› Smeh v prozi
4
›› Josip Jurčič: Kozlovska sodba v Višnji Gori 1
Pač bi bil očanec Slamorezec v tisti minuti Drnuljo potepel, da ni bil ta močnejši. Tako pak mu je le bridko zagrozil in dejal: „Molči, Drnulja, in tvoj kozel hudobni, jaz te bom tožil na veliko pravdo pri mestni sodniji.“
Kaj označuje pridevnik kozlovski? Obkroži. a) Lastnost.
Preberi oz. poslušaj drugi odlomek. Med branjem podčrtaj to, kar se ti zdi smešno. Pozoren/Pozorna bodi tudi na obnašanje sodnikov, tj. Zaropotaja, Žužnjala, Gobežela in Flereta Krivostegna.
b) Svojino.
„Ni vam krivice, kar čete, storite,“ pravi Drnulja, prime kozla Lisca za brado in ga trikrat pripali z gorjačo.
Kaj pisatelj z izbiro tega pridevnika pove o sodbi v Višnji Gori?
„Hudobna volja je v Svetem pismu prepovedana kakor hudobno dejanje, pomni to ti in tvoj kozel,“ pravi Slamorezec. Tako se je reč iztekla. In čez šest dni in šest noči so sedeli mestni očetje, župan iz Višnje Gore, svetovalci, vsi starešine in vsi veljaki. Imeli so sodbo pred seboj, veliko pravdo kozlovsko.
JOSIP JURČIČ (1844–1881) je eden ključnih slovenskih pisateljev 19. stoletja, poznan je kot prvi slovenski romanopisec. Tako kot Fran Levstik je živel in ustvarjal v obdobju med romantiko in realizmom. Rodil se je 4. marca 1844 v Muljavi na Dolenjskem, umrl pa 1881 v Ljubljani. Na njegovo ustvarjanje je imel sprva močan vpliv njegov ded, ki mu je pripovedoval pravljice, anekdote in pripovedke iz ljudskega izročila, nato pa Fran Levstik, ki mu je svetoval, naj piše tako, da bo Slovenec videl Slovenca v knjigi, kot bi videl svoj obraz v ogledalu. Jurčič spada med najbolj plodovite slovenske realiste, njegova najbolj znana dela pa so povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, Domen, Sosedov sin, prvi slovenski roman Deseti brat in humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori, ki je bila prevedena v dvanajst evropskih jezikov.
2
Preberi oz. poslušaj odlomek. Lukež Drnulja je lastnik kozla Lisca. Ta je svojemu gospodarju nekoč pobegnil, se malce potikal naokrog in prišel tudi do vrta Andraža Slamorezca. Od tam so mu zadišale razne dobrote (zelje, korenje, pesa, čebula …). Najverjetneje bi si z njimi postregel, če ga pri tem ne bi zalotil lastnik vrta, ki pa je bil z Lukežem sprt. Josip Jurčič: Kozlovska sodba v Višnji Gori
burkle – orodje za premikanje loncev v kmečki peči
Razkačen popade – ne vem, če burkle ali štorkljo – in dirja na plano s trdnim namenom, da bi hudobnega Drnuljevega kozla do gotove smrti potolkel. Lisec, nedolžni kozel, nič hudega vajen od starejših ljudi, prijazno mekeče in meni: ta mi bo plot odprl in jaz idem na vrt. Slamorezec, ko bliže dojde, zamahne in ob tisti uri bi bil ubogega Lisca potolkel na žive in na mrtve, da ni bil ob hipu sam samcat Lukež Drnulja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal, priskočil, Slamorezca za roko zagrabil in tako govoril: „Stojte, nehajte, jenjajte, zlega ne delajte, o Slamorezec! Moj kozel nedolžni nič hudega ne misli, nikarte ga ne pobijajte!“ (Odlomek)
3
V razredu ugibajte, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju.
Tožnik je bil Andraž Slamorezec, toženec je bil pričujoč: prvič, Lukežev kozel Lisec s svojo brado; drugič, njegov gospodar in advokat, sam Lukež Drnulja. In mnogo premnogo množice Višnjanov je bilo zbrane, modrih možakov in pametnih ženic, ki so poslušat prišli, kako bo tekla imenitna kozlovska pravda. In vstal je v tem sodnem zboru višnjanskih modrijarhov, starešin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi sodnik in župan tega starega mesta. In svetlo je sodnik Zaropotaj po zbrani množici pogledal, trikrat z usti zacmakal in glas povzdignil menda takole: „Kaj smo se danes zbrali? To vprašam vas, stari Višnjanje, zaslomba in podpora našega slavnega mesta, in tudi vas, ki usta odpirate in ušesa nastavljate po vsej spoštljivosti, da bi zaslišali, kaj je pravica, katero je Bog med ljudi poslal. Kaj se nismo zbrali zavoljo Drnuljevega kozla Lisca in zaradi Slamorežčevega vrta? Ta hudobna kozlovska zver je namreč, zapeljana po svoji meseni poželjivosti, po pregrešni lakoti in požrešnosti, dalje po lenobi in nemarnosti svojega gospodarja Lukeža Drnulje, namenjena bila, da bi vse zelje, vso peso, korenje, česen in čebulo na Andraža Slamorezca vrtu posmukala, pojedla, potrla in požrla. Kajne, Višnjanje, da smo mi od nekdaj bogaboječi in pravični?“ „Smo, smo,“ odgovarja višnjansko ljudstvo. „Če smo bogaboječi, poslušajmo, kaj Bog pravi. Deveta in deseta zapoved pravita, da ne smemo ničesar poželeti, kar ni naše, ampak našega bližnjega. On prepoveduje vse hudobne misli. Če jaz mislim komu zelje snesti ali pa buče, je pri Bogu toliko, kakor da bi jih bil res snel. Drnuljev kozel je pa poželel svojega bližnjega blago, on je pregrešno čez plot gledal, torej ga obsodimo na smrt.“ In vse ljudstvo zagrmi: „Obesimo ga!“ „Lukež Drnulja pa,“ govori višji sodnik dalje, „ni nič kriv tega. Njega ni bilo doma, in kar je še več, on je dober nočni čuvaj. Dajmo mu samo pet gorkih palic po podplatih, pa nič več.“ „Pet palic!“ kričé Višnjanje. Ko se vihar poleže, višji sodnik Zaropotaj pa usede, kar vstane sivobradi starešina Žužnjal in tako govori: „Ko sem še jaz v sami srajci in brez hlač okoli tekal, tačas je bilo drugače v Višnji Gori. Kaj sem hotel reči? – tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in sonce je bolj gorko sijalo ko zdaj. Tačas smo imeli bolj urne noge, boljši oči in vse živote boljše ko zdaj. Pa kaj sem hotel reči? – Da, Lukež Drnulja ni nič boljši kot njegov kozel. Le ubijmo ga in umorimo, bode vsaj drugo pot vedel svojega kozla dobro privezati doma, da ne bo mogel poskušati, kako bi se škoda delala.“ očanec – častitljiv moški život – telo
206
207