôbežel. srdorititi se – jeziti se prvosednik – predsednik 208
209